LG OLED G1: Najboljša slika pri običajnim smrtnikom dosegljivi ceni
Matjaž Ropret 29. julija 2021 ob 06:24

Televizorje OLED ponuja več znamk, toda zaslone zanje še vedno izdeluje zgolj LG. Ta je letos pripravil zaslonsko tehnologijo OLED Evo in jo za zdaj ekskluzivno vgradil v televizor z oznako G1. Testirali smo ga v 65-palčni izvedbi, ki priporočeno stane 3300 evrov, a se jo že dobi za manj kot tri tisočake, obstaja pa tudi 55-palčni. V vsakem primeru je to nekoliko nišni model in škoda je, da se primerljivo dobre slike ne da dobiti v C1, ki je namenjen širšemu krogu kupcev.

Stvar je v tem, da LG s televizorji serije G ubira malo drugačno pot. Vsi ostali modeli OLED, kar smo jih doslej testirali, imajo nekaj debeline le v spodnjem delu, zgornja polovica (ali dve tretjini) zaslona pa je izjemno tanka. In seveda imajo vsi tak ali drugačen podstavek, noge, pač nekaj, na čemer stojijo. G1 (in že pred njim GX) ima »galerijski dizajn«, kar pomeni enotno debelino in popolno prilagojenost stenski postavitvi. Ne prilagajo mu nog, se jih pa menda da kupiti posebej, tudi spodnji del je oblikovan tako, da najbolje izpade na steni, in na njej naj bi bilo kar najmanj špranje, ko je televizor na nosilcu. To sicer ni najbolj priročno za dostop do priključkov, a zelo verjetno vizualno deluje v redu. Mi televizorja nismo testirali na steni, ker nimamo nameščenega ustreznega nosilca (in seveda samo za ta test nismo vrtali po stanovanju), temveč smo ga postavili na prav tako galerijsko stojalo z ustreznim nastavkom. Najbrž se da najti še kaj podobnega, a manj orjaškega, če zadeve ne nameravate dajati na steno, bi pa radi najboljšo LG-jevo sliko. Stojalo na naših fotografijah ni relevantno in ga odmislite, imeli smo ga zgolj zato, da smo lahko zadevo normalno preizkušali in navsezadnje tudi fotografirali.

Ključne razlike glede na lanski model GX, ki na zunaj ni kaj dosti drugačen, so v svetilnosti zaslona, slikovnem procesorju in prenovljenem uporabniškem vmesniku, ki bi ga LG zlahka (mogoče tudi bo ali celo že je) s posodobitvijo programske opreme spravil tudi starejše modele. Malce drugačen je še daljinski upravljalnik. Za igralne konzole nove generacije in napredne zvočne letve je bil prilagojen že predhodnik, ki je prav tako kot G1 pri vseh štirih priključkih HDMI podpiral osveževanje s 120 Hz pri sliki 4K in spremenljivo hitrost osveževanja (VRR), pri enem pa še protokol za prenos zvoka eARC.

Seveda je pri LG-ju na voljo omenjeni C1 (in pod njim še B1 ter A1), ki ima klasičen podstavek. Vendar nima najnovejšega, svetlejšega zaslona OLED Neo. S tem tako ostaja na nivoju svetilnosti, ki sta jo ponujala že CX in GX, medtem ko sta B1 in A1 tem pogledu nekoliko slabša. G1 je torej za zdaj edina možnost za gledalce, ki želijo LG-jev televizor z najboljšim zaslonom. Kombinacija slednjega in novega slikovnega procesorja dejansko prinaša napredek v sliki.

Predvsem je bil to prvi televizor, kar sem jih doslej testiral, ki ga skoraj ni bilo treba nastavljati. Način slike Kino, s kakšno malenkostno prilagoditvijo, da tako lep prikaz, da se gledalec samo še zlekne na kavču in uživa. Bolj ali manj vse – podrobnosti, barve, kontrasti, dinamika – je skoraj točno tako, kot bi si želel. Malce je treba popraviti nastavitve glede kompenzacije pri hitrem premikanju, kjer je osnovna intenzivnost prehuda in zato slika nenaravna, tu je konkurenca še vedno boljša, kot je za odtenek tudi pri ostrini slike. Mogoče ni odveč nastaviti svetilnost na primeren nivo in prilagoditi še kakšno posamezno nastavitev (dinamični kontrast, …), vendar res doslej nisem videl prednastavljenega načina, ki bi dal tako lepo, uravnoteženo, neizumetničeno sliko. Tako pri »običajnem« viru kot pri tistem v zapisu HDR. Kadar televizor zazna Dolby Vision ali pa samo HDR10 (žal ne podpira HDR10+, kar pa ni tako velika pomanjkljivost, glede na podporo bolj razširjenemu formatu Dolby Vision), preklopi na različico načina s postavkami za HDR. Zanimiva je še posebej razlika v prikazu barv, sploh rdeče, pa tudi zelene. Tako pri enem kot drugem viru G1 nalogo opravi zelo dobro, kajti z rdečo pri običajni televizijski sliki imajo zasloni OLED določene težave, pogosto vleče na oranžno. Ob viru HDR pa je lahko pretirano živahna, da že nadležno izstopa. Obojemu se LG-jev televizor pretežno izogne. Po drugi strani so OLED-i precej boljši od LCD-jev s kvantnimi pikami za prikaz zelene, in ta je bila tudi tokrat lepo naravna.

S kalibracijo, sploh na osnovi katerega od drugih načinov (isf, …) se da priti še do bolj vernega prikaza. Kot pogosto pravijo proizvajalci, »takega, kot si ga je zamislil režiser.« Toda tisto, najbolj podobno stvarnosti, kot vemo že iz fotografije, ni vedno najbolj všečno. Način Kino se mi zdi odličen kompromis, če lahko tako izvrstni sliki sploh rečem kompromis, med zasledovanjem kar najbolj atraktivnega in kolikor se da naravnega prikaza. Pred tem me LG-jeva obdelava signala na njihovih lastnih zaslonih ni docela prepričala, Sonyjevi televizorji OLED so se mi zdeli bolj prepričljivi, s prijetnejšo sliko, pa tudi Philipsi so imeli svoje prednosti, toda s slikovnim procesorjem alpha četrte generacije so v korejskem podjetju očitno zelo dobro opravili nalogo.

Večja svetilnost se mi na koncu koncev niti ni zdela tako zelo pomembna. Pozna se pri določenih scenah HDR, a jo je treba iskati. Poleg tega v prostorih, ki niso ekstremno svetli, in še posebej med večernim gledanjem ni potrebe po poviševanju svetlosti zaslona nad 70 odstotkov. Takrat se tudi že začne poznati slabšanje kontrasta pri ne-HDR vsebinah. Že pred tem se mi televizorji OLED nikoli niso zdeli pretemni. Vseeno pa je nekaj zaloge dobrodošle. V vsakem primeru pa je treba izključiti »eko« in podobne nastavitve, ki samodejno prilagajajo svetlost in nasploh manipulirajo s sliko.

LG OLED G1
  • Izgled in priključki
  • Kakovost zaslona in slike
  • Kakovost zvoka
  • Programska oprema in dodatne funkcionalnosti
  • Cena
4

Naj kupim?

Moja edina zadržka sta cena (ta je logično visoka, saj gre za najboljši zaslon OLED na trgu) in dejstvo, da je ta model v osnovi namenjen pritrjevanju na stenski nosilec. Malenkosti glede izbirnikov in daljinca povsem odtehtajo fantastična slika in bogat nabor funkcionalnosti tega televizorja.

Igričarskih zmožnosti tokrat nismo podrobneje testirali, ker nismo imeli na voljo ustrezne konzole ali računalnika, ki bi v zahtevnih igrah pri ločljivosti 4K zmogel več kot sto sličic na sekundo. Smo pa zadevo s predhodnikom GX preizkusili ob testu konzole Playstation 5 in bili navdušeni. Z opombo, da tudi na tej napravi le redke igre dosegajo več kot standardnih 60 ali celo samo 30 sličic na sekundo. Tiste, ki gredo višje, ponujajo zares lepo, gladko, hitro premikanje ob izjemno lepem prikazu, pri čemer na televizorju tudi ni treba česa posebej nastavljati. Za navdušene igričarje sta oba modela enako primerna, medtem ko za OLED-e drugih znamk tega ne moremo trditi, saj je konkurenca šele letos posvojila polne priključke HDMI 2.1 in še to nekateri proizvajalci le pri dveh od štirih, kar pa je v bistvu dovolj za priklop tako konzole kot zvočne letve.

Lani je GX v bistvu ponujal le boljše zvočnike in drugačen dizajn v primerjavi s CX-om. Pa še za tisto prvo nismo bili povsem prepričani, da slišimo razliko. Letos slika odtehta svoje, zvok pa je še naprej v najboljšem primeru soliden in v najslabšem povprečen. Odvisno je od tega, kaj gledamo, basov pač manjka, pa tudi čistosti pri višjih tonih. Nasploh je greh pri takem prikazu ne dodati zunanjih zvočnikov, po možnosti s podporo za format Dolby Atmos, ki ga televizor podpira.

Prenova uporabniškega vmesnika operacijskega sistema WebOS je šla v smer bolj tradicionalnega izgleda in vsebinocentričnosti. Po eni strani je najbrž za marsikoga bolj pregledno in jim daje uporabne predloge, kaj sploh gledati, a po drugi strani se mi je prejšnji prekrivni meni čez približno tretjino slike zdel neizmerno bolj zanimiv. Zdaj namreč pritisk na tipko domov prikaže nekakšen »domači zaslon« z ikonami aplikacij, malo večjimi ploščicami posameznih virov, TV-programi in na vrhu vsebinskimi predlogi. Še vedno v ozadju ostane vir, na katerem je bil gledalec pred pritiskom tipke, in nanj se televizor čez čas tudi vrne, ta domači zaslon namreč ne obstane. Poleg tega, da ni atraktiven in drugačen, kot je bil prejšnji, v predlaganju vsebin ne sodelujejo vse aplikacije, ki jih gledalec uporablja (denimo Netflix in še kakšna ostajajo zunaj tega sistema), zato prav mogoče ne bo kakšne posebne koristi od tega. Je pa delovanje sistema WebOS hitro in odzivno.

Za pomikanje po tem zaslonu in nasploh po izbirnikih je še naprej na voljo »zračna miška«. S premikanjem daljinskega upravljalnika je namreč mogoče upravljati kazalko, ki se vedno znova prikaže na zaslonu. Meni para živce, komu pa se bo morda zdela uporabna. Ni je mogoče izključiti, vsaj mislim, da ne, kajti že na več televizorjih sem prečesal celotne izbirnike, in te možnosti nisem našel. Daljinec ima več tipk za neposreden vstop v določene aplikacije in je v osnovi priročen, toda nekoliko preveč plastičen. Nabor aplikacij je soliden, verjetno na podobni ravni kot pri Samsungu, še vedno pa zaostaja za androidnim (oz. po novem Google TV, ki pa ga večina proizvajalcev televizorjev še ni posvojila). Aplikacije za večino pomembnih storitev pretočnega videa so na voljo, ne pa za vse. Zato si bo kdo moral pomagati še s Chromecastom (z Google TV) ali kakšno drugo napravo. Protokola chromecast LG-jevi televizorji ne podpirajo, zato pa imajo vgrajeno podporo za protokol Airplay (2) za predvajanje vsebin z Applovih naprav.

Nastavitve so podobno dvostopenjske kot pri večini proizvajalcev. Z enim pritiskom so na voljo »hitre«, kjer je mogoče spremeniti nekaj ključnih postavk, če želi gledalec podrobno nastavljati sliko, zvok ali kaj drugega, pa se mora prebiti v celotne nastavitve. Tudi tu je pot do tja daljša, kot bi lahko bila, in za premik nazaj sta za dodatno zmedo na voljo dve možnosti. Tipka levo pomeni skok na osnovni nivo, tipka nazaj pa za eno stopnjo nazaj. Na srečo se z nastavitvami ni treba kaj dosti ukvarjati.

Pri lanskih modelih CX in GX sem imel občutek, da je še nekaj manevrskega prostora in da ima konkurenca v določenih vidikih, ne vseh, prednost. Toda z G1 je LG pripravil televizor, ki gledalca s svojo sliko popolnoma prevzame. Ostajajo drobne pomanjkljivosti, večinoma nepovezane s prikazom, a kdor hoče najboljšo sliko bo verjetno izbiral med tem modelom in Sonyjevim A90J. Za slednjega upamo, da ga tudi še uspemo v živo videti.

HVALIMO:
  • Doslej najlepša slika med vsemi testiranimi televizorji
  • Dobri prednastavljeni slikovni načini
  • Podpora za večino pomembnih formatov slike (HDR) in zvoka
  • Priključki HDMI 2.1 s polno funkcionalnostjo
  • Vgrajena podpora za protokol Airplay (2)
  • Malo drugačno ohišje kot pri ostalih televizorjih OLED
GRAJAMO:
  • Drugačno ohišje pomeni, da je televizor treba obesiti ali dokupiti noge za postavitev na komodo
  • Manj aplikacij (za pomembne storitve pretočnega videa) kot za sistem Android
  • Ni vgrajene podpore za protokol Chromecast
  • Novi »domači zaslon« je manj atraktiven od starega
  • Kazalka na zaslonu para živce

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja