Sony A90J: Najboljši Sonyjev TV, kar tudi konkretno zaračunajo
Matjaž Ropret 16. oktobra 2021 ob 06:40

Napredek pri televizorjih OLED je v zadnjih nekaj generacijah šel pretežno na račun slikovnih procesorjev, ki so izboljšali obdelavo signala in gledalcem omogočali boljše in enostavnejše  nastavljanje parametrov slike po meri. LG je že lani podprl, kar je pomembno za igralne konzole nove generacije (PS5 in Xbox Series X), drugi so sledili letos. Ko hitrejše osveževanje in višjo pasovno širino priključkov HDMI združimo še z večjo svetilnostjo zaslona, dodatnim napredkom pri zmožnostih prikaza, izboljšanim zvokom in najnovejšo izdajo sistema Google TV, je to že fina nadgradnja. Z vsem omenjenim se ponaša A90J z vrha Sonyjeve ponudbe.

Ogledali smo si model XR-65A90J s 65-palčno diagonalo (165 cm). Obstaja še v dveh velikostih, 55- in 83-palčni. Glede na cene bi lahko rekli, da je 65 palcev diagonale kar idealnih, saj ima trenutno večji popust kot 55-palčni in se ga dobi za dobre tri tisočake, medtem ko največji stane več kot dvakrat toliko. Če le imate prostor oz. ne sedite zelo blizu (vsaj 2,5 do 3 m stran), se pri tako dobri sliki tudi nedvomno spodobi čim večji zaslon.

Sony je svoje letošnje modele A z zasloni OLED izdelal kot nekakšne oblikovne troživke. Noge je namreč mogoče postaviti v tri različne položaje, kar z eno samo potezo precej spremeniti videz televizorja. Poanta je sicer nekje drugje. Kot pri večini konkurentov je osnovna postavitev »minimalistična«. Nogi sta povsem na robovih in ekran spuščen na praktično podlago. Kdor ima ožjo omarico, ju lahko pritrdi bolj proti sredini, kdor pa bi rad spredaj imel še zvočno letev, lahko nogi postavi bolj pokončno namesto poševno, tako da ustvarita približno deset centimetrov višine, in tako zvočnik ne moti slike. Taka je bila tudi naša postavitev. Nogi tako spredaj kot zadaj zahtevata precej cm, podobno kot tisti pri televizorjih Philips ali orjaško stojalo pri LG-jevih modelih. Postavljeni v sredini ali z višino sicer nista posebej seksi in nasploh oblikovanje posebej navdahnjeno. Za kupce, ki bodo reč obesili na steno, je vse to nepomembno. Toda v tem primeru je močan konkurent LG-jev G1, ki v osnovi sploh nima nog oz. podstavka (ga je pa mogoče dokupiti posebej).

V nasprotju s TP Visionom, ki vsaj letos še vztraja pri operacijskem sistemu Android TV, se je Sony že odločil za novejši Google TV. Ta prinaša lepši in poenoteni uporabniški vmesnik – na tem televizorju se ne razlikuje od tistega na Googlovi napravici Chromecast z Google TV –, vsebinske predloge v središču zaslona in poudarek na govornem iskanju. Predvsem je to iskanje vseobsegajoče, sistem vsakič prikaže zadetke z vseh vetrov. V ozadje je potisnjeno iskanje na posameznih področjih, denimo aplikacij ali filmov v Trgovini Play. Razumem logiko, saj je iskanje kjerkoli in prikaz vseh možnih rezultatov za gledalca enostavnejši ali lahko kvalitetnejši pristop, toda težava je v tem, da zadeva še vedno ne funkcionira, kot bi morala. Mnogih aplikacij preprosto ne prikaže, čeprav so v tržnici, in jih iskanje neposredno v njej tudi razkrije. Toda Trgovina Play sploh nima več bližnjice v uporabniškem vmesniku, temveč jo je treba najti v nastavitvah na seznamu vseh aplikacij. Filmov Play pa se ne da odpreti niti na tak način, zato je za specifična iskanja najbolje uporabiti telefon in želene naslove tam dodati med priljubljene ali jih kupiti oz. najeti, da se potem prikažejo še na televizorju.

Dobra plat je nabor aplikacij (ko ti uspe najti vse želene), kajti v tem pogledu je Android oz. Google TV še vedno najmočnejša televizijska platforma, vsaki od ostalih, vključno s sicer zelo dobro založeno Samsungovo, nekaj manjka. Posebnost Sonyjevih televizorjev je še v podpori za oba ključna protokola predvajanja vsebin z mobilnih naprav prek brezžičnega omrežja. Chromecast je tako ali tako že vgrajen v Google TV, podprt pa je še Applov Airplay. Tako televizor ne vpliva na izbiro telefonov ali tablic in vsi v gospodinjstvu lahko pošiljajo videe ali glasbo nanj, ne glede na to, kateri mobilnik uporabljajo. Nastavljanje slike in zvoka ter ostalih »televizijskih« parametrov je znotraj nastavitev za Google TV, kar je logično, a me ne bi presenetilo, če bi bilo drugače. Dostop do vsega bi bil lahko hitrejši, potrebnega je kar precej klikanja, kar pa nenazadnje poznamo že s Playstationa. Še posebej za prilagajanje slike si je treba vzeti čas in dobro mero živcev. Če denimo LG G1 ponuja zelo uporabne prednastavljene profile in sem že z malenkostnimi popravki dosegel sliko povsem po meri, Sonyjev televizor zahteva veliko več ukvarjanja in fine kalibracije. Še najmanj v formatu Dolby Vision, kjer slikovni način Dolby Vision svetlo služi kot zelo primerna osnova in sem se le še malo poigral svetlostjo, kontrasti, ostrino in nekaj drugimi parametri. Pri običajni, ne-HDR sliki pa zabava z barvami, svetlostjo in vsem ostalim traja dolgo. Končni rezultati so lahko odlični, toda želel bi si krajše poti do njih. Pa tudi manj vmesnega nerviranja s strani televizorja, ki pri malodane vsaki spremembi »opozori«, da bo ta vplivala na večjo porabo energije »v primerjavi z normalno konfiguracijo.« Res nadležno.

Sony A90J
  • Izgled in priključki
  • Kakovost zaslona in slike
  • Kakovost zvoka
  • Programska oprema in dodatne funkcionalnosti
  • Cena
3.9

Naj kupim?

Televizor je odličen, še posebej, če znaš ustrezno nastaviti sliko. Je pa tudi konkretno dražji od najbolj neposrednega konkurenta, LG-jevega OLED G1, ki za najmanj enak rezultat zahteva bistveno manj ukvarjanja z nastavitvami, in še toliko bolj od ne dosti slabšega Philipsa OLED806. Prednost Sonyja so sistem Google TV, podpora za protokola Chromecast in Airplay, kakovosten daljinec in presenetljivo dober zvok.

Sony uradno ne pove, ali je za ta model uporabil izboljšani, svetlejši zaslon OLED Evo, s kakršnim se ponaša omenjeni LG. Morda ga ni, kajti svetilnosti nisem prav veliko zniževal, je pa nikoli ni bilo premalo, vsaj ob srednji ali višji nastavitvi povečevanja svetilnosti glede na prizore oz. vir slike, zato nisem povsem prepričan. V vsakem primeru so podobno kot pri fotografiranju z vrhunskimi telefoni razlike prej filozofske in odvisne od posamezne vsebine oz. vira, kot pa resno zaznavne in zelo očitne. Z barvami, njihovo živahnostjo, a hkrati pravilnostjo in razmerji med njimi – rdeča ni pretirano izstopala ali vlekla na oranžno in zelena je bila tudi dovolj zadržana – sem bil zelo zadovoljen. Tudi dinamični razpon je zelo dober, sem pa občasno imel težave s tem, kako svetlo sliko naj nastavim. Ne v smislu svetilnosti zaslona, ampak v smislu, da niso bili določeni prizori pretemni ali drugi presvetli. Ko gledalec ujame pravo razmerje, lahko samo še uživa, kot rečeno pa je to najlažje pri načinu Dolby Vision, kjer ima televizor veliko metapodatkov, kako uravnavati svetilnost posameznih pik, pri ostalih načinih pa malo težje. Všeč mi je bila globina slike, poudarjanja robov ali kontrastov ni preveč, tudi prikaz hitrih prehodov je dovolj lep celo ob izklopljenem ali minimalnem »izboljševanju«, ki definitivno deluje bolj »filmsko« od povsem zglajenega.

Od vseh televizorjev, ki sem jih letos testiral, ima Sonyjev najboljši  zvok in daljinski upravljalnik. Sploh zvočna podoba preseneča, ker vsebuje več basov in globine, kot običajno zvočniki v televizorjih. Je že zelo blizu temu, da bi lahko zdržal brez dodatne zvočne letve. Seveda se spodobi kakšna s podporo za Dolby Atmos pri takem televizorju, a nič ne zamerim kupcem, ki se jim sploh ne bo zdela potrebna, ali mislijo, da niti nimajo ustrezno velikega prostora (ter dovolj starih otrok oz. strpnih sosedov), da bi prišla do izraza. Daljinec je podobno kot pri Philipsu absolutno predolg, toda dobro narejen. Tipke so prijazne, trpežne, osvetljene in smiselno razporejene. Kot smo zdaj že navajeni, so tu kar štiri za hiter vstop v določene aplikacije, tokrat poleg standardnega Netflixa še za Youtube ter Amazon Prime Video in Disney+. Od štirih priključkov HDMI sta dva končno vrste 2.1 in podpirata sliko z osveževanjem 120 Hz pri razločljivosti 4K ter tudi spremenljivo osveževanje (VRR). En od teh dveh je primeren še za prenašanje zvok s polno pasovno širino (eARC), kar smo potrdili v praksi s prav tako Sonyjevo zvočno letvijo, ki ima podporo za Dolby Atmos. Televizor je torej primeren tako za aktualne igralne konzole kot za zvočniške sisteme.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Sonyjev OLED z vrha ponudbe se lahko s sliko in »pametjo« kosa s katerokoli konkurenco in ima določene prvine, ki jih modeli drugih proizvajalcev nimajo, med njimi prilagodljive noge, dober zvok in dejansko uporaben daljinski upravljalnik. Tepeta ga zgolj dva vidika. Za enako lep prikaz se je treba precej bolj truditi z nastavitvami kot pri LG-jevem G1 in cena je kar konkretno višja. Kot vedno pri televizorjih je potem vprašanje, katere lastnosti pretehtajo.

HVALIMO:
  • Odlična slika, če se potrudiš z nastavitvami
  • Prilagodljiva postavitev nog
  • Priključka HDMI 2.1
  • Presenetljivo dober zvok
  • Kakovosten daljinec z osvetljenimi tipkami
  • Sistem Google TV s preglednim in enostavnim vmesnikom
GRAJAMO:
  • Za res dober prikaz se je precej več ukvarjati z nastavitvami kot pri drugih znamkah
  • Ni podpore za format HDR10+
  • Neizrazito oblikovanje
  • Preostala priključka nista HDMI 2.1
  • Visoka cena, absolutno in glede na neposredno konkurenco
Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja