Philips OLED934 in OLED804: Z resnimi zvočniki ali brez njih?

TP Vision ima z znamko Philips letos v ponudbi različne modele televizorjev OLED, ki pa so v praksi slikovno vsi enaki. Razlikujejo se po drugih lastnostih. OLED754 namesto Androida poganja lasten operacijski sistem Saphi s precej manjšim naborom aplikacij, a zato lepše delujočim vmesnikom, cena pa je zaradi tega nekoliko nižja. Androidni OLED804 je osrednji predstavnik te družine in bo verjetno zanimal največ kupcev. OLED854 je po funkcionalnostih enak, vendar ima drugačen podstavek. Medtem ko je OLED934 plod sodelovanja s podjetjem Bowers & Wilkins in ima vgrajeno konkretno zvočno letev. Za bolj zahtevne in premožne je tu še četrti predstavnik, OLED984, z resnim podstavkom in celotnim zvočniškim sistemom, vendar o njem kaj več kdaj drugič. Za zdaj smo preizkusili osrednja modela, 804 in 934. Tule povemo, kako dobra sta in ali je vredno doplačati približno petsto evrov za boljši zvok.

Oba televizorja sta bila s 55-palčno (139 cm) diagonalo ekrana, na voljo pa sta tudi v 65-palčni (164 cm). Izbira je pač odvisna od velikosti prostora in globine denarnice, saj je večji zaslon za tisoč evrov dražji, če ni kakšnih akcij, vse zapisano pa velja ne glede na diagonalo. Na zunaj se televizorja ločita predvsem po podstavku. OLED804 namreč stoji na dveh tankih in nizkih nogah, ki enako gledata ven tako na sprednji kot na zadnji strani. OLED934 pa ima konkretno nogo v obliki malo neravne črke L, na katero je spredaj pritrjena še omenjena zvočna letev. Kdor hoče tovrstno zvočno rešitev (ne denimo z zvočniki ob strani) in bi televizor imel na omarici, ne na steni, naj ne razmišlja o modelu 804. Ta namreč stoji tako nizko in nogi sta toliko skupaj, da vsaka običajna zvočna letev že prekrije spodnji del zaslona in je tudi preširoka, zaradi česar počiva na nogicah televizorja. Televizorji z običajnimi podstavki, ne takim dizajnerskim in minimalističnim, kot ga TP Vision vleče že od lanskega modela OLED803 naprej, imajo tistih (slabih) deset cm prostora v višino, da ni težav v postavitvijo zvočne palice. Morda je pri modelu 854 z vrtljivo nogo nekoliko bolje, čeprav je tudi ta precej nizka. A vsaj letev se da postaviti prednjo. Če gre skupaj na steno, potem pomisleki odpadejo. Obesiti se da, skupaj z zvočniki, tudi model 934.

O sliki smo večino v bistvu že povedali pri testu predhodnika, kajti velikih sprememb nov model ni prinesel. Sam LG-jev panel je malenkostno izboljšan in tudi obdelava slike je menda doživela nekaj napredka, vendar se pri večini vsebin tega v resnici ne da opaziti. Tako velja, kar že ves čas pišemo za televizorje OLED in za primerke z značko Philips. Barve so živi, nasičene, a ne pretirano in predvsem bolj naravne kot jih ustvarijo LCD-ji. Še najbolj izstopa rdeča, a nobena ni pretirana ali preveč moteča. Črnina je seveda odlična in kontrasti tudi, svetilnost pa bo za večino zadostna, a ni vrhunska. Kot vedno pri Philipsih se je treba malo poigrati z nastavitvami slike, predvsem z »izboljšavami«. Splača se zmanjšati ostrino in nekoliko omiliti popravljanje kontrasta ter šuma, saj potem vse skupaj izpade bliže realnosti. Resda je včasih nekoliko več šuma, kot bi ga pričakovali, a s tem ni nič narobe, kajti povsem polikana slika pogosto deluje bolj umetno. Še posebej običajne televizijske vsebine so res lepše kot na LCD-jih, česar se gledalec najbolj zave, ko se spet usede za kakšnega. Na voljo je nekakšen HDR za vsebine, ki sicer niso posnete v tem načinu, to pa poudari barve, kontraste in svetilnost, in verjetno bo rezultat marsikomu všeč. Ena od konkretnih novosti je podpora standardu za HDR Dolby Vision, ki se pridružuje že prej podprtemu HDR10(+). Določene vsebine na Netflixu so že s tako sliko in izgledajo odlično, nimam pa primerjave, kakšne bi bile v načinu HDR10. Mislim pa, da je še možnost za napredek in da je ta v zadnjem letu nekoliko zastal. Iz res dobrega vira določeni konkurenčni modeli OLED kot tudi tisti s kvantnimi pikami znajo izvleči primerljivo ali celo lepšo sliko. Malce zmoti tudi dejstvo, da je pri objektih, ki se hitro premikajo čez zaslon, dober primer so smučarski skakalci ali kakšni drugi športniki, pogosto še vedno viden obris, nekakšna senca, kljub vsemu govoru o napredku pri prikazu hitrih prehodov.

Sodelovanje z znamko Bowers & Wilkins z modelom OLED934 daje naslednji konkreten rezultat, ki je mogoče najboljši doslej (pri tem ne upoštevam modela OLED984), mu pa še nekaj manjka. Konkretno basovski zvočnik (subwoofer). Tega se sicer da priključiti, ga pa ne ponujajo kot dodatek. Zvok iz letve, ki se priključki s kratkim kablom, sicer sploh ni napačen. Za večino televizijskih vsebin več kot samo dober, precej bolj poln kot pri modelu 804, tudi pri filmih kar konkretno seka, in zaloga glasnosti je precejšnja. Ob gledanju videospotov ali koncertov pa je očitno pomanjkanje nizkih tonov. Za stereo je širine dovolj, zadeva sicer podpira tudi prostorski kodek Dolby Atmos (2.1.2), rezultati glede tega pa so v najboljšem primeru solidni. Zvočnikov je premalo, da bi lahko res ustvarili toliko odmevov in zakasnitev za dober »lažni« prostorski učinek.

Odgovor na vprašanje, ali je vredno doplačati petsto evrov za to zvočno rešitev, je lahko da, lahko pa tudi ne. Po eni strani je godba več kot samo solidna in dokaj glasna, pa tudi vizualno je zadeva okusno integrirana, vsekakor izpade veliko lepše kot kombinacija katerega drugega televizorja in dodatne zvočne letve. Po drugi strani pa je treba k omenjeni cenovni razliki prišteti še basovski zvočnik, ki si ga televizor zasluži, za tak denar pa se da kupiti že kar spodoben zvočni komplet. Veliko večja pa je tudi verjetnost, da bo v akcijah kateri od modelov brez zvočniškega dodatka (804 ali 854).

Zdaj imajo skorajda vsi televizorji Philips tristranski Ambilight, zato ta dvojica ne izstopa. Tudi nimam podatka, da bi bil sistem diod pri dražjih modelih kaj drugačen. Zato lahko rečem dvoje – kombinacija barv, ki jih prikazujeta OLED in Ambilight, je sijanja. In kljub temu je to še eno področje, kjer pogrešam kaj novega. Po poskusih s projekcijskim Ambiluxom, ki niso trajali dolgo, nismo videli več ničesar svežega, zato se je težko znebiti vtisa, da TP Vision pretežno izkorišča patent in z minimalnimi stroški vgrajuje dodano vrednost v primerjavi s konkurenco.

Na obeh televizorjih teče Android 9, ki smo ga videli tudi že na cenejših primerkih in celo starejši Philipsi so ga bili deležni. Glede tega je treba TP Vision pohvaliti, saj obljubljajo vsaj še dve naslednji različici. Preobleka je tudi nekoliko lepša in omogoča nekaj več prilagajanja, še vedno pa ostaja nekaj zamer. Zdi se, kot da ne snovalci ne vedo najbolje, kako naj sobivata »televizija« (torej signal z antene) in aplikacijsko okolje, kjer so vse pretočne vsebine. Tudi TV na nek način je aplikacija, a je vseeno samostojna in večina tipk na daljinskem upravljalniku je namenjena njej. So pa tega zapletli. Ni več tipke za hiter dostop do celotnih nastavitev, prav tako ne za prikaz informacij o trenutni oddaji, za preveč tipk ni povsem jasno, čemu so namenjene, letos dodana za storitev Rakuten TV nima prav nobenega smisla, in prave intuitivnosti ni. Še ena težava z Androidom je v tem, da zanj še vedno vgrajujejo premalo zmogljive procesorje. Zato pomikanje po vmesniku ni povsem gladko, kot tudi ni prikaz slike v določenih aplikacij, tipičen primer je NBA. Skrajni čas bi bil tudi, da bi TP Vision poslal svoj meni za nastavitve na smetišče zgodovine. Zdaj so uvedli hitri meni, kjer je mogoče postoriti določene zadeve, a marsikdaj je to zgolj nepotrebna vmesna postaja do celotnih, že leta enako nepreglednih in zamudnih nastavitev. Še nevšečnost pri televizorjih Philips pa je povezana s priključki HDMI. Ti privzeto nimajo omogočenega standarda 2.0, kar pomeni, da denimo konzole ali predvajalniki blu-ray ne prikazujejo slike HDR. Zato morajo uporabniki v nastavitvah iskati, kje se to vključi, potem pa še izključiti in znova vključiti vse skupaj, da zadeva začne delovati. Standarda HDMI 2.1 pa TP Vision sploh še ni v celoti podprl. Tako je denimo najvišje mogoče osveževanje slike s 60 sličicami na sekundo pri razločljivosti 4K. Ko bodo konzole naslednje generacije prinesle možnost 100 oz. 120 Hz, v tem na Philipsih lanske generacije ne bo mogoče uživati. Tudi zakasnitev pri igranju iger je višja kot pri večini konkurence. Televizorja sicer ima dvojni kanalnik (sprejemnik), ne pa tudi dveh rež za kodirni kartici.

Oba televizorja sta znova konkurenčna in si ob pravi ceni, ki jo uvoznik v določenih akcijah vedno znova zna ponuditi, zaslužita oznako dober nakup. Vseeno pa se ne morem znebiti občutka, da so bili v TP Visionu nekoliko preveč zadovoljni z letom 2018 in si za aktualno generacijo naprav niso zadali previsokih ciljev. Tako je za linijo 2020 na spisku precej potencialnih izboljšav.

OLED934

HVALIMO

• Dobra slika pri vseh virih
• Glasen in soliden zvok za večino vsebin, razen za glasbo
• Lepa integracija zvočne letve
• Aktualna različica Androida
• Doplačilo za zvočnike ni pretirano

GRAJAMO

• TP Vision pozablja na igričarje
• Nastavitve in daljinski upravljalnik kličejo po prenovi
• Manjka zunanji basovski zvočnik