Sony Playstation 5: Velik preskok, če bi se ga le dalo kupiti

Matjaž Ropret • 9. februarja 2021 ob 06:25

Playstation 5 ima velik problem. Ne zato, ker bi bilo z njim kaj resnega narobe, temveč zaradi nedobavljivosti. Konzole še vedno, po skoraj treh mesecih od »začetka« prodaje, ni mogoče kupiti. Razen z veliko sreče ali če jo nekajkrat preplačaš pri preprodajalcih na spletu. Želi pa si je marsikdo in to upravičeno, kajti pridobitve v primerjavi s prejšnjo generacijo so konkretne. Res pa je treba za nekatere investirati še v nov televizor oz. jih bodo morali sprogramirati razvijalci iger.

Peta generacija Sonyjeve konzole že na prvi pogled poskuša ustvarjati vtis, da je »vesoljska« naprava iz prihodnosti. Še najbolj je bil doslej temu blizu malo zaokroženi Playstation 3, medtem ko je bila štirica oblikovana precej bolj v slogu klasičnih dnevnosobnih predvajalnikov in drugih komponent. Ni bila dolgočasna s sprednjo in zadnjo stranico pod kotom, a posebej izstopajoča tudi ne. Tokrat pa so si v japonskem podjetju očitno rekli: »J*** ga!« In naredili napravo, ki ni podobna ničemur drugemu in jo bo vsakdo zagotovo opazil, če bo stala nekje ob televizorju v dnevni sobi. V otroški sobi bo mogoče malo bolj skrita. Stranici sta kot nekakšni jadri ali plavuti, v sredini pa konzola tudi na ravno konvencionalno oglata, pa tudi njena velikost izstopa. Spominja me na hotel W v Barceloni.

Velikostno je izstopajoča »osnovna« različica za petsto evrov, ki ima (še) optični pogon. Sto evrov cenejša izvedba brez blu-rayja je malo manjša oz. ožja, vendar je v živo nisem videl. Ko je konzola vključena, notranji robovi svetijo v modri, med igranjem pa seveda delujejo ventilatorji za hlajenje. Ti niso pretirano glasni, a so dobro slišni in smiselno je po koncu igranja igro zapreti, kajti če teče v ozadju, je tudi hlajenje ves čas aktivirano in lahko moteče. Reč je lahko postavljena pokončno ali ležeče, je pa treba zato, ker ni nikjer povsem ravna, pritrditi nekakšen podstavek, na katerem potem stoji. Ta rešitev se mi zdi rahlo neelegantna in je kajpak rezultat odbite oblike. Spredaj ima poleg reže za ploščke, ki jih je treba vstavljati obrnjene »na glavo«, še en običajen vhod USB in enega USB-C. Zadaj pa še dva (klasična) USB-ja, žični omrežni priključek in izhod HDMI (2.1, vendar ne polne pasovne širine). Verjetno bo kdo pogrešal še kakšen namenski zvočni izhod, kajti zdaj je tudi za zvok edina pot prek HDMI. V škatli sta kabla HDMI za priklop konzole na televizor in USB-C za polnjenje igralnega ploščka.

Hitro, hitreje, PS5

Če kdo pričakuje, da bo PS5 že takoj ob priklopu in namestitvi nekaj povsem drugačnega, živi v zmoti. Revolucije pri uporabi seveda ni, okolje je nekoliko drugačno kot prej, a ne drastično, in občasno je še vedno čutiti klasično sonyjevsko zmedenost v vmesniku in različnih nastavitvah, saj so določene zadeve skrite, nerazumljive ali nelogične. Sprememba, ki pa se hitro opazi, je odzivnost in hitrost nalaganja. To je ena od treh velikih pridobitev, saj je zdaj res malo čakanja na začetek igranja. Pri nekaterih igrah traja samo nekaj sekund, da se vse skupaj naloži, pri nobeni pa ni več minute ali dveh postopanja pred zaslonom in preklinjanja, kdaj se bo zadeva že končno zagnala. Škoda je samo, da vgrajenega diska SSD, ki je (med drugim) omogočil take pospeške, ni ravno na pretek. Škatla obljublja 825 GB prostora, v resnici ga je za uporabnika približno 667 GB, kar ne bo zadostovali za prav veliko iger. Več o situaciji z diski in nameščanjem iger malo kasneje.

Nove generacije ne bi bilo ali je vsaj ne bi imelo smisla sploviti, če ne bi ponujala nekajkrat večjih zmogljivosti od prejšnje. O številkah je dokaj brezpredmetno govoriti, tudi o razlikah v primerjavi z Xboxom Series X, ki menda zmore še kakšen megaflop več. Poanta je, tako smo vsaj ves čas poslušali in brali obljube Sonyjevih (pa tudi Microsoftovih) predstavnikov, da nova konzola zmore »zaresno« igranje v ločljivosti 4K in da lahko ponudi tudi hitrejše osveževanje, tja do 120 Hz (ampak pri veliki večini iger ne oboje hkrati). Pri PS4 Pro se je Sony že hvalil s 4K, vendar je tam šlo bolj za poviševanje (upscalling) kot za izvirno ločljivost. Podobno je bilo pri konkurentu. Tokrat pa igre tečejo v pravem 4K in obenem podpirajo sliko HDR. Kasneje prihaja še 8K, ki pa bo skoraj zagotovo omejen na 30 sličic na sekundo, morda še manj.

Ideja je seveda presegati to, kar igričarji lahko dobijo na PC-ju ali česar so bili deležni na prejšnjih konzolah. Seveda je mogoče z najnovejšimi grafičnimi karticami in procesorji tudi na osebnih računalnikih priti do spodobnega delovanja iger v ločljivosti 4K, četudi za precej višjo ceno. V katerem koli primeru pa je razlika v lepoti grafične podobe očitna. Opazi se predvsem v podrobnostih ter senčenju in v splošnem je razlika med polno visoko ločljivostjo in 4K v igrah bolj opazna kot pri video vsebinah. Še posebej na televizorju, morda bi se manj poznalo na kakšnem 27-palčnem monitorju, res pa je, da bi tega gledal z manjše razdalje. Sami smo sicer poskusili z dvema televizorjema in enim monitorjem, ki pa je imel ločljivost 1440p. Pa vendar je tudi tam Spider-Man: Miles Morales imel konkretno boljšo grafiko od prejšnje igre, ki je pred nekaj leti izšla za PS4. Pri 55 palcih in v 4K je novi človek pajek že na nekaj let starem televizorju s podporo za osnovni HDR10 izpadel malodane fantastično. Ko pa smo konzolo prestavili k enako velikemu LG-jevemu modelu OLED GX, so bile barve še malo bolj živahne, kontrasti boljši in dinamični razpon večji, predvsem pri prikazu zelo svetlih scen. Nekatere druge igre, kot sta Astro’s Playroom in Sackboy: A Great Adventure, so izkazale manj razlik, a še vedno je OLED nekaj čisto drugega kot LCD. Sploh nekaj let star LCD srednjega razreda. Črnina in barve so pač na drugem nivoju. Vseeno pa ni treba imeti najnovejšega televizorja z vsemi tehnološkimi pridobitvami, ki jih bodo deležni letošnji modeli, za uživanje v igrah s PS5. Dobrobiti 4K in HDR bodo vidne tudi na starejših (in cenejših) modelih, le malce manj izrazito. In odpadlo bo hitro osveževanje.

Čakamo na igre

Toda teh 120 Hz je v praksi manj očitna pridobitev, vsaj na začetku. Malo iger v resnici podpira tako osveževanje. Ena redkih, ki smo jih preizkusili, je bila Call of Duty: Black Ops Cold War. Verjetno bi se dalo trditi, da bolj gladko premikanje in merjenje prinaša večji užitek med igranjem in tudi pogosto nujne predispozicije za uspeh, toda ta naslov neizpodbitno zahteva tudi miško in tipkovnico, zato smo ga vseeno raje igrali na PC-ju, pa čeprav je tam že pri 1440p težko presegati sto sličic na sekundo. Omenjeni Spider-Man je omejen na 60 sličic na sekundo, na začetku pa je bil pri eni od nastavitev celo na 30. Proizvajalci televizorjev so kar dobro ocenili, kdaj bo ta zmožnost šele postala pomemba. Morda ob koncu letošnjega leta, zelo verjetno pa še kasneje. Kdor še nima televizorja s podporo za 120 Hz, kot jo ponuja OLED GX, naj se ne vznemirja. Tako ali tako ni konzol, pa tudi igre kapljajo počasi, zato bo dejanski prehod na to generacijo dokaj počasen, in tako bo še dovolj časa tudi za menjavo televizorja. Nastavitev, ali naj igra sploh teče s hitrejšim osveževanjem, pa je povsem v slogu tega proizvajalca malce zakrita. Najdeš jo pri možnosti Game Presets, kjer lahko izbiraš med Performance Mode in Resolution Mode. Prva pove igri, naj da poudarek na hitrejšem osveževanju, četudi nekoliko na račun grafične podobe (v praksi lahko nekatere igre zato tečejo pri nižji ločljivosti), druga pa, naj v vsakem primeru izrisuje najvišjo možno ločljivost (grafično kvaliteto), pa čeprav to pomeni upočasnitev osveževanja. Glede na to, da je grafična podoba v vsakem primeru vrhunska, tudi z nižjo ločljivostjo, vsekakor priporočam nastavitev Performance Mode. Več slik na sekundo lahko prinese razliko med solidno in res odlično igralnostjo.

Žal pa PS5 še ne podpira nečesa, s čimer se letos (končno) hvalijo proizvajalci televizorjev in česar smo navajeni na PC-jih. Tam namreč igre neprestano spreminjajo hitrost osveževanja, glede na to, kako zahtevna je grafika in kako hitro jo je računalnik sposoben izrisovati. Pri čemer pa morata grafična kartica in monitor to podpirati, da je tudi frekvenca slednjega usklajena z igro, sicer se na sliki opazi »trganje«, ko posamezni deli slike niso usklajeni. Sonyjeva najnovejša konzola naj bi spremenljivo hitrost osveževanja (Variable Refresh Rate, VRR) dobila z nadgradnjo programske-strojne opreme (firmwarea), vendar še ni jasno, kdaj. Ko jo bo, pa se bo to poznalo na televizorjih, ki prav tako premorejo priključek HDMI 2.1 in podpirajo VRR ali pri monitorjih s podporo za standard FreeSync ali G-Sync.

Sama ponudba iger je na začetku solidna, seveda pa bi bila lahko boljša. Še posebej pri naslovih, ki so posebej prilagojeni za petico. Kar pomeni, da izkoriščajo grafične zmogljivosti in/ali zmožnosti, ki jih prinaša novi igralni plošček. Astro je že tako ali tako nameščen in je simpatičen, vseeno pa deluje bolj kot prikaz zmožnosti konzole, ne kot resna igra. Sackboy je v tem pogledu bolj »pravi« in ima tudi nekaj zanimivih igralskih prijemov, malce pa me moti, da preveč niha med prikupnostjo in temačnostjo ter da nekateri nivoji postanejo pretirano težavni. Miles Morales je dinamičen, ima dobro grafiko in glasbo ter kar v redu boje, je pa dokaj kratek in še znotraj tega se začno borbe s tolpami nasprotnikov sčasoma ponavljati. Demon’s Souls je grafično odličen in delno izkorišča DualSense, ni pa s svojo grozljivostjo za vsakogar. Potem so tu igre, ki so na voljo tudi za druge platforme, kot so Call of Duty: Cold War, Assassin’s Creed Valhala, Dirt 5, Fifa 21, NBA 2K21, vse zanimive, vendar nikakor ekskluzivne. Čakamo Horizon Forbidden West, ki jo je Sony kazal v vseh napovedih, Gran Turismo 7 in še kakšno, ki bo na novi generaciji strojne opreme zares zasijala.

Dvojni, ne, kar četverni čut

Kljub vsem impresivnim zmogljivostim in grafični podobi iger pa je morda največja, najbolj presenetljiva in tudi najbolj vznemirljiva novost ter hkrati prednost pred Xboxom igralni plošček (krmilnik) DualSense. Njegova posebnost je v drugačnih načinih igranja, ki jih omogoča – poleg klasičnega pritiskanja tipk in sprožilcev –, je pa tudi njegova ergonomija izboljšana. Doslej še nisem držal krmilnika, ki bi imel tako prijetne »repke«. Oblika na tem delu, ki ga objamejo dlani, je zelo dobro preračunana, saj sta držali malo ožji in malo daljši kot pri večini drugih krmilnikov, zato je igranje res prijetno in tudi natančno, saj lahko pozicijo prstov še bolje prilagodiš. Tudi tipke in obe paličici so malce spremenjeni, vendar je to predvsem kozmetika. Glavne novosti namreč tičijo drugje.

Tu so namreč štirje dodatni elementi, ki vse skupaj ponesejo na povsem nov nivo: sprožilca s prilagodljivo trdoto, zaznavanje premikov krmilnika, »sledilna ploščica« in pa uporaba mikrofona za poteze v igrah. Spodnja sprožilca lahko v določenih primerih otrdita, da je tisto, kar počneš v igri, precej bolj realistično. Denimo napneš lok, sprožiš orožje, plezaš po oprimkih in še kaj drugega. Takrat moraš pritisniti bolj močno in sprožilec se vdaja postopno, tako da je treba malo prilagoditi svoje navade. V nekaterih igrah je ta novost super, v drugih pa lahko tudi malo nadležna, saj je igralec zaradi tega počasnejši. Če je v strelskih igrah ideal kombinacija odzivne miške in (hitre) mehanske tipkovnice, počasnejše pritiskanje zaradi trših sprožilcev pač ne prinese prednosti.

Vodenje lika v igri s premikanjem, nagibanjem, nihanjem krmilnika je nekaj drugačnega in daje dodatno dimenzijo igri, je pa vseeno v redu, če to pride na vrsto občasno, ne preveč pogosto. Potem so tu še poteze na sledilni ploščici, kjer lahko nekaj frcneš stran in podobno. Drugod pa je treba oddajati kakšne glasove ali pihati v krmilnik, kar smo že pred kakšnim desetletjem videli pri Nintendovih prenosnih konzolah. Celoten skupek vseh možnosti, ki jih odpira DualSense je zelo obetaven in lahko se veselimo prihajajočih iger. Vseeno pa je vsaj ena težava tudi s krmilnikom. Prepogosto ga je bilo namreč treba polniti, tudi po večkrat na dan, če smo veliko igrali.

Turbo, vendar premajhen

Dotaknimo se še malo podrobneje situacije z diskom. Sony je razvil rešitev, s katero dosega izjemno hitre čase branja z diska SSD in tega lahko dejansko uporablja tudi kot (pred)pomnilnik. Vendar to na drugi strani pomeni, da je dodajanje shranjevalnega prostora oteženo. Mogoče je priključiti zunanji disk (SSD ali običajni trdi disk), vendar konzola nanj ne pusti nameščanja iger, ki so prirejene za PS5, saj te ne bi tekle tako, kot je treba. Zato je možno z zunanjega diska poganjati zgolj igre za PS4. Tja gre torej »stara« knjižnica, nove igre pa izključno na vgrajeni disk ali pa na dodatni SSD, ko ga bo dejansko možno vgraditi. Konzola namreč ima dodatno ležišče za disk m.2 NVME, vendar bo moral ta biti s specifikacijo PCIe 4.0, torej zelo hiter, in odobren s strani Sonyja. Kajti pravilno se moral vklopiti v celotno konfiguracijo, da ne bo povzročil upočasnitve. Sony še ni izdal spiska odobrenih diskov, pa tudi sicer je modelov za novi standard PCIe še zelo malo. Tudi s tega vidika je Playstation 5 prišel enostavno prezgodaj.

Kje so kodeki in aplikacije???

Podobna ugotovitev, da konzola še ni povsem dokončana, velja tudi za večpredstavnosti vidik. Zadeva podpira zgolj osnovni HDR10, zato sem prej omenil, da pogosto niti ni tako velike razlike med prikazom na cenejšem (ali starejšem) in dražjem televizorju. Odsotnost podpore za Dolby Vision ali HDR10+ vidim kot precejšnjo pomanjkljivost. Mogoče ne toliko pri igrah, toda kdor bi želel konzolo imeti še v vlogi resnega predvajalnika vsebin s platform pretočnega videa in s ploščkov UHD blu-ray, bo razočaran. Omenjeni ploščki in storitve, kot sta Apple TV+ ter Netflix, so povsem posvojile Dolby Vision za najbolj kakovosten prikaz slike. In podobno za zvok Dolby Atmos, ki ga PS5 prav tako ne podpira pri pretočnih storitvah, ga pa ob predvajanju s ploščkov (UHD) blu-ray. Tudi nabor aplikacij je skromen. Amazon Prime Video, Apple TV+, DAZN, Netflix, Spotify, WWE Network in Youtube predstavljajo skoraj celoten seznam. Tako z vidika podprtih formatov slike in zvoka kot z vidika ponudbe aplikacij je boljši večpredstavnostni predvajalnik Googlov novi Chromecast za 80 evrov. Nakup PS5 je torej smiseln zgolj in izključno v vlogi igralne konzole, kar se mi zdi precejšnja škoda in nepotrebna neizkoriščenost res napredne in zmogljive strojne zasnove.

Uporabniški vmesnik nekoliko spominja na Xboxovega. V ospredju so ploščice z igrami, ki se razporejajo glede na nazadnje igrane. Levo od tega seznama iger je ikona za trgovino, na vrhu pa možnost za izbiranje med glavnima razdelkoma Igre in Vsebine (Media). V tem drugem so aplikacije za pretočni video in ostalo. S pomikom navzdol se prikažejo še nekakšne kartice (napredka) v igrah, ki vabijo k nadaljevanju igranja, in pa spodnja vrstica oz. nadzorno središče, kjer so med drugim upravitelj odprtih iger oz. aplikacij, prikaz obvestil, nastavitve zvoka, informacije o igralnem ploščku in tudi možnost izklopa konzole (fizične tipke za ta namen na konzoli ni). Vse skupaj je dokaj pregledno, a včasih je lahko tudi nekoliko konfuzno, ker je grafika spredaj in tudi za ozadje in ker elementi spreminjajo svoje pozicije, zato lahko uporabnika hitro kaj zmede. Tudi v tržnici, kjer sta lahko prikazani različici iste igre za PS5 in PS4. Tu v resnici ne vem, kakšen je namen, kajti zelo verjetno si igričar ni omislil nove konzole zato, da bi na njej poganjal igre za predhodnico (ki se ji je po možnosti ravnokar odrekel). Edina možnost, ki jo vidim, je nameščanje na zunanji disk, ki, kot rečeno, ne podpira različic za PS5. Še en razdelek so shranjeni posnetki in videi iz iger, ki jih je med drugim mogoče shraniti ključek ali zunanji disk. Priporočam pa, da greš v nastavitve in ločljivost »snemanja« nastaviš na 1080p, kajti v 4K se ti videi zapišejo v taki obliki, da jih skoraj noben računalnik in program za montiranje videa ne prebavi normalno. Za razliko od konkurenčne konzole tu znak PS na krmilniku ne vodi domov, temveč odpre nadzorno središče, in tudi temu se bo kdo moral privaditi.

Brez zadržkov, a ni vse idealno

Vsak pravi ljubitelj Sonyjevih konzol bi si verjetno že omislil peto generacijo, če bi si jo lahko. Napravil bi pravo potezo, kajti za igre je Playstation 5 odličen. Ali lahko privabi tudi koga s konkurenčne platforme? Zelo možno, a po drugi strani je povsem verjetno tudi obratna pot, kajti Xbox Series X ima prav tako verjetno svoje vrline. Preizkusili pa ga žal še nismo, saj je v praksi (vsaj na tem delu planeta) še večji privid kot PS5.

Nisem sicer povsem prepričan, da sta obe podjetji izbrali pravi termin za začetek prodaje teh konzol. Ne samo zaradi koronske pandemije in s tem povezanih težav pri dobavi nujnih sestavnih delov in proizvodnji. Tudi med uporabo in pri naboru iger je bilo mogoče pred božičem čutiti, da zadeva še ni povsem dokončana, a tudi zdaj ni dosti drugače. Določene obljubljene lastnosti še niso na voljo, pa tudi iger, ki bi res pokazale prednosti nove generacije strojne opreme ter jo popolnoma izkoristile, je še zelo malo. Seveda je PS5 odlična konzola in ima ogromen potencial, tako za radi svojih zmogljivosti kot zaradi edinstvenega krmilnika DualSense. Prav preveč pa tega, da ga ne bi mogel kupiti že takoj na začetku, ne bi objokoval. Verjetno bo bolj pravi trenutek letošnja jesen, kajti ne verjamem, da se bodo razmere glede dobavljivosti bistveno izboljšale že pozimi ali pomladi, pa tudi za igre je običajno bolj plodno jesensko obdobje.