Apple je za procesor M2 izvedel klasično Intelovo finto
Matjaž Ropret 1. julija 2022 ob 11:48

Z družino procesorjev M1 za prenosne in namizne računalnike Apple ni zgolj opravil uspešnega premika z Intelove platforme na lastno, ampak je celotno panogo osebnih računalnikov malodane vrgel s tečajev. Nihče drug ta čas namreč ni sposoben razviti česa podobno zmogljivega in hkrati varčnega. Toda druga generacija M2 nakazuje, da se je tudi Applu ustavilo in lahko meje dodatno pomika zgolj s starimi triki, ki smo jih v tej industriji že mnogokrat videli.

Na predstavitvi novega procesorja in prenosnikov Macbook Pro ter Macbook Air so Applovi predstavniki obljubljali približno 20-odstotno pohitritev pri procesorskih in kar do 40-odstotno pri grafičnih nalogah. Oboje glede na prve teste z Macbookom Pro (Air pride v prodajo najbolj zgodaj čez dva tedna)  v osnovi drži, vendar v nekaterih primerih tudi ne, poleg tega je treba upoštevati način, kako so to povečanje zmogljivosti dosegli. Pri grafičnem delu veliko odpade na preprosto povečanje števila grafičnih jeder. Če ima GPU deset jeder namesto osmih (oz. celo samo sedmih v najbolj osnovnem prenosniku), to že samo po sebi prinese pohitritev približno za četrtino. Enako je počel Intel, pa seveda za njim tudi AMD, ko je s povečevanjem števila procesorskih jeder (in niti) ohranjal pri življenju t. i. Moorov zakon, kajti brez tega bi se podvajanje zmogljivosti na vsako leto in pol oz. dve že zdavnaj ustavilo.

Drugo, kar zdaj ugotavljajo testi, je bistveno višja poraba procesorja. M2 je sicer tudi po površini večji od M1, ne samo zaradi dodatnih jeder, temveč še zaradi doseganja višjih taktov. Tudi to je že ničkolikokrat viden način za višanje zmogljivosti. Jedra delujejo z višjimi frekvencami in posledično »vlečejo« več energije, zaradi česar procesor izpade bolj zmogljiv. Medtem ko je M1 med polnimi obremenitvami porabil približno 24 W, jih M2 tudi do 30. Kar pa ima seveda tudi negativne posledice, še posebej v prenosnem računalniku.

Shematika procesorjev M1 in M2. Foto: Apple

Podobno, kot je Marjan pisal o telefonih, velja tudi za prenosnike. Z večjo porabo se povečuje tudi količina odvečne toplote, ki jo je treba nekam odvesti. Če to ni mogoče, mora procesor znižati takt, saj bi se v nasprotnem primeru pregrel. Pri M1 se to praktično ni dogajalo, pri M2 pa se, ko dlje od minute ali dveh deluje na polnih obremenitvah. Na podoben način so Intelovi procesorji Core i7 v primerjavi z i5 zgolj »navita« izvedba iste reči, ki lahko dosega višje takte. Kar se pozna pri opravilih, ki ne trajajo (pre)dolgo. Procesor lahko za nekaj sekund deluje pri najvišjih zmogljivostih in če nato znova upočasni frekvenco, bo temperaturna slika v redu, opravilo pa bo izvedel za tistih približno 20 odstotkov hitreje kot bi ga denimo i5. Toda pri nalogi, ki traja več minut in med katero procesor ves čas deluje »na polno,« sta i7 in i5 in zdaj tudi M2 ter M1 pretežno izenačena. Ob predpostavki, da je hlajenje enako. Enega mora namreč sistem toliko bolj upočasnjevati, da ostaja znotraj temperaturnega okna, in potem ne more pokazati kaj dosti več kot drugi. Drugače je v namiznih računalnikih s konkretnim hlajenjem, tam lahko procesor z višjo porabo pride do izraza.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

M1 je (bil) fantastičen procesor prav zaradi nikoli prej videne kombinacije zmogljivosti in energijske učinkovitosti. Toda v Applu ga očitno brez prehoda na proizvodni proces z manjšimi razmaki (3 nm namesto 5 nm) niso mogli opazno pohitriti, zato so se inženirji odločili, da to storijo »na silo.« Rezultat je pričakovan, še posebej ob nespremenjenem hladilnem sistemu z enim samim ventilatorjem. Za vsakdanjo uporabo je ta zadosten in morda bo kdo celo opazil nekaj pohitritve. Za zapisovanje videa, 3D-modeliranje in druga intenzivna opravila pa resne hitrostne pridobitve ne bo. Še toliko manj verjetno v Macbooku Air, kjer je procesor hlajen pasivno, in ne bo presenetljivo, če bo že v osnovi postavljen na nižje hitrosti, s čimer bo razlika v primerjavi z M1 še manjša.  

Naslovna fotografija: Apple

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.