Applovi prenosniki imajo v navezi s procesorji M1 in M2 po dve mesti za čipe, ki opravljajo nalogo »diskov«. Tovrstni SSD je zaradi delovanja v paru lahko solidno hiter tako pri zapisovanju kot branju podatkov. Podobno je tudi pri PC-jih, kjer je na »kartici« NVMe ali na osnovni plošči običajno več čipov bliskovnega pomnilnika vrste NAND. Toda novi Macbook Pro ima v osnovni konfiguraciji z 256 GB diska (te po mojem mnenju Apple sploh ne bi smel imeti v ponudbi, minimalna kapaciteta bi morala biti 512 GB) en sam čip namesto dveh po 128 GB. To pa v praksi skorajda prepolovi hitrost diska in tudi precej zniža hitrost celotnega sistema, kadar se mora zanašati na disk v vlogi pomnilnika. Z drugimi besedami zelo pogosto, še posebej pri izvedbi z 8 GB delovnega pomnilnika. Žalostno pri vsem skupaj je, da cena enega čipa z 256 GB ni kaj dosti nižja kot dveh s 128 GB, razlike je za največ nekaj evrov (upoštevajoč nabavno ceno ogromnih količin za Apple). Pri računalniku, ki v trgovini stane več kot tisočaka in pol, je tako varčevanje na račun zmogljivosti težko razumljivo.

Dolga zgodovina takih prijemov

Kot rečeno, to še zdaleč ni edini primer. Dolgo smo pri telefonih in drugih napravah (še posebej so izstopali fotoaparati, pa tudi cenejše slušalke), ko je bil že uveljavljen priključen USB-C, še naprej videvali mikro USB. Samo zato, ker so proizvajalci še imeli stare zaloge ali ker so s tem prihranili (dobesedno) nekaj (deset) centov pri ceni končnega izdelka. Tudi z upoštevanjem kasnejših pribitkov (marž, davkov in vsega) se cena telefona zaradi tega ne bi povečala za več kot dva ali tri evre. Kitajski proizvajalci so še do nedavnega izdelovali telefone brez čipa in antene za brezstično povezovanje NFC, samo zato, ker tamkaj ne uporabljajo te tehnologije za plačevanje. Brezžično polnjenje še vedno ponujajo pretežno telefoni iz višjega cenovnega razreda in morda kakšen iz srednjega, četudi je vse, kar je potrebno za izvedbo te lastnosti, preprosta tuljava. Tudi tu govorimo o zelo nizkem strošku in minimalni dodatni debelini telefona. Malce drugače je s certifikatom za vodoodpornost, ta stane precej več, toda za odsotnost brezžičnega polnjenja je malo sprejemljivih izgovorov.

Dokaj pogosto tovrstno »varčevanje« na račun dodelanosti končnega izdelka srečamo pri avtomobilih. Različne kljuke, tipke, pokrovi, tudi tipala, priključki in še kakšne ne ravno zanemarljive malenkosti se znajdejo na spisku za zniževanje stroškov, kar pa se redko odrazi tudi na konkretno nižji končni ceni.

Seveda se takih »malenkosti« lahko hitro nabere za nekaj deset, tudi sto evrov, in to bi izdelek, še posebno telefon, umestilo v povsem drug cenovni razred. Pa vendar je pogosto tako, da bi en sam tovrsten sestavni del pomenil tisto ključno razliko. Dva čipa za SSD namesto enega bi bistveno pohitrila delovanje najnovejšega Macbooka. Priključek USB-C bi poenostavil polnjenje telefona in njegovo povezovanje z računalnikom, predvsem pa ne bi zahteval uporabe dvojnih kablov ali prilagojevalnikov. Tuljava bi omogočila lastnost, ki si jo mnogi želijo v telefonu in zaradi katere se morajo pogosto odločiti za bistveno dražji model (ker pri vseh cenejših najprej odpade ravno brezžično polnjenje). Tipalo za privezan varnostni pas bi na preizkusnem trku prineslo dodatno zvezdico. O tem morda razmišljajo šele potem, ko so posledice že jasne in je pravzaprav prepozno. Razen morda za naslednjo generacijo ali morebitni osveženi model.

Toda ta situacija me spominja na ravnanje podjetij ali javnih zavodov, kjer se na eni strani varčuje pri malenkostih, in na drugi razmetava za »strateške« zadeve. Povsod, kjer sem bil svoj čas zaposlen, je bilo enako. Vsako leto smo lahko imeli naročenih manj revij, vedno več je bilo omejitev pri različnem pisarniškem materialu, vsakič naslednjič je bilo težje argumentirati, zakaj so upravičeni stroški službene poti in po vrnitvi se je bilo treba malodane spreti z nekom, da smo dobili povrnjene vozovnice za javni prevoz in podobno. Medtem nikoli ni bila težava plačati visokega zneska za naslednji »strateški« projekt ali prihod kakšnega zvezdnika, kar se je običajno raje prej kot slej izkazalo za nič drugega kot razmetavanje. Računovodje ali drugi odločevalci, ki niso neposredno povezani z razvojem izdelka, imajo očitno vedno in povsod največji vpliv na poslovne odločitve in lahko prikažejo, koliko so z ukrepi, kot je cenejši, a »enako dober« SSD (čeprav seveda ni), priključek mikro USB namesto USB-C ali »nepotrebna« tuljava za brezžično polnjenje, prihranili pri materialnih stroških. Nisem pa prepričan, če jih kdo pokliče na odgovornost, ko izdelki zaradi tega dobivajo slabše ocene in se tudi slabše prodajajo. Tako se lahko cikel ponavlja znova in znova.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

• 
  KRATKI TEST Camovue Talon S130: Kdo mi ponoči dela škodo?
• 
  PRVI VTIS Nissan Leaf: Presenetila vas bo »ročica menjalnika«
• 
  Volkswagen ID.Polo: »Majhen« e-avtomobil in dolga pot gresta v tem primeru zelo dobro skupaj
• 
  Umetna inteligenca pomagala posneti zgodbo o sami sebi?
• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«

The post Vedno »varčujejo« z najcenejšimi sestavnimi deli appeared first on Tehnozvezdje.

Kot zdaj poroča časnik The Korea Herald, je prvi mož LG-ja Kwon Bong-seok sodelavcem poslal obvestilo, v katerem je zapisal, da je »čas za nečustveno presojo glede ‘mobilnega’ oddelka. Zaradi, kot se je izrazil, vse bolj neizprosne konkurence, razmišlja o prodaji te divizije, umiku s trga pametnih telefonov ali zmanjšanju obsega poslovanja na tem področju. Med možnostmi je verjetno tudi nadaljevanje po prej začrtanem načrtu, vendar se zdi to malo verjetno. Kwon je ob nastopu funkcije pred enim letom obljubil, da bo oddelek za mobilne naprave letos znova prinašal dobiček, potem ko je zadnjih osem let pretežno ustvarjal izgubo in se je te nabralo že za pet milijard dolarjev. Podjetje je v zadnjem času stavilo na uvajanje novih, »navdušujočih« zamisli, kamor bi verjetno lahko umestili tudi Winga in omenjeni podaljševalni prototip. Razvoj slednjega naj bi bil tudi edini, ki v času premišljevanja naslednjih potez ni ustavljen.

Že pred razmahom pametnih telefonov je LG imel nenavadne zamisli, kot je bil dolg in ozek model iz linije Chocolate. Nato je najprej poskušal parirati domačemu konkurentu Samsung z androidnimi telefoni in na začetku (G2, Nexus 5, itd) je nekaj časa kazalo, da je na dobri poti. Nato pa je tekmec dobil tak zalet in borba se je toliko zaostrila, da so se v LG-ju znova začeli zatekati k drugačnim, občasno tudi čudaškim idejam. Večinoma se niso obnesle, pomagali pa niso niti slaba zanesljivost (običajnih) izdelkov, z različnimi možnostmi in oblikovnimi elementi prenatrpana programska oprema ter pogosto ne najbolj konkurenčne cene, še posebej v spodnjih razredih. Podjetje je vedno želelo izdelovati telefone, ki bi bili v vsem dobri, in že v tem osnovnem cilju pogosto ni uspelo. Kadar je, pa je premalo vložilo v marketing, da bi se lahko po prodaji kosali s tistimi, ki v to mečejo milijarde. Toda še večja težava je bila najpogosteje v tem, da telefoni, enako kot nekoč Nokijine in potem Microsoftove Lumie, niso v ničemer izstopali. Bolj natančno, niso imeli najboljših kamer, zaslonov ali drugih pomembnih lastnosti. In tako so, četudi so morda dejansko ponujali veliko, med kupci ostajali spregledani.

Enako kratkega veka kot T-Wing?

Wing je kar tipičen primer tega, kar so v LG-ju počeli zadnja leta. V bistvu boljši kot marsikateri poskus, ki so jih v večini primerov končali že po eni sami generaciji (modularna zasnova, usnjeno hrbtišče, »banana«, …). Za te neuspehe je bila pogosto bolj kriva slaba izvedba te prve generacije kot pa povsem zgrešena ideja. Tokratni telefon z zaslonom, ki ga je mogoče zasukati za 90 stopinj, je glede izdelave in uporabnosti presenetljivo v redu. Kakovost ohišja je dobra, saj telefon daje premijski občutek, pa nikjer nič ne škrta, škriplje ali kaj podobnega, tudi dovolj trdno je vse skupaj in čisto malo se opazi špranje in vdajanja zgornje polovice, ko je zadeva »zaprta«. S tega vidika je izvedba res na povsem drugem nivoju kot je bila denimo pri modularnem G5. Zaslona sta prav tako zelo dobra, še posebej glavni. Nimata sicer hitrega osveževanja, a sta zgledna predstavnika tehnologije OLED.

Toda bistvena pri takem odbitem izdelku je uporabnost. Tisti drugi zaslon ali oblika črke T morata prinesti konkretno dodano vrednost, da upravičita večjo debelino (ter velikost in maso), višjo ceno in potencialno več možnosti, da se kaj pokvari. So določeni uporabniki, ki jim tako premikanje zaslona nedvomno lahko koristi. Morda za snemanje videa, saj je na voljo način z ekstra umirjanjem slike in smernimi tipkami na sekundarnem zaslonu za gladke premike (»švenke«). Vendar je treba povedati, da so ti posnetki zgolj v polni visoki ločljivosti, ne v 4K, in da niti za to ločljivost njihova kakovost ni izstopajoča. Drugo korist vidim predvsem v tem, da je možno početi še kaj drugega, medtem ko na glavnem zaslonu gledaš video, televizijo, serijo, karkoli že. Če želiš vmes kaj preveriti na spletu, skočiti na družabno omrežje, odpisati sporočilo, samo potisneš spodnjo polovico Winga vstran in že drsiš s prstom po malem zaslonu. Res je, tudi običajen telefon se da postaviti pokončno in pod videom na spodnji polovici zaslona odpreti še eno aplikacijo. Vendar je to, kar ponuja LG-jev nenavadnež, nekaj čisto drugega, saj tisto, kar se predvaja na glavnem zaslonu, ves čas ostaja nemoteno in v polni velikosti. Še tretja korist je igranje iger v kombinaciji z nečim drugim, morda celo dveh iger (denimo akcijske in potezne) hkrati, lahko pa bi našli tudi kakšno bolj produktivnostno uporabo, vendar so za tisto vendarle bolj primerni telefoni z dvema enako velikima zaslonoma ali enim prepogljivim.

Predvsem za uporabo »na kavču« bi Winga definitivno imel, vprašanje pa, če tudi za primarni telefon in tu seveda nastane problem. Kajti kupcev, ki bi si za tisoč evrov privoščili sekundarno večpredstavnostno napravo ni ravno na pretek. Za tak denar je namreč kljub višanju cen mogoče dobiti model z najnaprednejšim procesorjem, medtem ko Winga poganja srednjerazredni Snapdragon 765G. Resda s podporo za 5G (deluje v Telekomovem omrežju) in dovolj zmogljivostmi za nezahtevno uporabo, pa vendar. Tisoč evrov prinese tudi vrhunski foto-video sklop, ki ga Krilo ne premore. Fotografije, ki jih izdelujeta »fotografska« objektiva, niso slabe, a tudi ne vrhunske, tako glede detajlov kot dinamike, in pogosto s prepoznavnim pretiranim LG-jevskim poudarjanjem posameznih barv. Za video z »videografskega« ultraširokega objektiva pa sem že povedal, da je soliden in nič več kot to. Podobno velja za selfijevski fotoaparat, ki se motorizirano povzpne iz ohišja. Četudi je avtonomija spodobna in je na voljo brezžično polnjenje, bi si želel tudi hitrejšega žičnega.

Koliko jih še bo?

Wing tako nadaljuje tradicijo LG-jevih mobilnikov, ki so posebni, po svoje mamljivi, a za vsakdanjo uporabo vseeno zahtevajo preveč kompromisov in ob tem nikakor niso poceni.

Glede na informacije, ki prihajajo iz Seula, je povsem možno, da se bo podjetje osredotočilo le še na res posebne projekte, kot je tista naprava z raztegljivim zaslonom. Za mobilni oddelek naj bi se že javili zainteresirani kupci, med njimi po neuradnih informacijah južnokorejskih medijev največ ponuja vietnamski konglomerat VinGroup, ki telefone proizvaja pod znamko VSmart. Pred časom je sklenil tudi partnerstvo s špansko znamko telefonov BQ, ki pa je očitno v pandemijskem letu prenehala obstajati. Tudi če LG oddelka ne proda in bomo še videvali običajne telefone pod njegovo znamko, bodo povsem lahko imeli izvor pri kitajskih proizvajalcih, ki ponujajo vnaprej pripravljeno osnovo (ODM oz. white label). Navsezadnje tako funkcionira lep del industrije.

I feel LG is where HTC was a few years ago trying new things but lacking an overarching portfolio to sustain the hero products and lacking strong marketing chops. As I said about HTC back then time to fish or cut bait https://t.co/1KFjYXbWa4

— Carolina Milanesi (@caro_milanesi) January 21, 2021

The post Wing je mogoče eden poslednjih telefonov iz laboratorijev ‘norih’ LG-jevih inženirjev appeared first on Tehnozvezdje.

Novi direktor za Evropo Madhav Sheth, ki je prej skrbel za indijski trg, je poudaril, da želi Realme do konca prihodnjega leta prodreti v vodilno peterico proizvajalcev na stari celini. Kar bi bila seveda precej težja naloga, če bi lahko Huawei posloval brez ovir in min, ki mu jih nastavljajo v ZDA. Tako pa se prav lahko zgodi, da se bodo za njegov tržni delež udarile znamke, kot so Xiaomi, Oppo, TCL in Realme. Čeprav se vsaj na trgih, kot je slovenski, kot glavni dobitnik za zdaj kaže Samsung. Cilj podjetja Realme je v dveh do treh letih priti na sto milijonov prodanih telefonov na leto. Kupce pa privabljajo predvsem s »tehnološkimi preboji« v določenih cenovnih razredih in izstopajočim dizajnom. Želijo pa biti še eden glavnih spodbujevalcev prehoda na 5G in okrog telefonov zgraditi ekosistem drugih naprav, od nadzornih kamer in pametnih sijalk do televizorjev, podobno kot Xiaomi.

Realme ima obširno paleto telefonov, v kateri se običajen kupec težko znajde. Začne se s poceni modeli C, tem sledi serija Narzo, v sredini so najbolj zanimivi modeli, označeni s številkami (denimo 6 in 6 Pro, ki smo ju že testirali), potem pa sta še seriji V in X. Pri modelih z oznako C je v ospredju velika baterija (5000 ali 6000 mAh), medtem ko telefone Narzo poganjajo zmogljivejši procesorji, kot so sicer običajni za njihov cenovni razred in so tako primerni za uporabnike, ki veliko »visijo« na spletu in igraje mobilne igre, pa za telefon nočejo ali ne morejo odšteti veliko denarja.

Številčno označeni modeli so tisti, ki bodo tudi za slovenski trg najbolj v ospredju. Novinca Realme 7 in 7 Pro so sicer za zdaj predstavili v Indiji, toda nedvomno kmalu sledi še evropski (spletni) dogodek in še to jesen tudi začetek prodaje, ki naj bi se po novem zgodil v vseh državah hkrati. V primerjavi s prehodnikoma predvsem 7 Pro prinaša nekaj na papirju vznemirljivih novosti. Denimo novo generacijo 64-milijonskega tipala za glavni objektiv fotoaparata, v zaslon, ki bo tokrat 60-herčni OLED, integrirano prepoznavo prstnih odtisov in hitro polnjenje s 65W. Po drugi strani bo tudi nekaj izgub, saj glavni fotoaparat nima več teleobjektiva, pa tudi selfijevski je samo enojen in tako ne omogoča več ultraširokega pogleda. Zaslon bo sicer nekoliko manjši (6,4 namesto 6,6 palcev diagonale), a bo tudi sam telefon izgubil nekaj mm, kar se mi zdi dobrodošlo, kajti 6 Pro je bil na meji sprejemljive velikosti.

Cenejša sedmica naj bi prav tako imela izboljšan fotoaparat (upajmo), a še ostaja pri 48-milijonskem glavnem tipalu, novi Mediatekov procesor Helio G95 in veliko baterijo s kapaciteto 5000 mAh. Čitalnik prstnih odtisov bo še naprej ob strani in zaslon ostaja LCD, res pa z 90 Hz osveževanjem. Polnjenje bo tu znova s 30W polnilnikom, kar je hitro, a ne super hitro.

Do konca leta sicer v Realmeju napovedujejo še telefon, ki bo podpiral polnjenje s 125W, pri čemer sta vgrajeni dve bateriji, obrnjeni vsaka v svojo smer (+ in -), ki se polnita hkrati, da je vse v redu pa skrbi 14 tipal in komora za hlajenje. Pri takem polnjenju vse skupaj traja približno deset minut ali še manj, če baterija ni povsem prazna.

Kot pri vseh se tudi pri telefonih Realme zaradi določenih izstopajočih lastnosti pokažejo kompromisi na drugih področjih. Po naših izkušnjah so to lahko kakovost fotografij, materialov ohišij in uporabniškega vmesnika pri sistemu Android. In tudi ta znamka bo morala precej vložiti v marketing in vse ostalo, če želi uresničiti smele cilje za prihodnjih nekaj let.

The post Realme napada prvo peterico v Evropi appeared first on Tehnozvezdje.

Visionox je eden večjih kitajskih proizvajalcev zaslonov OLED, ki se je v zadnjih letih uspel uveljaviti poleg Samsunga, LG-ja in BOE. Zdaj trdi, da je uspel z množico tehnoloških izboljšav in ustreznimi programskimi algoritmi pripraviti zaslon z integriranim fotoaparatom, ki bo že dovolj dober za komercialno uporabo. Pred tem sta prototipe telefonov s selfijevsko kamero, »skrito« pod zaslonom, že prikazala vsaj Oppo in Xiaomi. Vendar je predstavnik slednjega še pred nekaj meseci zatrjeval, da tehnologija še ne omogoča česa takega. Predvsem zato, ker množica pik v visokorazločljivostnih ekranih blokira preveč svetlobe, da bi bile fotografije in video posnetki s takih kamer lahko dobri. Inženirji pa se soočajo še z drugimi izzivi, kot so odbleski, uklanjanje svetlobe in zameglitve.

Kot trdijo v Visionoxu, so razvili nove materiale za plasti, ki sestavljajo zaslon. Te naj bi bile bolj prozorne in naj bi tako spuščale skozi več svetlobe. To bo hkrati tudi del »objektiva«, zato bo optika še vedno morala biti vsaj solidna. A zdi se, da bodo marsikaj poskusili rešiti s programsko opremo. Poleg tega naj bi na tistem delu, kjer bo tipalo fotoaparata, prilagodili pike oz. podpike (vsaka osnovna pika na zaslonu je sestavljena iz rdeče, zelene in modre, najsi bo z diodami različnih barv ali s pomočjo barvnega filtra). Zaradi tega bo tipalo lažje »videlo skozi zaslon«, a po drugi strani bo verjetno tam ločljivost zaslona nižja, kar se bo morda poznalo pri sliki ali pa tudi ne, ker bo najbrž krog dokaj majhen. Kot rečeno pa bodo pomembno vlogo imeli algoritmi. Ti bodo poskrbeli, da bodo fotografije in videi dobili ustrezne barve, kontraste, svetlost in podobno, pa tudi, da bo zaslon izgledal »normalno«.

Kljub temu, da se en proizvajalec hvali z množično proizvodnjo nove tehnologije, še ni nujno, da bomo končne izdelke z njo ugledali kmalu. Morda bo še letos vsaj na kitajskem prišel v prodajo kakšen tak telefon. Morda pa je vse skupaj samo piarovska poteza, četudi je vprašanje, komu bi to koristilo. Toda kitajska podjetja so v zadnjem letu ali dveh že napovedala in celo prikazala nekaj na pogled osupljivih proizvodov, spomnimo se samo Xiaomijevega telefona z zaslonom okrog in okrog, ki pa se nato niso premaknili s pompoznih predstavitev v resničnost.

Fotografije: Visionox

The post Kmalu telefoni s fotoaparatom v zaslonu? appeared first on Tehnozvezdje.

Bedarija. Huawei je boljši kot ostali »kitajci«. Vsaj moral bi biti in nastavke ima za to. Medtem ko Elephone, Ulefone, Umidigi in podobne znamke še vedno bruhajo v spletne trgovine telefone, ki fantastično izgledajo v predstavitvah (»renderjih«), potem v roki pa precej manj, drugi ali tretji največji proizvajalec mobilnikov (odvisno od četrtletja) že nekaj let konkretno izboljšuje svoje izdelke in jih je pripeljal do stopnje, ko po občutku med uporabo nič ne zaostajajo za katero koli drugo znamko. Niti po hitrosti. Vsaj tisti, ki jo zazna uporabnik. Mogoče se je Kirin 970 v sintetičnih testih odrezal malo slabše kot Snapdragon 835 in verjetno šefi želijo, da bi novi Kirin 980, kmalu uporabljen za Mate 20 (Pro), posekal Snapdragona 845. Toda v praksi resnih razlik praktično ni, pa tudi ne poznam nikogar, ki bi se o nakupu telefona odločal na osnovi rezultatov benchmarkov. Mogoče se to dogaja na Kitajskem. V naših krajih je prej pomembna barva kot pa točke v aplikaciji AnTuTu. Tudi sam nisem pri svojih testih mobilnih naprav še niti enkrat pognal kakšnega tovrstnega primerjalnika in ga niti ne nameravam, ker nima prav nobenega smisla.

Očitno hoče Huawei s takim početjem dokazati, da je tehnološko naprednejši od konkurence. Toda jasno je bilo, da ga bo prej ali slej nekdo zasačil. Kot so Volkswagen. Vendar tam ni šlo za prestiž, ampak za doseganje osnovnih norm, da so avte sploh še lahko prodajali. Telefoni z omenjenim procesorjem so lahko ne glede na rezultate v prodaji (dobro, razen v ZDA, ampak tam iz povsem drugih razlogov) in tudi gredo dobro v promet. Prav enako bi se prodajali, če njihovih sintetičnih dosežkov ne bi poznal nihče. Ljudje jih kupujejo zaradi Huaweijevih enormnih marketinških vložkov, zaradi poudarjanja določenih uveljavljenih znamk z drugega področja (npr. fotografskega), ki da so prispevale k domnevni superiornosti pri tem ali onem, zaradi ugodnega razmerja med ceno in dobljenim. Pa navsezadnje zaradi vedno večje kakovosti in tudi tehnološke inovativnosti.

Sistem treh objektivov z različnimi tipali je trenutno edinstven in dobra osnova za nadaljnje premikanje mej v mobilniški fotografiji. Toda v Huaweiju se raje ukvarjajo s tem, kako bodo prelisičili aplikacije, ki merijo hitrost čipovja, kot da bi razvijali in izboljševali sila obetavno, a na začetku še malce napačno nastavljeno fotografsko platformo. Raje do onemoglosti lišpajo svojo androidno preobleko EMUI in vanjo dodajajo nepotrebne funkcionalnosti, kot da bi skrbeli za ažurne posodobitve operacijskega sistema. Mate 10 Pro, ki je lani kot eden prvih telefonov sploh prišel v prodajo z Oreom, je še zdaj na tej isti različici Androida – 8.0.0.

Mogoče je vse skupaj simptomatično. Mogoče pri kitajskih podjetjih drugače ne gre. Pa vendar pri konkretnem obstaja osnova, ki nakazuje možnost za delovanje na drugih temeljih. Bolj etično, bolj v skrbi za uporabnike. Ne bom se čudil, če kakšnih opaznih posledic te aferice ne bo. A če bi se prodaja slučajno zmanjšala, to prav tako ne bi bilo nezasluženo.

The post Huawei, boljši si od ostalih »kitajcev«! appeared first on Tehnozvezdje.

Karsten Nohl in Jakob Lell iz omenjenega podjetja po poročanju Wireda danes na konferenci Box security v Amsterdamu predstavljata ugotovitve dvoletnega projekta, v katerem sta skupaj s sodelavci pregledala kodo stotin androidnih telefonov in preverjala, ali v njih dejansko lahko najdeta vse popravke, ki naj bi bili glede na datum v nastavitvah (poglej pod sistem – o telefonu – raven popravkov za varnost v Androidu) nameščeni v telefonu. Izdali so tudi aplikacijo SnoopSnitch, da lahko uporabniki to sami preverijo.

Ugotovitve pa nikakor niso prijetne uporabnike. Čeprav proizvajalci v nastavitvah trdijo, da so nameščeni vsi popravki do določenega datuma, jih v resnici lahko tudi deset vmesnih manjka. »Našli smo odstopanja od trditev, pri nekaterih proizvajalcih manjša, pri drugih večja,« je za Wired povedal Nohl. In zatrdil, da v nekaterih primerih podjetja sploh ne namestijo ničesar novega, ampak zgolj spremenijo datum, da bi v očeh uporabnikov izpadla bolje.

Pri tem je treba takoj pojasniti, da je vsak mesečni popravek sestavljen iz precej večjega števila »obližev«, tipično jih je med pet in deset. Ko sem omenjeno aplikacijo pognal na telefonu, ki je na trgu najdlje, je v letu in pol popravkov med skupno več kot 220-imi našel 171 zakrpanih lukenj, dva manjkajoča, za 52 pa ni bil povsem prepričan. V Security Research Labs so iz opažanj potegnili zaključek, da glede krpanja varnostnih lukenj edini ne laže Google pri svojih telefonih Pixel. Samsung, Sony in Wiko prav tako večinoma ne, tu in tam se jim izmuzne kakšen obliž. Xiaomi, Oneplus, Nokia so v naslednji skupini, HTC, Huawei, LG in Motorola so še malce slabši, a tu gre še vedno za tri do štiri izpuščene popravke. Medtem ko sta bila TCL (Alcatel) in ZTE najslabša od proizvajalcev, ki so jih preverjali.

Ni pa krivda vedno zgolj na strani znamke telefona. Za določene obliže mora poskrbeti proizvajalec glavnega procesorja (sistema na čipu), kar gre najbolje od rok Samsungu in Qualcommu – največjima. Huaweijev HiSilicon je nekoliko slabši, precej pa v svoji prizadevnosti zaostaja Mediatek. In to vsaj delno pojasni slab rezultat TCL-a in ZTE-ja, saj kitajski proizvajalci za svoje cenejše telefone pogosto uporabljajo Mediatekove procesorje.

Lekcija je dokaj očitna in jasna. Cenejši telefon večinoma pomeni slabšo varnost. In tudi starejšo različico Androida. Kar pa vseeno ni tako kritično, kot se mogoče sliši, kajti še vedno je zelo težko »shekati« androidni telefon, vdreti vanj in se dokopati do podatkov. Znanih primerov je malo in večinoma zahtevajo izkoriščanje serije varnostnih lukenj, ne samo ene. Mobilni operacijski sistemi so vsi precej drugačni od namiznih, saj ne dovolijo poseganja v jedro, razen če uporabnik pridobi korenski dostop (»roota« telefon). Zato aplikacije lahko zgolj kličejo programske vmesnike (API-je) in prek tega dostopa do določenih funkcij telefona. Seveda pa se tudi tu pojavljajo luknje in dobro je biti zavarovan pred vsemi znanimi nevarnostmi.

Kakšna pa je potencialna rešitev tega problema z posodobitvami, ki nad Androidom visi že od začetka? Razen tega, da Google lastniško zapre ta operacijski sistem in proizvajalce naprav prisili, da vsi uporabljajo »čisto« različico, nadgradnje pa gre do uporabnikov neposredno od Googla, je v bistvu ni. Vendar to v resnici nikomur ni v interesu. Če hočejo operaterji in kupci imeti širok izbor naprav, bo ostala zmeda glede posodobitev. Konkurenca med proizvajalci, množica naprav v trgovinah in širok razpon cen pa ustrezajo tudi Googlu, ker je na ta način tudi prišel do prevlade, izrinil Applov iOS na približno 15 odstotkov trga (resda najbolj premožnih kupcev, a vseeno), ostale, vključno z Microsoftovim Windows Phonom pa na smetišče zgodovine.

The post Situacija s posodobitvami za Android je zaradi laganja proizvajalcev še slabša, kot smo mislili appeared first on Tehnozvezdje.

Tajvanski HTC je že poleti prodal polovico svojih inženirjev Googlu. Z drugo polovico se namerava boriti naprej, a lahko se vprašamo, kako dolgo bo še lahko zdržal. Na mnogih trgih, tudi v Sloveniji, je že popolnoma utonil v pozabo, četudi mu občasno uspe pripraviti kakšen izdelek z lepim prodajnim potencialom.

Uganke počasi razrešujeta ali pa zapletata, odvisno od zornega kota, japonski Sony in korejski LG. Obema se že dolgo kolca po kakšni večji uspešnici v zgornjem razredu, medtem ko v spodnjem ne zmoreta uspešno tekmovati s cenejšimi kitajskimi tekmeci, razen na domačih trgih. Predsednik uprave prvega Kazuo Hirai je v pogovoru za The Guardian zatrdil, da bodo s telefoni vztrajali:

»Tega ne počnemo zato, ker bi mislili, da pametni telefoni predstavljajo prihodnost, ampak zaradi pomembnosti komunikacijskih naprav. Če izstopimo iz telekomunikacij, bomo zamudili priložnost sodelovanja v naslednjem tehnološkem preobratu.« Sony pač hoče biti ves čas v tehnološkem vrhu, soustvarjati prihodnost, utemeljevati nove kategorije naprav, kar počne že vsaj od Walkmana naprej.

Ne gre za današnje mobilnike, temveč za tisto, kar prihaja za njimi. Moramo spremljati področje in biti pomemben, če se le da vodilni igralec na tem področju. Zaradi tega strateškega razloga je pomembno, da ostajamo, ne nujno v poslu s pametnimi telefoni, temveč v komunikacijskem poslu.

Sony si seveda lahko privošči izdelovanje telefonov, tudi z izgubo, in vse s tem povezane razvojne stroške. Korporacija je enormna, njeni uspešni oddelki (Playstation, …) v zadnjem času prinašajo lepe dobičke, tako ali tako pa razvijajo in proizvajajo nekatere ključne komponente mobilnih naprav, prednostno kajpak fotografska tipala. Poleg tega te tehnologije uporabljajo tudi v resnih fotoaparatih in kamerah, ki so zelo pomemben posel. Prodajajo jih namreč profesionalnim foto- in videografom, produkcijskim hišam in studijem, med katerimi je tudi Sony Pictures, prav tako eden ključnih stebrov poslovanja japonskega konglomerata.

Medtem je situacija v LG-ju bistveno kompleksnejša. Korejska korporacija je v bistvu še večji izdelovalec komponent – pomnilnika, zaslonov, baterij in še marsičesa – in telefoni so prav tako nekakšen stranski proizvod vsega tega. Ampak to ni dovolj, ker ne prinašajo ničesar izstopajočega, pa tudi cenovno ne spodkopavajo konkurence. Pred koncem leta je »telefonski« oddelek po več letih četrtletnih rdečih številk dobil novega šefa. In ta se je hitro odločil, da zdajšnja smer ne vodi v boljše čase, navkljub dokaj pozitivno sprejetemu V30. Konec prihodnjega meseca na sejmu MWC v Barceloni bi moralo podjetje po tradiciji predstaviti nov paradni izdelek, predvidoma imenovan G7, toda najprej so se pojavile govorice o preimenovanju tega modela, kasneje pa informacije, da je prav taisti gospod Jo Seong-jin naročil popolno revizijo razvoja G7 in njegov redizajn, kar bo predstavitev zamaknilo za vsaj mesec ali dva. Hkrati pa je na sejmu CES tudi izjavil, da se ne bodo več držali uveljavljenih terminov lansiranja novih telefonov (kot je bil MWC ali poznopoletna IFA), temveč jih bodo predstavljali »po potrebi«.

Vprašljiva je tudi prihodnost nekaterih drugih. Lenovo se je bolj ali manj osredotočil na Motorolo in z njo bo, glede na govorice, letos še na polno napadal. Vsaj kar se tiče novih modelov, bomo videli, ali bo vložek v njihovo oglaševanje in izpostavljenost pri prodajalcih kaj večji. TCL je v zadnjih letih »nakupil« kopico znamk, poleg staroselca Alcatela še Blackberry, Palm in Vertu, toda pravega preboja ni. Celo nasprotno, zdi se da sape zmanjkuje in da od ambicij postati »Zara mobilne telefonije« ni ostalo več veliko. Tudi Asus je nekoč kazal več potenciala, inoviral pri fotografskih tehnologijah, a telefona, ki bi celokupno prepričal, ni znal in zmogel poslati v prodajo. Obupal najbrž ne bo, je pa zagotovo že zmanjšal ambicije na tem področju. Prosperirajo pa določeni lokalni igralci, denimo afriški, ki jih na tem koncu sveta sploh ne poznamo, a so našli svoje priložnosti (zaradi boljšega poznavanja trga) in uspešne poslovne modele. Tako se ponekod majhnim izplača posel, ki se konkretno večjim ne izide. A slednji lahko v njem vztrajajo – dokler se menedžment ne odloči drugače.

The post Sony bo še vztrajal, kaj pa LG? appeared first on Tehnozvezdje.

Ob tem, ko se v svojih težavah in tehnoloških trendih izgubljajo nekoč pomembni proizvajalci (HTC, Sony, …), se je odprl prostor za druge, ki so ga večinoma zasedla kitajska podjetja. Pač zaradi cenovne prednosti in ekonomije obsega, saj malokdo drug lahko sploh upa na kakšen resen dobiček iz tega posla. Če celo konglomeratom s proizvodnjo vseh možnih sestavnih delov, kot sta LG in Sony ne uspeva, imajo drugi vstopniki še toliko manj možnosti. Razen, če se v navezi s kitajskimi proizvajalci zanašajo na nekoč kultne blagovne znamke ali prodajajo v svoje barve preoblečene kitajske izdelke, kar pa je spet dokaj neizvirno in tudi ne more prinašati posebnega zaslužka.

Pa vendar v našem koncu Evrope od kitajskih ponudnikov telefonov zares uspeva samo Huaweiju, vključno s podznamko Honor. Ponekod na stari celini in tudi v ZDA je kolikor toliko uspešen še ZTE in v prosti prodaji tudi Oneplus.  Nekako napol se vsake toliko časa, do naslednjega polovičarskega poskusa začne truditi Coolpad. Njegov lastnik LeEco je imel silne ambicije onkraj Atlantika, a so bolj ali manj že izpuhtele v visokih dolgovih in pretiranem zapravljanju sposojenih milijonov. Med drugim so morali odpovedati prevzem uspešnega ameriškega proizvajalca televizorjev (v osnovi pa zbiralca množice uporabniških podatkov) Vizio. Lenovo vsaj glede kvalitete, če že ne glede prodaje, pokonci drži Motorola. Prej omenjeni Oppo nekaj prodaja v Evropi in celo sponzorira nogometni klub Barcelona, a težko trdimo, da je prav zares prisoten na trgu. Viva ni. Xiaomijeve telefone uvažajo različni trgovci, ampak to ni uradna prodaja. In precej podobno je z vsemi ostalimi znamkami.

Huaweijevi modeli, ki se po marsičem že lahko primerjajo z najboljšimi korejskimi in ameriškimi, pa tudi kakšna občasna stvaritev Xiomija (skoraj brezrobi Mi Mix) ali Oppa (telefon z notranjim zumom) so navdajali z optimizmom, da kitajska falanga ne prinaša samo večinoma slabših in cenejših kopij že znanega, ampak tudi kaj svežega, tehnološko prebojnega, vznemirljivega, drugačnega, boljšega. Pa se to upanje nekako še ni udejanjilo. Že res, da imajo kitajski telefoni vse boljše zaslone, fotoaparate in procesorje, da premorejo izjemno natančno branje prstnih odtisov in da so lahko izdelani iz kakovostnih materialov, toda trende še naprej večinoma narekujejo Korejci, Američani in občasno Japonci.

Le peščico kitajskih proizvajalcev je mogoče po videnem v Barceloni in realnem svetu uvrstiti v prvo ligo. Še nekaj jih izdeluje solidne telefone, vsi ostali so zgolj bolj ali manj slabi. Tako strojno kot tudi programsko. Nadgradnje Androida so zelo vprašljive, varnostni popravki še bolj, mahinacije z uporabniki in njihovimi podatki pa skorajda niso. Velika verjetnost namreč obstaja, da je na telefonu (pred)naložena kakšna sumljiva programska oprema, ki na tak ali drugačen način pošilja informacije na strežnike nekje na Kitajskem.

Tudi zadnji paradni izdelki niso najboljši obet, da od teh proizvajalcev res lahko pričakujemo »naslednjo veliko reč.« Huawei P10 je zelo dober in simpatičen, težko pa bi rekel, da je v čem inovativen in da prekaša tisto, kar imajo ponuditi ostali v tem ali višjem cenovnem razredu. In če je ta izdelek kopija enega drugega,  po katerem še vedno stremijo vsi v branži, je povsem novi Xiaomi Mi6 na pogled kopija kitajskega konkurenta. Kar že ne daje upanja na kakšen presežek in verjetno ne bo nobene večje škode, če tudi tega modela uradno ne bo pod Alpe in na zahodno stran Panonske nižine. Ker če bi prišel, zaradi vseh prilagoditev, (po)prodajne podpore in zaledne mašinerije, ki je potrebna za nemoteno trženje izdelka na posameznem trgu, pa tudi zaradi ureditve intelektualne lastnine cena ne bi bila niti približno tako ugodna kot je ob sivem uvozu.

Tudi Coolpad in Oneplus ugotavljata, da sta lahko cenovno konkurenčna samo ob internetni prodaji in distribuciji iz centralnega evropskega središča, gverilskem marketingu in spet enotnem evropskem servisu, kamor pokvarjeni telefoni s hitro pošto hodijo iz vseh držav. Ampak na tak način se pač ne da delati večje prodajne zgodbe. To je lahko samo motnja na trgu, skupaj s sivim uvozom in telefoni z Ali Expressa in drugih internetnih trgovin tista korekcija, ki velikane drži v pozornosti, da se ne razlezejo preveč, da gredo z razvojem naprej in da ne napihnejo cen v previsoke višave, kar že tako ali tako poskušajo početi.

The post Kitajci (še ne) prihajajo appeared first on Tehnozvezdje.

[infogram id=”6d8e869d-1d31-4f6b-a9ce-77707a19a72a” prefix=”m7F”]

Končni podatki velikih analitskih hiš za lansko leto kažejo, da se je norija dokončno umirila. Da je »trg postal zrel«. Zaradi malce presenetljive osemodstotne rasti v zadnjem četrtletju je celotna letna prodaja zrasla za tri odstotke glede na leto 2015. Število pametnih telefonov, ki so našli kupce, se je tako ustavilo na 1,48 milijarde. Torej bo letos preseglo milijardno in pol, če ne bo kakšnega nepričakovanega padca. Na vrhu je suvereno Samsung, fiasko z Galaxyjem Note7 mu je res odnesel nekaj milijonov prodanih (dragih) telefonov, toda še vedno njegove številke za skoraj sto milijonov kosov presegajo drugouvrščeni Apple. Huawei na tretjem mestu bo imel še precej dela, da prehiti ameriško konkurenco, kaj šele korejsko. Čeprav je to njegov cilj v naslednjih štirih do petih letih – v dveh naj bi se prerinil na drugo mesto.

Troboj korejske, ameriške in kitajske znamke se odraža tudi na slovenskem trgu. Ti trije proizvajalci so najbolje zastopani s svojimi modeli tako pri operaterjih, kjer se proda vsaj 90 odstotkov vseh telefonov, kot v prosti prodaji. Tudi v priporočilih se večinoma vrtimo okrog modelov teh treh proizvajalcev (vključno s telefoni Honor, ki spadajo pod Huawei), z občasno omembo kakšnega LG-ja ali Sonyja. Toda prave konkurence vsaj pri operaterjih v resnici ni več, kitajske znamke, ki so zaradi odlične prodaje doma med najboljšimi desetimi tudi na globalni lestvici, v Sloveniji (in večinoma tudi drugod po Evropi) uradno niso prisotne. Vse tisto, kar je v statistiki skrito med »ostale«, čeprav predstavlja več kot četrtino globalne prodaje, pa je raztreščeno na različne prodajalce doma in v tujini, večinoma brez prave poprodajne podpore. Izbire je navidezno veliko, a je je hkrati precej malo in tudi prave raznolikosti ni, ker je velika večina kitajskih telefonov narejena po določenem »muštru«, ki ustreza čim cenejši proizvodnji čim večjih količin. Kar zadnja leta v glavnem pomeni pet- ali petinpolpalčni zaslon in ustrezno kombinacijo čipovja (pri prvem malo slabšega, pri drugem malo zmogljivejšega).

[infogram id=”8f9d82a9-5a7f-40b8-8f8e-2fb073d1476d” prefix=”QWZ”]

Nekaj zanimivega se seveda najde v podatkih analitskih hiš. Znamki Oppo in Vivo sta se prebili že na četrto in peto mesto, v zadnjem četrtletju pa sta bili na Kitajskem celo številki ena in tri (drugi je bil Huawei). Če bi ju šteli skupaj, ker sta obe del koncerna BBK Electronics, in jima dodali še nekaj milijonov telefonov Oneplusa, katerega lastnik je Oppo, bi bil ta konglomerat zlahka na tretjem mestu. Toda veliko prostora za rast nima več, ker skorajda nima distribucije in poslov z operaterji v Evropi in ZDA. Za razliko od Oppa in Viva jih ima ZTE, ki jima sledi na šestem mestu. Prav zato, ker se njegovi poceni telefoni relativno uspešno prodajajo pri operaterjih po celem svetu. LG je zdrsnil na sedmo mesto, morda ga letos lahko G6 spet malo dvigne, toda moral bo ponuditi nekaj, česar Galaxy S8 in Huawei P10 ne bosta imela, ali pa bo moral spet biti ustrezno cenejši, kar pa bi pomenilo, da bi LG še naprej ustvarjal izgubo v telefonskem oddelku in se bomo znova spraševali, kakšen je sploh njegov motiv za ukvarjanje s tem napravami. Nekdanji povzpetnik Xiaomi še naprej izgublja, v zadnjem času tudi vodilne kadre, in se bo težko še kdaj prebil med prvo peterico. Lenovu preskoka ni prinesla niti pripojitev Motorole, njegovi večinoma povprečni telefoni pač ne vznemirjajo nikogar. Konglomerat TCL z znamkami Alcatel, Palm in po novem tudi Blackberry pa vedno kaže več potenciala, kot mu ga na večini trgov, vključno s slovenskim, uspe realizirati.

Že davno v deseterici ni več Sonyja, ki že leta po previsokih cenah prodaja telefone, ki na papirju obljubljajo več, kot ponudijo v praksi. HTC se bolj ali manj umetno, s starimi denarnimi zalogami in posli, kot je proizvajanje Googlovega Pixla, drži pri življenju. Asus na sejmih predstavlja telefon za telefonom, na trgu pa ga ni nikjer. Podobno Acer. In še veliko je takih proizvajalcev. Microsoft je za zdaj obupal, bolje rečno, Satya Nadella je presekal ustvarjanje izgub z Lumijami. Ne izključujem pa možnosti, da se kdaj dejansko pojavi izmuzljivi Surface phone, če se bodo platforme, kot sta napovedana Windows za Arm in Windows Cloud, ki nastopa v govoricah, izkazale na drugih napravah. Letos bo zanimivo spremljati, kolikšen tržni delež lahko osvoji oživljena znamka Nokia, pod katero telefone zdaj proizvaja podjetje HMD Global. Sicer pa večjih pretresov ne bo, lahko pa bi obetamo vsaj kakšen tehnološki premik. Ampak zaradi tega tudi verjetno še višje cene. Vse skupaj pa bo diktirala trojica Samsung-Apple-Huawei.

The post Samsung, Apple in Huawei so se utrdili na prvih treh mestih appeared first on Tehnozvezdje.