Wiko View 2 in View 2 Pro: Neobremenjena alternativa
Matjaž Ropret 28. avgusta 2018 ob 07:08

Predpostavke včasih varajo. Poleti sem najprej dobil v roke cenejšega od letošnje dvojice paradnih telefonov znamke Wiko, model View 2. In po tednu ali dveh ter ob pregledovanju tehničnih lastnosti sem predpostavljal, da bo verjetno bolj smiseln nakup od obeh. Pomota! View 2 Pro popolnoma upraviči sto evrov razlike med njima in je kljub samo eni besedici razlike v imenu – na prvi pogled sta telefona skoraj popolnoma enaka – bistveno bolj napreden.

Wiko View 2 Pro
  • Oblika in izdelava
  • Zaslon
  • Fotoaparat
  • Delovanje
  • Programska oprema
  • Cena
3.7

Naj kupim?

Oba telefona imata svoje močne adute, View 2 predvsem ceno in lep zaslon za ta razred, View 2 Pro pa dodaja še kakovostnejše ohišje, hitrejše delovanje in več prostora za podatke, oba pa se ponašata s skoraj nepredelanim Androidom. Že zaradi slednjega sta zanimiva.

Francoska znamka se poskuša s tema izdelkoma postaviti malo bolj med prominentnejše proizvajalce, se izviti iz povsem najcenejšega razreda. Koliko ji bo to uspelo, je še prezgodaj ugotavljati, sta pa vsaj v Slovenijo View 2 in View 2 Pro prišla z nekaj meseci zamude. Toliko, da smo se vmes, hočeš nočeš, povsem navadili na ne povsem cele zaslone, čeravno so ju na sejmu MWC predstavili kot ena prvih telefonov z zarezo. Je pa ta malo neobičajna, polkrožna, saj je v njej samo sprednji fotoaparat. A več o njej malo kasneje. Konkurence seveda ni malo in čez poletje se je še namnožila. Še posebej tam okrog 300 evrov, kolikor stane Pro. A tudi za 200, kot znaša priporočena cena za cenejši model, se pri »kitajcih« in drugje že marsikaj najde. Kako dobro sta za bitko torej pripravljena Francoza?

View 2 je tipičen predstavnik sklepanja kompromisov in Pro odpravlja skoraj vse njegove glavne hibe. V osnovi sta to telefona z zelo razpotegnjenim šestpalčnim zaslonom ločljivosti 720 x 1528 (»HD+«). Spodaj je nekaj roba, zgoraj in ob straneh precej manj. Spodobno delujoč čitalnik prstnih odtisov je zadaj, bolj ubog zvočnik spodaj, izhod za slušalke zgoraj. Klasična zasnova in tokrat tudi ni bilo več odstranljive zadnje strani, kot pri prvem Viewju, ampak nezamenljiva baterija in izvlečni pladenj za kartice (dvakrat SIM ali enkrat SIM plus microSD). Dolžina ekranov, razmerje je namreč kar 19:9, zaradi precej daleč vanju segajoče zareze pride prav. Tudi njeno skrivanje je slabše kot pri kakšni drugi znamki. In kar je še skupno obema in hkrati zelo pohvalno – imata skoraj povsem čisti izgled Androida, pri Wiku se niso ukvarjali z obsežno preobleko in so namestili le peščico svojih aplikacij. To pripomore k estetiki, prečiščenosti (res ni nobene navlake in podvajanja) in fluidnosti delovanja, ne pa nujno k hitrejšim posodobitvam. Telefona sem vrnil z različico Androida 8.0.0 in majskim varnostnim popravkom.

Kompromisi se pri cenejšem modelu poznajo bolj ali manj povsod, pri dražjem pa predvsem pri fotoaparatu. Od posameznega uporabnika pa je odvisno, koliko ga to iskanje bližnjic do nižje cene moti. Manj zmogljivi od dvojice je čisto funkcionalen, samo malo bolj potrpežljiv je treba biti z njim, ker se ne dogaja vse hipno. In malo konkretneje pritiskati na zaslon, saj nežnih dotikov pogosto ne registrira. In zaslon kljub temu, da ni Full HD, izpade čisto lepo, tudi barve so dovolj živahne, pa še nastavljati se jih da. Povsem v redu za tubo in fejsa. In fotoaparat je dovolj dober za instagram, tiskal pa fotografij z njega tako ali tako nihče ne bo. Težko bi rekel, da se za dva stotaka ne najde še kaj boljšega, vsaj hardversko, toda glede prijaznosti sistema in uporabniškega vmesnika je na enakem nivoju samo še Nokia, pri vseh ostalih je bistveno več okrasja in krame, ki le redko pripomore k lažji in bolj navdušujoči uporabi.

Mogoče je »profesionalni« Wiko cenovno v še zahtevnejšem položaju. Na tristo evrov namreč v akcijah že vpadajo modeli, ki so svojo pot pred nekaj meseci začeli na petdeset do sto evrov višjem izhodišču, pa starejši telefoni višjega razreda, ki še vedno niso za odmet, in tudi neposredna konkurenca je zahtevna. Toda napredek v primerjavi z bratom je res precejšen. Že na otip, saj je ohišje konkretnejše in bolj prestižno. Zaslon je po kakovosti enak ali vsaj ne drastično boljši, zato pa svetlobna leta bolj odziven. Kar pa pripisujem bolj procesorju kot čemu drugemu. Slednji je še vedno iz nižjega Qualcommovega razreda (Snapdragon 450 namesto 435), toda novejši in hitrejši. Razlika je skupaj z dodatnim gigabajtom pomnilnika (štirje so, pri cenejšem pa trije) dramatična. Ne bom trdil, da telefon leti, vsekakor pa deluje dovolj tekoče za nemoteno vsakdanjo uporabo. Tudi prostora za podatke je tu 64 GB, ne zgolj 32 GB. Pri bateriji pa tudi ni kakšne izgube zaradi večjih zmogljivosti, čeprav je kapaciteta enaka. Še vedno se da z enim polnjenjem zdržati tudi dva dni. Samo polnjenje je žal pri obeh še s starim priključkom microUSB in dokaj počasno.

In potem je tu fotoaparat. Dvojen, z dodatnim širokokotnim objektivom. Vendar na žalost še vedno povprečen. To je eno redkih področij, kjer napredek ni ravno opazen. View 2 je glede barv in detajlov kar soliden, zmanjka mu dinamičnega razpona. Pro pa zgolj dodaja (sodčkast) ultraširoki pogled in ohranja omejitve glede dinamike in fotografiranja v slabi svetlobi, ko vse skupaj hitro razpade na neostre podrobnosti in šum. Mislim, da so pri Wiku želeli več in morda bi strojna zasnova to celo omogočala, pa je zmanjkalo ekspertize pri obdelavi signala, kar bi se v prihodnje še dalo izboljšati. Ampak to je samo domneva. Za zdaj sta oba telefona fotografsko povprečna. Občasno jima uspe skočiti nad ta nivo, kdaj pa tudi ostaneta spodaj.

Vsekakor je dodatna izbira dobrodošla in v Franciji zamišljena telefona (ter seveda izdelana na Kitajskem) sta ravno dovolj moderna in drugačna, tako po izgledu kot po uporabniškem vmesniku, in ravno dovolj dobra, da predstavljata zanimivo alternativo bolj izpostavljenim izdelkom.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

 

 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.