Vedno »varčujejo« z najcenejšimi sestavnimi deli
Matjaž Ropret 6. julija 2022 ob 06:28

Apple je poleg navijanja procesorja, ki za seboj potegne večjo porabo in segrevanje, v najnovejšem prenosniku Macbook Pro opravil še eno precej težje razumljivo spremembo. Podobno kot jo marsikdaj srečamo tudi v drugih elektronskih napravah ali navsezadnje avtomobilih, ko proizvajalci (pod pritiskom računovodij?) poskušajo znižati stroške za nekaj centov ali (morda) evrov na posamezni izdelek. S tem pa bistveno poslabšajo uporabniško izkušnjo ter tudi ocene na neodvisnih preizkusih.

Applovi prenosniki imajo v navezi s procesorji M1 in M2 po dve mesti za čipe, ki opravljajo nalogo »diskov«. Tovrstni SSD je zaradi delovanja v paru lahko solidno hiter tako pri zapisovanju kot branju podatkov. Podobno je tudi pri PC-jih, kjer je na »kartici« NVMe ali na osnovni plošči običajno več čipov bliskovnega pomnilnika vrste NAND. Toda novi Macbook Pro ima v osnovni konfiguraciji z 256 GB diska (te po mojem mnenju Apple sploh ne bi smel imeti v ponudbi, minimalna kapaciteta bi morala biti 512 GB) en sam čip namesto dveh po 128 GB. To pa v praksi skorajda prepolovi hitrost diska in tudi precej zniža hitrost celotnega sistema, kadar se mora zanašati na disk v vlogi pomnilnika. Z drugimi besedami zelo pogosto, še posebej pri izvedbi z 8 GB delovnega pomnilnika. Žalostno pri vsem skupaj je, da cena enega čipa z 256 GB ni kaj dosti nižja kot dveh s 128 GB, razlike je za največ nekaj evrov (upoštevajoč nabavno ceno ogromnih količin za Apple). Pri računalniku, ki v trgovini stane več kot tisočaka in pol, je tako varčevanje na račun zmogljivosti težko razumljivo.

Dolga zgodovina takih prijemov

Kot rečeno, to še zdaleč ni edini primer. Dolgo smo pri telefonih in drugih napravah (še posebej so izstopali fotoaparati, pa tudi cenejše slušalke), ko je bil že uveljavljen priključen USB-C, še naprej videvali mikro USB. Samo zato, ker so proizvajalci še imeli stare zaloge ali ker so s tem prihranili (dobesedno) nekaj (deset) centov pri ceni končnega izdelka. Tudi z upoštevanjem kasnejših pribitkov (marž, davkov in vsega) se cena telefona zaradi tega ne bi povečala za več kot dva ali tri evre. Kitajski proizvajalci so še do nedavnega izdelovali telefone brez čipa in antene za brezstično povezovanje NFC, samo zato, ker tamkaj ne uporabljajo te tehnologije za plačevanje. Brezžično polnjenje še vedno ponujajo pretežno telefoni iz višjega cenovnega razreda in morda kakšen iz srednjega, četudi je vse, kar je potrebno za izvedbo te lastnosti, preprosta tuljava. Tudi tu govorimo o zelo nizkem strošku in minimalni dodatni debelini telefona. Malce drugače je s certifikatom za vodoodpornost, ta stane precej več, toda za odsotnost brezžičnega polnjenja je malo sprejemljivih izgovorov.

Dokaj pogosto tovrstno »varčevanje« na račun dodelanosti končnega izdelka srečamo pri avtomobilih. Različne kljuke, tipke, pokrovi, tudi tipala, priključki in še kakšne ne ravno zanemarljive malenkosti se znajdejo na spisku za zniževanje stroškov, kar pa se redko odrazi tudi na konkretno nižji končni ceni.

Seveda se takih »malenkosti« lahko hitro nabere za nekaj deset, tudi sto evrov, in to bi izdelek, še posebno telefon, umestilo v povsem drug cenovni razred. Pa vendar je pogosto tako, da bi en sam tovrsten sestavni del pomenil tisto ključno razliko. Dva čipa za SSD namesto enega bi bistveno pohitrila delovanje najnovejšega Macbooka. Priključek USB-C bi poenostavil polnjenje telefona in njegovo povezovanje z računalnikom, predvsem pa ne bi zahteval uporabe dvojnih kablov ali prilagojevalnikov. Tuljava bi omogočila lastnost, ki si jo mnogi želijo v telefonu in zaradi katere se morajo pogosto odločiti za bistveno dražji model (ker pri vseh cenejših najprej odpade ravno brezžično polnjenje). Tipalo za privezan varnostni pas bi na preizkusnem trku prineslo dodatno zvezdico. O tem morda razmišljajo šele potem, ko so posledice že jasne in je pravzaprav prepozno. Razen morda za naslednjo generacijo ali morebitni osveženi model.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Toda ta situacija me spominja na ravnanje podjetij ali javnih zavodov, kjer se na eni strani varčuje pri malenkostih, in na drugi razmetava za »strateške« zadeve. Povsod, kjer sem bil svoj čas zaposlen, je bilo enako. Vsako leto smo lahko imeli naročenih manj revij, vedno več je bilo omejitev pri različnem pisarniškem materialu, vsakič naslednjič je bilo težje argumentirati, zakaj so upravičeni stroški službene poti in po vrnitvi se je bilo treba malodane spreti z nekom, da smo dobili povrnjene vozovnice za javni prevoz in podobno. Medtem nikoli ni bila težava plačati visokega zneska za naslednji »strateški« projekt ali prihod kakšnega zvezdnika, kar se je običajno raje prej kot slej izkazalo za nič drugega kot razmetavanje. Računovodje ali drugi odločevalci, ki niso neposredno povezani z razvojem izdelka, imajo očitno vedno in povsod največji vpliv na poslovne odločitve in lahko prikažejo, koliko so z ukrepi, kot je cenejši, a »enako dober« SSD (čeprav seveda ni), priključek mikro USB namesto USB-C ali »nepotrebna« tuljava za brezžično polnjenje, prihranili pri materialnih stroških. Nisem pa prepričan, če jih kdo pokliče na odgovornost, ko izdelki zaradi tega dobivajo slabše ocene in se tudi slabše prodajajo. Tako se lahko cikel ponavlja znova in znova.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.