Huawei Mate 10 Pro po pol leta – objektivno zelo dober, subjektivno občasno nadležen
Matjaž Ropret 6. aprila 2018 ob 13:12

Odločitve o osebnih vsakodnevnih napravah so že tako težke. Če gre skozi tvoje roke skoraj vsaka pomembna, pa še toliko bolj. In pri telefonih premlevanje o tem, kateri bi bil glavni, še dodatno zaplete dejstvo, da imam skoraj vsak teden kakšnega na testu. Pa vseeno, najmanj enega stalnega zaveznika je treba imeti, tistega na kogar se lahko obrneš in zaneseš, ko te vsi ostali zapustijo. Napravo, kjer so vse bančne, geselne in druge pomembne aplikacije, ki jih težko iz tedna v teden prestavljati med različnimi foni. Ko gre najbolj zares in potrebuješ zanesljivost, predvsem pa nočeš preizkušanja in naključij, je treba imeti v žepu nekaj preverjenega. Lani jeseni sem se tako znašel pred novim izbiranjem, kateri telefon naj me spremlja vsaj naslednjih nekaj mesecev. Prejšnji kompanjon Galaxy S7 edge je prišel malo v leta, baterija je zdržala manj, Samsung je nanj malo pozabil pri posodobitvah, pa tudi ni bil več povsem v trendu. Toda katerega vzeti za naslednika?

Ena od možnosti bi bil kar Galaxy S8, ki sem ga za nekaj mesecev tudi imel na preizkusu, vendar me je motilo precej povprečno trajanje baterije, nervirala me je obupna pozicija čitalnika prstnih odtisov in vedel sem, da bi se glede nadgradenj čez eno leto zgodba ponovila. Edino malo manj bi bil na izgubi, ker je cena osmici jeseni že konkretno padla. S7 edge sem namreč kupil kmalu po začetku prodaje, po letu in pol pa sem ga prodal za precej manj kot polovico začetne priporočene cene. Glavni kandidat za zamenjavo bi bil iPhone X, če ne bi bil resno predrag, še posebej brez vezave, ki je nočem in ne nameravam podpisovati. In ko sem razmišljal, katere opcije še imam, pa malo čakal na LG-jev V30, sem začel resneje uporabljati Huawei Mate 10 Pro in ugotovil, da je to prvi mobilnik te znamke, ki ga lahko brez večjih zadržkov sprejmem za svoj glavni žepni multipraktik. LG-jev pretendent se ni izkazal za boljšega in je (bil) predrag. Vmes je prišel še Oneplus 5T, ki je za (dobrih) petsto evrov zanimiv izdelek, toda če človek že ima v ključnih lastnostih rahlo boljšo napravo, ga kitajski povzpetnik ne more zelo prevzeti. Enako Xiaomi Mi Mix 2, ki je sicer nekaj posebnega in atraktiven, a tudi zaostaja pri zaslonu in fotoaparatu ter ni vodoodporen. Tako je Mate 10 Pro nepričakovano zdržal skoraj pol leta, z rahlimi prekinitvami, v vlogi mojega osebnega telefona. Tako lahko povem malo bolj podrobneje, kako se je obnesel. Najbolje zdaj, ker celega leta v omenjeni vlogi zagotovo ne bo oddelal, tudi če bo še naprej ostal z mano.

Verjetno sem že nekje omenil, da mi je ta, recimo mu premijski Huawei že v prvih tednih počasi zlezel pod kožo, česar po dokaj medlem Mate 9 nisem pričakoval. Toda hardver je tu res soliden in občutek v roki tudi dlani. S sprednje strani oblika res ni kaj posebej navdahnjena, toda z zadnje daje drag vtis. V moji (»moka«) rjavi barvi še malo izstopa. In steklo, ki se lepo, rahlo ukrivljeno zliva s kovinskim obodom, je prav prijetno, celo ne drsi pretirano. Na prejšnjem telefonu sem imel nalepko (»skin«) dbrand, tudi tu sem poskusil, a po treh sekundah ugotovil, da bi delala krivico tako lepemu izdelku. Tudi ovitek uporabljam zelo redko, pretežno samo takrat, ko valjam po žepih več telefonov, ali denimo na sejmu MWC, kjer so obremenitve in nevarnosti za praske malo večje. Kar se teh tiče, se Tovariš za zdaj kar dobro drži.

 

Verjetno me je ta reč najbolj zasvojila z zaslonom. Zdaj imajo že skoraj vsi žepni kalkulatorji razpotegnjen šestpalčni prikazovalnik, ta pa je bil eden prvih. Malo brade in čela, ne preveč, vse ostalo pa lepota OLED-a. In tu se celo da nastaviti črno ozadje, čeprav je ta opcija skrita nekje v izbirnikih. Pravo veselje je imeti toliko gledljive površine in tako kakovost prikaza. Se da zlahka prilagoditi tudi na malo večje ohišje. V bistvu se mi to zdaj že zdi čisto običajna velikost, pa sem bil prej velik zagovornik manjših mobilnikov. Je pa vseeno treba priznati, da čisto tehnično gledano ta ekran kar zaostaja za najboljšimi Samsungovimi (je prav tako od tam, ampak Korejci pač najboljše zadržijo zase ali zasoljeno prodajo Applu). Ob vsem spreminjanju barvnih nastavitev vse skupaj še vedno malo vleče na modro in črna je za OLED presenetljivo – nečrna. Drugi tovrstni zasloni, denimo pri Oneplusu 5T, omenjenem LG-ju ali Pixlu 2 XL imajo ob izključenih pikah precej bolj temno, globoko črnino.

Vseeno pa ni bil toliko krivec zaslon, kot baterija, seveda poleg spodobnega fotoaparata, da sem Mate 10 Pro sploh sprejel za svoj primarni telefon. Kadar ga pustim malo bolj pri miru, lahko med polnjenjema drži dva dni, ob običajni uporabi dan in pol in tudi pod najhujšimi obremenitvami brez težav do spanja, niti enkrat v skoraj pol leta mi ga ni bilo treba dodatno polniti pred koncem dneva. Ne bom ravno rekel, da me je to rešilo na sejmu MWC, ker se vedno najdejo rešitve (zunanja baterija, dodaten telefon v žepu ali nahrbtniku), toda povsem mirno sem šel v Barcelono z enim samim telefonom. Ker sem tokrat imel še iPada z mobilno povezljivostjo in ker sem računal, da bo Huaweijev tovariš brez pritoževanja zdržal energijske obremenitve, ni bilo potrebe po še drugem fonu. Huaweija lahko pohvalim, da je izpolnil moja pričakovanja. Nikoli ga zvečer (ponoči) nisem priključil na kabel z manj kot petnajstimi odstotki soka. Kljub temu pa hitrost ne trpi, čeprav sistem dokaj agresivno zapira aplikacije v ozadju in omejuje njihovo klicanje procesorja. Doslej se situacija tudi ni začela slabšati, kar je bila tako ali tako ena od Huaweijevih obljub, res pa je, da bi za to najbrž moral počakati vsaj še dodatne pol leta. In še hecno dejstvo glede baterije – ko v telefonu ni kartice SIM porablja bistveno več energije kot takrat, ko je v redni službi.

V svojem prvotnem testu tega telefona sem izpostavil tri glavne faktorje, ki bi lahko potencialnega kupca prepričali, da res odrine evre za ta izdelek. Dva sem tule že obdelal, na vrsti je tretji, zame osebno najbolj pomemben. Navsezadnje pa tudi tisti, ki me najbolj odvrača, da bi še naprej uporabljal kitajskega povzpetnika. Na papirju je vse videti super. Dva objektiva, domnevna ekspertiza inženirjev podjetja Leica (o tem si mislim svoje), dobra zaslonka, umetna inteligenca in strojno učenje. Ni, da ni. Kot je pokazala moja primerjava z Galaxyjem S9 in še dvema izmed najboljših se Mate 10 Pro kar dobro drži, površen pogled ne razkriva večjih razlik. Res sem bil s fotografijami precej zadovoljen, ostal sem vsaj na enakem nivoju, kot mi ga je prej zagotavljal Samsungov fon. Toda. Že v tisti primerjavi podrobnejši pogled razkrije manjšo dinamiko in precej nepravilne barve na večini posnetkov. Sploh to z dinamičnim razponom mi pri Huaweiju ni jasno. Fotoaparat naj bi sam prepoznal vrsto motiva in dejansko jo ter prilagodil nastavitve. Toda obstaja še ločen način HDR, kakšne zaznavne razlike med njima pa ni in glede dinamike so ostali trije v primerjavi pogosto precej spredaj, včasih pa niti ne. Ni pravila.

Predvsem pa me moti dvoje. Najprej to, da mi fotografije, čeprav so tehnično res čisto na ravno ostalih najboljših, nekako niso preveč všeč. Niso po mojem okusu, pogosto se mi zdijo preveč »umetne«, iPhone ali Pixel z bolj naravnimi rezultati mi precej bolj ugajata. In med razmišljanjem kaj izpostaviti v tem opisu me je prešinilo, da se v tem polletnem obdobju ne spomnim prav veliko posnetkov, ki bi mi res nekaj pomenili. Takih, pri katerih bi me sezulo nad tem, kaj ta fotoaparat zmore. Ne dvomim, da bo 99 odstotkov kupcev več kot navdušenih nad fotografijami, ki jih bodo zajemali z Mate 10 Pro, meni pa nekako niso blizu. Pač stvar okusa. In nenazadnje sem skoraj cel sejem MWC v Barceloni tokrat fotografsko oddelal s pravim fotoaparatom, Sonyjevim RX100 IV (več o njem kmalu).

Z ne čisto idealnim fotoaparatom se kajpak da potrpeti. In čez video ter zajem zvoka med snemanjem se res ne morem pritoževati. Zraven ta telefon ponuja še marsikaj drugega, kar pretežno upravičuje njegovo ceno (oz. jo je, čas bi bil za kakšno prilagoditev). Dobra sta denimo zvočnika. Tudi v vlogi diktafona se odlično obnese s svojimi mikrofoni, ki lovijo v vse smeri. Vgrajenega prostora za podatke je 128 GB. Čitalnik prstnih odtisov je eden najhitrejših sploh. Na razpolago je infrardeči vmesnik. Na zaslonu so lahko vedno glavne informacije (»always-on display«), ki pa so malo okrnjene v primerjavi s tem, kar ponujata LG in Samsung. In tudi to možnost je v nastavitvah težko najti.

Je pa, kot po navadi, nekaj vidikov, ki so manj razveseljivi. Prostora je s 128 GB načeloma dovolj in zapolnil ga nisem še niti polovico, toda reže za kartico microSD tokrat ni, zato je omenjena količina končna. Prav tako je izpadel izhod za slušalke in, če sem prav seznanjen, iz prodajnih kompletov tudi prilagojevalnik iz vmesnika USB-C. Priložene slušalke so bolj povprečne in adapter, ki sicer deluje brezhibno, bi res moral biti zraven. Z bluetoothom večinoma nimam težav, razen v avtu, kjer mi občasno »pade« predvajanje zvoka in se to nadaljuje na telefonovih zvočnikih.

Doslej sem večinoma govoril o hardveru, ki je res na nivoju. Na žalost pa tega ne morem trditi za softver. Ta je pravzaprav največji razlog, da znova razmišljam o drugem telefonu. Omenil sem že čudaškosti pri fotografiranju, ki bi jih skoraj v celoti lahko odpravili v eni od naslednjih revizij programske opreme. Nekaj napak, denimo z nedelovanjem urnika za prikaz informacij za izključenem zaslonu, je še bilo, a so jih v posodobitvah odpravili. So pa posodobitve svoja, ne preveč svetla zgodba. Tri sem naštel v vsem tem času, kar je absolutno premalo, še posebej za izdelek z vrha cenovne lestvice. Različica Androida že ves čas vztraja na 8.0.0, nič ne kaže, da bi drugačna zgradba Orea kaj pripomogla k hitrejšim, ažurnejšim nadgradnjam. Niti pri varnostnih popravkih, nameščenega imam trenutno januarskega, medtem ko je seveda »zunaj« že aprilski.

In potem pridem še do same androidne preobleke Emotion UI (EMUI). Na kratko – ni mi všeč. Malo se da pomagati s črnim ozadjem in katero od tem, vseeno pa mi velike risankaste ikone, slaba izkoriščenost zaslona, iphonovski slog ali preživet način dostopa do celotnega seznama aplikacij (navidezna tipka namesto potega s prstom navzgor) ne dogajajo. Zato je po nekaj mesecih vse skupaj zamenjal »zaganjalnik« Nova Launcher in takoj sem si vsaj malo oddahnil. Nisem pa se s tem znebil nekaterih drugih nadležnih vidikov. Denimo stalnega opozarjanja na porabo baterije, ker telefon dejansko uporabljam. Podvojenih obvestil, čeprav uporabljam Googlove, ne Huaweijevih aplikacij (za dogodke v koledarju in še kaj). Nezmožnost odklepanja telefona na osnovi lokacije ali z obrazom, če leži na mizi, še naprej ostaja. Nekatere aplikacije, med njimi tiste za ure ali zapestnice, se med obvestili vedejo čudno. Dvojni trepljaj za zbujanje zaslona ne deluje. Na zaklenjenem zaslonu in med obvestili vidim podatke prehojenih korakih, če pa bi jih hotel preveriti podrobneje, bi se moral vpisati v neko Huaweijevo aplikacijo. Pa še kaj bi lahko našel. Ampak moja glavna zamera je res v tem, da mi telefoni tega proizvajalca ne dajo miru. Podobno kot pri Samsungu in LG-ju tudi tu ves čas nekaj hoče pritegniti mojo pozornost in to sčasoma res postaja naporno, če vsaki od teh zadev ročno ne prepovem prikazovanja obvestil.

Po pol leta tako lahko zaključim, da se Mate 10 Pro zelo dobro stara in da je strojno še vedno na ravni najboljših. Najedljiva različica Androida, počasnost s posodobitvami in rahle, a zame pomembne slabosti pri fotoaparatu pa me počasi odvračajo od tega, da bi bil to še naprej moj primarni telefon. Nikakor pa ni nujno, da še kdo deli te občutke z mano.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
3 komentarji
  • Zelo zanimivo branje. Jaz sem lani bil zelo navdušen nad Mate 9, letos pa me je od Mate 10 zelo odvrnil manjko izhoda za slušalke. Apple in Google imasta za ponudit alternativo, Huawei je ob splovitvi Mate 10 ni imel. Prav tako mislim, da Huawei tržno ni v položaju, ko bi lahko uporabnikom diktiral neprijazno rešitev, kot jo lahko Apple. Tudi Google je še ne more, a ima podporo geekov.
    Moj primarni telefon je bolj kot ne, že zadnjih 10 let iPhone, androide pa uporabljam vzporedno za zabavo. Tudi upgrejd iz iPhona 6s na 7 sem se branil iz istega razloga. Med tem sem se sicer ze navadil na manjko izhoda na slusalke na iPhonu X, a bi si kljub uporabi Airpodov pogosto želel klasični izhod za slušalke.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja