NEDELJSKI NASVET: Če vam sevanje ni všeč, se pritožite Faradayju!
Marjan Kodelja 3. julija 2022 ob 06:16

Brezžično polnjenje je priročno in omogoča lažje upoštevanje glavnega načela skrbi za zdravje baterije. Stalno napolnjenost med 20 in 80 odstotki. Toda hkrati me obstoj tehnologije vse bolj preseneča. Ni slišati, da bi teoretiki zarot pridigali o škodljivosti sevanja brezžičnih napajalnikov, ki jih občasno najdemo tudi pod miznimi površinami v boljših barih in restavracijah.

Funkcijo brezžičnega polnjenja vse pogosteje podpirajo vsaj telefoni srednjega razreda. Gre namreč za dokaj preprosto tehnologijo, osnove so nam znane že skoraj dvesto let, ki v resnici ni ravno pretirano draga. Koliko pa lahko stane tuljava, ki jo mora imeti telefon pod hrbtno ploskvijo? Če je nima, ravno tako niste kot riba na suhem. V ličen ovoj ovito tuljavo zlahka dokupite, nalepite na hrbet ali zataknete za zaščitni ovitek, ter vtič vtaknete v USB priključek. Na ta način lahko (skoraj) vsak telefon polnite brezžično. Odkrito rečeno. Lepo je imeti vsaj dva brezžična napajalnika, na katera ga po potrebi odložite. Enega doma in drugega na službeni pisalni mizi.

Brezžično polnjenje je bilo drago zato, ker se dolgo časa niso mogli zmeniti za en standard. Skoraj vsak izdelovalec je imel svojega in na njem niste mogli polniti izdelkov drugega. Ne zgolj telefonov, temveč najmanj še ur in slušalk Bluetooth. Še dobro, da ni več tako. Standard Qi, ki se je pojavil daljnega leta 2008 in bil zadnjič revidiran lani, bolj kot ne postaja splošno sprejet. A kot sem že dejal. Tehnologija elektromagnetne indukcije je veliko starejša. Njene principe je leta 1831 opisal Michael Faraday.

Ne vem, kako je prišel na idejo, toda naredil je eksperiment, ki se nam danes zdi elementaren in na ravni osnovnošolske fizike elektromagnetizma. Vzel je kovinski tuljavi, ki nista bili povezani in se torej nista stikali. Na prvo je priključil merilnik in na drugo baterijo. Ko je to vključil, je merilnik trznil. Trznil je spet, ko je baterijo izklopil. Na osnovi tega je sklepal, da mora biti nastanek energije v prvi nekako povezan z energijo, ki je iz baterije tekla preko druge tuljave v neposredni bližini.

Princip ni uporabljen le za brezžično polnjenje telefonov. Še prej so ga namreč uporabili za polnjenje električnih zobnih ščetk, kajti ker jih polnimo v kopalnici, je zanje bolje, da niso v neposrednem stiku s kovinskima priključkoma napajalnika. Princip je enak, ostalo so podrobnosti. V napajalniku standarda Qi je velika bakrena tuljava, ki je večino časa v stanju pripravljenosti. Druga manjša je pod hrbtiščem telefona ali pametne ure. Razlika v velikosti tuljav ni tehnična, temveč praktična. Manjša v napravi je preprosto zato, ker običajno ni prostora za veliko, medtem ko večja v napajalniku pomaga pri uporabi. Ker morata biti med polnjenjem obe relativno natančno poravnani in blizu skupaj, je to lažje doseči, če je ena velika in druga manjša.

Nobenega smisla ni, da bi bil v tuljavi napajalnika ves čas električni tok, ker bi to pomenilo zgolj nepotrebno metanje energije skozi okno. Šele, ko na primer telefon odložite na površino napajalnika, tuljavi zaznata ena drugo in skozi tisto v napajalniku začne teči tok. V bližini nastane magnetno polje, ki inducira električni tok v drugi tuljavi, ki nato poskrbi za polnjenje baterije. Princip resonančne indukcije je sicer že leta 1900 demonstriral Nikola Tesla.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.