»To je tisto za wi-fi?« »Ja, tisto.« Ko sem v trgovini iskal to reč, nisem šel v bolj podrobno razlaganje, bom pa zdajle poskusil opisati, kakšno napravico diskontni trgovec sploh prodaja in čemu služi.
Na embalaži je napisano Alcatel link zone, v prospektu so ga oglaševali kot usmerjevalnik wlan, v praksi pa je to prenosna dostopna točka, ki se poveže v mobilno omrežje, nanjo pa se nato priključijo prenosniki, tablice, telefoni, in tako dobijo dostop v internet. Približno tako, kot če bi dostopno točko (mobile hotspot) vključili na telefonu, samo da je to samostojna naprava, s svojo kartico SIM in baterijo. Pogosta oznaka zanje je mifi.
Atraktivnost tega izdelka je v ceni – v tej konkretni ponudbi namreč stane 50 evrov –, in v podpori za omrežja LTE. Na vseh, v Sloveniji uporabljanih frekvencah (800, 1800, 2600 MHz oz. frekvenčna območja 20, 3 in 1). V napravico je treba vstaviti kartico SIM (velikosti micro SIM, kar pomeni, da je za kartice nano potreben adapter), potem pa vpisati kodo PIN in zadeva se poveže. Kartica je lahko naročniška ali predplačniška, seveda pa mora biti vključen kakšen gigabajt, da ima vse skupaj smisel. Nastavitve za posamezna omrežja so že vpisane, tako da uporabnik s tem nima dela. Najvišja hitrost prenosa podatkov je 150/50 Mb/s (LTE cat. 4).
Ko je kartica v usmerjevalniku, vstavljanje, še posebej s prilagojevalnikom lahko vzame nekaj časa, ker je poklopec zanjo precej majav, se je treba povezati na omrežje, ki ga ustvari. Na notranji strani pokrova je napisano privzeto geslo, ki ga je mogoče potem spremeniti (skupaj z imenom omrežja). Potem je treba ali v brskalniku vpisati naslov 192.168.1.1 ali pa odpreti aplikacijo alcatel link, ki jo v trgovinah app store in play store. Ta najprej zahteva geslo (privzeto je admin), nato pa kodo PIN za kartico SIM. Potem se v izbirnikih da vse nastaviti po svoje, na glavnem zaslonu aplikacije pa spremljati količino prenesenih podatkov in stanje baterije. Indikatorske diode na napravici zasvetijo samo takrat, kadar uporabnik pritisne na tipko.
Sprejem signala je po prvih vtisih kar soliden in tudi hitrosti so v redu. Večinoma bosta zasedenost bazne postaje in omejitev pri naročnini bolj zniževala hitrost kot omejitev same naprave pri 150 megabitih. Obljubljeno sedemurno trajanje baterije je mogoče malo optimistično, ampak realno bi moralo biti avtonomije za kakšnih pet ur. Ob stalnem pretakanju podatkov malo manj, ampak verjetno bo povezava vzpostavljena pretežno zato, da se podatki sproti shranjujejo, da lahko vmes kaj preverimo na spletu in da smo na tekočem z e-pošto. Vstaviti je mogoče tudi kartico micro SD in tako pridobiti dostop do datotek prek omrežja, zdi pa se mi, da bo primarna naloga vseeno dostop do interneta.
Alcatelov usmerjevalnik je dovolj majhen in lahek (približno 80 g), da ga je mogoče vedno imeti pri sebi, ker se polni s standardnim polnilnikom micro USB, pa tudi ni težko poskrbeti za novo zalogo energije, kadar je začne zmanjkovati. Priporočam ga vsem, ki rabijo povezljivost na terenu in imajo v tablici ali prenosniku samo podporo za wi-fi. Dodatne kartice SIM za prenos podatkov, ali znotraj obstoječega naročniškega paketa ali posebej, danes ni težko dobiti.
Brez komentarjev