Xiaomi Mi Band 6: Čas je za nekaj svežega
Matjaž Ropret 19. avgusta 2021 ob 06:07

Najbolj priljubljena (poceni in nasploh) pametna zapestnica je že v šesti izdaji. Znova ravno toliko izboljšana z zaslonom čez skoraj celotno zgornjo površino in merjenjem vsebnosti kisika v krvi, da ostaja konkurenčna. Vse bolj pa se zdi, da so ta dizajn prignali tako daleč, kot so ga lahko, in da bo treba radikalno spremeniti tudi uporabniški vmesnik in aplikacijo Mi Fit.

Mi Band tudi v šesti izdaja ostaja tak, kot ga poznamo. Že vsaj od trojke naprej je oblikovno pretežno enak. Nikoli nisem bil navdušen nad tem dizajnom, vedno je zapestnica dajala vtis, da je v ospredju funkcionalnost in doseganje ustreznega razmerja med nizko ceno in še vedno solidnim videzem. Odkar so zgornje steklo potemnili, mi je zadeva malce bolj všeč, še vedno pa je zgornja, ravna ploskev za moj okuse prevelika, in želel bi se lepšega prehoda v pašček, skratka bolj zaobljeno in zapestju prilagojeno oblikovanje. Prav tako bi lahko za kakšen mm stanjšali zadevo. Veseli pa me, da pašček ostaja pri zapenjanju z vtikanjem »žebljička« v eno od luknjic, zaradi česar nima klasične zaponke in tako ne moti med tipkanjem ali kakšnim drugim opravilom, ko se roka naslanja na mizo. Kakorkoli, rad bi končno videl kaj novega, svežega, modernega. Nategovanje enega in istega dizajna še dlje, kot to počne Apple, je najmanj dolgočasno, v lahko pa bi ga označil tudi za lenobo. Vztrajanje pri enakem dizajnu, z določenimi dodelavami, skozi toliko generacij je sprejemljivo pri prestižnem izdelku, kakršen je Apple Watch. Zapestnica, ki že v osnovi ne izgleda nič posebnega, pa bi lahko sčasoma dobila kakšno resno osvežitev.

Tokratna velika novost je sicer zaslon, ki se prvič doslej razteza čez celotno zapestnico. Vsaj navidezno, kajti na vseh straneh, še posebej spodaj, je ostalo precej robu. Vseeno pa ni več navidezne tipke »domov«, to naj bi bila celozaslonska naprava, pri kateri se po izbirnikih pomikaš izključno s kretnjami. To ni nujno sprememba na bolje, a ostanimo pri zaslonu. Na fotografijah deluje bolje kot v živo, saj je dokaj ozek, a to je lahko le optična prevara zaradi višine. Vseeno pa ta dodatna višina ne poskrbi za bistveno večjo uporabnost ali veliko dodatnih informacij, v resnici je bolj kozmetične narave. Zaslon (in s tem verjetno tudi samo zapestnico) bi morali toliko razširiti, da bi res lahko prikazoval kaj več, na primer grafe pri podatkih, ki jih zapestnica meri, obvestila v manj stisnjenem besedilu in še kaj. Primer, kako se to da storiti, in obenem še poskrbeti za zgleden dizajn, je Huawei Band 6. Zaslon je solidno svetel, vendar v tem pogledu tokrat ni bil deležen kakšen izboljšave, poleti je treba imeti svetilnost nastavljeno na vsaj četrto od petih stopenj.

Med funkcionalnostmi pa je poglavitna novost merjenje SpO2. Tipala za to meritev so v zadnjih dveh letih postala nujna za vsako resno zapestnico ali uro in v korak s časom gre zdaj tudi Mi Band, potem ko so lani lahko to sposobnost še izpustili. Samo merjenje poteka podobno kot pri drugih tovrstnih napravah. Vsakič, ko ga uporabnik sproži, najprej dobi opozorilo, da mora biti pašček tesno zapet in roka pri miru, nato sledi odštevanje in potem samo merjenje, ki se kaj lahko konča neuspešno, če uporabnik premika roko. Kadar je odčitavanje pravilno, se čez kakšnih 20 s, pol minute pojavi prvi rezultat, nato zapestnica še nekaj časa meri in potem prikaže končno številko. Ta ne odstopa bistveno od tistega, kar izmerijo druge ure. Na voljo je tudi samodejno merjenje med spanje, ki pa je v aplikaciji označeno Spremljanje kakovosti dihanja med spanjem. Vse te meritve je mogoče na grafu pregledati v aplikaciji Mi Fit, kot večina podobnih pripomočkov pa tudi Xiaomijev dlje od tega ne gre. Uporabnik ne dobi kakšne interpretacije podatkov, lahko zgolj sam sklepa, da je nekaj narobe, če začno številke naenkrat bistveno odstopati od siceršnjega povprečja. Rezultati okrog 95 odstotkov so sicer v redu za nasičenost krvi s kisikom, pod 90 odstotki pa so že znak za preplah.

Meritve srčnega utripa, kakovosti spanja in ravni stresa so že stalnica in se z njimi nima smisla pretirano ukvarjati. Za srčni utrip lahko rečem, da je med vadbo zelo blizu tistemu, ki ga meri moja Garminova ura, odstopanja so na ravni statistične napake. So se pa vmes dogajala obdobja, ko bi morala zapestnica kazati utrip nekje med 90 in 100 na minuto, a sem bil vseskozi v najvišjem območju, nad 160 utripi srca na minuto. Vseeno je bila večinoma zapestnica natančna. Spanja sicer ne merim redno, ker me karkoli na zapestju v postelji moti, so pa podatki tudi tu na ravni tega, kar je opisoval Marjan.

Presenetljivo dobre podatke sem dobival pri hoji v hrib. Tu mislim na razdalje, ki so bile verjetno doslej najbližje tem, ki jih izmerijo ure s sprejemnikom GPS. Slednjega Mi Band še vedno nima, a kljub temu je denimo enkrat zgrešil za vsega sto metrov pri štirih kilometrih, drugič pa 300 m. Znova izračunava nekakšen indeks telesne aktivnosti (PAI), ki naj bi bil sto ali več, česar pa niti ni težko doseči.

Še naprej so tu funkcionalnosti, kot so dihalne vaje, proženje kamere in upravljanje glasbe na telefonu, alarm, odštevalnik, svetovna ura, spremljanje ženskega ciklusa in vremenska napoved, ki vse prevečkrat zahteva odpiranje aplikacije, da se sploh osveži. Pa seveda obvestila s telefona, ki deluje brez težav, še vedno pa so prikazana približno tako, kot če bi nekdo vzel zapis ASCII in ga neposredno prenesel na zapestnico. Torej brez vsakršnega oblikovanja, posebnih znakov in nasploh smisla za preglednost, o možnosti odgovarjanja ali počenjanja česar koli s temi sporočili pa je sploh odveč izgubljati besede. Ob tem ne morem mimo dejstva, da niti zapestnica v šesti generaciji niti aplikacija še vedno ne ponujata slovenščine kot enega od jezikov.

Nabor funkcionalnosti je torej dober in vrsti red teh »aplikacij« je mogoče poljubno spreminjati ter določati, katere so sploh prikazane. Peščica jih je lahko tudi levo ali desno od domačega zaslona in za razliko od denimo Huaweijevih naprav je pri teh mogoče videti polne podatke, ne zgolj začetnega zaslona. Vsekakor se splača razvrstiti najbolj uporabljane funkcije nekje na prvi ali drugi poteg s prstom navzgor oz. navzdol, drugače bo ves čas veliko iskanja. Zoprno je tudi to, da zapestnica zelo hitro izključi zaslon in običajno skoči nazaj na domači zaslon, ko se uporabnik znova dotakne zaslona. Poteg s prstom od levega roba proti sredini pomeni nazaj in to zdaj (z več koraki) tudi zamenjuje prejšnjo tipko pod zaslonom. Vsekakor naprave z večjimi zasloni in kakšno tipko omogočajo lažjo in bolj pregledno »navigacijo« po sistemu.

Podobno je z aplikacijo Mi Fit. Ta ostaja enako nepregledna kot je bila vedno doslej in še naprej zahteva čisto preveč pritiskanja. Za vpogled v podatke o vadbi izpred nekaj dni je denimo treba najprej pritisniti na Prikaži več ob osnovnih informacijah z zapestnice. Nato preklopiti na zavihek Moje vadbe (osnovni je Moje stanje), potem na »kartico« današnje aktivnosti, kjer se prikaže seznam vadb za tekoči teden, če je kakšna. Za starejše je nato treba ali pritisniti na povečanje obdobja na 30 dni ali pa s potegi v desno pregledati pretekle tedne. V Huaweijevi aplikaciji Zdravje je denimo na domačem zaslonu kartica Zapisi o vadbi in po kliku nanjo se odpre celoten seznam po mesecih. Težko bi bilo še bolj enostavno. Tudi druge informacije in nastavitve so precej raztreščene naokrog po Xiaomijevi aplikaciji in če še nisem dovolj poudaril, res nisem njen največji zagovornik.

Na koncu pa tako ali tako prevlada tisto, zaradi česar imajo uporabniki Mi Band že ves čas najraje od vseh zapestnic. Baterija brez težav zdrži  dva tedna in pol. Običajno sem takrat, ko sem jo dal nekje pri 20 odstotkih polnit, že zdavnaj pozabil, kdaj sem to storil nazadnje, pa tudi vedel, da bi delovala vsaj še tri, lahko tudi štiri dni. To je več kot mnoge ure pa tudi kakšna zapestnica ponujajo skupne baterijske avtonomije. Polnilni kabel z magnetnimi priključki je enak kot pri predhodnici. Tako osrednjega dela, recimo temu merilnika, ni treba vleči iz paščka, ki je sicer še vedno zamenljiv.

Mogoče celo prvič doslej najnovejši Mi Band ni najboljši nakup med poceni pametnimi zapestnicami. S 50 evri ni več tako zelo v kategoriji impulzivnih nakupov, kot je bil nekoč, za samo dodatnega desetaka pa se dobi Huawei Band 6 z večjim zaslonom, lepšim dizajnom, primerljivim ali celo boljšim naborom funkcionalnosti ter vsekakor prijaznejšo aplikacijo. Na drugi strani je za 30 evrov, torej kar 20 manj od novega modela, še vedno naprodaj Mi Band 5, ki je razen v zaslonu, pa še tu pretežno estetsko, in v merjenju SpO2 funkcionalno enak.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

HVALIMO:
  • Dober nabor zmožnosti
  • Zaslon je vsaj estetsko korak naprej
  • Večinoma natančno merjenje telesnih aktivnosti in stanj
  • Izjemna avtonomija baterije
  • Še vedno solidna cena, čeprav višja kot nekaj generacij nazaj
 GRAJAMO:
  • Povsem enak, nič kaj navdahnjen dizajn se vleče že skozi preveč generacij
  • Višji zaslon ne prinaša bistvene koristi med uporabo
  • Še naprej popolno ignoriranje slovenščine
  • Nepregledna aplikacija Mi Fit
Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja