Novinci v Alcatelovem portfelju so modeli Alcatel 3, Alcatel 3L in Alcatel 1S. Trojka je prvi alcatel po dolgem času s Qualcommovim procesorjem (Snapdragon 450), na voljo pa bo v izvedbi 3 + 32 GB ali 4 + 64 GB. Prva bo imela priporočeno ceno 159 evrov, druga, ki vključuje tudi čip in anteno za NFC (torej za mobilno plačevanje in podobne zadeve), pa 189 evrov. Žal so razen tega, najdražjega, vsi ostali brez NFC-ja, vsi pa tudi vztrajajo pri starem priključku microUSB. »Zato, ker,« je odgovor predstavnikov proizvajalca.

Alcatel 3 ima 5,9-palčni zaslon z razmerjem 19,5:9 in razmeroma majhno okroglo zarezo, je pa ločljibost zaslona HD+, ne Full HD. Zadaj je dvojni fotoparat, ki menda omogoča nekaj igranja s »portretnim« načinom, baterija ima kapaciteto 3500 mAh, kar bi pri omenjenem procesorju moralo zadoščati za dva dni delovanja. Čitalnik prstnih odtisov je na zadnji strani. Ohišje je plastično, vendar deluje čisto v redu, zadnja stran pa premore tudi zanimivo prelivajočo se barvo.

Namen malo cenejšega 3L je ponuditi enako velik in dober zaslon tudi za manj denarja. Na prvi pogled zasloni, ki jih TCL proizvaja sam, res delujejo spodobni, toda nisem prepričan, da je za dvajset evrov (priporočena cena bo 139 evrov) smiselno sprejemati kompromise, kot sta slabši procesor in odsotnost čitalnika prstnih odtisov.

Zato je bolj zanimiv Alcatel 1S za 109 evrov, ki prinaša 5,5-palčni zaslon (18:9, HD+) brez zareze, prav tako 3 GB pomnilnika in 32 GB prostora za podatke, dvojni fotoaparat ter še baterijo s kapaciteto 3060 mAh in procesor Spreadtrum. Tablica 3T 10 je zanimiva zaradi zvočniškega podstavka, ki ga bo mogoče kupiti v kompletu (za 229 evrov, sama tablica pa bo stala 40 ali 50 evrov manj), toda kot tablica ni prav nič izstopajoča in njen zaslon z ločljivostjo HD prikazuje precej nazobčano besedilo.

Pri telefonih Blackberry trenutno ni nič strojno novega, so pa lanski model Key 2 zdaj oblekli še v živordečo, ki dejansko izpade atraktivno.

Poleg tega so novinarjem pod vitrino prikazali prototipe telefonov s prepogljivim zaslonom. Nanje so prav tako zelo ponosni, ker gre za plod lastnega razvoja, vključno z mehanizmom za pregibanje – na prepogibu se vidi, da zaslon ni vpet povsem do sredino, temveč malo »diha«. Seveda pa je težko reči karkoli o napravi, ki je postavljena v eno pozicijo in pod steklom. Napovedujejo sicer, da bodo konkreten izdelek ali celo več izdelkov pokazali prihodnje leto. Ali že na sejmu MWC ali kasneje, pa je za zdaj prezgodaj ugibati.

The post Za zdaj poceni Alcateli, drugo leto telefoni s prepogljivimi zasloni in znamko TCL appeared first on Tehnozvezdje.

Če kdaj po prejšnji menjavi garniture, ko so svoje pozicije novim povzpetnikom prepustili Motorola, Nokia in Sony Ericsson, je zdaj priložnost za resen naskok na telefonski trg. V Sloveniji se je skrčil na komaj kaj več kot tri pomembne igralce. Samsung in Huawei (vključno s sicer navidez samostojnim Honorjem) se zdaj z vsak približno tretjinskim tržnim deležem bodeta za primat, Apple se drži svoje petine ali malo manj, nekje v ozadju caplja še LG, ki je bil nekoč že precej močnejši, vsi ostali pa so ali omagali ali pa se še niso uspeli povzpeti. HTC-ju, Sonyju, Motoroli (pod okriljem Lenova) in še kakšni od močnih znamk iz začetkov androidnega obdobja je popolnoma pošla sapa. To odpira priložnost za proizvajalce, kot so Alcatel, (nova) Nokia, Xiaomi, Wiko in drugi, vendar je ti ne znajo zares izkoristiti.

Uradni uvoznik kitajskega Xiaomija, hrvaško podjetje Venkon Technix, je tipičen primer polovičarstva. Družba pokriva večino držav nekdanje Jugoslavije in Avstrijo in je lani poleti začela ponujati omenjene telefone tudi pri nas. Ne morem komentirati, kako so se posla lotili drugod, po pol leta pa lahko rečem, da bi se v Sloveniji dalo z nekaj več volje, ljudmi in začetne investicije narediti veliko več. Ključna stvar, ki jo vedno znova poslušamo, pri LG-ju, Xiaomiju in še kom, je tole: »Oglaševali ne bomo, ker vse dajemo v ceno.« To je že prva in največja zabloda. Naj si o oglaševanju mislimo kar koli, je dejstvo, da se brez njega ne da prodreti. Seveda se ga da izvajati na različne načine, poglejte Huawei, toda ljudem je treba tako ali drugače na skoraj vsakem koraku pomoliti izdelke pod nos. Če jih ima samo operater ali Big bang na policah, še zdaleč ni dovolj. Določeni navdušenci, ki vedo, kaj iščejo, jih bodo prišli kupit, drugi kupci pa bodo ostali pri tem, kar poznajo.

Z operaterji smo že pri naslednji točki. Uvoznik doslej še ni prepričal vodilnega operaterja, naj v ponudbo vključi telefone Xiaomi. Vemo, da je s tem na začetku imel težave tudi kdo drug, ki je zdaj nepogrešljiv del nabora telefonov pri Telekomu. Vendar, če ima operater pripombe na servisno storitev in/ali na izpolnjevanje njegovih tehničnih parametrov in če proizvajalec stoji za uvoznikom, naj oba skupaj v programski-strojni opremi odpravita neskladja s Telekomovim omrežjem in poskrbita, da najbolj zanimivi telefoni po hitrem postopku pridejo tja.

Xiaomi je v Veliki Britaniji tudi pripravil odmeven dogodek in prodajno akcijo ob uradnem vstopu na trg, pri nas pa česa takega nismo videli. Zgolj pri enem operaterju so bili na prvi dan prodaje telefoni skoraj zastonj (z vezavo, seveda), sicer pa nikakršnega buma. Ta se sicer lahko sprevrže v bumerang, če prvi kupci niso zadovoljni, pa vseeno bi nekaj več samozavesti in opozarjanja nase le pričakovali. Prav tako je na spletu in družabnih omrežjih uvoznik tako sramežljiv (kako sploh ugotoviti, katera je njegova prava stran na Facebooku, in zakaj ta nima nekaj deset tisoč sledilcev?), da so precej bolj opazni tisti, ki telefone te znamke uvažajo na lastno pest ali jih propagirajo v kitajskih spletnih trgovinah, kjer so tudi občutno cenejši in so tako trditve, da gre celoten marketinški proračun v končno ceno, videti še bolj bizarne.

Še bi lahko našteval pomanjkljivosti tega vstopa na trg – navsezadnje smo tudi mi testirali en sam telefon te znamke, pa bi si želeli še kakšnega –, ampak bom omenil samo še to, da bi uspeh s telefoni in utrditev znamke lahko odprla še vrata za plejado drugih naprav, ki obstajajo v Xiaomijevem ekosistemu, od zapestnic do televizorjev, skirojev in še marsičesa. Naj leto 2019 prinese kaj več vneme, saj je za trg škoda, da konkurenca ni taka, kot bi lahko bila.

K tej nič ne prispevajo niti preostali pretendenti. Alcatel je lani zamenjal uvoznika, ker se je prejšnji ukvarjal še z vsem mogočim in je do trgovin ali operaterjev prej spravil kakšen modem kot telefone, toda novi ni pokazal prav nič več. Telefonov smo celo mi preizkusili več, kot jih je v prodaji. Dobro, A1 Smart N9 je bil Alcatel, toda verjetno je prišel po operaterski liniji iz Avstrije. In enako skorajda velja za Wiko. Na testu smo imeli tri od štirih predstavnikov družine View 2, kar nakazuje vsaj na željo tega proizvajalca in aktivno ukvarjanje z novinarji, toda v ponudbi spletnih trgovin trenutno najdem enega. Izvedli so tudi nekaj oglaševanja, vendar s tem hitro zaključili, tako da ne kaže, da bi bila namera poskusiti prodreti v zavest slovenskih kupcev prav resna. Drži, da je za proizvajalce, ki se pretežno osredotočajo na prosto prodajo v naši državi še težje, saj se devetdeset odstotkov telefonov proda pri operaterjih (z vezavo). Toda Wikov nismo videli niti v kakšnih zanimivih akcijah v Hoferju, ki bi mu moralo biti v interesu prodajati ugodne telefone ob ponudbi HoT (zakaj diskontni trgovec še vedno ne počne tega na atraktiven način, je tema za kdaj drugič). Kaj je z Motorolo, ne vedo niti v zastopniku računalniškega velikana Lenova. Pripeljala je en telefon, ki je globalno gledano takrat že zaključeval svoj prodajni cikel, potem pa spet tišina. Kljub temu, da so marsikje v tujini mobilniki te znamke ocenjeni kot eni boljših po vrednosti za ceno.

To je velik adut tudi pri izdelkih z napisom Nokia, ki jih zadnji dve leti razvija finsko-kitajska naveza HMD Global. Pa vendar niti ta v Sloveniji še ni naredila kakšnega večjega preboja. Pri Telekomu so bili skoraj celotno lansko leto naprodaj še modeli iz leta 2017. Zdaj se je situacija malce popravila, saj so v ponudbi trije aktualni telefoni. Pri Telemachu ni nobenega, pri A1  pa je slika malo boljša. Vendar niti ta proizvajalec ne vloži ničesar v promocijo, ne oglašuje in ne organizira kakšnega dogodka. Bolj ali manj je izginil tudi Asus, ki se je nekoč še trudil. Sicer prav tako ni prišel dosti dlje od tega, da je kakšnemu od spletnih trgovcev podtaknil določene modele, a zdaj niti tega ne poskuša več. Četudi so linija Zenfone 5 in še posebej igričarski ROG Phone imeli potencial.

Jasno je, da je posel s pametnimi telefoni zašel v podobno sfero kot z osebnimi računalniki. Ponudbe je ogromno, podobnosti med izdelki tudi, marže so majhne in slovenski trg prav tako. Pa vseeno ljudje še vedno menjajo telefone in skupne številke (približno 600 tisoč prodanih vsako leto) so že dolgo zelo podobne. Proizvajalcem, ki se jim ne zdi perspektivno ukvarjati z našo državo (Asus, Google, Oppo, Razer, Vivo, …), skorajda manj zamerim kot tistim, ki se nastopa na našem trgu lotijo pa načelu »bomo že.« Brez oglaševanja, resnega spletnega nastopa, poprodajne podpore, dogovorov z operaterji, testnih telefonov in aktivnega ukvarjanja s tem, da se o tvojih izdelkih govori, pač ni nič.

Naslovna fotografija: Xiaomi

The post Zaradi polovičarstva Xiaomijevega in ostalih uvoznikov se je v Sloveniji zasidral triumvirat Samsunga, Huaweija in Appla appeared first on Tehnozvezdje.

Resnici na ljubo podjetja malo kolobarijo s svojimi strategijami. Prav Samsung je na primer pri prvih petih Galaxyjih S hotel vso pozornost zase in je prirejal svoje dogodke, za štirico so celotno svetovno novinarsko srenjo celo zbrali v New Yorku. Toda potem so šestico in sedmico predstavili v Barceloni na predvečer ali prvi dan sejma, lani pa so, zaradi zamude pri testiranju baterij po epizodi z Note7, spet pripravili ločeno predstavitev mesec kasneje. V Barceloni pa smo bili deležni tablic in prenosnikov. Tokrat se pod Montjuic vračajo z dvojcem Galaxy S9 in Galaxy S9+.

Glede na stotine »pobeglih« fotografij in informacij, pa tudi po tem, kar smo sami uspeli izvedeti, prav veliko presenečenj niso prihranili. Navzven bosta telefona precej podobna osmicam, ki sta bili med najbolj seksi telefoni lanskega leta. Zato ne menjaj zmagovite oblike. Še posebej, če ostali v glavnem producirajo generične kopije eden drugega (in Samsung in Appla). Tudi velikost in zaslona bodo enaki. Glavna razlika bo v fotoaparatu, kjer so lani stvari pustili skoraj enake kot pri S7, zato je skrajni čas za konkretno nadgradnjo. Večji Plus bo dobil dvooki pogled, tako kot Note8, mali S8 pa bo ostal pri enojnem fotoaparatu. Bosta pa verjetno oba podpirala snemanje 4K pri 60 fps in počasne posnetke z 960 fps (kot Sonyjeve najzmogljivejše Xperie), na kar nakazuje spodnji video. Obljubljajo tudi precej izboljšano zajemanje v slabi svetlobi. Vsaj malo primernejša, kar se fotoaparata tiče, a še vedno ne idealna, bo tokrat pozicija čitalnika prstnih odtisov. V bistvu enaka kot pri srednjerazrednem modelu Galaxy A8. Kar pa se utegne spremeniti, je cena. Ne bom presenečen, če bo dražja od obeh devetic dosegla nivo doslej najdražjega Samsungovega telefona, torej se izenačila z Note8 na evru manj kot tisoč evrih.

https://www.youtube.com/watch?v=JRncyWWBbQY

Huawei bo tokrat ubral obratno taktiko in še ne bo predstavljal nove linije P. Dogodek zanjo bo mesec dni kasneje, 27. marca, pripravil v Parizu. Tako bomo v Barceloni videli nove tablice in osebne računalnike, pri katerih bi bilo kitajsko podjetje rado precej bolj vidno in prepoznavno, v zadnjih letih tudi kaže atraktivne proizvode, a jih ne zna prodajati. Težko je napovedati, če bo tokrat kaj bolj uspešno, predvsem pa, če bo pokazalo kaj takega, kar bi bilo zanimivo za širše množice. Dosedanji pecejaški poskusi Huaweija so bili precej usmerjeni v zgornji cenovni razred in v poslovne uporabnike. Ti pa pogosto svoje naprave dobijo od delodajalcev in pri njih kitajska korporacija z računalniki še ni prodrla. Podobno je pri tablicah. Nekaj zelo spodobnih iz teh logov smo že videli, a prodajno ne pretirano uspešnih. Tokrat upamo na boljše razmerje med kakovostjo in ceno, pa mogoče tudi na pametnejšo izbiro programske opreme. Chrome OS ne bi škodil. Nekaj časa se je šušljajo tudi o novi pametni uri, vendar ni povsem nujno, da jo bodo res pokazali. Če nič drugega, bi zanjo verjetno morali razviti lasten procesor, kajti Qualcomm je zadnjega izdal pred dvema letoma, na njegovi osnovi pa so proizvajalci že pokazali, kar so lahko.

Nekaj informacij pa že imamo tudi o naslednikih družine P10. Skoraj zagotovo se bo imenovala P20, ne P11, in bo imela tri predstavnike. Osrednji bo »standardni« P20, nad njim bo P20 Pro ali Plus, spodaj pa že tradicionalni P20 Lite. Najbolj zanimiv bo Pro, ki bo menda imel trojni fotoaparat – za kakšne namene bodo vgrajena tri tipala še ni povsem jasno – in bo podpiral brezžično polnjenje, kot že Mate 10 Pro pa bo tudi vodoodporen. P20 naj bi ostal pri dvookem fotoaparatu, enako kot dražji model pa bo na zgornjem delu zaslona verjetno imel manjši izrez. Podobno kot iPhone X, a malo manj poudarjeno. Verjetno iz istega razloga – zaradi tipal in druge tehnologije za prepoznavanje obraza. Samsungovi telefoni tega modnega dodatka še ne bodo prevzeli. Huaweijeve cene bodo verjetno približno v liniji 400-600-800 evrov.

Več je trenutno ugibanj okrog druge Huaweijeve znamke Honor. Še posebej v Sloveniji. Honor je bil sicer zadnje mesece zelo aktiven, medtem ko so se ostali večinoma pripravljali na poznozimske splovitve, je predstavil več novih modelov, od katerih pa še noben ni prišel do naše države in morda niti ne bo, ker v kitajski korporaciji resno razmišljajo, kaj sploh storiti, ker sta se začeli znamki preveč prepletati. Tako bo denimo v Sloveniji v prodaji Huawei P smart, ne pa tudi pretežno identični Honor 9 Lite.

Prav tako v Barceloni ne pričakujemo ničesar dramatičnega v taborih LG-ja in HTC-ja. Prvi naj bi ponudil zelo rahlo nadgrajeni V30, potem ko je novo vodstvo zaukazalo popoln redizajn paradnega modela G7. Zelo verjetno pa bodo predstavili novo nižjerazredno serijo K. Upamo, da tokrat z več osredotočenosti in vsesplošno boljšimi specifikacijami kot pri predhodnikih, ki so bili solidni samo na nekaterih področjih in precej povprečni na drugih. Tajvanski proizvajalec, ki je prodal polovico razvojne ekipe Googlu in nedavno odpustil »telefonskega« šefa (podjetje se še vedno ukvarja tudi z očali za navidezno resničnost Vive), bo prisoten na sejmu, vendar glavne novosti, modela U12, še ne bo pokazal.

Za razliko od LG-ja je Motorola, v lasti Lenova, v zadnjih letih večinoma dobivala le pohvale za svojo serijo G, ki prav tako nastopa v cenovnem razredu do 300 evrov. Žal je slovenski kupci niso deležni, a nekaj možnosti, da se še letos to spremeni, menda obstaja. Serija G6 bo obsegala tri modele, najboljši in najbolj zanimiv bo kajpak G6 Plus, naj bi pa vsi končno prešli na zaslon s polno visoko ločljivostjo, a bo vsaj eden od trojice še ostal pri procesorju iz nižjega zmogljivostnega razreda. Tudi kakšen dvojni objektiv pri fotoaparatu se utegne pojaviti.

Sony po navadi otvori prvi dan sejma z jutranjo novinarsko konferenco in letos ne bo nič drugače. Skoraj zagotovo bo v Barcelono pripeljal naslednico modela XZ Premium z zaslonom 4K. Poudarek bo spet na fotoaparatu in zaslonu. Pri vsaj enem telefonu, Premiumu ali kakšnem drugem, bo Sony prvič uporabil ekran OLED. Končno pa bo tudi japonski gigant prešel na obliko z manjšimi robovi okrog zaslona in razmerjem stranic dve proti ena.

Potem pa se bo za pozornost borila še množica ostalih. Tajvanski Asus ima v načrtu razgrnitev serije Zenfone 5. Glede na vabila na novinarsko konferenco bo tudi tu poudarek na fotografiji. Telefoni pa bodo seveda z visokim in ozkim zaslonom. Alcatel je kar sam na twitterju napovedal tri nove telefone, od katerih je tisti z oznako 5 na pogled vsekakor zanimiv. Na treh straneh je skoraj samo zaslon, edino čelo (v tem primeru ne brada, kot pri kakšnem od konkurentov) je nekoliko višje. Povsem možno pa je, da ima krovno podjetje TCL na zalogi še kakšnega asa z drugimi znamkami, denimo iz družine Blackberry.

HDM Global bo pripeljal več novih modelov z oznako Nokia, med njimi verjetno Nokio 9 s še izboljšanim fotoaparatom z več objektivi na zadnji strani. Nekako se že postavlja skupna točka vsem proizvajalcem. Telefonska fotografija je že sicer dosegla precej visok nivo in kot smo že nekajkrat ugotavljali, danes vsak dražji mobilnik zajema dovolj spodobne posnetke. Toda očitno je prostora za inovacije in izboljšave še dovolj.

Za kitajski Xiaomi ne vemo, koliko bo prisoten na sejmu, bo pa v tem času najavil tako izpopolnjeni Mi Mix 2s, s še malo manj roba okrog zaslona kot pri Mi Mix 2, in bolj množičnemu trgu namenjeni Mi 7. Tudi v novi »celozaslonski« preobleki. Francoski Wiko se je nedavno združil s še enim tamkajšnjim proizvajalcem telefonov, pri nas neznanim podjetjem Tinno. Glede na to, da je začel v zadnjem času resneje nagovarjati slovenske novinarje, pa ima očitno tudi v naši državi po novem večje ambicije. S čimer ni nič narobe, saj se je trg precej skrčil in rabi nekaj poživitve. Ali bo Slovenijo počasi bolj resno odkril tudi kitajski ZTE, je vprašanje, bo pa tudi ta poskušal biti viden v Barceloni. Med drugim bo verjetno predstavil naslednika dobro sprejetega modela Axon 7, ki je bil eden od redkih s pravima stereo zvočnikoma. Zagotovo bodo kaj izstopajočega imeli tudi na stojnicah znamk, kot so Oppo, Doogee in podobne.

In, če omenimo še sosede, hrvaško podjetje Hangar18 že nekaj mesecev kaže fotografije svojih prihajajočih izdelkov, med drugim z izrezom v zaslonu v jabolčnem slogu in z dvojnim fotoaparatom. Ali lahko s tem spodbudijo večje zanimanje še kje zunaj matične države, ob dejstvu, da lahko kupci na spletu dobijo enake ali celo identične telefone z drugimi napisi, pa je vprašanje.

V vsakem primeru pa se od naslednje sobote (24. februarja) lahko nadejaš podrobnejših poročil in vtisov iz Barcelone. Spremljaj nas tule in na družabnih omrežjih!

The post Katere nove telefone poleg Galaxyja S9 bomo še videli na sejmu MWC 2018 v Barceloni? appeared first on Tehnozvezdje.

Tajvanski HTC je že poleti prodal polovico svojih inženirjev Googlu. Z drugo polovico se namerava boriti naprej, a lahko se vprašamo, kako dolgo bo še lahko zdržal. Na mnogih trgih, tudi v Sloveniji, je že popolnoma utonil v pozabo, četudi mu občasno uspe pripraviti kakšen izdelek z lepim prodajnim potencialom.

Uganke počasi razrešujeta ali pa zapletata, odvisno od zornega kota, japonski Sony in korejski LG. Obema se že dolgo kolca po kakšni večji uspešnici v zgornjem razredu, medtem ko v spodnjem ne zmoreta uspešno tekmovati s cenejšimi kitajskimi tekmeci, razen na domačih trgih. Predsednik uprave prvega Kazuo Hirai je v pogovoru za The Guardian zatrdil, da bodo s telefoni vztrajali:

»Tega ne počnemo zato, ker bi mislili, da pametni telefoni predstavljajo prihodnost, ampak zaradi pomembnosti komunikacijskih naprav. Če izstopimo iz telekomunikacij, bomo zamudili priložnost sodelovanja v naslednjem tehnološkem preobratu.« Sony pač hoče biti ves čas v tehnološkem vrhu, soustvarjati prihodnost, utemeljevati nove kategorije naprav, kar počne že vsaj od Walkmana naprej.

Ne gre za današnje mobilnike, temveč za tisto, kar prihaja za njimi. Moramo spremljati področje in biti pomemben, če se le da vodilni igralec na tem področju. Zaradi tega strateškega razloga je pomembno, da ostajamo, ne nujno v poslu s pametnimi telefoni, temveč v komunikacijskem poslu.

Sony si seveda lahko privošči izdelovanje telefonov, tudi z izgubo, in vse s tem povezane razvojne stroške. Korporacija je enormna, njeni uspešni oddelki (Playstation, …) v zadnjem času prinašajo lepe dobičke, tako ali tako pa razvijajo in proizvajajo nekatere ključne komponente mobilnih naprav, prednostno kajpak fotografska tipala. Poleg tega te tehnologije uporabljajo tudi v resnih fotoaparatih in kamerah, ki so zelo pomemben posel. Prodajajo jih namreč profesionalnim foto- in videografom, produkcijskim hišam in studijem, med katerimi je tudi Sony Pictures, prav tako eden ključnih stebrov poslovanja japonskega konglomerata.

Medtem je situacija v LG-ju bistveno kompleksnejša. Korejska korporacija je v bistvu še večji izdelovalec komponent – pomnilnika, zaslonov, baterij in še marsičesa – in telefoni so prav tako nekakšen stranski proizvod vsega tega. Ampak to ni dovolj, ker ne prinašajo ničesar izstopajočega, pa tudi cenovno ne spodkopavajo konkurence. Pred koncem leta je »telefonski« oddelek po več letih četrtletnih rdečih številk dobil novega šefa. In ta se je hitro odločil, da zdajšnja smer ne vodi v boljše čase, navkljub dokaj pozitivno sprejetemu V30. Konec prihodnjega meseca na sejmu MWC v Barceloni bi moralo podjetje po tradiciji predstaviti nov paradni izdelek, predvidoma imenovan G7, toda najprej so se pojavile govorice o preimenovanju tega modela, kasneje pa informacije, da je prav taisti gospod Jo Seong-jin naročil popolno revizijo razvoja G7 in njegov redizajn, kar bo predstavitev zamaknilo za vsaj mesec ali dva. Hkrati pa je na sejmu CES tudi izjavil, da se ne bodo več držali uveljavljenih terminov lansiranja novih telefonov (kot je bil MWC ali poznopoletna IFA), temveč jih bodo predstavljali »po potrebi«.

Vprašljiva je tudi prihodnost nekaterih drugih. Lenovo se je bolj ali manj osredotočil na Motorolo in z njo bo, glede na govorice, letos še na polno napadal. Vsaj kar se tiče novih modelov, bomo videli, ali bo vložek v njihovo oglaševanje in izpostavljenost pri prodajalcih kaj večji. TCL je v zadnjih letih »nakupil« kopico znamk, poleg staroselca Alcatela še Blackberry, Palm in Vertu, toda pravega preboja ni. Celo nasprotno, zdi se da sape zmanjkuje in da od ambicij postati »Zara mobilne telefonije« ni ostalo več veliko. Tudi Asus je nekoč kazal več potenciala, inoviral pri fotografskih tehnologijah, a telefona, ki bi celokupno prepričal, ni znal in zmogel poslati v prodajo. Obupal najbrž ne bo, je pa zagotovo že zmanjšal ambicije na tem področju. Prosperirajo pa določeni lokalni igralci, denimo afriški, ki jih na tem koncu sveta sploh ne poznamo, a so našli svoje priložnosti (zaradi boljšega poznavanja trga) in uspešne poslovne modele. Tako se ponekod majhnim izplača posel, ki se konkretno večjim ne izide. A slednji lahko v njem vztrajajo – dokler se menedžment ne odloči drugače.

The post Sony bo še vztrajal, kaj pa LG? appeared first on Tehnozvezdje.

Seveda vas ni bilo tako malo, ki ste napovedali nakup novega telefona v letu 2018. Zato, ker je stari že prepočasen ali na kakšen drug način še komajda ustrezen. Želje pa so različne, od (cenejšega) naslednika iPhona X in novega iPhona SE, do kakšnega Xiaomija in Samsungovega domnevnega prihajajočega preklopnega modela.

Precejšnja pričakovanja še vedno vzbujajo poskusi integracije čitalnika prstnih odtisov v samo zaslon. To bi po mnenju več bralcev uporabniško izkušnjo povzdignilo še na višjo raven, omogočilo še večji zaslon ali manjši telefon in bi bilo nasploh super in futuristično. V zvezi s telefoni je nekdo omenil tudi napredek pri baterijah, ki ga obeta združevanje litija in grafena, pa tudi možnosti, ki jih dajejo upogljivi zasloni OLED. Nekateri pa ste bili bolj skromni in zgolj računate na nakup nove tablie (kajpak iPada), pametne ure ali rekreativne zapestnice.

Naše bralce precej vznemirja umetna inteligenca. Zanima jih, kako se bo denimo zaradi nje na dolgi rok izkazal Huawei Mate 10 Pro, pa tudi, kako bo AI v splošnem spremenila naša življenja. Med drugim, kakšen bo napredek pri iskanju podatkov in izdelavi statistik. Nekatere vas zanima, kako bodo napredovale in v vsakdanjost prodirale tehnologije, kot so blockcahin, lightning network, kvantna mehanika, zamenjave za zaslone z e-črnilom in še kaj. Radi bi tudi opremili dom s »pametjo«, seveda za razumno ceno in z dobro varnostjo. In videli, kako se bo obogatena resničnost izkazala v gradbeništvu.

Veliko je očitno zanimanja tudi za avtomobilsko področje in prevoz v splošnem. Tako je eden od sodelujočih omenil tunele za ekstremno hiter transport Hyperloop, ki naj bi spremenil koncept potovanja na dolge razdalje. Pričakujete večje ponudbo in bolj dostopne cene električnih avtomobilov. Pa tudi kakšen čisto konkreten avto, denimo Alpine A110.

Računalniški monitorji so pogosto spregledano področje, še toliko bolj, ker zdaj večina kupuje le še prenosnike. A to ne pomeni, da ni več smiselno in priporočljivo postaviti zraven še kakovostnega velikega (širokega) zaslona. Vsaj eden od sodelujočih v nagradni igri se veseli prihoda pravih monitorjev HDR, ki bi bili po svetilnosti primerljivi s televizorji s to oznako.

Več vas je izpostavilo nekaj, za kar bi v letu 2018 res že domnevali in pričakovali, da bo standardna možnost, pa v Sloveniji na žalost še ni. Govorimo o možnosti nakupa vozovnic za vlak po spletu. V bistvu je bil en odgovor še bolj skromen, saj je v osnovi upal zgolj na delujoč kartomat na ljubljanski železniški postaji, ki je nekoč že bil, a pogosto ni bil odziven. Takole trdi naš bralec in z njim se popolnoma strinjamo:

Ker so v tujini kartomati nekaj popolnoma običajnega mislim, da bi se tudi naše železnice lahko modernizirale. Lahko je seveda tudi kakšen drug, še modernejši način nakupa in plačila vozovnic.

Nekaj odgovor pa je šlo tudi v drugo smer. Bralka je zapisala, da bi bila vesela, če bi kdo opozarjal tudi na nevarnosti, ki jih prinaša tehnologija. Denimo o škodljivih učinkih, o informacijah, ki jih delimo s ponudniki. Tudi drug bralec je izpostavil podobno:

Vedno bolj in bolj so naši osebni podatki ter naša zasebnost izpostavljeni raznim nevarnostim na internetu. Internetnega kriminala je vse več in v prihodnje se bo potrebno v veliki meri posvečati tudi temu.

Ste pa tudi taki, ki vas je hiter tehnološki napredek že malce utrudil.

Najbolj me zanima, kako bomo posamezniki in družba dohajali te spremembe. Svet se spreminja hitreje, kot se vrti ,

je pisalo v enem od odgovorov. Drugi pa si je zaželel krajše pavze pri razvoju, da bi sploh lahko preizkusil vse, kar je že na voljo.

Veliko zanimanj in želja torej, nekatere se bodo zanesljivo uresničile že v prihodnjem letu, za izpolnitev drugih bomo najbrž morali počakati malo dlje. Vsekakor pa bomo tudi v prihodnje imeli ogromno tem, ki jih bo treba čim bolj celostno obdelati. In ob tem tudi zahvala za vse pohvale in spodbude, ki so se tudi znašle v vaših zapisih. Tudi sami komaj čakamo, kaj nam prinaša leto 2018.

Zdaj pa seveda še izžrebanci. Obljubili smo pet nagrad – še enkrat hvala vsem podjetjem, ki so prispevala nagrade – in to so prejemniki.

Zvočnik bluetooth Philips Spin 360 prejme Aleš Grm.

Dobitnik drugega zvočnika bluetooth, Sonyjevega SRS-XB10 je Aljaž Vratanar.

Kodo za varnostni paket Kaspersky Total Security prejme Uroš Petkovič.

S Hoferjevo vrečko Wifi2go pa se bosta lahko poigrala Matej Hrustek in Uroš Žilavec.

Prosimo vse nagrajence, da se nam oglasijo po e-pošti in sporočijo naslov za dostavo (tudi ob kodi za program je del darila še kapa, ki jo moramo nekam poslati). Veliko zadovoljstva ob uporabi daril, vsem pa čim več atraktivne, prijazne in varne tehnologije v novem letu!

The post Želje za 2018: Prepoznava prstnih odtisov v zaslonu, spletni nakup vozovnic za vlak, več e-avtov in še marsikaj appeared first on Tehnozvezdje.

Tokratno zbadanje ostalih ponudnikov in mamljenje uporabnikov je dvoplastno. HoT (oz. ekipa v podjetju Ventocom) je v redno ponudbo dodal tarifo Giga, prilagojeno dostopu do interneta. Ta za cent manj kot 15 evrov prinaša 200 GB prenosa podatkov za 30 dni. Diskontni trgovec Hofer pa bo od četrtka naprej akcijsko prodajal škrniclje z imenom wifi2go za 30 evrov, v katerih bo poleg kartice sim s prednaloženim enomesečnim Giga še prenosna dostopna točka LTE. Tako bo lahko kupec hiter internet imel doma ali ga vzel s seboj.

Pri drugih operaterjih že poznamo brezžični nadomestek fiksnega dostopa do interneta. Z namenskim usmerjevalnikom se povežemo v omrežje LTE in potem s telefoni, tablicami in računalniki na to »škatlo«, pa je vse postorjeno. Brez kakšnega vlečenja kablov in če ni preveč hkratnih deskarjev tudi z lepimi hitrostmi. Je bilo pa doslej vendarle nekaj omejitev, pa tudi cene so morda koga odbile, četudi moramo priznati, da so se že nekoliko znižale. Nova tarifa HoT Giga je najbolj agresivna prav pri ceni. S 15 evri je cenejša od vseh konkurenčnih. Telemach Hišni internet, kot rečejo tovrstni ponudbi, svojim fiksnim naročnikom prodaja za 16 evrov, sicer pa za 20. Pri A1 pa je takšna vstopna cena, vendar samo z vezavo, sicer je treba računati na najmanj 25 evrov na mesec. Že res, da ob vezavi naročnik dobi usmerjevalnik za en evro, ampak tega je mogoče v prosti prodaji kupiti za dobrih sto evrov. In če računamo, da Domači internet s hitrostjo 20/5 Mb/s – enako kot pri HoT Giga – z vezavo stane 24 evrov na mesec, se ob cenovni razliki devetih evrov usmerjevalnik pokrije precej prej kot pred iztekom vezave.

Torej se tudi hitrostno v Ventocomu niso pretirano omejevali, kajti 20 megabitov je za večino potreb kar dovolj. Kdor pa za gledanje videa 4K ali kakšen drug namen rabi večjo hitrost in tudi živi na območju, kjer jo dejansko lahko konstantno dobi, bo menda imel možnost za dva evra na mesec dokupiti opcijo LTE+ s hitrostjo 50/10 Mb/s, kar pa je že bolje od marsikaterega fiksnega priključka. Seveda pa omrežja LTE omogočajo še več, vendar bi bilo veselja hitro konec, če bi denimo vsi imeli 300 megabitov. Omejitev so tu že usmerjevalniki, saj jih večina podpira zgolj hitrost kategorije 4, kar pomeni 150/50 Mb/s. A1 v najdražjem paketu ponuja 40/5 megabitov za 40 oz. 30 evrov (z vezavo) na mesec. Telemach pa v edinem paketu dokaj skromnih 8/2.

Razlika je tudi takrat, ko uporabnik doseže 200 GB, ta meja je pri vseh enaka. A1 in Telemach sicer svojo ponudbo oglašujeta kot »neomejen internet«, toda po dvesto gigabajtih se hitrost zniža 2/1 Mb/s, kar je za brskanje po spletu in e-pošto še uporabno, za kaj dosti drugega pa ne. Telemach je na začetku celo pretiraval z upočasnitvijo na 64 Kb/s (!), a je po glasnih kritikah prevzel enak limit kot konkurent. Logika pri HoT-u je drugačna. Če ima uporabnik na svojem računu dovolj dobroimetja, se takrat, ko gigabajti padejo na nič, tarifa samodejno podaljša. V nasprotnem primeru pa velja cena 3,9 centa za megabajt. To pomeni, da bi en sam gigabajt stal 40 evrov, in temu se je na vsak način pametno izogniti. Podaljšana tarifa znova velja 30 dni, zato bi morala biti ob zmerni uporabi povprečna mesečna cena še vedno dokaj ugodna.

Nobena od teh možnosti ni uporabna v tujini, ker je gostovanje (roaming) pri vseh blokirano. Za razliko od ostalih dveh pa HoT Giga omogoča tudi klicanje in pošiljanje sporočil, minuta ali sms/mms stane za tega ponudnika standardnih 3,9 centov.

Kaj pa napravica iz akcijskega škrniclja? Je povsem enak prenosni usmerjevalnik z modemom LTE znamke Alcatel, kot smo ga preizkušali pred časom. Reč dobro in zanesljivo opravlja svojo nalogo, sprejem je v redu, hitrosti tudi, baterija zdrži približno pet do šest ur, zaradi majhnosti in vsega 90 g mase pa jo je res mogoče vedno vzeti s seboj. Točno ta usmerjevalnik je mogoče najti tudi v prosti prodaji, lani je v Hoferju stal 50 evrov, drugod je kakšen evro dražji. Podobna alternativa temu Alcatelu je denimo Huaweijeva napravica, ki ima še zaslonček za prikazovanje najbolj pomembnih informacij. Kdor pa bi rad kakšen bolj zmogljiv domači usmerjevalnik z večjim dosegom, podporo brezžičnemu omrežju na frekvenci 5 GHz, žičnimi priključki, mogoče vhodom USB in še čim, pa lahko poseže po podobnem Huaweijevem modelu, kot ga ponujajo operaterji, ali denimo TP-Linku. S tako kombinacijo solidnega usmerjevalnika in storitve za dobro ceno mobilni internet dejansko postaja resna alternativa fiksnemu.

The post HoT bi razburkal še dostop do interneta appeared first on Tehnozvezdje.

Ob vsej množici proizvajalcev in znamk pametnih telefonov je kar malo neverjetno in žalostno, da je resna izbira zreducirana na peščico imen. Še posebej, ker bi večja izbira lahko spodbudila kupovanje mobilnikov v prosti prodaji. Obstaja veliko modelov v nižjem (150-300 evrov) in srednjem cenovnem razredu (300-500 evrov), ki jih v Sloveniji ni mogoče kupiti, razen pri kakšnem sivem uvozniku. So pa zelo zanimivi in dobra alternativa precej dražjim izdelkom pri nas najbolj čislanih znamk. Pri teh je treba marsikdaj odšteti kar sto do dvesto evrov več za podobne strojne lastnosti. Ker pa so pri operaterjih, se z njimi »delajo količine«, in trojica iz uvoda po moji oceni obvladuje kakšne tri četrtine trga, ki na leto v Sloveniji že dolgo obsega približno 600 tisoč telefonov.

Zakaj so poniknili vsi ostali nekdanji pomembneži, novincem pa ne uspe nikakršen preboj? Za Nokio je precej jasno. HTC je nehal vlagati v oglaševanje ter odnos z operaterji in uporabniki, zato se je povsem izgubil. Ne samo v Sloveniji. Podobno Sony, oba pa ves čas tepe še cenovna nekonkurenčnost. LG od G3 ali mogoče G4 preprosto nima posebej atraktivnih izdelkov, ne v višjem ne v nižjih segmentih, kjer ga je dodobra izrinil Huaweijev Honor. Kar nekaj kupcev pa se za 150 ali 200 evrov verjetno raje obrača k naročanju Xiaomijev in drugih »kitajcev« po spletu.

Lenovo je s precej pompa vstopil na trg pred dvema letoma in pol, potem so bili kakšne pol leta njegovi telefoni v akcijah povsod, celo pri ponudnikih električne energije, nakar je prvoten zanos izhlapel in nove generacije izdelkov so Slovenijo pretežno obšle. Res je, da niti na globalni ravni podjetje ni imelo kakšnega večjega hita, ampak modeli, kot je P2, so v tujini vseeno kar priljubljeni med tistimi, ki iščejo najboljšo vrednost za zmerno ceno, se pravi kakšnih 200 evrov brez vezave. Lani je podjetje še enkrat poskusilo, takrat z izdelki Motorola, ki so tudi v lasti kitajske korporacije. Spet so bile napovedi smele, ampak nič kaj zagnano oglaševanje in osredotočanje na napačne modele ni dalo rezultatov. Nato so letos modeli Moto izostali. Predstavniki Lenova so večkrat zagotavljali, da G5, Z2 Play in druščina prihajajo zdaj zdaj, pa jih še vedno ni ne pri operaterjih ne pri klasičnih trgovcih. Glede na to, da smo že sredi novembra, jih niti ne pričakujem. Kar pa je škoda, ker je družina G5 ponuja enega najboljših razmerij med ceno in kvaliteto, Moto X4 pa je izjemno obetaven telefon srednjega razreda, po tujih testih z veliko pozitivnimi in skoraj nobeno negativno lastnostjo.

Alcatel je ves čas nekako sramežljivo prisoten, večinoma s cenejšimi modeli, ampak nikoli s kakšno konkretno akcijo. Res je, da nasploh tej znamki zadnje čase nekoliko pohaja sapa, saj so druge kitajske veliko bolj propulzivne in z zanimivejšimi izdelki. Francoski Wiko se prav tako občasno kje pojavi, a ne prav resno in celovito. Enako Asus, ki je s prenosniki kar uspešen, telefone pa, podobno kot Lenovo, obravnava bolj kot postransko dejavnost. Večkrat je na trg vstopal Coolpad, pa nato vsakič zelo hitro obupal. Verjetno tudi zato, ker razmere v podjetju nasploh niso najboljše. Najbrž pa so tudi ugotovili, da so slovenski trgovci in kupci zahtevni. Nekoč so se pri Tušmobilu pojavili celo izdelki Meizu, a tudi precej hitro poniknili.

Jasno je, da brez konkretnega vložka v oglaševanje, odnose z operaterji, poprodajne storitve in še kaj, ni mogoče dosegati rezultatov. Zelo očitna je razlika med Huaweijem, ki je v zadnjih letih investiral veliko denarja v osvajanje tržnega deleža (tudi) v Sloveniji, in Lenovom, ki teh evrov ni dal na stran, in ga tako ni nikjer. Vendar ne verjamem, da ni potenciala. Dobre izdelke se za pravo ceno vedno da prodajati. Seveda znamka nekaj pomeni in se je težko boriti proti uveljavljenim igralcem, ki samo zaradi svojega imena prodajo več tisoč telefonov vsak teden ali mesec. Toda najlažje se je izgovarjati, da ni denarja za naskok na vsaj del pogače. Priložnost dejansko že dolgo ni bila tako dobra, ker je, kot rečeno, konkurenca res skrčena. In če ne gre pri operaterjih, je mogoče vredno poskusiti z dobrimi cenami pri spletnih trgovcih. Samo uporabnikov HoT-a in Boba, ki večinoma kupujejo telefone v prosti prodaji, je več kot sto tisoč. Pa tudi marsikdo ob uporabnikov glavnih operaterjev ne želi vezave in tudi ne namerava plačati izjemno visoke cene za telefon.

Zagotovo omenjena podjetja vedo še kaj več od mene in jim je jasno, kaj vse je še potrebno za tekmovanje s Samsungom in Applom. Vseeno pa imam občutek, da razen pri peščici izzivalcev ni prepotrebnega naboja in želje. Vsi imajo druge posle (prodajo računalnikov, strežnikov, omrežne opreme in kdo ve še česa), od katerih očitno dokaj dobro živijo, s telefoni pa se ukvarjajo bolj po službeni dolžnosti ali še toliko ne. Kar je veliko škoda. Tako zanje, še toliko bolj pa za kupce.

The post Kje so Motorola in vsi ostali izzivalci Samsunga, Huaweija in Appla? appeared first on Tehnozvezdje.

Pred dvema letoma je bil Alcatel Idol 3 eden bolj zanimivih modelov srednjega razreda. Strojno je bil soliden, imel je velik in lep zaslon, kovinsko ohišje, kar takrat še ni bila norma, in tudi unikatno lastnost sprednje strani, ki je bila s stereo zvočniki v bistvu spodaj in zgoraj enaka in je lahko uporabnik obrnil telefon, kakor je želel. Idol 4 je nadaljeval v podobni smeri, a so se že pojavili močni tekmeci, podobno pa bo verjetno tudi s svežima modeloma Idol 5 in Idol 5s.

Četudi s ta na pogled zelo podobna in ju loči samo ena črka v imenu, gre v bistvu za dva povsem različna izdelka. Idol 5, ki bo v prosti prodaji stal 240 evrov, na vsakem koraku daje vedeti, da je iz nižjega cenovnega razreda. Delno je kovinski in delno plastičen, Mediatekov procesor je manj zmogljiv od tistega v 5s, fotoaparat je prav tako slabši, čeprav ima nazivno višjo ločljivost (13 milijonov točk proti 12-im), saj je tipalo manjše, in vgrajene shrambe je zgolj 16 GB. Tudi zaslon, znova po diagonali in ločljivosti enak (5,2 palca, Full HD), ni enako kakovosten. Razlika je nekje na ravni Huaweija P10 in Honorja 9.

V vsakem primeru Idol 5s s priporočeno ceno 400 evrov izgleda mnogo naprednejši telefon in tudi boljši v rokah. Daje namreč precej bolj trden občutek, četudi sprednje steklo ni enako lepo integrirano v celotno obliko. Nekako podobno, kot je bilo pri prvem Oneplusu. A kljub temu da dražji model poganja osemjedrni procesor Helio P20, da ima tri gigabajte pomnilnika in 32 GB shrambe, na papirju spodoben fotoaparat z 12 milijoni točk (in osmimi milijoni spredaj), priključek USB-C (za razliko od microUSB pri cenejšem) in v štartu Android 7.1, bo vseeno težko konkuriral tako omenjenemu Honorju, kot Moto X4 in še nekaterim telefonom v podobnem cenovnem razredu. Ti prinašajo še nekatere trike, denimo vodotesnost, lepšo obliko, dvojni fotoaparat, bluetooth 5, večjo baterijo in še kaj. Zvočnika sta pri 5s ostala, obračanje vmesnika pa ne. Proizvajalci, kot je Alcatel oz. TCL, res morajo ponuditi nekaj več, nekaj posebnega, česar pri družini Idol 5 nisem opazil.

Podjetje poskuša tudi z brezštevilnimi drugimi modeli v nižjem cenovnem razredu. Med njimi je A7 XL, ki ima ob enormnem zaslonu (šest palcev) dvojni fotoaparat v slogu Honorja 6X, kar pomeni glavno tipalo z 12-imi in pomožno z dvema milijonoma točk z dodatne informacije o »globini«. Telefon bo stal 280 evrov.

Kitajsko poreklo proizvajalca pa se pozna pri izdelku Movetime Family watch MT30. To je namreč »pametna« ura za otroke z vgrajenim GPS-om, prek katere lahko starši spremljajo lokacijo otroka. Ura pa ima tipko SOS, da lahko malčki pokličejo na pomoč, če je treba. Ura daje kakovosten vtis, tudi s svojim izgledom, ne bo pa ravno poceni, saj bo priporočena cena 170 evrov. In zdi se mi, da bo v kakšni drugi državi bolj smiselna kot v Sloveniji.

The post Alcatel se še trudi, a od njega pričakujemo več appeared first on Tehnozvezdje.