Philips OLED984: Najboljši vgrajeni zvok (#video)

Matjaž Ropret • 18. aprila 2020 ob 06:46

Znamka Philips je običajno imela kakšen ekstravaganten televizor na vrhu ponudbe. Spomnimo se »kinematografskega« monstruma z zaslonom v razmerju 21:9 ali kasneje Ambiluxa s projekcijskim Ambilightom. Zdaj pa tradicijo nadaljujejo z modelom OLED984, ki je v bistvu najnovejši rezultat sodelovanja med podjetjema TP Vision in Bowers & Wilkins. Slednje je specializirano za zvok, zato je tokrat seveda tisto »nekaj več« masivna zvočna letev. Poglejmo, kaj to pomeni v praksi.

Nekaj televizorjev z zvočniškimi sistemi, na katerih se je bohotil napis omenjenega britanskega podjetja, smo že testirali. Večinoma je vgrajena letev pomenila kar konkretno pridobitev, sploh v primerjavi z običajnimi zvočniki v televizorjih, toda nobena doslej nas ni zares navdušila in nikoli se nismo mogli znebiti občutka, da bi se dalo za razliko v ceni med testiranim in enakim TV-jem brez zvočne letve najti še kakšno boljšo rešitev za kakovostno godbo.

Tokratna izvedba je najbolj konkretna doslej. V osnovi 65-palčni ekran, malce ožja in precej visoka letev ter še en majhen zvočnik stojijo na kovinskem stojalu, ta pa na dokaj široki nogi. Dizajn je minimalističen in všečen, malce boljša pa bi bila lahko stabilnost vsega skupaj. Pa tudi kakšna rešitev bi se lahko našla za tiste uporabnike, pri katerih kabli do sredinske pokončne palice prihajajo od strani, saj zdaj niso z ničemer pokriti. Ni pa treba zadev montirati na to stojalo, ampak gredo lahko posamično na steno. Se mi pa zdi to manj zanimiva možnost, ena od glavnih posebnosti tega izdelka je prav izstopajoča postavitev na stojalu. Res pa je, da v tem primeru ni prostora za kakšno omarico pod TV-jem. Sestavljanje je sicer presenetljivo enostavno in hitro in prav v tem vidim enega od smislov tovrstnega »paketa«, kajti posebej bi tudi tokrat verjetno dalo kupiti primerljiv televizor in zvočnike ceneje ali pa za enak denar še boljše ozvočenje. Toda tisto predpostavlja več izbiranja, dela, povezovanja in vsega. To pa je dobesedno rešitev vsem-v-enem, ki preprosto deluje. In večinoma tudi daje dobre rezultate.

Televizor sam po sebi ni nič posebno novega in do njega še pridemo, zvok je tisto, kar nas tu najbolj zanima. Letev je izvrstna za filme in akcijske serije, saj po eni strani dobro seka in bobni, po drugi pa so dialogi in ostali zvoki čisti in razločni, taki pa ostanejo tudi ob višanju glasnosti. Reč kljub temu, da nima kodeka Dolby Atmos ustvarja prepričljivo vzdušje, skupaj z lepo sliko in osvetlitvijo Ambilight je novih ali starih filmskih uspešnic pravo doživetje. Za glasbene vsebine je mogoče to ozvočenje malo manj primerno. V nasprotju s filmsko in netflixovsko produkcijo se pri težjih žanrih pozna odsotnost ločenega zaboja za nizke tone. S popom, jazzom, ženskimi glasovi in še kakšno zvrstjo, ki nima poudarjenih basov je bolje, vendar avdiofilske izkušnje, če jo je morda kdo pričakoval, seveda ne bo. Splošni vtis je dober, vsekakor najboljši doslej pri televizorjih Philips Bowers & Wilkins, kar smo tudi pričakovali, ko smo videli ceno. Gotovo se da sestaviti kaj boljšega za podoben znesek, vendar, kot rečeno, ni poanta v tem. To je pač rešitev za tiste, ki se s tem nočejo ukvarjati. Prepričan sem, da bodo uživali v zvoku. Edini pomislek, ki ga imam, je povezan z glasnostjo. Nisem namreč prepričan, da je zadeva dovolj glasna za res velike sobe, ker se v moji na maksimalno glasnosti ni zdelo nič tako strašnega. Vendar pa v večjem prostoru te teorije nisem mogel preveriti.

Zvok je torej »nov«, slika pa je znana. Philips OLED, kot ga poznamo že kakšni dve leti. Malenkostne izboljšave kajpak so, vendar je treba vedeti, kje jih iskati, sicer lahko ostanejo skrite. Letos je največja verjetno podpora za standard Dolby Vision. V tem načinu je že lep delež vsebin na Netflixu, ki podpirajo HDR. In če med gledanjem teh gledalec izbere enega od dveh profilov Dolby Vision, ki ju ponuja televizor, so barve precej bolj naravne in umirjene kot sicer. Mogoče ima kdo zaslon OLED rad prav zaradi živahnih barv, toda meni je bolj všeč kar se da naravna reprezentacija stvarnosti in to omenjenemu standardu uspeva najbolje od vseh. Seveda se da to še malo prikrojiti po svoji meri v nastavitvah, vendar barve in kontrasti še vedno ostajajo v določenem okviru. Tudi pri ostalih vsebinah je seveda prikaz zelo lep. Barvit, kontrasten, »globina« je boljša, kot smo je bili pri tej znamki deležni nekoč, pretirano ostrenje robov se da odpraviti, edino senc za objekti, ki se premikajo zelo hitro, še niso povsem odpravili. A gre z vsako generacijo na bolje. Žal pa to ne velja za izbirnike z nastavitvami, ki ostajajo enako zoprni, nepregledni in neusklajeni s tem, kar glede slike TP Vision poudarja v svojih promocijskih materialih. Tudi za zvok bi bilo lepo, če bi obstajal kakšen hiter način za skok do ključnih prilagoditev (izenačevalnika), vendar tega ni. Vedno znova je treba po zamudni poti v nastavitve, ki povsem prekrijejo sliko.

Sistem Android je podobna zgodba dobrega in slabega. Je pregleden in dokaj enostaven, ponuja aplikacije za praktično vse storitve pretočnega videa in še za kaj drugega, tudi soliden nabor iger. Proizvajalec tudi redno posodablja (še celo štiri leta stare modele) operacijski sistem in zagotavlja nadgradnjo na vsaj še dve naslednji večji različici od tiste, s katero posamezen model pride v prodajo. Škoda pa je, da ne vgrajujejo še spodobno zmogljive strojne opreme, ki bi vse to poganjala povsem brez težav. Saj za večino uporabnikov bo namreč v redu, toda skakanje iz ene aplikacije v drugo, predvajanje bolj zahtevnega videa ali igranje grafično intenzivnih iger opazno utrujajo procesor in razkrivajo premajhno količino pomnilnika. Razumem, da je treba varčevati pri modelih za petsto evrov, pri takih za nekaj tisočakov pa res ne bi bilo treba. Poleg tega bi jim lahko namenili bolj premijski daljinski upravljalnik. Priloženi je sicer čisto funkcionalen, še vedno sem zagovornik polne tipkovnice, ki je na zadnji strani, toda izgled je v primerjavi s čim drugim pri konkurenci zastarel, tipk pa povsem preveč. Ambilight pa ostaja prijeten dodatek, četudi vse od (verjetno) neuspešnega Ambiluxa v funkcionalnostih nekoliko stagnira. Je pa tu štiristranski, kar je redko, a glede na to, da TV stoji praktično v zraku, je bila odločitev za diode še na spodnji strani prava. Tako svetloba povsem obkroža ekran in res daje sliki še dodatno dimenzijo.

Priporočena cena za Philips OLED984 je (bila) pet tisoč evrov. Ne glede na kakovost tako slike kot zvoka se mi to zdi preveč, kajti televizor je brez zvočnikov in stojala vreden največ tri tisočake, verjetno še manj. Za dobrih dva tisoč evrov pa se da sestaviti hudo ozvočenje. Toda zdaj se zadeva prodaja za štiri tisoč evrov, kar oceno bistveno spremeni. Tak znesek trenutno najnaprednejši Philips s svojim zvokom in drugačnim dizajnom zmore upravičiti.