Izbiranje pravega zvočnika z omrežno povezavo (#video)

Nekdaj priljubljene (Hi-Fi) »stolpe« počasi zamenjuje niti ne več tako nova vrsta pripomočkov za predvajanje glasbe in drugih vsebin. Zagotovo marsikdo še prisega na napravo s predvajalnikom zgoščenk in radijskim sprejemnikom, a je velika verjetnost, da ta že ima vgrajen najmanj priključen USB, lahko pa tudi kakšno povezljivost. V vsakem primeru pa se je izbira samostojnih zvočnikov z omrežno povezljivostjo in upravljanjem prek aplikacije na telefonu (ali tablici) že lepo namnožila in tako smo testirali modele štirih različnih proizvajalcev.

Tokrat ne govorimo o »pametnih« zvočnikih, čeprav bi vsaj nekatere od preizkušenih lahko uvrstili tudi v to kategorijo. Vendar smisla uporabe zvočnikov, povezanih v internet in med seboj v domači ekosistem, ne vidimo toliko v glasovnem upravljanju ali izrekovanju želja, ki naj jih nato naprava izpolni, temveč predvsem v preprostem, priročnem dostopu do glasbe na pretočnih platformah, internetnega radia, podkastov ali zvočnih knjig za predvajanje v domačem okolju. Ti zvočniki ponujajo dve vrsti možnosti za predvajanje. V njihovo aplikacijo je mogoče povezati uporabniške račune v različnih storitvah (kot so Apple Music, Deezer, Pocketcasts, Spotify, Tidal in druge) in neposredno izbirati vsebine, ki jih potem naprava pretaka z interneta, v višji kakovosti (»brez izgub«), kot bi jo denimo dobili prek povezave bluetooth. Druga možnost so protokoli Airplay, Chromecast, DTS Play-fi, Spotify Connect, Tidal Connect in še kakšen, s katerimi izbrano vsebino »pošljemo« s telefona, tablice ali računalnika v zvočnik. Ta nato prevzame podatkovni tok in predvaja zvok (video, če gre za tako vsebino, ostane na zaslonu izvirne naprave).

Prvo vprašanje je verjetno, čemu si ne bi preprosto omislil zvočnika bluetooth? Ti so seveda povsem v redu rešitev, pogosto tudi zvočno, vendar imajo omejitve. Predvsem so naenkrat povezani samo z enim telefonom in jih tako lahko upravlja en uporabnik. Večino se sicer da seznaniti z več telefoni, a vse skupaj zahteva ročno preklapljanje, nato pa še ustrezno povezavo med obema napravama. Z drugimi besedami, aplikacija za upravljanje zvočnika z omrežno povezavo je lahko na vsakem telefonu in tablici v gospodinjstvu, in telefon gre lahko stran od zvočnika, pa se bo predvajanje vseeno nadaljevalo. Tovrstne naprave se tudi ne »prijavljajo« kot naprave za telefonske pogovore, kot se pogosto zvočniki bluetooth. Najpomembnejša prednost pa je ustvarjanje večsobnega sistema in povezovanje v stereo pare. Slednje sicer omogočajo tudi nekateri modeli bluetooth, a jih je večinoma treba spajati vsakič znova, medtem ko si povezani tako združitev zapomnijo. Ne glede na to, koliko jih je v posameznem prostoru, pa je mogoče v vsakem trenutku izbirati, na katerih naj se izbrana vsebina predvaja. To je izjemna funkcionalnost, kadar se premikamo po stanovanju oz. hiši in želimo nemoteno uživati v glasbi, spremljati radijski program ali slediti podkastu. Skratka, glasbo lahko na tak zvočnik vedno dobimo v nekaj sekundah, brez vklapljanja, ugotavljanja, ali je bluetooth povezan, ali imamo v rokah pravi telefon in ostalih potencialnih kolobocij. In, nenazadnje, kakovost je z neposredno povezavo v omrežje bistveno boljša kot pri prenosu čez bluetooth. Ta je običajno omejen na kodek SBC ali v AAC, zelo redki podpirajo LDAC, kar pomeni precejšnje stiskanje podatkovnega toka. Prek aplikacije ali enega od omenjenih protokolov pa zvok pride najmanj v CD-kvaliteti, lahko tudi višji, če jo vir oz. naročnina omogoča.

Seveda so razlike med posameznimi modeli, tako glede podpore za različne kodeke in standarde, kot še posebej glede aplikacije in njenih zmožnosti. Skozi te smo šli v videu, tu pa kratek opis vsakega od njih

Sonos (One SL, Ikea Symfonisk)

Sistem proizvajalca Sonos je naš najljubši med tovrstnimi, to ni nikakršna skrivnost. Vanj sodijo tudi zvočniki, ki jih prodajajo v pohištvenih trgovinah Ikea pod imenom Symfonisk. Največja prednost je odlična aplikacija, v katero je mogoče integrirati bolj ali manj vse storitve pretočne glasbe, internetnega radia, podkastov in drugih vsebih. Tako je znotraj aplikacije Sonos na voljo vse, kar uporabniku sicer nudijo posamične aplikacije glasbenih in drugih storitev, od seznamov priljubljenih do novih vsebin in vsega ostalega. Izbiranje, na katerih od zvočnikov v stanovanju naj se kaj predvaja, je enostavno. Seveda lahko v vsakem prostoru »špila« nekaj drugega. Za »prenos« zvoka so podprti protokoli Airplay, Tidal in mislim, da tudi Spotify (vendar nisem uporabnik te storitve, zato me ne držite za besedo), manjka pa Chromecast. Slednje za zvočne vsebine ni težava, bi pa prišel prav za video. Za Youtube sicer obstaja neuradna aplikacija Sonos Tube, vendar nam dodatno prijavljanje v rešitev neznanega razvijalca ne diši preveč. Kakšnih vhodov (npr. 3,5 mm) zvočniki Sonos ne ponujajo, kar je poleg Chromecasta potencialna slabost. Tudi poceni niso, a modeli One oz. One SL (slednji nima podpore za govorne pomočnike) za približno 200 evrov ter Ikeini v razponu od 100 do 180 evrov vseeno predstavljajo dokaj dobro vrednost za denar in so tudi zvočno solidni. Ne vrhunski, toda dovolj dobri in glasni, da lahko nadomestijo stari stolp brez povezljivosti.

Philips (TAW6505 in TAW6205)

Zvočnika Philips na prvi pogled ponujata veliko, toda praksa ni tako blesteča kot seznam lastnosti. Podprti so denimo protokoli Airplay, Chromecast in DTS Play-fi, poleg omrežne je tu še povezljivost bluetooth in žični priklop (3,5 mm), posebnost je osvetlitev ozadja Ambilight, ki ga poznamo iz televizorjev Philips, uporabiti se ju da tudi kot »satelita« ob zvočni letvi iste znamke. Večji in dražji zvočnik je ležeč, cenejši pa pokončen (kot Sonos One SL, vendar višji in ožji). Žal njuna plastika ni najboljše kakovosti, predvsem pa se ne izkažeta najbolje pri vzpostavitvi povezave, uporabi in zvočni podobi. Ko sta enkrat povezana v omrežje, ponujata le peščico storitev za integracijo v aplikacijo, in precej zmeden vmesnik. Medtem ko pri zvoku prevladujejo basi, višje frekvence pa so dokaj šibke. Z izenačevalnikom bi se najbrž dalo kaj popraviti, a ga aplikacija kljub obilici nastavitev ne nudi. Cenovno sta Philipsova modela nad vstopnimi Sonosovimi in vsemi Ikeinimi – 6205 stane 240, 6505 pa 350 evrov –, zato bi ju težko označili kot priporočljiv nakup. Uporaba Sonosov je svetlobna leta boljša, zvočno pa ju bistveno prekaša Sonyjev (in tudi Huaweijev) zvočnik za podobno ceno.

Sony (SRS-RA3000)

To je zvočnik za tiste, ki bi radi dober, poln zvok, in se bodo predvsem zanašali na predvajanje prek protokola Chromecast ali so uporabniki ene od naslednjih storitev – Deezer, Glasba Play (ki v bistvu ne obstaja več), Spotify, Tidal in TuneIn Radio. Nabor je precej slabši kot pri Sonosu, zato pa je na voljo žični priključek in tudi povezava bluetooth (žal zgolj z osnovnimi kodeki). Edinstvena zmožnost pa je 360-stopinjski zvok, ki pride do izraza pri ustrezno pripravljenih vsebinah. Poslušanje običajne glasbe v takem načinu da nenavadne odmeve in smo ga dokaj hitro izključili. Za 300 evrov je to zvočno in glede zmožnosti sicer zelo soliden zvočnik, a kot vsem ostalim tudi Sonyju zmanjka pri tistem najbolj pomembnem – dostopu do vseh vsebin z enega mesta in enostavnemu upravljanju več predvajal v stanovanju.

Huawei (Sound)

Tudi ta zvočnik se povezuje v domače omrežje in prek bluetootha. Še sreča, da je na voljo tudi druga možnost in da je pri tej podprt kodek LDAC, kajti prek omrežja mi ni uspelo predvajati ničesar. V aplikacijo AI Life ni mogoče integrirati nobene pretočne storitve, iz drugih aplikacij pa tudi ne poslati zvoka iz telefona na zvočnik, četudi je mobilnik prav tako Huaweijev. Zvok je sicer dober, tudi tu so nizki toni malce premočni, a se jih da ukrotiti. Tudi kakovost izdelave in dizajn sta v redu, čeravno mi sijoča črna površina, ki je pravo ogledalo, ni najbolj všeč. Za ustrezno ceno je to lahko spodoben zvočnik bluetooth, za take namene, kot jih opisujemo zgoraj, pa je treba poseči po čem drugem.