Philips 55OLED805: Z umetno inteligenco je lažje

Televizorji Philips z zasloni OLED so prišli do pete generacije in pridobili »umetno inteligenco« za uravnavanje prikaza. Vgrajeno imajo tudi podporo za večino relevantnih standardov, razen za popolno izkoriščanje prihajajočih igralnih konzol s spremenljivim osveževanjem slike. V resnici pa večjih razlik med novim modelom OLED805 in lanskim OLED804 ni. A tudi cena je, hvalabogu, ostala na enakem nivoju.

Celo na pogled bi lanski in letošnji model kar težko razločil, saj je TP Vision ostal pri enakem dizajnu nogic. Edina razlika je v tem, da zdaj prilagajo dve višini in tako ni več težave z zvočnimi letvami, ki prekrivajo spodnjih nekaj cm slike, če televizor stoji na omarici. A brez letve je vse skupaj videti malo smešno in takrat priporočam nižje nogice. Druga večja novost je daljinski upravljalnik, ki je bistveno daljši, ima drugačne in osvetljene tipke, a je izgubil polno tipkovnico na drugi strani. Glede priključkov ali operacijskega sistema prav tako ni pomembnih sprememb. Na televizorju teče Android 9, ki bo čez čas deležen posodobitev najmanj na različici 10 in 11, morda pa celo na 12. Tudi lanski model je menda že na devetici, a pri njem se bo seveda nadgrajevanje ustavilo za številko prej. Bi pa po občutku pri uporabi rekel, da je vse skupaj malo bolj odzivno. Mogoče je celo prvič, da se ne morem pritoževati nad tem, kako Android teče na televizorju, kajti doslej se je vedno izkazalo, da procesorji niso dovolj zmogljivi in da je pomnilnika premalo. Android ima še vedno največ aplikacij za storitve pretočnega videa (vključno z operaterskimi), zato se včasih splača tudi malo potrpeti. Če vgradijo dovolj zmogljivo strojno osnovo, pa še toliko bolje. Niti pri Ambilightu, ki še vedno ostaja fin in zanimiv, ni kakšnih pretresov. Je tristranski in se lepo ujame s sliko, toda to poznamo že kakšnih pet let.

Kot smo že navajeni, je tudi model OLED805 na voljo v velikosti 55 in 65 palcev oz. 139 in 165 cm, med njima pa je približno tisoč evrov razlike, lahko tudi več, kajti manjša diagonala je bolj pogosto v kakšnih akcijah in znižanjih. Letošnjo vstopno ceno je proizvajalec postavil na dva tisočaka, toda že ob prihodu v trgovine 55OLED805 stane manj, 1700 ali 1800 evrov, kar je dobra popotnica za tiste, ki bi radi televizor OLED kupili za (dobrega) tisočaka. Pri tej postavki tudi ni nobenega razloga za hitenje z nakupom predhodnika, ki se ga ponekod še dobi.  

Po strojni plati torej ni večjih razlik glede na lani. Zaslon je novejši, a ne kaj dosti drugačen. Zato so barve, kontrasti in svetilnost večinoma na enakem nivoju ali pa vsaj tako podobni, da nihče ne bi opazil razlike, če ne bi ravno primerjal televizorjev, ki stojita drug ob drugem. Vseeno pa slika je drugačna. Boljša. Največja novost je slikovni procesor P5 AI. Kot pove že ime, gre za nadgradnjo dobro znanega P5 z možnostjo sprotnega analiziranja slike in prilagajanja njenega izgleda. Procesor zna ugotoviti, ali kadri vsebujejo obraze, naravo, gibanje ali temne objekte, da potem ustrezno spremeni nastavitve (svetlost, barve, kontraste, itd). Nov je še »režiserjev način« (Filmmaker mode), ki ima izklopljeno večino glajenja gibanja – to je sicer tokrat že skorajda brez »senc« – in drugačne nastavitve za barve, bolj v smeri tistega, kar si je režiser zamislil. Zame največja sprememba pa je v bistvu to, da sem prvič doslej uspel najti nastavitev slike, ki mi je bila res všeč pri večini vsebin. Z modelom OLED804 sem do tega v veliki meri že prišel pri sliki v formatu Dolby Vision, z 805 pa še pri običajnem televizijskem programu, Youtubu in pri drugih virih. Toda za tako nastavitev je treba nekaj poznavanja, kako se televizorji Philips obnašajo, in kaj dejansko pomeni katera od vrednosti. Zato pa je tu AI, ki lahko marsikomu olajša vse skupaj.

Ko gledalec kot slog slike izbere AI (umetno inteligenco), je znotraj tega le še pet postavk – kontrast, barva, ostrina, vir in gibanje. Pri vseh so sicer v ime dodali še popoln ali popolnost, kar pa je seveda marketinško. Pri vsaki postavki pa so na voljo tri stopnje – najmanj, srednje in največ. Povsem v redu taktika je vse nastaviti na srednje vrednosti in slika bo večino časa odlična. Pri ostrini ni nič narobe, če je nastavljena tudi na najnižjo vrednost, saj so tako ljudje in predmeti najmanj poudarjeni. Se pa komu lahko to zdi že nekoliko megleno. Podobno velja tudi za popolnost vira, saj višanje stopnje tam pomeni več odpravljanja napak v sliki, s tem pa se izgubljajo podrobnosti, ki so sicer izvrstne. Gibanje je pri športu in še čem lahko na srednji vrednosti, za filme, kjer je fino imeti čim bolj neobdelan in nespremenjen prikaz, pa je tudi lahko na nizki vrednosti.

Težje je dati pravi nasvet za kontrast in barvo. Težava, ne ravno velika, a opazna, je namreč v tem, da je skok z nizke na srednjo vrednost pri obeh parametrih prevelik. Kontrast vpliva na to, koliko je slika svetla, in pri najnižji nastavitvi je lahko nekoliko pretemna, pri srednji pa že malce presvetla in določene bele točke preveč izstopajo, še posebej, če vir ni v načinu HDR. Barve pa so na nizki vrednosti nekoliko anemične in nekako ne pritičejo zaslonu OLED. Toda na srednji so določeni odtenki že pretirani. Denimo obrazi postanejo malce rdeči, trava pri nogometu živo zelena in podobno. S svojimi nastavitvami (denimo s prilagajanjem sloga Osebno) se da, kot rečeno, priti do ravno tistega vmes, česar AI ne ponuja. Je pa res, da je potem nastavitev statična in je umetna inteligenca ne prilagaja vsebini. Ta dinamika je sicer še bolj v začetni fazi, se pa kdaj opazi, sploh pri kontrastih, pa tudi barvah. Vsekakor bi bilo v redu, če bi bile razlike med tremi nivoji manjše, kajti možnost največ je popolnoma prehuda in bi bilo vseeno, če bi srednje spremenili v največ, vmes pa dodali še eno stopnjo. Lahko bi jo dodali tudi sicer, a se strinjam z zamislijo, da so tri stopnje več kot dovolj in da bi povečevanje na štiri ali celo pet izničilo poskus ponuditi bolj enostavne nastavitve.

Vsekakor pa je takrat, kadar je vir v načinu Dolby Vision, najbolje izbrati slog Dolby Vision svetlo in ga morda še malce prilagoditi po svojih željah. Takrat se televizor pokaže v najlepši luči. Svetilnost je dobra, barve zelo naravne, še posebej kožne, tudi celotna obdelava pri televizorjih Philips še nikoli ni bila tako neagresivna. Všeč mi je, da je TP Vision počasi omilil svoj pristop, saj so zdaj tudi filmi veliko lepši, manj »umetni«, kot so bili nekoč.

Novi »daljinec« je dobrodošel, a žal še vedno ni idealen. Tipke ima boljše in zdaj so osvetljene, toda skupaj z redizajnom bi si želel tudi spremembe filozofije. Kajti upravljanje je ostalo popolnoma enako kot prej. Izbirniki se niso spremenili, tipke večinoma naredijo isto kot prej, do marsičesa – denimo spreminjanja parametrov slike – se je še vedno treba prebijati čez preveč korakov in vmes izbirniki povsem zakrijejo sliko. Kar je še posebej zoprno, če je zraven tistega z daljincem v roki še kakšen drug gledalec. Za iskanje v Youtubu in še kje pa se je treba po novem zanašati ali na zaslonsko tipkovnico, kar je zamudno, ali na glasovno upravljanje. To deluje presenetljivo dobro, še posebej za iskanja v slovenščini. Toda takrat, ko je jezik na televizorju nastavljen na slovenščino, navidezni pomočnik tudi pričakuje, da ga bo gledalec spraševal oz. mu dajal iskanja v istem jeziku. Tako občasno ne daje pravih rezultatov za sicer povsem očitne iskalne nize (npr. imena) v angleščini. Osebno bi še vedno raje imel polno tipkovnico.

Na programskem področju manjka aplikacija Apple TV+, ki pa je morda na Androidu nikoli ne bo. Enako ni podpore za pretakanje vsebin z naprav iOS prek protokola Airplay 2, seveda pa je privzeto podprta Googlova alternativa Chromecast.

Zvok tokrat sploh ni slab, celo nekaj basov se sliši, vseeno pa ni opravičila, da ob takem televizorju ne bi stal še soliden zvočniški sistem. Vgrajenega bo že imel model OLED+935, celo s predvajanjem vsebin Dolby Atmos, toda pri tovrstnih televizorjih z integrirano zvočno letvijo sta vedno dva pomisleka. Nakup dveh ločenih naprav je lahko cenejši, še posebej, ker so tovrstni »posebni« modeli manj pogosto v znižanjih. OLED+935 naj bi v 55-palčni izvedbi stal 2500 evrov, pa tudi če bo kakšnih sto ali dvesto evrov manj, bo to še vedno pomenilo več kot petsto evrov razlike za dokup zvočne letve ali kakšne druge rešitve s podporo za Dolby Atmos k televizorju OLED805. Drugi pomislek pa je v možnosti nadgradnje. Kdor kupi samostojen televizor, se lahko kasneje prosto odloča, kakšne zvočnike bo postavil zraven, pri vgrajeni zvočni letvi pa je ta fleksibilnost manjša.

Razen za tiste, ki čakajo na Xbox Series X ali Playstation 5 in nameravajo to konzolo do konca izkoristiti pri 4K s 120 sličicami na sekundo, je Philips OLED805 trenutno eden najboljših nakupov. Najde se še kakšen OLED, ki je morda za odtenek boljši pri določenih tipih slike, televizorja z enako dobro sliko po celotnem spektru virov in vsebin pa še nisem srečal. AI še malce poenostavi nastavljanje prikaza, resda rahlo na račun barvne pravilnost, a dvomim, da se bo veliko kupcev pritoževalo nad tem. Ker so vgrajeni tudi vsi relevantni kodeki in standardi in ker je cena poštena, s tem modelom res ne bo nihče zgrešil.

HVALIMO:

• Mogoče je najti nastavitve za odlično sliko ne glede na vir in vsebino
• Umetna inteligenca poenostavi nastavljanje slike
• Obdelava slike je najbolj blaga pri televizorjih Philips doslej
• Daljinski upravljalnik ima osvetljene tipke
• V redu začetna cena

GRAJAMO:

• Ni se spremenila filozofija uporabe daljinskega upravljalnika
• Izbirniki tudi že leta ostajajo enako nepriročni, brez hitrega dostopa do ključnih funkcij, oblikovno zastareli in ločeni od sistema Android
• Skoki z nizke na srednjo vrednost pri nastavitvah umetne inteligence so prehudi
• Noben od priključkov HDMI ni različice 2.1