Sony Xperia X compact: Več, kot povedo specifikacije

Sony je zadnjih nekaj let razveseljeval ljubitelje majhnih telefonov s svojo serijo Xperia Z compact. Sploh prvi, Z1 compact, je bil precejšen hit, ostala dva sta pustila malo manjši pečat. Ves čas pa so bili ogrožena vrsta telefonov z manjšimi merami, a enako vrhunskimi strojnimi lastnostmi, kot tisti najboljši (in najdražji).

Ob predstavitvi novega modela Xperia X compact je izgledalo, da je vsega skupaj konec, da je tudi Sony obupal nad pomanjšanimi prvaki in se vdal v splošno miselnost – večje je boljše. Konkreten test pa je pokazal, da novi kompaktnež vseeno ni napačen. Ker je tudi cena s 450 evri v prosti prodaji bolj zmerna kot pri prejšnjih.

Vseeno telefon ne da takega občutka, kot ga je Z1 compact. Izbira materialov in izdelava je za vsaj pol razreda slabša, vse skupaj deluje rahlo plastično, tudi tipke ob strani niso ravno ugledne ali mehke, spodnja in zgornja stran sta sploh iz nenavadnega materiala, ni sledu ni več o kakšni kovinski zasnovi. Ni grozno, reč deluje trdno, se pa niti ne pretvarja, da je dražja, kot v resnici je. Tudi s kakovostjo prednjega stekla ne. Še vedno pa je majhna, predvsem za današnje standarde zelo ozka, in malo debelejša. To je še eden redkih res enoročnih telefonov. Na žalost se je, verjetno zaradi nižanja cene, poslovila tudi vodotesnost. To je velika škoda, marsikdo je imel rad te telefone prav zato, ker jih je lahko izpostavljal vremenskim neprilikam na svojih pustolovščinah, pa še vtaknil jih je lahko v katero koli žep. Zdaj velja samo še drugo, prvo pa ne več.

Prejšnji me je popolnoma razočaral s svojim zaslonom. Bil je slabe kakovosti, majhen, na pogled nizke ločljivosti. Zato sem izjemno vesel, da je tokrat svetlobna leta bolje. Novi ekranček je enaki diagonali (4,6 palcev) in ločljivosti (720p) navkljub bistveno, ampak res bistveno lepši. Slika je jasna, živa, kontrastna. Edina na močnem soncu postanejo barve nekoliko čudne, verjetno zaradi kakšnih polarizacijskih filtrov, je pa vidljivost zato še vedno solidna. Še vedno trdim, da bi Sony lahko povečal diagonalo zaslona na 4,8 ali 5 palcev in ločljivost na 1080p, so pa seveda tudi uporabniki (in uporabnice!), ki se jim zdajšnja velikost zdi ravno prava. Lepo je, da taka izbira sploh obstaja, četudi ni več to, kar je bila.

Kjer je compact največ izgubil, je procesorska moč. Prej je bilo pravilo, da ga poganja enak procesor kot večji model, zdaj pa ima Xperia XZ snapdragon 820, kot večina letošnjih vrhunskih modelov, X compact pa srednjerazredni snapdragon 650. Dobra stran tega je, da so zmogljivosti teh čipov že tako velike, da opaznih razlik niti ni. Sploh ne pri običajni uporabi, v igrah vsekakor so, pa pri hitrosti fotoaparata in še kakšni malenkosti. Spodbudna je še nizka raven segrevanja, k daljšemu trajanju baterije pa počasnejši procesor ne pripomore veliko. Nekoč so bili Sonyjevi kompakti vzdržljivostni prvaki, ampak teh časov je konec. Težko bi z novincem zdržal dva dni zahtevne uporabe. Res pa me je ta telefon navduševal s prepoznavanjem prstnih odtisov. Nekateri opisovalci so že pri prejšnjih sonyjih trdili, da je umestitev te prepoznave v tipko ob strani genialna, ker je tako vedno dostopna, meni pa se ni zdela najbolj posrečena. Še posebej, ko je telefon ležal na mizi, je bila zanesljivost odklepanja precej povprečna. Zdaj so jo korenito izboljšali in skoraj vedno se je telefon odklenil v hipu, ne glede na to, kateri prst sem prislonil in kako. Ta tehnologija je v samo nekaj letih napredovala od dobre do izvrstne X compact je samo še en dokaz za to.

Manj sem prepričan o vrhunskosti fotoaparata. Spet. Čeprav so mu Sonyjevi predstavniki na predstavitvi v Berlinu peli hvalospeve. Ampak ne bi upal z gotovostjo zatrditi, da je vse pri tem fotosklopu res enako kot pri dražjem XZ. Tipalo verjetno, ne pa nujno tudi ostrenje, petosno umirjanje slike in ostalo. Rezultati so, kot smo pri Sonyju že navajeni, toplo-hladni. Kadar so razmere in volja elektrončkov prave, so fotografije res lepe, z veliko dinamike in malo šuma. Pogosto pa je ravno obratno. Na prvi pogled izgleda v redu, podrobnejše opazovanje in povečevanje pa pokaže presvetljene dele motiva in veliko senc, šum, razpadanje detajlov in podobne neljube lastnosti fotografij. Že res, da za podobnimi hibami boleha tudi iPhone 7, ki pa je celokupno vzeto vseeno boljši, njegovi algoritmi so še vedno zanesljivejši. Predvsem pa Sonyja poseka pri videu, kjer je polna visoka razločljivost največ, kar zmore X compact. Čeprav smo v tej seriji že bili navajeni na 4K. To je še posebej hecno, ker je ločljivosti s 23 milijoni točk več kot dovolj. In tudi procesorska moč ne bi smela biti problem, ker telefoni z istim čipom zmorejo 4K. Pri fotografiranju z X compact priporočam ločljivost 8 milijonov točk in ročne nastavitve. Klasično podosvetljevanje za dve tretjini (0,7), kot že leta velja za pravilo pri Sonyjevih fotoaparatih. Ostala je fizična tipka za fotoaparat, vsaj ena od lastnosti, po katerih japonski kompakt še izstopa. No, med temi sta še stereo zvočnika na sprednji strani, ki sicer nista kdo ve kako kakovostna, niti glasna, še vedno pa sta boljša od enega samega. In kljub majhnosti telefon seveda premore izhod za slušalke. Priključek za polnjenje in prenašanje datotek pa je, pohvalno, novi USB-C.

V primerjavi z Oneplus 3, ki je v prosti prodaji 50 evrov cenejši in v marsičem boljši, pa tudi ob boku  Huaweijevih novincev Honor 8 in Nova plus s podobno ceno, Xperia X compact mogoče izgleda kot ali predrag ali podhranjen. Ampak papirnate lastnosti ne povedo vsega in vsi omenjeni telefoni so precej veliki, kot danes večina. Sony pa je še eden preostalih malih mušketirjev in med uporabo prav prijeten. Zmanjšanje zmogljivosti ni tako kritično, kot je velika pridobitev res lep zaslon. Edina resna škoda je slovo vodoodpornosti. X compact ne bo taka klasika kot je bil Z1 compact, bo pa lahko zanimiva alternativa med samimi podobnimi izdelki v srednjem cenovnem razredu.