Philips 55OLED806: Še tisto, kar je lani manjkalo (#video)

Televizor Philips OLED806 (testiral sem ga s 55-palčno diagonalo zaslona) mi vzbuja podobne občutke kot poleti povsem nepovezana Xiaomijeva zapestnica Mi Band 6. Oba se zdita kot kulminacija določene poti. Izvrstna izdelka, ki pa sta določen koncept prignala do točke, ko je težko videti, kako bi ju lahko še bistveno izboljšali brez korenito drugačnih, svežih idej. Pri Philipsu bi lahko začeli z uporabniškim vmesnikom, izbirniki in nasploh programsko-strojno opremo (firmwareom), ki že preveč let ostajajo na isti (zastareli) osnovi.

Ni treba biti Sherlock Holmes za ugotovitev, da je to že četrti zelo podoben Philips po vrsti. Modeli od 803 iz konca leta 2018 naprej so po oblikovanju z dvema minimalističnima, tankima, naprej štrlečima nogama skoraj enaki, slikovno pa pot začrtal eden prvih OLED-ov, 9002, nekaj mesecev prej. Vsak naslednji prinese kakšno bolj ali manj pomembno izboljšavo in novost, od naprednejše obdelave slike do podpore za nove kodeke HDR ali nove generacije zaslona. Tokrat so v ospredju priključki HDMI 2.1 (končno!) in s tem podpora za igričarske bombončke, še nekoliko zmogljivejša umetna inteligenca pri prikazu slike, dvobarvne noge in nov daljinski upravljalnik. Odvisno od uporabnika in gledišča lastnosti, ki smo jih čakali, ali pa take za vzdih »Nič pametnega, vseeno če kupim lanski model.«

Vseeno začnimo s sliko. Po eni strani je to OLED kot OLED, tak, kakršne poznamo že nekaj let. Zaslon je še »običajen«, ne Evo z nekoliko večjo svetilnostjo. Kar je povsem v redu, saj bo za večino sob in razmer povsem dovolj svetel in tudi lahko prikaže vsebine v načinu Dolby Vision ali HDR10+ z lepim razponom med povsem temno in zelo svetlo piko. Po izbiri ustreznega slikovnega profila in nekaj popravkih v nastavitvah je slika res lepa in skoraj nič »philipsovsko« pretirana. Iz nekega čudnega razloga televizor vedno predlaga profil »osebno«, ki je morda primeren za običajne vire, vsekakor pa ne za sliko HDR, še posebej Dolby Vision, kjer je veliko ustreznejši profil Dolby Vision svetlo. Še bolj, recimo temu pravilen, je temni profil, vendar je slika res nekoliko temna, zato sem raje na svetlem. Prvi korak je, kot vedno pri televizorjih te znamke, znižanje ostrine na vrednost med 2 in 0, kakor je komu všeč. Privzeta vrednost 5 da absolutno pretirano ostrenje robov in s tem umeten izgled. Zmanjšanje tega, skupaj z izklopom nekaterih »popravkov«, kot je odpravljanje šuma, »izboljševanje ločljivosti« in podobnih, ter nekaterimi drugimi prilagoditvami dajo sliko na ravni LG-ja ali Sonyja. Morda celo z za odtenek več ostrine, vsekakor pa sta dinamika in pravilnost barv nekje tam, kot jo prikazujejo konkurenčni modeli. Pri prikazu hitrih prehodov je Philips naredil velike korake naprej, sploh pri športnih vsebinah, ga pa tu konkurenca na tem področju nekoliko prehiteva s filmskim oz. kinematografskim videzom. LG G1 in Sony A90J, ki sta v višjem cenovnem razredu, sta v določenih lastnostih, denimo zmožnosti pravilneje prikazati bolj svetle prizore HDR brez umetnega svetlenja slike, pričakovano boljša. Toda ta primerjava bi bila nepoštena, v svojem razredu OLED806 več kot konkurira vsem ostalim.

Lani uvedena umetna inteligenca je poenostavila nastavljanje slike, saj je mogoče dobiti dobre ali bolje rečeno všečne rezultate, tudi za puriste, z manj znanja in truda. Letos je to idejo še za korak naprej premaknil LG in njegovi profili so mi bolj všeč, pri TP Visionovih je treba še vedno precej spreminjanja parametrov za res naraven izgled, a vendarle so zadeve že v osnovi manj pretirane in bližje nečemu spodobnemu kot nekoč. Močno pa si želim, da bi razvijalci končno zavrgli preživete izbirnike z nastavitvami in se zadeve lotili povsem na novo, kajti klikanja, da uporabnik sploh pride do nastavljanja in potem znotraj različnih kategorij je preveč, dizajn tega pa enak kot pred desetimi leti.

Televizorji Philips kot eni redkih, poleg denimo Panasonicovih, podpirajo vse štiri ključne kodeke HDR – HDR10, Dolby Vision, HDR10+ in HLG. Ključna je seveda podpora drugemu, ki ga za večino novih vsebin uporablja največ ponudnikov pretočnega videa, pogost je tudi na ploščkih UHD blu-ray. Na HDR10+ od pomembnih platform prisega bolj ali manj zgolj Amazon Prime Video, zato ga denimo LG in Sony sploh ne podpirata, Samsung, ki je ta format razvil skupaj s Panasonicom, pa ga preferira na račun Dolby Visiona. Poteza TP Visiona izpred dveh ali treh let, da podpre vse, je pametna in smiselna. Podobno velja za zvok, kjer prav tako prednjači Dolbyjev standard (Atmos). Sami zvočniki so tokrat prav tako nekoliko napredovali. Visoki toni so čistejši in basi nekoliko močnejši. Sam bi še vedno v vsakem primeru postavil zvočno letev pred TV, četudi vzame centimeter ali dva pogleda na zaslon in stoji precej spredaj zaradi omenjenih nogic, se pa otroka med ogledom drugega dela Space Jam-a nista prav nič pritoževala nad zvokom.

Podobno kot pri kodekih je TP Vision še pri priključkih HDMI 2.1 in z njimi povezanimi zmožnostmi nekoliko okleval, nazadnje pa ponudil morda celo najboljšo implementacijo. Resda sta samo dva od štirih priključkov vrste 2.1 (ostali 2.0) in le eden namenjen prenosu zvoka po standardu eARC (denimo za priklop zvočne letve Dolby Atmos), a oba ponuja polno pasovno širino 48 Gb/s. Televizor pa prikaže tako 120 slik na sekundo pri razločljivosti 4K kot brez težav prepoznava naprave, ki mu pošiljajo sliko s spremenljivim osveževanjem (VRR), denimo pri Xboxu način AMD Freesync. Edina težava bi se pojavila, če bi kdo želel poleg zvočne letve priključiti tako Playstation 5 kot Xbox Series X ali morda še igričarski PC, verjetno pa je takih potencialnih uporabnikov malo.

Operacijski sistem še naprej ostaja Android TV (10) s povsem enakim uporabniškim vmesnikom kot ga poznamo že kakšni dve leti. To je po eni strani dobro, kajti vidni sta tako Trgovina Play kot aplikacija Filmi Play, pa drugi pa slabo, ker je vmesnik sistema Google TV, na katerega je prešel Sony, lepši in modernejši, vključuje pa tudi nastavitve samega televizorja. Nabor aplikacij je seveda pri obeh enak in še naprej najbolj obsežen. Za predvajanje z mobilnih naprav sta na voljo protokola Chromecast in DTS Play-Fi, na žalost pa TP Vision ni podprl še Applove ustreznice Airplay, kar so že storili LG, Samsung in Sony.

Daljinski upravljalnik je bil nekoč, s polno tipkovnico na zadnji strani, zanimiva in uporabna razlikovalna prednost televizorjev Philips. Že lani ga ni bilo več, zdaj so izdelali še nekoliko večjega, z večjimi in osvetljenimi tipkami. Ta je resda fin za uporabo, toda plastične tipke so zgolj prilepljene na gumijasto osnovo in kot dokazuje naš primer, prelahko odpadejo in se nekje izgubijo. Zdaj je v modi glasovno upravljanje. Deluje, a ga nerad uporabljam in zato pogrešam polno tipkovnico za iskanje in še posebej za vpisovanje gesel.

Pri doslej najbolj izpopolnjenem televizorju iz serije OLED80X me, poleg izbirnikov in delno daljinca, moti zgolj en vidik, kjer so zadevo poslabšali. Predhodnik je za noge ponujal distančnike, ki morda niso bili najbolj estetski, so TV toliko dvignili, da je bilo mogoče brez prekrivanja slike postaviti zvočno letev. Zdaj so tu leše nizke noge, kjer letev zakriva nekaj zaslona. Ni kritično, lepo pa tudi ne. Resnici na ljubo obstaja tudi model OLED856 s sredinskim podstavkom, ki zaslon dovolj dvigne, a ga v Sloveniji ne prodajajo. Ambilight je tokrat štiristranski, sicer pa nič drugačen kot prejšnja leta. Še vedno velja, da ko se ga navadiš, si težko brez, vseeno pa se mi ne zdi ključna lastnost pri izbiranju televizorja.

Podobno kot vsi televizorji Philips je model 55OLED806 prodajno pot začel pri bistveno višji ceni, kot jo je zaključil predhodnik, a to ni trajalo dolgo. Lanski model 805 se je dalo in se morda še da dobiti za 1200 evrov, novinca so priporočeno postavili na 1700 evrov, a je zdaj v nekaterih akcijah že na 1300 evrih. S tem je eden najboljših nakupov med 55-palčnimi televizorji OLED (in mini LED). LG-jev C1 je ponekod še cenejši, Sonyjev A83J pa nekoliko dražji, a tudi ta dva sta že doživela precejšnjo cenovno korekcijo. Tudi večji 65OLED806 je za okrogla dva tisočaka zelo dober nakup, saj se spodobnega OLED-a s 65-palčno diagonalo redko dobi bistveno ceneje.  

HVALIMO:

• Odlična in ostra slika
• Podpora vsem ključnim formatom HDR
• Priključka HDMI 2.1 s polno (igričarsko) funkcionalnostjo
• Boljši zvok kot pri predhodniku
• Osvetljene tipke daljinca
• Dobra cena

GRAJAMO:

• Izbirniki ostajajo v letu 2010
• Na daljincu lahko odpadajo tipke
• Nogi ne dajeta višine za postavitev zvočne letve