Slovenija je zahteven trg. Mogoče pri telefonih za odtenek manj kot pri kakšni drugi manj množični zadevi, toda za uspeh je treba garati, in tudi ko ga dosežeš, je nagrada mizerna v primerjavi s kakšno večjo državo. Pa vendar to ni opravičilo za polovičarske pristope in poslovanje na osnovi upanja. »Saj bo šlo.« Ne! Brez resnega vložka na vseh koncih bo šlo bolj slabo.
Če kdaj po prejšnji menjavi garniture, ko so svoje pozicije novim povzpetnikom prepustili Motorola, Nokia in Sony Ericsson, je zdaj priložnost za resen naskok na telefonski trg. V Sloveniji se je skrčil na komaj kaj več kot tri pomembne igralce. Samsung in Huawei (vključno s sicer navidez samostojnim Honorjem) se zdaj z vsak približno tretjinskim tržnim deležem bodeta za primat, Apple se drži svoje petine ali malo manj, nekje v ozadju caplja še LG, ki je bil nekoč že precej močnejši, vsi ostali pa so ali omagali ali pa se še niso uspeli povzpeti. HTC-ju, Sonyju, Motoroli (pod okriljem Lenova) in še kakšni od močnih znamk iz začetkov androidnega obdobja je popolnoma pošla sapa. To odpira priložnost za proizvajalce, kot so Alcatel, (nova) Nokia, Xiaomi, Wiko in drugi, vendar je ti ne znajo zares izkoristiti.
Uradni uvoznik kitajskega Xiaomija, hrvaško podjetje Venkon Technix, je tipičen primer polovičarstva. Družba pokriva večino držav nekdanje Jugoslavije in Avstrijo in je lani poleti začela ponujati omenjene telefone tudi pri nas. Ne morem komentirati, kako so se posla lotili drugod, po pol leta pa lahko rečem, da bi se v Sloveniji dalo z nekaj več volje, ljudmi in začetne investicije narediti veliko več. Ključna stvar, ki jo vedno znova poslušamo, pri LG-ju, Xiaomiju in še kom, je tole: »Oglaševali ne bomo, ker vse dajemo v ceno.« To je že prva in največja zabloda. Naj si o oglaševanju mislimo kar koli, je dejstvo, da se brez njega ne da prodreti. Seveda se ga da izvajati na različne načine, poglejte Huawei, toda ljudem je treba tako ali drugače na skoraj vsakem koraku pomoliti izdelke pod nos. Če jih ima samo operater ali Big bang na policah, še zdaleč ni dovolj. Določeni navdušenci, ki vedo, kaj iščejo, jih bodo prišli kupit, drugi kupci pa bodo ostali pri tem, kar poznajo.
Z operaterji smo že pri naslednji točki. Uvoznik doslej še ni prepričal vodilnega operaterja, naj v ponudbo vključi telefone Xiaomi. Vemo, da je s tem na začetku imel težave tudi kdo drug, ki je zdaj nepogrešljiv del nabora telefonov pri Telekomu. Vendar, če ima operater pripombe na servisno storitev in/ali na izpolnjevanje njegovih tehničnih parametrov in če proizvajalec stoji za uvoznikom, naj oba skupaj v programski-strojni opremi odpravita neskladja s Telekomovim omrežjem in poskrbita, da najbolj zanimivi telefoni po hitrem postopku pridejo tja.
Xiaomi je v Veliki Britaniji tudi pripravil odmeven dogodek in prodajno akcijo ob uradnem vstopu na trg, pri nas pa česa takega nismo videli. Zgolj pri enem operaterju so bili na prvi dan prodaje telefoni skoraj zastonj (z vezavo, seveda), sicer pa nikakršnega buma. Ta se sicer lahko sprevrže v bumerang, če prvi kupci niso zadovoljni, pa vseeno bi nekaj več samozavesti in opozarjanja nase le pričakovali. Prav tako je na spletu in družabnih omrežjih uvoznik tako sramežljiv (kako sploh ugotoviti, katera je njegova prava stran na Facebooku, in zakaj ta nima nekaj deset tisoč sledilcev?), da so precej bolj opazni tisti, ki telefone te znamke uvažajo na lastno pest ali jih propagirajo v kitajskih spletnih trgovinah, kjer so tudi občutno cenejši in so tako trditve, da gre celoten marketinški proračun v končno ceno, videti še bolj bizarne.
Še bi lahko našteval pomanjkljivosti tega vstopa na trg – navsezadnje smo tudi mi testirali en sam telefon te znamke, pa bi si želeli še kakšnega –, ampak bom omenil samo še to, da bi uspeh s telefoni in utrditev znamke lahko odprla še vrata za plejado drugih naprav, ki obstajajo v Xiaomijevem ekosistemu, od zapestnic do televizorjev, skirojev in še marsičesa. Naj leto 2019 prinese kaj več vneme, saj je za trg škoda, da konkurenca ni taka, kot bi lahko bila.
K tej nič ne prispevajo niti preostali pretendenti. Alcatel je lani zamenjal uvoznika, ker se je prejšnji ukvarjal še z vsem mogočim in je do trgovin ali operaterjev prej spravil kakšen modem kot telefone, toda novi ni pokazal prav nič več. Telefonov smo celo mi preizkusili več, kot jih je v prodaji. Dobro, A1 Smart N9 je bil Alcatel, toda verjetno je prišel po operaterski liniji iz Avstrije. In enako skorajda velja za Wiko. Na testu smo imeli tri od štirih predstavnikov družine View 2, kar nakazuje vsaj na željo tega proizvajalca in aktivno ukvarjanje z novinarji, toda v ponudbi spletnih trgovin trenutno najdem enega. Izvedli so tudi nekaj oglaševanja, vendar s tem hitro zaključili, tako da ne kaže, da bi bila namera poskusiti prodreti v zavest slovenskih kupcev prav resna. Drži, da je za proizvajalce, ki se pretežno osredotočajo na prosto prodajo v naši državi še težje, saj se devetdeset odstotkov telefonov proda pri operaterjih (z vezavo). Toda Wikov nismo videli niti v kakšnih zanimivih akcijah v Hoferju, ki bi mu moralo biti v interesu prodajati ugodne telefone ob ponudbi HoT (zakaj diskontni trgovec še vedno ne počne tega na atraktiven način, je tema za kdaj drugič). Kaj je z Motorolo, ne vedo niti v zastopniku računalniškega velikana Lenova. Pripeljala je en telefon, ki je globalno gledano takrat že zaključeval svoj prodajni cikel, potem pa spet tišina. Kljub temu, da so marsikje v tujini mobilniki te znamke ocenjeni kot eni boljših po vrednosti za ceno.
To je velik adut tudi pri izdelkih z napisom Nokia, ki jih zadnji dve leti razvija finsko-kitajska naveza HMD Global. Pa vendar niti ta v Sloveniji še ni naredila kakšnega večjega preboja. Pri Telekomu so bili skoraj celotno lansko leto naprodaj še modeli iz leta 2017. Zdaj se je situacija malce popravila, saj so v ponudbi trije aktualni telefoni. Pri Telemachu ni nobenega, pri A1 pa je slika malo boljša. Vendar niti ta proizvajalec ne vloži ničesar v promocijo, ne oglašuje in ne organizira kakšnega dogodka. Bolj ali manj je izginil tudi Asus, ki se je nekoč še trudil. Sicer prav tako ni prišel dosti dlje od tega, da je kakšnemu od spletnih trgovcev podtaknil določene modele, a zdaj niti tega ne poskuša več. Četudi so linija Zenfone 5 in še posebej igričarski ROG Phone imeli potencial.
Jasno je, da je posel s pametnimi telefoni zašel v podobno sfero kot z osebnimi računalniki. Ponudbe je ogromno, podobnosti med izdelki tudi, marže so majhne in slovenski trg prav tako. Pa vseeno ljudje še vedno menjajo telefone in skupne številke (približno 600 tisoč prodanih vsako leto) so že dolgo zelo podobne. Proizvajalcem, ki se jim ne zdi perspektivno ukvarjati z našo državo (Asus, Google, Oppo, Razer, Vivo, …), skorajda manj zamerim kot tistim, ki se nastopa na našem trgu lotijo pa načelu »bomo že.« Brez oglaševanja, resnega spletnega nastopa, poprodajne podpore, dogovorov z operaterji, testnih telefonov in aktivnega ukvarjanja s tem, da se o tvojih izdelkih govori, pač ni nič.
Naslovna fotografija: Xiaomi
Xiaomi ima super naprave za primerno ceno, vendar pa so za tiste bolj ozaveščene prava nočna mora pri varnosti in zasebnosti. Že sam privacy policy od njih je grozljivka, ko pa sem ugotovil, da celega kupa appov na telefonu (vklj. s tako banalnimi kot npr. Feedback) ne moreš niti disablati, kaj šele odinstalirati (da bi jih menjal z alternativnimi, ki nimajo za današnje čase nesorazmernih zahtev po pravicah, kot jih imajo xiaomijeve), sem sklenil, da kljub relativni superiornosti hardwarea te prisluškovalne naprave ne bom imel v svojem arzenalu. Škoda, res.
Čisto možno, da tudi kaj takega moti operaterje.