Dacia Jogger 1.0 ECO-G: Se plusi in minusi seštejejo v pozitiven rezultat?
Matjaž Ropret 17. maja 2022 ob 06:39

Znamka Dacia je že jeseni z novim modelom Jogger sprožila veliko zanimanja. V le malo več štiri metre in pol dolg avto, ki tudi v najvišji opremski različici stane manj kot dvajset evrskih tisočakov, je uspela stlačiti sedem sedežev. Še celo zunanjost, sploh v izvedbi Xtreme z nekaj okraski in črnimi kolesi, ki smo jo testirali, deluje pogojno atraktivno. Toda, kaj se dejansko skriva za to šminko in marketinškimi obljubami, je lahko tako poceni avto tudi dober? (Čeprav je bilo, bodimo pošteni, še nedolgo tega mogoče za podoben denar kupiti kaj mnogo modernejšega, četudi za pet ljudi.)

Splošna tema pri Joggerju je nekako v slogu, »vsako pozitivno lastnost na istem mestu ali pa kje drugje izniči najmanj ena negativna.« Kar je škoda, ker so mnoge povsem brez potrebe, zgolj zato, ker se nekomu ni dalo dovolj potruditi ali se zaradi držanja stroškov pod določenim nivojem ni smel. Notri je sicer to, skupaj s Sanderom, s katerim je to do zvišanja za prvim parom vrat identičen avto, najbolj prijetna Dacia doslej. Na armaturni plošči in na vratih so obloge iz tkanine, zračnike in linije je dejansko nekdo dizajniral, gumbi so simpatični. Seveda so tudi manj všečne plati. Barvno je zadeva pusta, cenene plastike je veliko, odlagalni predal ob ročici menjalnika je povsem neuporabne velikosti in tudi podloge (trde plastike) za kakršen koli telefon, sedeži so ozki in z malo bočnega oprijema, volan le delno nastavljiv, staromodne oblike in absolutno prevelik. Vseeno, ta notranji ambient je za korak bližje temu, kar smo navajeni pri znamkah, ki ne sodijo med nizkocenovne. Zunaj sicer avto ne more skriti dodatne višine, ki ga tudi optično zoži, a težko bi trdil, da je grd. Maska mi je všeč, prav tako omenjena platišča in strešne sani. Manj pa prtljažna vrata s ceneno plastično letvijo in slabo pritrjeno tablico. Vrata so tudi velika in ekstremno težka, zaradi česar jih je skoraj treba zapirati v dveh potegih, po drugem, ko se zapro, tablico neugledno zavibrira in zaropota. Za višjerasle uporabnike, med kakršne se uvrščam sam, je težava še v tem, da se vrata ne odprejo za več kot 90 stopinj, in se ni zelo težko z glavo zadeti vanje.

Prtljažnik je res velik, predvsem na račun višine, ne toliko dolžine. Če imate torej prtljago, pri kateri je mogoče posamezne reči lepo nakladati druge na drugo, se v Joggerja spravi veliko. Za prevažanje dolgih predmetov je manj primeren, tudi ravnega dna ob podrti klopi ne ponuja in seveda je zlaganje naslonjal v klasičnem razmerju 60:40. Največjo grajo v tem avtu si zasluži prtljažni rolo, ki je brez kakršnega koli držala ter zelo mlahav, zaradi česar ga je najprej težko potegniti in potem nič lažje zatakniti. Kadar je rolo nameščen, se v prtljažnik slabo vidi, ker je osvetljen z zelo šibko svetilko. Malo pred klopjo, gledano od prtljažnih vrat, je kar konkretna stopnica, tam se nivo spusti za kakšnih 20 cm. Verjetno zato, da imata potnika na morebitnih sedežih v prtljažniku kar stegniti noge. V petsedežnem pa je to neizkoriščen prostor in prej ovira za elegantno potiskanje stvari vse do klopi. Škoda je, da slednja ni na tračnicah, da bi se jo dalo po želji potisniti nazaj do zvišanja nivoja. S tem bi tudi veliko pridobili potniki na njej, kajti ti prav veliko prostora za kolena že v osnovi nimajo, tu se vidi, da gre v osnovi za razred manjši avto (Sandero) kot bi sodili po njegovi dolžini, ki skoraj dosega karavanskega Megana.

Testirali smo Joggerja s petimi sedeži, zato žal tiste najbolj izpostavljene lastnosti nismo mogli preizkusiti. Še vedno smo dobili povsem dober občutek za kakšen avto gre, nimamo pa zanesljivega odgovora na pomisleke, kako se je s polno naloženim peljati v kakšen resen klanec. Polovično obtežen (dva odrasla in dva otroka, malo prtljage) ni imel kakšnih težav, zato se niti ne bojim, da z nekaj več kilogrami ne bi šlo. Smo pa zdaj vozili »plinsko« izvedbo, potem ko smo na predstavitvi naredili kratek krog z nekoliko močnejšo, ki deluje izključno na bencin. Litrski motor s tremi valji namreč sprejema tako bencin kot plin in s prvim razvije 67 kW oz. 90 KM, z drugim pa 74 kW ali 100 »konjev«. Kakšne razlike po pravici povedano nisem opazil, čeprav sem v različnih scenarijih – na avtocesti, med podeželskimi ovinki, v klanec – preklapljal med obema energentoma, kar se stori s tipko ob levem kolenu. V nobenem primeru Jogger ni ravno hiter, sploh z mesta je med bolj lenimi vozili, kar jih je zdaj naprodaj. V drugi prestavi, ki je zelo kratka, potem nekoliko poskoči, v tretji in še posebej v četrti je za silo živahen, v peti pa znova zaspan. Porabo je tako zaradi nujnega priganjanja težko spraviti pod sedem litrov bencina na 100 km, pri plinu je bila nekje na devetih litrih in pol.

Podvozje ni napačno. Ponuja razmeroma dobro udobje in kar lepo pelje čez luknje in grbine, vsaj vzdolžno. Če Joggerja kaj prečno vrže iz tira, pa lepo »zaplava«. Na avtocesti je nekoliko bolj prijeten kot Duster, tako zaradi za odtenek bolj natančnega volana kot tudi manjšega hrupa. V tem pogledu še vedno ni zrel za kakšno hvalo, a vsaj ni zelo moteč pri hitrostih okrog avtocestne omejitve. Upravljanje je lahkotno, kar je fino, dokler ne vozimo v kakšne bolj resne ovinke ali serpentine, kjer je zelo težko pravilno predvidevati pravilen obrat volana in so popravki neizbežni.

Dacia Jogger
  • Oblika in izdelava
  • Infozabavna tehnologija
  • Asistenčni sistemi
  • Vozne lastnosti
  • Uporabnost
2.8

Naj kupim?

Jogger deluje zanimivo in je brez dvoma uporaben, vendar žal tudi poln drobnih razočaranj, ki bodo kupca ves čas opominjala na to, da se s tem avtom niso dovolj potrudili. Z nekaj zadržki ga priporočam v sedemsedežni izvedbi, tisto s petimi sedeži pa bi preskočil in iskal kakšno bolj dodelano alternativo, četudi rabljeno.

Varčevanje se pri Daciah že ves čas zelo, mogoče celo najbolj opazi pri varnostni in tehnološki opremi. Tudi Jogger ponuja le povsem osnovno samodejno zaviranje v sili, ostala aktivna varnost je izostala, prav tako vozniški pomočniki. Na testnem trku Euro NCAP je dobil eno zvezdico, bi pa verjetno dve, če bi vanj vgradili tipala za zaznavanje, ali sta potnika na šestem in sedmem sedežu pripeta z varnostnim pasom. Vse to me ne navdaja z velikim zaupanjem, se pa vseeno nisem počutil slabo ali nelagodno, vozil sem se povsem sproščeno. Od tehnologije pa je še najbolj opazna znana Renaultova kartica za odklepanje in zaklepanje avta.

Zaslon in infozabavni sistem sta zadovoljiva. Ponujata pričakovane lastnosti, povezava bluetooth s telefonom deluje v redu, prav tako Android Auto in Carplay, prvi zagotovo tudi brezžično. Toda odzivnost zaslona je slaba in navigacija je pretežno neuporabna, že pri iskanju slovenskih interesnih točk, ostale države v kartografiji pa so južno in vzhodno od naše. Še vedno ne vem, komu se zdi taka umestitev Slovenije pravilna, se mar vozniki Dacij ne vozijo v Avstrijo, Italijo, Nemčijo in drugam na zahod ali sever? Imava pa z Marjanom še dve pripombi na osrednji zaslon. Marjanova leti na samodejno ugašanje radia po nekaj minutah, kadar motor ne teče, moja pa na vztrajanje pri črnem ozadju, čeprav imam prikaz nastavljen na »dan« (in to velja za vse Dacie). Še eno vprašanje za inženirje. Kaj počne eden od vsega dveh priključkov USB na vrhu armature, med zaslonom in merilniki? Dobro, vem, zakaj je tam. Ker je v osnovnem Sanderu samo nosilec za telefon, ni zaslona, in bi bil kabel s spodnjega priključka moteč. Toda očitno se ne da izdelovati dveh različnih plastičnih »front« in zadaj drugače speljati napeljave. Kot se tudi ne da speljati vodnikov še do naslona za roke, da bi lahko svoje kable priklopili potniki zadaj, pomagati so morajo s prilagojevalnikom iz 12V vtičnice.

Merilniki so povsem klasični in dolgočasni, med njimi je boren enobarvni zaslonček, ki med drugim z majhnim napisom LPG pove, da se avto pelje na plin. Prav tako sveti majhna ikona z ročico menjalnika, kadar naj bi voznik prestavil navzgor. Regulator hitrosti je klasičen, kot rečeno, Dacia ni na ti z asistenčnimi sistemi.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Poceni izdelke imam zelo rad, če vidim, da so narejeni s približno enako ali še večjo strastjo kot dragi. Če si le lahko privoščim, kupim kaj boljšega, a z veseljem priporočim dobre med cenovno dostopnimi. Tak bi bil lahko tudi Jogger, pa mu v mojih očeh malo zmanjka. Težko sprejemam pišmeuhovski odnos pri zasledovanju najnižje cene. Drugod, denimo pri pametnih telefonih, gre to morda skozi enkrat ali dvakrat, potem pa nič več, ker je konkurenca prehuda. Pri avtomobilih pa bolj ali manj vsi silijo proti prestižnemu razredu in tako si znamke kot je Dacia lahko mislijo, da je vse, kar dajo na trg, četudi zasnovano in izdelano po liniji najmanjšega odpora in točno tako, kot želijo računovodje v podjetju (da je strošek sestavnih delov in razvojnih ur kar najnižji možen), dovolj dobro. Potem jim še prodajni rezultati, sploh v razmerah, ko se vse nenadzorovano draži, to potrdijo. In kakšne motivacije za izboljšanje ni. Pa bi bilo potrebno tako malo! Kvalitetnejši rolo, pametneje izvedena prtljažna vrata, izboljšave pri zaslonu, smiselno umeščeni in več priključkov USB, dejansko uporaben predal za telefon, bolje nastavljiv in odzivnejši volan, sedeži s širšimi in daljšimi sedali, pomična zadnja klop, nekaj barve na armaturni plošči in mogoče še barvni zaslonček med merilniki, tista tipala v pasovih na šestem in sedmem sedežu za dodatno varnostno zvezdico. Že samo to, brez kakšnega dodajanja tistega, česar avto v osnovi nima, denimo naprednih varnostnih in asistenčnih sistemov, bi bistveno izboljšalo vtis, na ceno pa mislim, da ne bi prav veliko vplivalo.

Najbrž se kdo ne bo strinjal, ampak mislim, da ima Jogger smisel predvsem v izvedbi s sedmimi sedeži. V tej konfiguraciji res nima tekmecev oz. so vsi občutno dražji. Kot »običajen« petsednižnik za približno 19 tisoč evrov sicer nikakor ni slab avto in ponuja bistveno večji prtljažnik od konkurence, a ga ta, tudi rabljena, prekaša v malodane vseh ostalih vidikih.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.