Hisense pri U8Q – prva črka predstavlja oznako tehnologije oz. umeščenosti v paleti, druga modelno leto -, uporablja tudi oznako mini LED Pro. S tem želi povedati, da je televizor naprednejši od drugih, cenejših z enako zaslonsko tehnologijo. Kar nesporno drži in se vidi v praksi, seveda pa je lepljenje tovrstnih nazivov nekoliko odveč. V diagonali 139 cm (55 palcev), kakršno smo imeli na testu, ta model ponuja tisoč t. i. zatemnitvenih območij, v večjih seveda več. To je nekakšna srednja vrednost, ki pa se že pozna v primerjavi z nekaj sto območji, saj so tako končni prikaz kot možnosti nastavljanja na višjem nivoju. Morda še vedno zlata sredina ostaja model U7, to bo v testu povedal Marjan, vendar bi se sam zagotovo odločil za stopničko višjega predstavnika, ker mislim, da ima nekaj konkretnih prednosti.

Ob odpiranju škatle sem bil kar nekoliko presenečen nad debelino tega televizorja. Nismo več navajeni tako zajetnih, kar sicer ne predstavlja nobene težave, a od strani ne izgleda tako ugledno kot če je na steni res tanek primerek. Nekaj k temu pripomore tudi izbira materialov. Škatla je bila tudi nenavadno težka za televizor te velikosti – priporočam sicer vsaj za stopnjo večjega – in izkazalo se je, da je podstavek res masiven. Njegova osemkotna, rahlo potegnjega oblika je prav tako neobičajna, na srečo pa globine ni toliko, da bi zadeva preveč ovirala postavitev zvočne letve, ki so jo seveda nadvse svetujem kot nujni dodatek, četudi vgrajeni zvočniki niso ravno za odmet. Podstavek je torej sredinski, zaradi česar ni treba skrbeti glede širine omarice, kot je pri stranskih nogah, vendar ni vrtljiv, zato boste morali za prilagajanje usmerjenosti zaslona premakniti cel televizor s podstavkom vred. Priključki so na levi strani in vhod za napajanje na desni, kakor smo navajeni tudi pri večini ostalih. Dobrodošla je sprememba pri daljinskem upravljalniku, ki tokrat nima kovinskih delov in povsem oglatih zaključkov, zaradi česar je bil prejšnji res neudoben za uporabo. Tokrat je veliko bolje, še vedno je spodaj in na vrhu odsekan, spominja denimo na Galaxy S222 Ultra, vendar ga ne boste čutili v dlaneh. Zaradi sončnih celic je dokaj velik, polniti pa ga je mogoče tudi prek USB-C. Kar pa verjetno ne bo potrebno, saj bo porabil malo energije. Tipke so v redu in jih je dovolj, veseli me, da so prisotne tudi številčne za TV-programe, ki jih ponekod ni več.

Zelo lepa slika po nastavljanju

Neposredno iz embalaže mi slika tega televizorja v nobenem od načinov ni bila niti malo všeč. Okusi so različni in zelo verjetno bo marsikdo ocenil drugače, a vseeno mislim, da bi lahko Hisense ponudil še en slikovni način, razen res anemičnega Filmmaker mode, ki je še za moj okus preveč neizrazit, z nekoliko bolj nevtralnimi, nepoudarjenimi nastavitvami. Kot običajno sem zato za osnovo vzel način Kino, mu znižal ostrino na ničlo, izključil vse »izboljšave« šuma in ostalega, prilagodil kontraste, svetilnosti, barvno temperaturo, gibanje in ostalo, in nazadnje sem bil precej zadovoljen. Pravzaprav pri večini virov, najsi bo klasičen TV-program (sicer z aplikacije), Youtube ali pretočne storitve s sliko HDR (zvečine Dolby Vision), nisem videl veliko razlik v primerjavi z OLED-om. Vsaj če gledam sliko kot celoto in njen vtis, ki ga naredi na gledalca. Prijetne barve, dovolj svetlo, a hkrati z ohranjanjem temnih predelov, dobri kontrasti, viden učinek HDR, solidna barvna pravilnost oz.

Vendarle se določene, ne bom rekel pomanjkljivosti, temveč manjše težave še poznajo. Črnina kakopak ni popolna, kar se sicer opazi redko, in »okno« nastavitev, pri katerih slika izpade res dobro, je še vedno dokaj ozko. Ko malenkost preveč zvišate svetlost ali znižate kontrast, se lahko hitro pozna, da je vse skupaj preveč svetlo in ni več tistega pravega učinka temne slike v filmih. Svetloba lahko tudi rahlo prebija območje, kjer bi morala biti. In seveda barve ne sijejo na enak način kot pri OLED-u. Toda vse to so malenkosti, ki večinoma ne vplivajo na gledalčevo zadovoljstvo, in jih bo opazil zgolj nekdo, ki je že vsaj nekaj ur zrl v kakšen še naprednejši zaslon.

Zvočniki so precej glasni, s solidnimi basi, celo nekaj simuliranja prostorskega zvoka (Dolby Atmos) in nasploh boljši od pričakovanj, malo pa jih zmanjka v višjih frekvenčnih območjih. Zato se mi zdijo bolj primerni za filme in serije, manj pa denimo za glasbene navdušence. Kdor hoče pravo vzdušje, si bo še vedno omislil zvočno letev ali kakšen drug sistem, toda za mnoge bo verjetno tudi vgrajena rešitev povsem ustrezna, česar ni mogoče reči za veliko televizorjev, še posebej ne takih, ki niso iz višjega cenovnega razreda.

Televizor nudi tri priključke HDMI 2.1, namesto četrtega pa boste, ločenega od ostalih povsem na robu, našli še USB-C. Ideja je, da je mogoče enostavno priključiti PC, vendar nisem prepričan, da je ta možnost boljša od četrtega HDMI-ja s polno specifikacijo 2.1. Resne grafične kartice imajo namreč izhode HDMI in Displayport, redke USB-C, prenosnikov pa skorajda ne povezujemo s televizorji.

V sistemu Vidaa so nekoliko poenostavili dostop do določenih zadev, še vedno pa je včasih potreben kakšen klik preveč za spremembo določene nastavitve ali vrnitev nekam nazaj. Tudi viri so zdaj bolj »pri roki« in vse skupaj deluje bolj intuitivno. Celo zgornji del domačega zaslona je končno izkoriščen, a žal pretežno v promocijske namene. 

Obstajajo objektivno boljši in subjektivno bolj všečni televizorji, redki sicer, toda vsi po vrsti so tudi občutno dražji kot Hisense U8Q. V svojem cenovnem razredu pa ta model nesporno izstopa po kakovosti slike in tudi zvoka.

HVALIMO:

• Generalno gledano lepa slika, ne glede na vir
• Visoka svetilnost
• Izboljšan daljinski upravljalnik
• Uporabniški vmesnik sistema Vidaa počasi napreduje
• Ugodna cena glede na zmogljivosti

GRAJAMO:

• Ne najbolj ugledno ohišje
• »Okno« nastavitev za res lepo sliko je še vedno dokaj ozko
• Uporabniški vmesnik ima še prostor za izboljšave
• USB-C namesto četrtega HDMI 2.1

The post Hisense 55U8Q: Kaj sploh še ostane dražjim? appeared first on Tehnozvezdje.

Začnimo s cenejšim Era 100, ki neposredno pri Sonosu stane 279 evrov (upamo, da bo tudi v Big bangu cena taka). To je sicer za 50 evrov od predhodnika in že ta je lani doživel podražitev, poleg tega z novo generacija ni več različice SL brez glasovnega pomočnika (Sonosovega ali Amazonove Alexe), ki je bila za 30 evrov cenejša. Vendar nekoliko večji, sicer pa vizualno podoben Era 100 vsaj na papirju podražitev več kot upraviči, saj ima nekaj konkretnih in dobrodošlih izboljšav.

V prvi vrsti naj bi zvočnik ponujal boljši zvok z večjim stereo učinkom. Premora namreč dvojico visokotoncev, ki sta postavljena vsak v svojo stran, da poskušata narediti kolikor se da ločitve med obema kanaloma. Drugi večji novosti sta povezani z dodatnimi zvočnimi viri. Naprave Sonos so odlične, dokler je uporabnik zadovoljen s tem, kar lahko na njih predvaja prek aplikacije oz. prek drugih načinov znotraj istega domačega omrežja (denimo prek protokola Airplay ali podobnih načinov v aplikacijah Spotify in Tidal), zmanjka pa jim pri drugem povezovanju. Novinec tako vendarle ponuja tudi možnost povezave bluetooth in ima priključek USB-C, v katerega je mogoče vstaviti prilagojevalnik na vhod 3,5 mm. Tako se da končno priključiti tudi kakšen drug predvajalnik. Za isti priključek je na voljo še prilagojevalnik, ki znova doda tudi fizični omrežni vtič (ethernet), saj ga zvočnik po novem v osnovi nima (prejšnja generacija ga je imela). Novost je še fizično stikalo za izključitev mikrofonov za glasno upravljanje, če koga skrbi, da zvočnik preveč posluša.

Era 300 je še večja novost, saj gre za zvočnik dokaj nenavadne oblike, kot bi bil na sredini nekoliko vdrt ali kot bi dva spojili skupaj. Poanta je v tem, da je zasnovan za prostorski zvok. Vendar za razliko od pravega kompleta prostorskih zvočnikov (angl. Surround) v eni napravi poustvarja prostorski učinek, kar dosega z različno usmerjenostjo zvočnikov, zamiki in drugimi triki. Temu v angleščini rečejo Spatial Audio in mnogi ponudniki se v zadnjem času zelo trudijo uveljaviti to tehnologijo, najsi bo v slušalkah ali v zvočnikih. Era 300 tako podpira format Dolby Atmos in Applov Spatial Audio v storitvi Apple Music. Več tovrstnih zvočnikov je sicer v povezavo z zvočno letvijo Arc ali Beam (druge generacije) mogoče uporabiti za pravi prostorski sistem.

Tudi ta zvočnik podpira bluetooth in ponuja žični vhod za predvajanje z drugih naprav. S 499 evri bo precej dražji od stotice, vendar smo takih cenovnih skokov pri Sonosu že navajeni.   

Naslovna fotografija: Sonos

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Takšen je naš izbor »najboljših« telefonov
• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!

The post Še Sonos na vlak simuliranega prostorskega zvoka appeared first on Tehnozvezdje.

Storitev, ki želijo nadomestiti klasično televizijo, je vsako leto več. Najmanj šest »splošnih« se jih ta čas v Sloveniji puli za naročnike, vsaj še dve novi sta napovedani za letos (ena pravzaprav že za lani, a je nismo dočakali), ene si marsikdo zelo želi, vendar je še ni na vidiku, ena od obstoječih pa se bo preimenovala in menda obogatila. Potem so tu še nekatere ožje usmerjene, denimo v zgolj v filme, dokumentarce ali seveda šport. Verjetno smo še kakšno spregledali, ne nalašč, ker jih je res veliko.

Ponudniki imajo nekoliko različne pristope. Nekateri ponujajo striktno mesečno naročnino in se ne povezujejo z nikomer. Pri drugih je mogoče skleniti tudi letno naročnino, ki običajno prinese nekaj nižjo ceno v primerjavi s seštevkom mesečnih zneskov, a storitvi zagotovi gledalce za daljše obdobje. Naročnina na katerega od njih je lahko vključena v višje pakete (»trojčke«) pri operaterjih ali pa so vsebine iz pretočne storitve vključene v operaterjevo videoteko. Zato je morda smiselno izbrati paket ali celo operaterja tudi na osnovi želenih tovrstnih vsebin, čeprav to najbrž ne bi smel biti najpomembnejši kriterij. Naročanje za celo leto priporočamo zgolj, če je naročnina res ugodna in če ste prepričani, da jo boste dovolj izkoristili in vas vmes ne bo morda premamilo še kaj drugega. Povsem legitimna taktika namreč postaja kolobarjenje med različnimi storitvami. Imeti naročene več kot denimo dve, mogoče tri naenkrat (če je ena že v paketu pri operaterju) je za veliko večino gledalcev predrago, če ni meja še nižje. Če je gledalec mesec ali dva nekje, potem pa naslednja dva drugje, se lahko lepo prebije skozi vse poglavitno, kar je ponudnik v zadnjem času dodal v »knjižnico«. Toliko konstantnega pritoka res dobrih serij (in filmov) ni, da bi bilo treba ves čas imeti isto naročnino.

Storitve s serijami, filmi, risankami, resničnostnimi šovi in še čim

Voyo

Edina slovenska med temi storitvami, ponuja jo namreč Pro plus, ki izdaja tudi programe Pop TV, Kanal A, Oto in še nekatere. Zato je Voyo nekakšen podaljšek teh programov ali celo (ne povsem popolno) nadomestilo zanje. Na njem so resničnostni šovi in druge oddaje v produkciji omenjenega izdajatelja, informativne oddaje, športni prenosi, a seveda tudi serije in filmi ter risanke z Ota, od lani pa še spletna učilnica 5ka. Med serijami in filmi so še posebej zanimivi slovenski naslovi, ki jih je težko najti kje drugje, kot so Čefurji raus, Naša mala klinika, Pr’ Hostar, Razredni sovražnik, Reka ljubezni, Sekirca v med, Šiška Deluxe, Usodno vino, Vse punce mojga brata in Za hribom. Pa tudi filmi z Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala (Liffe), med njimi 112, Adelino življenje, Bojevnica, Hiša, ki jo je zgradil Jack, Moj najboljši profil, Nažgani, Thelma in Tranzit.

Mesečna naročnina na Voyo stane sedem evrov, operater A1 pa je naročnikom na pakete A1 Net+TV nedavno dodal vsebine te storitve v videoteko, do katere lahko dostopajo prek sprejemnika za televizijsko storitev A1 Xplore TV.

PREDNOSTI: Ponudba ima nekaj edinstvenih vsebinskih sklopov in precej obširen razpon, vse do športnih prenosov, vsebine so podnaslovljene ali sinhronizirane, aplikacija je ob zadnji prenovi dobila nekaj uporabnih novosti.

SLABOSTI: Ni slike v razločljivosti 4K (HDR) in prostorskega zvoka, filmi so večinoma starejšega datuma, razen naslovov z Liffa je vsebina večinoma prilagojena manj izbranemu okusu.

HBO Go

Ameriški HBO je starosta med ponudniki pretočnega videa. Začel je seveda s paketom plačljivih televizijskih programov, ki je še vedno na voljo, a nato dodal še storitev HBO Go. Najprej kot dodatek, kasneje pa tudi kot samostojno storitev. Tu je mogoče najti najbolj nove hollywoodske in evropske filme med vso pretočno konkurenco, v povprečju prihajajo semkaj z enoletnim ali v zadnjem času celo krajšim zamikom za kinematografi, nekatere najbolj čislane filmske franšize (bondiade, filme o Harryju Potterju, Matrico, itd), priljubljene serije, kot so Igra prestolov, Mare iz Easttowna, Podpredsednica, Volčja vzgoja, potem Disneyjeve risanke (vsaj dokler Disney ni neposredno prisoten s svojo storitvijo).

Samostojna naročnina na HBO Go stane 5,99 evrov na mesec in omogoča gledanje na dveh od petih prijavljenih naprav istočasno. Pri operaterjih je zadeva nekoliko dražja, a vključuje še televizijske programe, ali pa že vključena v paket. Letos naj bi HBO Go nasledila modernejša storitev HBO Max s še obširnejšim katalogom vsebin, predvidoma za enako ceno.  

PREDNOSTI: Najbolj primerna storitev za ljubitelje hollywoodske in nasploh visokoproračunske produkcije, uporabniški vmesnik je v slovenščini in vsebine so podnaslovljene ali sinhronizirane.

SLABOSTI: Aplikaciji in spletnemu vmesniku se pozna zob časa, ni slike v razločljivosti 4K (HDR) in zvoka Dolby Atmos

Netflix

Ta storitev skorajda ne potrebuje opisa, ker je skoraj sinonim za pretočni video in tudi za ogled vseh delov posamezne serije na dušek (»binge watching«). Njen katalog serij, filmov, dokumentarcev, risank in še česa je zelo bogat, čeprav mnogi še vedno trdijo, da nismo deležni niti polovice tistega, kar lahko gledajo v ZDA (a tam tudi plačujejo več). Nekoč so vlekli naslovi kot so Hiša iz kart (House of cards), Kriva pota (Breaking bad), Oranžna je nova črna (Orange is the new black), v zadnjem času denimo Squid Game, Veščec (The Witcher), Bridgerton, Krona (The Crown), Lupin, Formula 1 Drive to survive in Ne glej gor (Don’t look up). Večina od teh je na voljo v sliki 4K in načinu HDR (ali HDR10 ali Dolby Vision, odvisno kaj podpira televizor oz. naprava, na kateri gledamo), vendar zgolj z najdražjim od treh nivojev naročnin, ki stane 12 evrov. Srednji nivo za 10 evrov ponuja sliko v visoki razločljivosti, najnižjemu za 8 evrov s sliko standardne razločljivosti pa se je najbolje ogniti, ker tako nizka kakovost Netflixove produkcije res ne prikaže v pravi luči. Vsekakor bi tudi ponudnik moral to možnost odpraviti.

PREDNOSTI: Najbolj obširen katalog med vsemi ponudniki in malodane vsakodneven pritok novosti, nekatere serije so res odlične, slika 4K HDR (še posebej Dolby Vision) je izvrstna, gledati je mogoče kar na štirih napravah naenkrat.

SLABOSTI: Tako 4K kot štirje podatkovni tokovi sočasno zahtevajo najdražjo naročnino, pri najcenejši je slika še vedno v standardni razločljivosti (SD), še vedno ni slovenskih podnapisov ali sinhronizacije (animiranih vsebih je sicer v ponudbi kar precej), naročnina je med najdražjimi.

Amazon Prime Video

Amazon se zelo trudi parirati Netflixu in ostalim, predvsem s svojo lastno produkcijo, kjer ima zaledje ogromne korporacije in s tem veliko milijard proračuna. Že nekaj let zanj snemajo nekdanji ustvarjalci priljubljene avtomobilistične oddaje Top Gear, nedavno je v katalog prišla serija Koločasje (The Wheel of time), jeseni naj bi bila gotova nove serija po predlogi Gospodarja prstanov, postavljena tisoč let prej, Amazon je kupil pravice za filme o Jamesu Bondu. Tu in tam se najde še kaka posrečena serija ali film, sicer pa je ponudba precej bolj skromna kot pri glavnih konkurentih, vsaj v Sloveniji. Slika je sicer večinoma v 4K, standard dinamičnega HDR pa je tu HDR10+. Naročnina stane 5,99 evrov na mesec. V bistvu storitev, ki jo za dvakrat na leto naročiš za en mesec in pogledaš, kar je zanimivega.

PREDNOSTI: Nekaj dobrih serij, slika 4K HDR, neomejeno število prijavljenih naprav.

SLABOSTI: Dokaj omejena videoteka, ni slovenskih podnapisov.

Pickbox Now

Hrvaški ponudnik se osredotoča predvsem na evropske, še posebej britanske in skandinavske serije. Nekatere od trenutno aktualnih so Šetlandske skrivnosti, Izhod, Wallander, Inšpektor Rebus, Ko se prah poleže, Iz oči v oči in Šest sester. V knjižnici so tudi filmi, večinoma sicer starejšega datuma, a za kratkočasenje se najde marsikaj. Vsebine tega ponudnika, ki so podnaslovljene v slovenščini, so med drugim v Telemachovem Video klubu. Sicer pa naročnina stane 5 evrov na mesec ali 48 evrov na leto.

PREDNOSTI: Serije, ki jih druge storitve ne ponujajo, vmesnik in podnapisi v slovenščini, naročnina je med cenejšimi.

SLABOSTI: Ne ponuja preizkusnega obdobja, ni slike 4K, ponudba zunaj evropske produkcije je skromna.

Apple TV+

Apple je dokaj pozno vstopil na področje pretočnega videa in še to z zelo omejeno ponudbo, saj je imel na začetku v knjižnici le peščico serij. Zdaj je nabor že nekoliko bolj obširen, postopno dodajo še filme lastne produkcije z zvenečimi igralci. V zadnjem času navdušuje predvsem duhoviti Ted Lasso, nujen ogled predstavlja tudi serija Foundation, dobre so še nekatere druge, medtem ko so določene tudi povprečne. Slika je večinoma odlična, pri čemer se je Apple odločil za format Dolby Vision. Naročnina zgolj na to storitev stane 4,99 evrov, v kompletu Apple One, ki obsega še glasbo, igre in oblačno shrambo pa 10,95 ali 14,95 za družinski paket.

PREDNOSTI: Izvrstna slika, slovenski podnapisi, nekatere solidne serije in filmi.

SLABOSTI: Kljub dodajanju novih naslovov izbira še vedno močno zaostaja za konkurenco.

Ozko usmerjene storitve

Curiosity Stream (+Nebula)

Prostor za ljubitelje dokumentarcev oz. izobraževalnih vsebin. Na voljo jih je več tisoč in izveš lahko marsikaj o zanimivih krajih, nenavadnih pojavih, zgodovini, osebnostih, strojih in še marsičem. Občasno je storitev na voljo tudi v povezavi z naročnino na platformo Nebula, kjer objavljajo svoje vsebine nekateri neodvisni avtorji (Youtuberji). Naročnina s sliko v polni visoki razločljivosti v osnovi stane 20 evrov na leto, a pogosto se jo da skleniti za 12 evrov ali še manj. Slika 4K je bistveno dražja.

Mubi

Storitev za filmofile. Na voljo so tako nekatere največje klasike kot novi umetniški, zahtevnejši naslovi. Vsak dan dodajo enega. Naročnina z 9,99 evri na mesec ni med najcenejšimi, jo pa letna »vezava« zniža na 5,99 evrov.

Športne storitve

NBA League Pass

Spremljanje tekem košarkarske lige NBA v dokaj spodobni kakovosti, čeprav bi bila lahko še boljša. Na voljo so različne naročnine, od možnosti ogleda čisto vseh tekem (130 evrov na sezono oz. 150, da lahko gledaš dve različni tekmi naenkrat), prek »navijanja« za določeno ekipo do določenega števila tekem na mesec. Najceneje je storitev naročiti prek operaterja A1, kjer je zanimiva opcija osmih tekem na mesec za pet evrov.

F1 TV Pro

Formula 1 za tiste, ki pri svojem operaterju nimajo Sportkluba, želijo druge komentatorje ali imajo še kakšen tretji razlog za namensko naročnino. Celotna sezona stane 64,99 evrov, mesečna naročnina pa 7,99 evrov.

DAZN

Boksarski obračuni za 1,99 evrov na mesec.

Eurosport Player

Oba programa Eurosport v živo in njuna celotna videoteka za 4,99 evrov na mesec ali 24,99 evrov na leto.

Storitve, ki jih pričakujemo, nekatere letos

Discovery+

Ta naročnina naj bi združila vsebine iz programov konglomerata Discovery. To so Animal Planet, Discovery Channel, Travel Channel, HGTV, Food Network, TLC, ID, OWN in Eurosport. Tako naj bi vase pogoltnila tudi Eurosport Player. Discovery se sicer združuje s še večjim podjetjem Warner Media, ki je med drugim lastnik HBO-ja. Storitvi Discovery+ in HBO Max imata sicer precej različno osredotočenost in verjetno tudi publiko, a vseeno ni nemogoča kakšna združitev ali vsaj paket v prihodnosti.

HBO Max

V skandinavskih državah in Španiji se je HBO Go že prelevil v HBO Max, v Sloveniji na to še čakamo. S tem naj bi dobili še nekoliko obširnejšo ponudbo in tudi določene naslove s sliko 4K (Dolby Vision).

SkyShowtime

To storitev sta napovedali družbi Comcast in ViacomCBS. Vključevala bo knjižnice iz Comcastovih programov ter studijev Sky in NBCUniversal ter ViacomCBS-ovih Showtime, Nickelodeon in Paramount Pictures. Štartala naj bi letos, a dodatnih podrobnosti za zdaj še ni.

Disney+

Globalno je Disney največji konkurent Netflixu, saj že dohiteva 222 milijonov naročnikov, kmalu bi utegnil preseči številko 200 milijonov, kljub temu, da je na voljo v precej manj državah. Naročnina je privlačna zaradi kopice prepoznavnih franšiz, od katerih v zadnjem času največ denarja prinašata Vojna zvezd in Marvelovi junaki.

Dopolnitev: Disney je 25. januarja uradno napovedal širitev v 42 novih držav in 11 teritorijev letos poleti. Na seznamu držav je Slovenija, točnega datuma začetka ponujanja storitve pa še niso objavili.

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Kaj naj gledam in koliko za to plačam? appeared first on Tehnozvezdje.

V osrčju vsega je linija Neo QLED, ki jo sestavljajo modeli z zasloni mini LED. Samsung se za zdaj ni odločil, da bi predstavil tudi televizor z lastno tehnologijo QD-OLED, prvenec je prepustil Sonyju z A95K. O razlogih lahko le ugibamo, morda je posredi visoka cena, morda tudi dejstvo, da podjetje v zadnjih letih ni preveč spoštljivo govorilo o OLED-ih, lahko preprosto želijo videti, kako dobro bo s to novostjo šlo nekomu drugemu, preden še sami poskusijo. Navsezadnje smo kakšen tak primer že videli v svetu pametnih telefonov, kjer Samsungova tipala, zaslone in druge tehnologije prej uporabijo kitajske znamke.

Ključna novost letošnjim zaslonov mini LED je 14-bitna gradacija pri uravnavanju ravni svetlobe namesto prejšnje 12-bitne. Poenostavljeno povedano to pomeni veliko večje število nivojev, kar pomeni lepše prehode med temnejšimi in svetlejšimi deli slike, s tem pa je prikaz boljši. Ti televizorji bodo imeli tudi nov procesor za obdelavo signala (logično) in »objektni«, večkanalni zvok s podporo za standard Dolby Atmos. Zvočniki so razpostavljeni po celotnem ohišju televizorja.

Priljubljeni model The Frame, ki simulira umetniško sliko z okvirjem, bo letos opremljen z nebleščečim (»mat«) zaslonom, kar naj bi ustvarilo še bolj verno simulacijo umetniškega dela na steni. Zanimivo pa bo videti, kakšna bo običajna slika. Tovrstni zasloni prenosnikov namreč niso enako atraktivni kot bleščeči. The Frame bo tudi na volj v več velikosti kot doslej, od zgolj 32 do kar 85 palcev diagonale. Podobne zaslone in večjo izbiro velikosti bodo imeli tudi televizor The Serif, ki so zasnovati z izstopajočimi podstavki.

Velikani s tehnologijo mikro LED so še vedno zunaj dosega običajnih smrtnikov, ki televizorjev z diagonalami 89, 101 ali 110 palcev niti nimajo kam postaviti. So pa tudi te, ki bodo morda nekoč nasledili OLED-e kot tehnologija za najboljšo možno sliko v stanovanju, kakopak izboljšali. Vsak tak zaslon ima vgrajenih 25 milijonov mikrometrskih diod, omogoča 20-bitno globino sivine in 100-odstotni barvni razpon tako DCI-P3 in Adobe RGB.

Med novimi lastnostmi so podpora za osveževanje s 144 Hz, kar bo mogoče izkoristiti ob priklopu ustrezno zmogljivega osebnega računalnika, možnost igranja prek oblačnih storitev Geforce Now in Google Stadia ter prikazovanje ter celo neposredno kupovanje nezamenljivih žetonov (NFT-jev). Uporabniški vmesnik bo prvič dobil nekakšen domači zaslon, zanimiv je daljinski upravljalnik, ki se bo samodejno polnil z izkoriščanjem radijskih valov v prostoru. Žal še naprej manjka podpora za kodek Dolby Vision, ki ga za najboljši prikaz uporabljajo nekatere najpomembnejše storitve pretočnega videa, kot so Netflix, HBO Max in Apple TV+.

Novi televizorji LG

Sonyjev OLED z novo tehnologijo

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Takšen je naš izbor »najboljših« telefonov
• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!

The post Pravi televizorji za igranje in prikazovanje umetniških del appeared first on Tehnozvezdje.

Ni treba biti Sherlock Holmes za ugotovitev, da je to že četrti zelo podoben Philips po vrsti. Modeli od 803 iz konca leta 2018 naprej so po oblikovanju z dvema minimalističnima, tankima, naprej štrlečima nogama skoraj enaki, slikovno pa pot začrtal eden prvih OLED-ov, 9002, nekaj mesecev prej. Vsak naslednji prinese kakšno bolj ali manj pomembno izboljšavo in novost, od naprednejše obdelave slike do podpore za nove kodeke HDR ali nove generacije zaslona. Tokrat so v ospredju priključki HDMI 2.1 (končno!) in s tem podpora za igričarske bombončke, še nekoliko zmogljivejša umetna inteligenca pri prikazu slike, dvobarvne noge in nov daljinski upravljalnik. Odvisno od uporabnika in gledišča lastnosti, ki smo jih čakali, ali pa take za vzdih »Nič pametnega, vseeno če kupim lanski model.«

Vseeno začnimo s sliko. Po eni strani je to OLED kot OLED, tak, kakršne poznamo že nekaj let. Zaslon je še »običajen«, ne Evo z nekoliko večjo svetilnostjo. Kar je povsem v redu, saj bo za večino sob in razmer povsem dovolj svetel in tudi lahko prikaže vsebine v načinu Dolby Vision ali HDR10+ z lepim razponom med povsem temno in zelo svetlo piko. Po izbiri ustreznega slikovnega profila in nekaj popravkih v nastavitvah je slika res lepa in skoraj nič »philipsovsko« pretirana. Iz nekega čudnega razloga televizor vedno predlaga profil »osebno«, ki je morda primeren za običajne vire, vsekakor pa ne za sliko HDR, še posebej Dolby Vision, kjer je veliko ustreznejši profil Dolby Vision svetlo. Še bolj, recimo temu pravilen, je temni profil, vendar je slika res nekoliko temna, zato sem raje na svetlem. Prvi korak je, kot vedno pri televizorjih te znamke, znižanje ostrine na vrednost med 2 in 0, kakor je komu všeč. Privzeta vrednost 5 da absolutno pretirano ostrenje robov in s tem umeten izgled. Zmanjšanje tega, skupaj z izklopom nekaterih »popravkov«, kot je odpravljanje šuma, »izboljševanje ločljivosti« in podobnih, ter nekaterimi drugimi prilagoditvami dajo sliko na ravni LG-ja ali Sonyja. Morda celo z za odtenek več ostrine, vsekakor pa sta dinamika in pravilnost barv nekje tam, kot jo prikazujejo konkurenčni modeli. Pri prikazu hitrih prehodov je Philips naredil velike korake naprej, sploh pri športnih vsebinah, ga pa tu konkurenca na tem področju nekoliko prehiteva s filmskim oz. kinematografskim videzom. LG G1 in Sony A90J, ki sta v višjem cenovnem razredu, sta v določenih lastnostih, denimo zmožnosti pravilneje prikazati bolj svetle prizore HDR brez umetnega svetlenja slike, pričakovano boljša. Toda ta primerjava bi bila nepoštena, v svojem razredu OLED806 več kot konkurira vsem ostalim.

Lani uvedena umetna inteligenca je poenostavila nastavljanje slike, saj je mogoče dobiti dobre ali bolje rečeno všečne rezultate, tudi za puriste, z manj znanja in truda. Letos je to idejo še za korak naprej premaknil LG in njegovi profili so mi bolj všeč, pri TP Visionovih je treba še vedno precej spreminjanja parametrov za res naraven izgled, a vendarle so zadeve že v osnovi manj pretirane in bližje nečemu spodobnemu kot nekoč. Močno pa si želim, da bi razvijalci končno zavrgli preživete izbirnike z nastavitvami in se zadeve lotili povsem na novo, kajti klikanja, da uporabnik sploh pride do nastavljanja in potem znotraj različnih kategorij je preveč, dizajn tega pa enak kot pred desetimi leti.

Televizorji Philips kot eni redkih, poleg denimo Panasonicovih, podpirajo vse štiri ključne kodeke HDR – HDR10, Dolby Vision, HDR10+ in HLG. Ključna je seveda podpora drugemu, ki ga za večino novih vsebin uporablja največ ponudnikov pretočnega videa, pogost je tudi na ploščkih UHD blu-ray. Na HDR10+ od pomembnih platform prisega bolj ali manj zgolj Amazon Prime Video, zato ga denimo LG in Sony sploh ne podpirata, Samsung, ki je ta format razvil skupaj s Panasonicom, pa ga preferira na račun Dolby Visiona. Poteza TP Visiona izpred dveh ali treh let, da podpre vse, je pametna in smiselna. Podobno velja za zvok, kjer prav tako prednjači Dolbyjev standard (Atmos). Sami zvočniki so tokrat prav tako nekoliko napredovali. Visoki toni so čistejši in basi nekoliko močnejši. Sam bi še vedno v vsakem primeru postavil zvočno letev pred TV, četudi vzame centimeter ali dva pogleda na zaslon in stoji precej spredaj zaradi omenjenih nogic, se pa otroka med ogledom drugega dela Space Jam-a nista prav nič pritoževala nad zvokom.

Podobno kot pri kodekih je TP Vision še pri priključkih HDMI 2.1 in z njimi povezanimi zmožnostmi nekoliko okleval, nazadnje pa ponudil morda celo najboljšo implementacijo. Resda sta samo dva od štirih priključkov vrste 2.1 (ostali 2.0) in le eden namenjen prenosu zvoka po standardu eARC (denimo za priklop zvočne letve Dolby Atmos), a oba ponuja polno pasovno širino 48 Gb/s. Televizor pa prikaže tako 120 slik na sekundo pri razločljivosti 4K kot brez težav prepoznava naprave, ki mu pošiljajo sliko s spremenljivim osveževanjem (VRR), denimo pri Xboxu način AMD Freesync. Edina težava bi se pojavila, če bi kdo želel poleg zvočne letve priključiti tako Playstation 5 kot Xbox Series X ali morda še igričarski PC, verjetno pa je takih potencialnih uporabnikov malo.

Operacijski sistem še naprej ostaja Android TV (10) s povsem enakim uporabniškim vmesnikom kot ga poznamo že kakšni dve leti. To je po eni strani dobro, kajti vidni sta tako Trgovina Play kot aplikacija Filmi Play, pa drugi pa slabo, ker je vmesnik sistema Google TV, na katerega je prešel Sony, lepši in modernejši, vključuje pa tudi nastavitve samega televizorja. Nabor aplikacij je seveda pri obeh enak in še naprej najbolj obsežen. Za predvajanje z mobilnih naprav sta na voljo protokola Chromecast in DTS Play-Fi, na žalost pa TP Vision ni podprl še Applove ustreznice Airplay, kar so že storili LG, Samsung in Sony.

Daljinski upravljalnik je bil nekoč, s polno tipkovnico na zadnji strani, zanimiva in uporabna razlikovalna prednost televizorjev Philips. Že lani ga ni bilo več, zdaj so izdelali še nekoliko večjega, z večjimi in osvetljenimi tipkami. Ta je resda fin za uporabo, toda plastične tipke so zgolj prilepljene na gumijasto osnovo in kot dokazuje naš primer, prelahko odpadejo in se nekje izgubijo. Zdaj je v modi glasovno upravljanje. Deluje, a ga nerad uporabljam in zato pogrešam polno tipkovnico za iskanje in še posebej za vpisovanje gesel.

Pri doslej najbolj izpopolnjenem televizorju iz serije OLED80X me, poleg izbirnikov in delno daljinca, moti zgolj en vidik, kjer so zadevo poslabšali. Predhodnik je za noge ponujal distančnike, ki morda niso bili najbolj estetski, so TV toliko dvignili, da je bilo mogoče brez prekrivanja slike postaviti zvočno letev. Zdaj so tu leše nizke noge, kjer letev zakriva nekaj zaslona. Ni kritično, lepo pa tudi ne. Resnici na ljubo obstaja tudi model OLED856 s sredinskim podstavkom, ki zaslon dovolj dvigne, a ga v Sloveniji ne prodajajo. Ambilight je tokrat štiristranski, sicer pa nič drugačen kot prejšnja leta. Še vedno velja, da ko se ga navadiš, si težko brez, vseeno pa se mi ne zdi ključna lastnost pri izbiranju televizorja.

Podobno kot vsi televizorji Philips je model 55OLED806 prodajno pot začel pri bistveno višji ceni, kot jo je zaključil predhodnik, a to ni trajalo dolgo. Lanski model 805 se je dalo in se morda še da dobiti za 1200 evrov, novinca so priporočeno postavili na 1700 evrov, a je zdaj v nekaterih akcijah že na 1300 evrih. S tem je eden najboljših nakupov med 55-palčnimi televizorji OLED (in mini LED). LG-jev C1 je ponekod še cenejši, Sonyjev A83J pa nekoliko dražji, a tudi ta dva sta že doživela precejšnjo cenovno korekcijo. Tudi večji 65OLED806 je za okrogla dva tisočaka zelo dober nakup, saj se spodobnega OLED-a s 65-palčno diagonalo redko dobi bistveno ceneje.  

HVALIMO:

• Odlična in ostra slika
• Podpora vsem ključnim formatom HDR
• Priključka HDMI 2.1 s polno (igričarsko) funkcionalnostjo
• Boljši zvok kot pri predhodniku
• Osvetljene tipke daljinca
• Dobra cena

GRAJAMO:

• Izbirniki ostajajo v letu 2010
• Na daljincu lahko odpadajo tipke
• Nogi ne dajeta višine za postavitev zvočne letve

The post Philips 55OLED806: Še tisto, kar je lani manjkalo (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Področje popolnoma brezžičnih slušalk se je v zadnjih nekaj letih izjemno razvilo in s tem so začele padati tudi cene. Absolutno gledano se še vedno niso spustile zelo nizko, z izjemo brezimnih izdelkov s kitajskih spletnih trgovin in še nekaterih agresivno pozicioniranih modelov uveljavljenih kitajskih znamk s takoj opaznimi kompromisi. Vseeno pa zdaj ni težko nečesa kakovostnega za sto evrov ali manj, za 150 ali malenkost več pa že pričakujemo napredne funkcionalnosti, ko je samodejno preklapljanje med dvema napravama, prilagajanje okolici in seveda že omenjeno aktivno izničevanje hrupa (ANC) v okolici. Airpods 3, vsaj v kombinaciji z Applovimi telefoni, tablicami in računalniki obvladajo prvo dvoje, toda tretja funkcionalnost se jim je izmuznila.

Govorice so si nekoliko nasprotovale in nazadnje se je izkazalo, da dušenja hrupa v »osnovnih« slušalkah Airpods še vedno ni, kljub temu, da ga obvladajo cenejše Beats Studio Buds. Je pa po novem oblika skoraj povsem enaka kot pri Airpods Pro, vendar so še vedno popolnoma plastične, kot predhodnice. V ušesa gre torej trda plastika, ne čepka, ki skoraj povsem zapreta ušesni kanal. Morda tudi zato Apple ni vgradil ANC-ja, ker ve, da brze dobrega pasivnega dušenja hrupa tudi učnikovitega aktivnega ne more biti. So pa dodali »prostorski« zvok (Spatial Audo) v kombinaciji z določenimi vsebinami, posnetimi v formatu Dolby Atmos, samodejno prilagajanje izenačevalnika in na škatlico brezžično polnjenje, združljivo z magnetnim sistemom Magsafe. Pomembna novost je poleg naštetih daljše trajanje baterij, saj te ponujajo do 6 ur delovanja z zalogo v samih slušalkah in do 30 ur z vsem, kar skriva še škatlica.

Kakšen in koliko boljši od prejšnjega solidnega bo zvok, je nehvaležno napovedovati. Apple je na predstavitvi kazal izrisano notranjost slušalk z različnimi »zvočniki«, toda zelo malo bi jih ali pa jih je ugotovilo, da smo bili pravzaprav deležni prezentacije, ki bi se povsem lahko nanašala tudi na katerega od starejših modelov.

Kljub vsemu je dvesto evro (ali v Sloveniji še kakšnega več, natančne cene še ni) veliko, morda celo preveč glede na to, kaj konkurenca (pogosto) ponuja tuji za manj. Vendar se Applu ni treba bati za prodajo, kajti napredek v primerjavi s predhodnima modeloma je opazen, tovrstne slušalke so potrošna roba in jih je treba kupiti vsaj na vsakih nekaj let, pa tudi prejšnje s škatlico za brezžično polnjenje niso bile nič cenejše. Če ni »podražitve«, so zvesti kupci pomirjeni, in ker pri slušalkah Airpods točno vedo, kaj dobijo, jih utegnejo naročiti kmalu.

Fotografije: Apple

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Takšen je naš izbor »najboljših« telefonov
• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!

The post Airpods 3 so absolutno predrage, a se bodo kljub temu prodajale odlično. appeared first on Tehnozvezdje.

Ogledali smo si model XR-65A90J s 65-palčno diagonalo (165 cm). Obstaja še v dveh velikostih, 55- in 83-palčni. Glede na cene bi lahko rekli, da je 65 palcev diagonale kar idealnih, saj ima trenutno večji popust kot 55-palčni in se ga dobi za dobre tri tisočake, medtem ko največji stane več kot dvakrat toliko. Če le imate prostor oz. ne sedite zelo blizu (vsaj 2,5 do 3 m stran), se pri tako dobri sliki tudi nedvomno spodobi čim večji zaslon.

Sony je svoje letošnje modele A z zasloni OLED izdelal kot nekakšne oblikovne troživke. Noge je namreč mogoče postaviti v tri različne položaje, kar z eno samo potezo precej spremeniti videz televizorja. Poanta je sicer nekje drugje. Kot pri večini konkurentov je osnovna postavitev »minimalistična«. Nogi sta povsem na robovih in ekran spuščen na praktično podlago. Kdor ima ožjo omarico, ju lahko pritrdi bolj proti sredini, kdor pa bi rad spredaj imel še zvočno letev, lahko nogi postavi bolj pokončno namesto poševno, tako da ustvarita približno deset centimetrov višine, in tako zvočnik ne moti slike. Taka je bila tudi naša postavitev. Nogi tako spredaj kot zadaj zahtevata precej cm, podobno kot tisti pri televizorjih Philips ali orjaško stojalo pri LG-jevih modelih. Postavljeni v sredini ali z višino sicer nista posebej seksi in nasploh oblikovanje posebej navdahnjeno. Za kupce, ki bodo reč obesili na steno, je vse to nepomembno. Toda v tem primeru je močan konkurent LG-jev G1, ki v osnovi sploh nima nog oz. podstavka (ga je pa mogoče dokupiti posebej).

V nasprotju s TP Visionom, ki vsaj letos še vztraja pri operacijskem sistemu Android TV, se je Sony že odločil za novejši Google TV. Ta prinaša lepši in poenoteni uporabniški vmesnik – na tem televizorju se ne razlikuje od tistega na Googlovi napravici Chromecast z Google TV –, vsebinske predloge v središču zaslona in poudarek na govornem iskanju. Predvsem je to iskanje vseobsegajoče, sistem vsakič prikaže zadetke z vseh vetrov. V ozadje je potisnjeno iskanje na posameznih področjih, denimo aplikacij ali filmov v Trgovini Play. Razumem logiko, saj je iskanje kjerkoli in prikaz vseh možnih rezultatov za gledalca enostavnejši ali lahko kvalitetnejši pristop, toda težava je v tem, da zadeva še vedno ne funkcionira, kot bi morala. Mnogih aplikacij preprosto ne prikaže, čeprav so v tržnici, in jih iskanje neposredno v njej tudi razkrije. Toda Trgovina Play sploh nima več bližnjice v uporabniškem vmesniku, temveč jo je treba najti v nastavitvah na seznamu vseh aplikacij. Filmov Play pa se ne da odpreti niti na tak način, zato je za specifična iskanja najbolje uporabiti telefon in želene naslove tam dodati med priljubljene ali jih kupiti oz. najeti, da se potem prikažejo še na televizorju.

Dobra plat je nabor aplikacij (ko ti uspe najti vse želene), kajti v tem pogledu je Android oz. Google TV še vedno najmočnejša televizijska platforma, vsaki od ostalih, vključno s sicer zelo dobro založeno Samsungovo, nekaj manjka. Posebnost Sonyjevih televizorjev je še v podpori za oba ključna protokola predvajanja vsebin z mobilnih naprav prek brezžičnega omrežja. Chromecast je tako ali tako že vgrajen v Google TV, podprt pa je še Applov Airplay. Tako televizor ne vpliva na izbiro telefonov ali tablic in vsi v gospodinjstvu lahko pošiljajo videe ali glasbo nanj, ne glede na to, kateri mobilnik uporabljajo. Nastavljanje slike in zvoka ter ostalih »televizijskih« parametrov je znotraj nastavitev za Google TV, kar je logično, a me ne bi presenetilo, če bi bilo drugače. Dostop do vsega bi bil lahko hitrejši, potrebnega je kar precej klikanja, kar pa nenazadnje poznamo že s Playstationa. Še posebej za prilagajanje slike si je treba vzeti čas in dobro mero živcev. Če denimo LG G1 ponuja zelo uporabne prednastavljene profile in sem že z malenkostnimi popravki dosegel sliko povsem po meri, Sonyjev televizor zahteva veliko več ukvarjanja in fine kalibracije. Še najmanj v formatu Dolby Vision, kjer slikovni način Dolby Vision svetlo služi kot zelo primerna osnova in sem se le še malo poigral svetlostjo, kontrasti, ostrino in nekaj drugimi parametri. Pri običajni, ne-HDR sliki pa zabava z barvami, svetlostjo in vsem ostalim traja dolgo. Končni rezultati so lahko odlični, toda želel bi si krajše poti do njih. Pa tudi manj vmesnega nerviranja s strani televizorja, ki pri malodane vsaki spremembi »opozori«, da bo ta vplivala na večjo porabo energije »v primerjavi z normalno konfiguracijo.« Res nadležno.

Sony uradno ne pove, ali je za ta model uporabil izboljšani, svetlejši zaslon OLED Evo, s kakršnim se ponaša omenjeni LG. Morda ga ni, kajti svetilnosti nisem prav veliko zniževal, je pa nikoli ni bilo premalo, vsaj ob srednji ali višji nastavitvi povečevanja svetilnosti glede na prizore oz. vir slike, zato nisem povsem prepričan. V vsakem primeru so podobno kot pri fotografiranju z vrhunskimi telefoni razlike prej filozofske in odvisne od posamezne vsebine oz. vira, kot pa resno zaznavne in zelo očitne. Z barvami, njihovo živahnostjo, a hkrati pravilnostjo in razmerji med njimi – rdeča ni pretirano izstopala ali vlekla na oranžno in zelena je bila tudi dovolj zadržana – sem bil zelo zadovoljen. Tudi dinamični razpon je zelo dober, sem pa občasno imel težave s tem, kako svetlo sliko naj nastavim. Ne v smislu svetilnosti zaslona, ampak v smislu, da niso bili določeni prizori pretemni ali drugi presvetli. Ko gledalec ujame pravo razmerje, lahko samo še uživa, kot rečeno pa je to najlažje pri načinu Dolby Vision, kjer ima televizor veliko metapodatkov, kako uravnavati svetilnost posameznih pik, pri ostalih načinih pa malo težje. Všeč mi je bila globina slike, poudarjanja robov ali kontrastov ni preveč, tudi prikaz hitrih prehodov je dovolj lep celo ob izklopljenem ali minimalnem »izboljševanju«, ki definitivno deluje bolj »filmsko« od povsem zglajenega.

Od vseh televizorjev, ki sem jih letos testiral, ima Sonyjev najboljši  zvok in daljinski upravljalnik. Sploh zvočna podoba preseneča, ker vsebuje več basov in globine, kot običajno zvočniki v televizorjih. Je že zelo blizu temu, da bi lahko zdržal brez dodatne zvočne letve. Seveda se spodobi kakšna s podporo za Dolby Atmos pri takem televizorju, a nič ne zamerim kupcem, ki se jim sploh ne bo zdela potrebna, ali mislijo, da niti nimajo ustrezno velikega prostora (ter dovolj starih otrok oz. strpnih sosedov), da bi prišla do izraza. Daljinec je podobno kot pri Philipsu absolutno predolg, toda dobro narejen. Tipke so prijazne, trpežne, osvetljene in smiselno razporejene. Kot smo zdaj že navajeni, so tu kar štiri za hiter vstop v določene aplikacije, tokrat poleg standardnega Netflixa še za Youtube ter Amazon Prime Video in Disney+. Od štirih priključkov HDMI sta dva končno vrste 2.1 in podpirata sliko z osveževanjem 120 Hz pri razločljivosti 4K ter tudi spremenljivo osveževanje (VRR). En od teh dveh je primeren še za prenašanje zvok s polno pasovno širino (eARC), kar smo potrdili v praksi s prav tako Sonyjevo zvočno letvijo, ki ima podporo za Dolby Atmos. Televizor je torej primeren tako za aktualne igralne konzole kot za zvočniške sisteme.

Sonyjev OLED z vrha ponudbe se lahko s sliko in »pametjo« kosa s katerokoli konkurenco in ima določene prvine, ki jih modeli drugih proizvajalcev nimajo, med njimi prilagodljive noge, dober zvok in dejansko uporaben daljinski upravljalnik. Tepeta ga zgolj dva vidika. Za enako lep prikaz se je treba precej bolj truditi z nastavitvami kot pri LG-jevem G1 in cena je kar konkretno višja. Kot vedno pri televizorjih je potem vprašanje, katere lastnosti pretehtajo.

HVALIMO:

• Odlična slika, če se potrudiš z nastavitvami
• Prilagodljiva postavitev nog
• Priključka HDMI 2.1
• Presenetljivo dober zvok
• Kakovosten daljinec z osvetljenimi tipkami
• Sistem Google TV s preglednim in enostavnim vmesnikom

GRAJAMO:

• Za res dober prikaz se je precej več ukvarjati z nastavitvami kot pri drugih znamkah
• Ni podpore za format HDR10+
• Neizrazito oblikovanje
• Preostala priključka nista HDMI 2.1
• Visoka cena, absolutno in glede na neposredno konkurenco

The post Sony A90J: Najboljši Sonyjev TV, kar tudi konkretno zaračunajo appeared first on Tehnozvezdje.

Oba nova modela vsebujeta zaslon OLED Evo, označuje ga tisti plus v oznaki, ki je za približno 20 odstotkov svetlejši od običajnih OLED-ov višjega razreda in ki smo ga doslej videli zgolj v LG-jevem modelu OLED G1. V tem se je odrezal izvrstno, ne samo zaradi zmožnosti svetlejšega prikaza, ki še posebej pride prav v bolj svetlih prostorih in pri vsebini HDR, ampak tudi zaradi zelo lepe slike že pri privzetih nastavitvah, sploh v načinu Kino. Če bosta tudi Philipsa ponudila nekaj takega ali s svojim procesorjem P5 AI še celo presegla LG, bo to odlična novica. Toliko bolj za gledalce, ki televizorja ne nameravajo obešati na steno, čemur je v osnovi namenjen OLED G1, in ki jim je pomemben dober zvok.

Poleg zaslon OLED Evo sta oba novinca namreč opremljena tudi z zvočnim sistemom oz. letvijo, zasnovano v sodelovanju s podjetjem Bowers & Wilkins, ki zdaj traja že nekaj let in je ustaljeno, očitno pa tudi dobro sprejeto med kupci. Tokrat ne gre za nova koncepta, temveč za novi generaciji izdelkov, kakršna je TP Vision že ponujal lani oz. predlani. OLED+936 ima zvočno letev integrirano v dokaj klasičen podstavek, OLED+986 pa ima podstavek, namenjen postavljanju na tla, ne na komodo, in na njem prav tako zvočnike. Pri obeh je prisotna podpora za prostorski zvok Dolby Atmos, predvsem 986 pa naj bi bil še bližje avdiofilski reprodukciji zvoka, tako v povezavi s sliko s televizorja ali kot samostojen glasbeni sistem.

Že peta generacija procesorja P5 AI s tehnologijo Intelligent Dual Picture Engine ali po slovensko inteligentno dvojno obdelovanje slike po besedah proizvajalca »zagotavlja najvišjo kakovost slike doslej.« Izpostavljajo boljšo ostrino, natančnejši prikaz barv in zahtevnih kožnih odtenkov ter izrazito višji kontrast. Izboljšano je tudi prepoznavanje filmskih vsebin in ustrezno prilagajanje parametrov slike. Pri lanskih televizorjih OLED znamke Philips smo ugotovili, da tovrstna umetna inteligenca znatno poenostavi zadeve za manj vešče gledalce, ki tako lahko uživajo v precej dobri sliki, medtem ko se da z določenim znanjem in izkušnjami še vedno priti do še boljših rezultatov z ročnimi nastavitvami. Letošnjim modelov žal še nismo imeli priložnosti testirati.

Za vsebine HDR so televizorji Philips še naprej ena boljših izbir, saj podpirajo vse relevantne formate, predvsem pa tako Dolby Vision kot HDR10+, ki se borita za prevlado pri dinamičnem prikazu s širokim dinamičnim razponom, ki vsebuje metapodatke za vsak prizor posebej. Prvi format od storitev pretočnega videa, dosegljivih v Sloveniji, uporabljata Apple TV+ in Netflix, drugega pa Amazon Prime Video.

Pomembna novost letošnje serije so posodobljeni priključki. To bo razveselilo resne in priložnostne igričarje, saj sta dva od štirih vhodov HDMI različice 2.1 in podpirata sliko 4K s 120 sličicami na sekundo s konzol Xbox Series X ali Playstation 5 in s PC-ja, poleg tega pa tudi spremenljivo osveževanje slike in protokol eARC za nestisnjeno prenašanje naprednega prostorskega zvoka.

Model OLED+936 je na voljo v 48-, 55- in 65-palčni različici, OLED+986 pa zgolj v 65-palčni. Manjša glede na zasnovo stojala niti ne bi imela pravega pomena.

The post Philips OLED+936 in OLED+986 prva televizorja po LG-jevem paradnem modelu s svetlejšim zaslonom OLED Evo appeared first on Tehnozvezdje.

Stvar je v tem, da LG s televizorji serije G ubira malo drugačno pot. Vsi ostali modeli OLED, kar smo jih doslej testirali, imajo nekaj debeline le v spodnjem delu, zgornja polovica (ali dve tretjini) zaslona pa je izjemno tanka. In seveda imajo vsi tak ali drugačen podstavek, noge, pač nekaj, na čemer stojijo. G1 (in že pred njim GX) ima »galerijski dizajn«, kar pomeni enotno debelino in popolno prilagojenost stenski postavitvi. Ne prilagajo mu nog, se jih pa menda da kupiti posebej, tudi spodnji del je oblikovan tako, da najbolje izpade na steni, in na njej naj bi bilo kar najmanj špranje, ko je televizor na nosilcu. To sicer ni najbolj priročno za dostop do priključkov, a zelo verjetno vizualno deluje v redu. Mi televizorja nismo testirali na steni, ker nimamo nameščenega ustreznega nosilca (in seveda samo za ta test nismo vrtali po stanovanju), temveč smo ga postavili na prav tako galerijsko stojalo z ustreznim nastavkom. Najbrž se da najti še kaj podobnega, a manj orjaškega, če zadeve ne nameravate dajati na steno, bi pa radi najboljšo LG-jevo sliko. Stojalo na naših fotografijah ni relevantno in ga odmislite, imeli smo ga zgolj zato, da smo lahko zadevo normalno preizkušali in navsezadnje tudi fotografirali.

Ključne razlike glede na lanski model GX, ki na zunaj ni kaj dosti drugačen, so v svetilnosti zaslona, slikovnem procesorju in prenovljenem uporabniškem vmesniku, ki bi ga LG zlahka (mogoče tudi bo ali celo že je) s posodobitvijo programske opreme spravil tudi starejše modele. Malce drugačen je še daljinski upravljalnik. Za igralne konzole nove generacije in napredne zvočne letve je bil prilagojen že predhodnik, ki je prav tako kot G1 pri vseh štirih priključkih HDMI podpiral osveževanje s 120 Hz pri sliki 4K in spremenljivo hitrost osveževanja (VRR), pri enem pa še protokol za prenos zvoka eARC.

Seveda je pri LG-ju na voljo omenjeni C1 (in pod njim še B1 ter A1), ki ima klasičen podstavek. Vendar nima najnovejšega, svetlejšega zaslona OLED Neo. S tem tako ostaja na nivoju svetilnosti, ki sta jo ponujala že CX in GX, medtem ko sta B1 in A1 tem pogledu nekoliko slabša. G1 je torej za zdaj edina možnost za gledalce, ki želijo LG-jev televizor z najboljšim zaslonom. Kombinacija slednjega in novega slikovnega procesorja dejansko prinaša napredek v sliki.

Predvsem je bil to prvi televizor, kar sem jih doslej testiral, ki ga skoraj ni bilo treba nastavljati. Način slike Kino, s kakšno malenkostno prilagoditvijo, da tako lep prikaz, da se gledalec samo še zlekne na kavču in uživa. Bolj ali manj vse – podrobnosti, barve, kontrasti, dinamika – je skoraj točno tako, kot bi si želel. Malce je treba popraviti nastavitve glede kompenzacije pri hitrem premikanju, kjer je osnovna intenzivnost prehuda in zato slika nenaravna, tu je konkurenca še vedno boljša, kot je za odtenek tudi pri ostrini slike. Mogoče ni odveč nastaviti svetilnost na primeren nivo in prilagoditi še kakšno posamezno nastavitev (dinamični kontrast, …), vendar res doslej nisem videl prednastavljenega načina, ki bi dal tako lepo, uravnoteženo, neizumetničeno sliko. Tako pri »običajnem« viru kot pri tistem v zapisu HDR. Kadar televizor zazna Dolby Vision ali pa samo HDR10 (žal ne podpira HDR10+, kar pa ni tako velika pomanjkljivost, glede na podporo bolj razširjenemu formatu Dolby Vision), preklopi na različico načina s postavkami za HDR. Zanimiva je še posebej razlika v prikazu barv, sploh rdeče, pa tudi zelene. Tako pri enem kot drugem viru G1 nalogo opravi zelo dobro, kajti z rdečo pri običajni televizijski sliki imajo zasloni OLED določene težave, pogosto vleče na oranžno. Ob viru HDR pa je lahko pretirano živahna, da že nadležno izstopa. Obojemu se LG-jev televizor pretežno izogne. Po drugi strani so OLED-i precej boljši od LCD-jev s kvantnimi pikami za prikaz zelene, in ta je bila tudi tokrat lepo naravna.

S kalibracijo, sploh na osnovi katerega od drugih načinov (isf, …) se da priti še do bolj vernega prikaza. Kot pogosto pravijo proizvajalci, »takega, kot si ga je zamislil režiser.« Toda tisto, najbolj podobno stvarnosti, kot vemo že iz fotografije, ni vedno najbolj všečno. Način Kino se mi zdi odličen kompromis, če lahko tako izvrstni sliki sploh rečem kompromis, med zasledovanjem kar najbolj atraktivnega in kolikor se da naravnega prikaza. Pred tem me LG-jeva obdelava signala na njihovih lastnih zaslonih ni docela prepričala, Sonyjevi televizorji OLED so se mi zdeli bolj prepričljivi, s prijetnejšo sliko, pa tudi Philipsi so imeli svoje prednosti, toda s slikovnim procesorjem alpha četrte generacije so v korejskem podjetju očitno zelo dobro opravili nalogo.

Večja svetilnost se mi na koncu koncev niti ni zdela tako zelo pomembna. Pozna se pri določenih scenah HDR, a jo je treba iskati. Poleg tega v prostorih, ki niso ekstremno svetli, in še posebej med večernim gledanjem ni potrebe po poviševanju svetlosti zaslona nad 70 odstotkov. Takrat se tudi že začne poznati slabšanje kontrasta pri ne-HDR vsebinah. Že pred tem se mi televizorji OLED nikoli niso zdeli pretemni. Vseeno pa je nekaj zaloge dobrodošle. V vsakem primeru pa je treba izključiti »eko« in podobne nastavitve, ki samodejno prilagajajo svetlost in nasploh manipulirajo s sliko.

Igričarskih zmožnosti tokrat nismo podrobneje testirali, ker nismo imeli na voljo ustrezne konzole ali računalnika, ki bi v zahtevnih igrah pri ločljivosti 4K zmogel več kot sto sličic na sekundo. Smo pa zadevo s predhodnikom GX preizkusili ob testu konzole Playstation 5 in bili navdušeni. Z opombo, da tudi na tej napravi le redke igre dosegajo več kot standardnih 60 ali celo samo 30 sličic na sekundo. Tiste, ki gredo višje, ponujajo zares lepo, gladko, hitro premikanje ob izjemno lepem prikazu, pri čemer na televizorju tudi ni treba česa posebej nastavljati. Za navdušene igričarje sta oba modela enako primerna, medtem ko za OLED-e drugih znamk tega ne moremo trditi, saj je konkurenca šele letos posvojila polne priključke HDMI 2.1 in še to nekateri proizvajalci le pri dveh od štirih, kar pa je v bistvu dovolj za priklop tako konzole kot zvočne letve.

Lani je GX v bistvu ponujal le boljše zvočnike in drugačen dizajn v primerjavi s CX-om. Pa še za tisto prvo nismo bili povsem prepričani, da slišimo razliko. Letos slika odtehta svoje, zvok pa je še naprej v najboljšem primeru soliden in v najslabšem povprečen. Odvisno je od tega, kaj gledamo, basov pač manjka, pa tudi čistosti pri višjih tonih. Nasploh je greh pri takem prikazu ne dodati zunanjih zvočnikov, po možnosti s podporo za format Dolby Atmos, ki ga televizor podpira.

Prenova uporabniškega vmesnika operacijskega sistema WebOS je šla v smer bolj tradicionalnega izgleda in vsebinocentričnosti. Po eni strani je najbrž za marsikoga bolj pregledno in jim daje uporabne predloge, kaj sploh gledati, a po drugi strani se mi je prejšnji prekrivni meni čez približno tretjino slike zdel neizmerno bolj zanimiv. Zdaj namreč pritisk na tipko domov prikaže nekakšen »domači zaslon« z ikonami aplikacij, malo večjimi ploščicami posameznih virov, TV-programi in na vrhu vsebinskimi predlogi. Še vedno v ozadju ostane vir, na katerem je bil gledalec pred pritiskom tipke, in nanj se televizor čez čas tudi vrne, ta domači zaslon namreč ne obstane. Poleg tega, da ni atraktiven in drugačen, kot je bil prejšnji, v predlaganju vsebin ne sodelujejo vse aplikacije, ki jih gledalec uporablja (denimo Netflix in še kakšna ostajajo zunaj tega sistema), zato prav mogoče ne bo kakšne posebne koristi od tega. Je pa delovanje sistema WebOS hitro in odzivno.

Za pomikanje po tem zaslonu in nasploh po izbirnikih je še naprej na voljo »zračna miška«. S premikanjem daljinskega upravljalnika je namreč mogoče upravljati kazalko, ki se vedno znova prikaže na zaslonu. Meni para živce, komu pa se bo morda zdela uporabna. Ni je mogoče izključiti, vsaj mislim, da ne, kajti že na več televizorjih sem prečesal celotne izbirnike, in te možnosti nisem našel. Daljinec ima več tipk za neposreden vstop v določene aplikacije in je v osnovi priročen, toda nekoliko preveč plastičen. Nabor aplikacij je soliden, verjetno na podobni ravni kot pri Samsungu, še vedno pa zaostaja za androidnim (oz. po novem Google TV, ki pa ga večina proizvajalcev televizorjev še ni posvojila). Aplikacije za večino pomembnih storitev pretočnega videa so na voljo, ne pa za vse. Zato si bo kdo moral pomagati še s Chromecastom (z Google TV) ali kakšno drugo napravo. Protokola chromecast LG-jevi televizorji ne podpirajo, zato pa imajo vgrajeno podporo za protokol Airplay (2) za predvajanje vsebin z Applovih naprav.

Nastavitve so podobno dvostopenjske kot pri večini proizvajalcev. Z enim pritiskom so na voljo »hitre«, kjer je mogoče spremeniti nekaj ključnih postavk, če želi gledalec podrobno nastavljati sliko, zvok ali kaj drugega, pa se mora prebiti v celotne nastavitve. Tudi tu je pot do tja daljša, kot bi lahko bila, in za premik nazaj sta za dodatno zmedo na voljo dve možnosti. Tipka levo pomeni skok na osnovni nivo, tipka nazaj pa za eno stopnjo nazaj. Na srečo se z nastavitvami ni treba kaj dosti ukvarjati.

Pri lanskih modelih CX in GX sem imel občutek, da je še nekaj manevrskega prostora in da ima konkurenca v določenih vidikih, ne vseh, prednost. Toda z G1 je LG pripravil televizor, ki gledalca s svojo sliko popolnoma prevzame. Ostajajo drobne pomanjkljivosti, večinoma nepovezane s prikazom, a kdor hoče najboljšo sliko bo verjetno izbiral med tem modelom in Sonyjevim A90J. Za slednjega upamo, da ga tudi še uspemo v živo videti.

HVALIMO:

• Doslej najlepša slika med vsemi testiranimi televizorji
• Dobri prednastavljeni slikovni načini
• Podpora za večino pomembnih formatov slike (HDR) in zvoka
• Priključki HDMI 2.1 s polno funkcionalnostjo
• Vgrajena podpora za protokol Airplay (2)
• Malo drugačno ohišje kot pri ostalih televizorjih OLED

GRAJAMO:

• Drugačno ohišje pomeni, da je televizor treba obesiti ali dokupiti noge za postavitev na komodo
• Manj aplikacij (za pomembne storitve pretočnega videa) kot za sistem Android
• Ni vgrajene podpore za protokol Chromecast
• Novi »domači zaslon« je manj atraktiven od starega
• Kazalka na zaslonu para živce

The post LG OLED G1: Najboljša slika pri običajnim smrtnikom dosegljivi ceni appeared first on Tehnozvezdje.

Naročniška storitev Apple Music torej dobiva »prostorski zvok« in boljšo zvočno kakovost. Ponudnik v ospredje postavlja prvega, a mi začnimo z drugim, saj bodo tega deležni vsi uporabniki. Vseh 75 milijonov pesmi v katalogu (pri čemer se ta številka ves čas povečuje) bo namreč na voljo v formatu ALAC (Apple Lossless Audio Codec), ki pesmi stiska brez izgube kakovosti, podobno kot denimo FLAC. V Applu so zato, kot je običaj v tovrstnih primerih, zapisali, da bodo naročniki »lahko slišali točno to, kar so avtorji glasbe ustvarili v studiu.« Mi dodajamo, da to velja ob še eni predpostavki. Ne bo namreč dovolj zgolj vključiti ene od novih možnosti za kakovost zvoka v nastavitvah (iPhona, ne aplikacije, tako da se bodo verjetno prikazale z naslednjo posodobitvijo sistema iOS), temveč tudi imeti dobre slušalke ali zvočnike, vsekakor žične. Na povprečnih kakšne slišne razlike verjetno ne bo. Medtem ko večina protokolov za prenos zvoka prek bluetootha nima zadosti pasovne širine, da bi podatkovni tok brez izgube kakovosti sploh lahko tekel.

Na voljo bodo sicer več stopenj kakovosti. Prva bo »CD-kakovost«, kar pomeni 16-bitno vzorčenje in 44,1 kHz. Nad tem bo 24 bit/48 kHz, za prave avdiofile pa bo na voljo tudi 24 bit/192 kHz. Seveda bo pri višji kakovosti tudi ustrezno več prenosa podatkov, zato bo to verjetno primerno pretežno za domače poslušanje, ne med pretakanjem glasbe v mobilnih omrežjih. Za razliko od ostalih ponudnikov, tak je denimo Tidal, torej Apple ne bo dodatno zaračunaval višje kakovosti. Ker si to lahko privošči, kar pa bo najbrž še dodatno spodbudilo pripombe glede zlorabe monopola.

Prostorski zvok v formatu Dolby Atmos pa po besedah Applovih predstavnikov »predstavlja največji napredek v kakovosti zvoka doslej.« S tem bodo avtorji lahko »ustvarjali nove večdimenzijske izkušnje in ponudili še čistejši zvok.« Na začetku število pesmi v tovrstnem zapisu, ki je jasno označen, štejejo še v tisočih, med izvajalci pa so denimo J Balvin, Gustavo Dudamel, Ariana Grande, Maroon 5, Kacey Musgraves in The Weeknd. Za uživanje v teh vsebinah bo treba imeti ustrezno napravo, to so denimo Applove s čipom W1 in H1, kot so slušalke Airpods, ali najnovejši telefoni iPhone, tablice iPad in računalnik iMac (prek vgrajenih zvočnikov).

Na Apple Music se je mogoče naročiti samostojno, za 5,99 evrov na mesec kot posameznik ali 8,99 evrov kot družina (za šest uporabnikov), ali pa sklopu naročnine Apple One za 10,95 ali 14,95 evrov mesečno. Ta opcija poleg glasbe vsebuje še video storitev TV+, igre Arcade in 200 GB prostora v oblaku iCloud.

Naslovna fotografija: Apple

The post Naročniška glasba Apple Music brez izgube kakovosti in s prostorskim zvokom appeared first on Tehnozvezdje.