Na predstavitvi novega procesorja in prenosnikov Macbook Pro ter Macbook Air so Applovi predstavniki obljubljali približno 20-odstotno pohitritev pri procesorskih in kar do 40-odstotno pri grafičnih nalogah. Oboje glede na prve teste z Macbookom Pro (Air pride v prodajo najbolj zgodaj čez dva tedna)  v osnovi drži, vendar v nekaterih primerih tudi ne, poleg tega je treba upoštevati način, kako so to povečanje zmogljivosti dosegli. Pri grafičnem delu veliko odpade na preprosto povečanje števila grafičnih jeder. Če ima GPU deset jeder namesto osmih (oz. celo samo sedmih v najbolj osnovnem prenosniku), to že samo po sebi prinese pohitritev približno za četrtino. Enako je počel Intel, pa seveda za njim tudi AMD, ko je s povečevanjem števila procesorskih jeder (in niti) ohranjal pri življenju t. i. Moorov zakon, kajti brez tega bi se podvajanje zmogljivosti na vsako leto in pol oz. dve že zdavnaj ustavilo.

Drugo, kar zdaj ugotavljajo testi, je bistveno višja poraba procesorja. M2 je sicer tudi po površini večji od M1, ne samo zaradi dodatnih jeder, temveč še zaradi doseganja višjih taktov. Tudi to je že ničkolikokrat viden način za višanje zmogljivosti. Jedra delujejo z višjimi frekvencami in posledično »vlečejo« več energije, zaradi česar procesor izpade bolj zmogljiv. Medtem ko je M1 med polnimi obremenitvami porabil približno 24 W, jih M2 tudi do 30. Kar pa ima seveda tudi negativne posledice, še posebej v prenosnem računalniku.

Podobno, kot je Marjan pisal o telefonih, velja tudi za prenosnike. Z večjo porabo se povečuje tudi količina odvečne toplote, ki jo je treba nekam odvesti. Če to ni mogoče, mora procesor znižati takt, saj bi se v nasprotnem primeru pregrel. Pri M1 se to praktično ni dogajalo, pri M2 pa se, ko dlje od minute ali dveh deluje na polnih obremenitvah. Na podoben način so Intelovi procesorji Core i7 v primerjavi z i5 zgolj »navita« izvedba iste reči, ki lahko dosega višje takte. Kar se pozna pri opravilih, ki ne trajajo (pre)dolgo. Procesor lahko za nekaj sekund deluje pri najvišjih zmogljivostih in če nato znova upočasni frekvenco, bo temperaturna slika v redu, opravilo pa bo izvedel za tistih približno 20 odstotkov hitreje kot bi ga denimo i5. Toda pri nalogi, ki traja več minut in med katero procesor ves čas deluje »na polno,« sta i7 in i5 in zdaj tudi M2 ter M1 pretežno izenačena. Ob predpostavki, da je hlajenje enako. Enega mora namreč sistem toliko bolj upočasnjevati, da ostaja znotraj temperaturnega okna, in potem ne more pokazati kaj dosti več kot drugi. Drugače je v namiznih računalnikih s konkretnim hlajenjem, tam lahko procesor z višjo porabo pride do izraza.

M1 je (bil) fantastičen procesor prav zaradi nikoli prej videne kombinacije zmogljivosti in energijske učinkovitosti. Toda v Applu ga očitno brez prehoda na proizvodni proces z manjšimi razmaki (3 nm namesto 5 nm) niso mogli opazno pohitriti, zato so se inženirji odločili, da to storijo »na silo.« Rezultat je pričakovan, še posebej ob nespremenjenem hladilnem sistemu z enim samim ventilatorjem. Za vsakdanjo uporabo je ta zadosten in morda bo kdo celo opazil nekaj pohitritve. Za zapisovanje videa, 3D-modeliranje in druga intenzivna opravila pa resne hitrostne pridobitve ne bo. Še toliko manj verjetno v Macbooku Air, kjer je procesor hlajen pasivno, in ne bo presenetljivo, če bo že v osnovi postavljen na nižje hitrosti, s čimer bo razlika v primerjavi z M1 še manjša.  

Naslovna fotografija: Apple

• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!
• 
  KRATKI TEST ASUS Vivobook S14: Šele v pravem kontekstu se pokažejo njegove prednosti

The post Apple je za procesor M2 izvedel klasično Intelovo finto appeared first on Tehnozvezdje.

Predlanski M1 ter lanska M1 Pro in M1 Max so že šokirali in navdušili, kajti njihove zmogljivosti so na ravni bolj ali manj vsega, s čimer se lahko zoperstavita pecejaški duopol AMD in Intel. Zdaj je Apple, ko so mnogi pričakovali novega M2, iz rokava potegnil še enega skritega aduta. Procesorje je namreč že v osnovi zasnoval z vmesnikom, ki omogoča nekakšno spajanje dveh silicijevih rezin (morda celo treh ali štirih?) v tandem, ki ga programska oprema vidi in uporablja kot en procesor. Med njima je pasovne širine neverjetnih 2,5 Tb/s, zaradi česar praktično ni izgub zmogljivosti in tudi zakasnitve so minimalne. Tako je vseh 20 procesorskih (16 zmogljivih in 4 varčna) in 64 grafičnih jeder v praksi menda enako hitrih kot bi šlo za en sam čip. Zaradi večjega procesorja pa je pasovna širina do delovnega pomnilnika celo večja kot pri M1 Max, kar 800 Gb/s.

Procesor so vgradili v namizni računalnik Mac Studio, s katerim bodo nagovarjali ustvarjalce v različnih studijih – video, filmskih, fotografskih, grafičnih, oblikovalskih, arhitekturnih in kar je še takšnih okolij, ki potrebujejo hude zmogljivosti in kjer je nekaj minut krajše obdelovanje vsake naloge ogromnega pomena, saj se časovni prihranki skozi dneve, tedne in mesece seštejejo v konkretne ure. Mac Studio ni dosti večji in približno dvakrat višji kot znani Mac Mini, pri čemer veliko prostora zaseda hladilni sistem. Podobno kot pri prenosnikih Macbook Pro so tokrat vgradili lep nabor priključkov od šestih Thunderbolt 4 (štirje so zadaj in dva spredaj) in dveh USB-A do HDMI, zvočnega izhoda in čitalnika pomnilniških kartic. Reč bo sicer na voljo tudi s procesorjem M1 Max in za osnovno tovrstno konfiguracijo se bodo cene začele malce pod 2500 evri. Najcenejši z M1 Ultra, 64 GB pomnilnika in terabajtom diska SSD bo stal 4889 evrov, najdražji z 8 GB diska pa več kot osem tisočakov. Pa to še ni najhujše, kar Apple pripravlja na osnovi svojih procesorjev, kajti enkrat v prihodnosti sledi še Mac Pro, vendar so ga tokrat zgolj omenili, kaj konkretnega pa o njem niso povedali.

Najmanj enako kot gole zmogljivosti teh sistemov so impresivne številke o zmogljivostih na vat in porabi energije. Sodeč po Applovih grafikonih, s katerimi podjetje res pretirava in nikoli ne pojasni, na kakšni osnovi jih je izrisalo, so njegovi računalniki celo do desetkrat učinkovitejši od primerljivih Intelovih in med majhnimi obremenitvami porabijo komaj kaj več kot deset vatov, medtem ko zmogljivi PC-ji v vsakem primeru zahtevajo 200 ali 300 vatov, med resnim delovanje pa še veliko več, Mac Studio pa komajda preseže 100W. Zanimivo bo videti, ali se bodo številke neodvisnih testov ujemale, vsekakor pa industrijo čaka veliko dela, če želi ujeti, kar je že s prvo generacijo uspelo Applu. Zato se slednjemu nikamor ne mudi z drugo, vprašanje je tudi, kolikšno izboljšanje lahko sploh iztisne v tem trenutku.

K hudim računalnikom sodi hud monitor. Zato so predstavili 27-palčnega Studio Display z ločljivostjo 5K in najvišjo svetilnostjo 600 kandel na m² (klasika za monitorje je 300 kandel). Seveda tudi odlično, profesionalno barvno pravilnostjo in razponom. Posebnost monitorja je vgrajen procesor A13 Bionic, ki je nedolgo tega poganjal linijo telefonov iPhone 11. Zadolžen je za učinkovito delovanje vgrajene spletne kamere s samodejnim kadriranjem in šestih zvočnikov. Še ena nenavadna lastnost je stojalo. Osnovno, pri monitorju, ki ga bodo prodajali za 1899 evrov, namreč omogoča zgolj nagibanje zaslona. Kdor ga bo želel prilagajati še po višini, bo moral za ustrezno stojalo doplačati še štiri stotake! Tipična applovska poslovna poteza.

Fotografije: Apple

The post Apple je hudimano in upravičeno ponosen na svoj procesor M1 Ultra appeared first on Tehnozvezdje.

Tudi iPad Air letnika 2022, v bistvu peta generacija, ima enak dizajn kot prejšnji, ki je usklajen s telefoni iPhone 12 in iPhone 13. Torej malce zaobljen v robovih in z ravnimi stranicami. Zaslon v diagonalo meri 10,9 palcev, razmerje ostaja malo nižje kot 3:2 (23:16), ločljivost pa 2360 x 1640. Zaslon ima širok barvni razpon in zelo dobro najvišjo svetilnost 500 kandel na m², vendar je oboje veljalo že za prejšnjega, verjetno gre za povsem isto stvar. Še naprej ostaja klasičen LCD in ne ponuja hitrejšega osveževanja kot ga zasloni v modelih iPad Pro. Zvočnika sta še naprej zgolj dva.

Osrednja novost je procesor M1, enak, kot ga poznamo že iz prenosnikov Macbook Air in Macbook Pro, namiznih računalnikov Mac Mini in iMac ter tablic iPad Pro. V Applu so na ta čip izjemno ponosni in mu pripisujejo morda celo večjo pomembnost in težo, kot jo v resnici ima. Tako so dejstvu, kakšen prirastek v zmogljivostih prinaša, namenili veliko pozornosti. V procesorskih je menda za 60 odstotkov nad prejšnjim Airom s procesorjem A14 Bionic, v grafiki pa je dvakrat zmogljivejši. Toda, težko bi našli uporabnika iPada, ki bi kot glavno področje, ki ga je treba izboljšati, izpostavil zmogljivosti. Kvečjemu se večina, ki je kupila eno od teh tablic za naprednejšo uporabo od gledanja videa, brskanja po spletu, odgovarjanja na e-pošto, video klicev ali lahkotnih iger, sprašuje, kako izkoristiti izjemno hitrost, ki jo v teoriji ponujajo te tablice. Omejitev je namreč programska oprema, ki bi morala ponujati možnost resne večopravilnosti (z okni) in poganjanja programov za operacijski sistem MacOS, vsaj takrat, ko je tablica priključena na zunanji zaslon. Predstavljajte si to kot Samsungov DeX na steroidih. Dotlej je vgrajevanje ultra zmogljivih procesorjev v te tablice brez pravega pomena.

Za veliko večino uporabnikov bi Apple storil več, če bi osnovni nivo prostora za podatke dvignil z nekoliko omejenih 64 GB na 128 GB. Vendar je izhodiščna kapaciteta ostala enaka, za skok na 256 GB, kolikor marsikdo v resnici ne potrebuje, pa je treba doplačati zajetnih 180 evrov ali več kot četrtino začetne cene. Izboljšali so sprednjo kamero, po novem ima 12-milijonsko tipalo, in ji namenili funkcijo Center Stage, ki zna samodejno kadrirati glede na prepoznavanje obrazov.

Biometrična prijava je prek prepoznave prstnih odtisov v tipki za vklop, kar je na iPadu boljša možnost kot prepoznava obraza, ki jo imajo modeli Pro. Ne zato, ker bi se tehnologija obnesla bolje, temveč znova zaradi Applove trme. Prstnih odtisov je namreč mogoče registrirati pet in so lahko od različnih ljudi (denimo iz istega gospodinjstva), obraz pa samo en, vsi ostali uporabniki pa morajo vedno znova tipkati PIN za odklepanje.

Priključek USB-C tokrat podpira hitrost prenosa podatkov 10 Gb/s, kar je dvakrat hitreje kot pri starem Airu, ni pa vrste Thunderbolt 4, ta priključek ostaja domena iPadov Pro. Različice z možnostjo povezovanja v mobilna omrežja so seveda na ti s tehnologijo 5G. Vsi dodatki, kot so tipkovnice in pisala, ostajajo enaki. Nemške cene se začnejo pri 679 evrih (64 GB Wi-Fi). Za 849 evrov bo mogoče kupiti ali izvedbo Wi-Fi z 256 GB ali Wi-Fi + 5G s 64 GB, polno opremljen iPad Air pa bo v Nemčiji stal 1019 evrov, medtem ko bo v Sloveniji skoraj zagotovo nekaj deset evrov dražji. Nakupni nasvet je enak, kot pri večini tovrstnih Applovih osvežitev. Če kje najdeš predhodnika za dobro ceno, ne oklevaj!

Fotografije: Apple

• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!
• 
  KRATKI TEST ASUS Vivobook S14: Šele v pravem kontekstu se pokažejo njegove prednosti

The post Osveženi iPad Air kaže Applovo osredotočenost na zmogljivosti appeared first on Tehnozvezdje.

Z novo generacijo se spreminja poimenovanje. Če smo lani v telefonih srečevali Snapdragona 865 in letos 888, se bo prihodnje leto paradi procesor imenoval Snapdragon 8 Gen 1 (in verjetno potem l. 2023 Gen 2 in tako naprej). Znova bo imel osem jeder, od tega eno ultra hitro, tri hitra in štiri varčna. Enako zasnovo bo premogel tudi konkurenčni Meditekov Dimensity 9000, ki pa bo vsaj glede frekvenc delovanja posameznih jeder še nekoliko bolj »navit«. Najbrž bo podoben tudi novi Samsungov Exynos. Prav zaradi slednjega, ki ga vgrajujejo v telefone Galaxy S, in seveda zaradi Applovih lastnih procesorjev Axx Bionic ter zatona nekaterih znamk (LG, Sony, …) smo bili lani in letos deležni manj mobilnikov z omenjenimi Snapdragoni. Poleg tega so čipi srednjega razreda, serije 7xx, postali dovolj dobri za marsikateri telefon. Novi 8 Gen 1 naj bi sicer prinesel približno 20-odstotno pohitritev in za 30-odstotkov večjo učinkovitost, tudi zaradi novega proizvodnega procesa z vsega 4 nm velikimi osnovnimi gradniki. Na takega bo prešla tudi konkurenca in številke glede izboljšanja so podobne kot vsako leto, in kot vemo, se vedno ne izkažejo za povsem resnične. Letošnji Snapdragon 888 se je bolj segreval kot lanski 865 in je tudi hitreje porabljal baterijo.

Nenavadna in nič kaj dobrodošla novost, ki so jo posebej izpostavili kot nekaj, kar bo omogočilo povsem nove funkcionalnosti, je neprestano spremljanje sprednje kamere, ali uporabnik gleda v telefon. Na ta način naj bi se naprava hipno odklenila, a tudi samodejno zaklenila, ko ne bi (več) gledali vanjo. Nekaj podobnega so določeni proizvajalci že poskušali doseči na kakšen drug način, z različnimi tipali in še čim, a noben kar s kamero. Omenjena zmožnost bo na voljo v procesorju, upam pa, da je noben proizvajalec ne bo omogočil.

Predstavili so še Snapdragon 8cx Gen 3, ki bo namenjen tankim in lahkim prenosnikom z operacijskim sistemom Windows za Arm (angl. Windows on Arm, WOA). Govorijo o 80-odstotni pohitritvi v primerjavi s prejšnjo generacijo (prilagojeno smo denimo srečali v Microsoftovi napravi Surface Pro X) in 60-odstotni pri grafiki. To se sliši spodbudno in če bo po koncu domnevnega ekskluzivnega partnerstva med Microsoftom in Qualcommom še kdo pripravil podoben procesor na arhitekturi Arm in poskrbel za znižanje ekstremno visokih cen, bo to dobrodošlo. Vendar ne bo dovolj, kajti strojna oprema z nezadostnimi zmogljivostmi predstavlja zgolj en del krivde, da je WOA polomija in da si je Apple nabral za več let prednosti.

Po pravici povedano uporabnikov procesorji v njihovih prenosnikih ne zanimajo. Vsaj ne dlje od tega, »Ali je računalnik dovolj hiter za tisto, kar vsakodnevno počnem z njim.« Kakšnih deset odstotkov entuziastov, profesionalnih ustvarjalcev vsebin in zagrizenih igričarjev ne štejem, za množični trg pa razlika med procesorjem z arhitekturo x86 in tistim na Armovi osnovi nikakor ne dosega distinkcije med bencinom in dizlom ali laškim in unionom. Dvomim celo, da večina brez izobraževanja v kakšnem članku ali kje drugje loči denimo med procesorji i5 različnih generacij. Zato je glavnina govoričenja glede Windows za Arm nesmiselnega. Apple je z družino procesorjev M1, ki jo vgrajuje na svoje novejše Macbooke, Mac minije in iMace, prešel na arhitekturo Arm namesto Intelove x86, toda glede uporabe operacijskega sistema MacOS in programov se ni nič spremenilo. Vse deluje enako kot prej, samo hitreje.

Medtem na Windows za Arm delujejo zgolj 32-bitni programi, za 64-bitne podporo ali emulacijo v Microsoftu pripravljajo že celo večnost, težave so z gonilniki za različno dodatno opremo in še s čim. Že od debakla z Windows RT naprej bi moralo biti vsem jasno, da Windows pomeni združljivost z vsemi programi za ta operacijski sistem. Ne nekaj na pol, pa mogoče potem še kaj dodatnega enkrat v prihodnosti, pa saj marsikdo ne potrebuje vsega, izgovori levo in desno. Za sistem Windows bi morali uporabljati zgolj tiste procesorje, ki omogočajo poganjanje vsega programja, ostali naj bodo namenjeni drugim platformam. Med njimi je lahko tudi WOA, vendar imenovana drugače in z jasnim sporočilom, da to ni pravi Windows. Za WOA, razen glede povezljivosti, tudi ni prave potrebe. Četrta in peta generacija AMD-jevih procesorjev Ryzen (dobro, v prenosnike so prišli šele s tretjo generacijo) in tudi enajsta Intelovih Core so že zelo dobre in četudi morda malo zaostajajo za Applovimi, predstavljajo precejšen napredek v primerjavi s prejšnjimi tako glede zmogljivosti kot glede varčevanja z baterijo in segrevanja. Seveda bi bilo lepo imeti prenosnike z 20-urno avtonomijo in povsem brez ventilatorjev za hlajenje, a na kateri osnovi bodo proizvajalci to dosegli, pretežno zanima nas, poznavalce. Kupce računalnikov pa zanima, da ta napredek ne bo prišel na račun drugih pomembnih lastnosti, še posebej združljivosti s programi.

Naslovna fotografija: Qualcomm

• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!
• 
  KRATKI TEST ASUS Vivobook S14: Šele v pravem kontekstu se pokažejo njegove prednosti

The post Pomembno je, da delujejo vsi programi, ne katere vrste procesor je v prenosniku appeared first on Tehnozvezdje.

Nedavno je prišel še iMac s 24- oz. 23,5-palčnim zaslonom, pa tudi iPad Pro je bil deležen sistema na čipu M1. Toda preden bo Apple nadaljeval zgodbo s čim zmogljivejšim, bo preteklo celo leto dni od predstavitve prvih modelov. Že dolgo so v obtoku ugibanja o M1X ali kakor koli bodo nadeli ime procesorju s še več jedri, predvsem grafičnimi, toda, kot vse kaže, ga le ni tako enostavno izdelati, kot si morda kdo predstavlja. V smislu načrtovanja samega procesorja in nenazadnje pri sami proizvodnji, s čimer je že od lanske jeseni križ. Tudi to bi lahko bil pomemben dejavnik pri odlašanju s predstavitvijo, čeravno je Apple tradicionalno odličen pri tem, da si zagotovi proizvodne kapacitete. Vseeno brez zadostnih količin nima smisla nečesa pošiljati v prodajo. Mimogrede, zgolj v proizvodnih ozkih grlih je po mojem tudi razlog, da iPadi Pro s terabajtom ali dvema prostora za podatke vsebujejo (nepotrebnih) 16 GB delovnega pomnilnika namesto osmih gigabajtov v izvedbah z manjšim »diskom«. Omenjeni M1 v bistvu združuje skoraj celoten računalnik na eni rezini silicija. Tako imajo verjetno na zalogi nekaj presežnih različic s 16 GB in premalo tistih z 8 GB, kar je pripeljalo do nenavadne odločitve pri iPadu Pro. Kajti zdaj vidimo, da v Applu ne nameravajo prenesti določenih programov s sistema MacOS na iPadOS (denimo Final Cut za montiranje videa), ki bi morda potrebovali ali vsaj znali izkoristiti tako količino delovnega pomnilnika.

V osrednjem nastopu na razvijalski konferenci WWDC tako nismo bili deležni niti kakšne predstavitve strojne opreme niti česa spektakularnega pri programski opremi za »tablice«. Pri slednji samo malo izboljšano razporejanje več aplikacij na zaslon, nova orodja za razvijanje aplikacij, za zapiske povsod v sistemu in pripomočke (widgete) na domačen zaslonu. Nič takega, kar bi iPad Pro dejansko povzdignilo na raven prenosnikov. Na Macbooke Pro 14 (predvidoma) in 16 bo najbrž treba počakati do jeseni, morda celo zime. Zelo malo verjetno je, da bi jih predstavljali poleti, česa takega v najvrednejšem svetovnem podjetju še nikoli niso storili. Kar je zoprno za vsakogar, ki z nevoščljivostjo gleda na vse tiste z računalniki, temelječimi na M1, a hkrati ve, da obstoječi modeli zanj niso dovolj »profesionalni«. Pa če imajo premalo priključkov, pomnilnika, zmožnosti pošiljanja slike na več monitorjev ali je posredi kakšna druga omejitev. Zagotovo se bodo morali ti uporabniki za MBP 14 ali 16, še posebej, če prvi res pride z zaslonom mini LED, ločiti od več tisoč evrov, toda določeni že nestrpno čakajo na to »priložnost«. Delo z novimi računalniki bo namreč hitrejše, tišje, z manj priklapljanja na elektriko in nasploh bolj uživaško.

Če bi Apple vztrajal z Intelom in bi v zadnje pol leta dobivali Macbooke s procesorji enajste generacije Core, bi bili prav tako solidno zmogljivi, a seveda v zaostanku za M1, večino časa tihi in z boljšim trajanjem baterije kot pri prejšnjih procesorjih nekdaj dominantnega igralca na tem področju. Toda Apple je presegel tekmece in za Intel je kolikor toliko uspela letina procesorjev prišla prepozno. Dokaj posrečena je bila sicer tudi osma generacija, ki je podvojila število jeder, a napredek je bil pri tem podjetju v zadnjih letih preprosto preskromen.

Po drugi strani je za Apple preskok pri njegovih lastnih procesorjih mogoče celo manjše prekletstvo. Že prva generacija je tako neverjetna, da si je težko predstavljati, kam zadeva še lahko gre, prav tako težko pa jo je, kot kaže, tudi v polnosti izkoristiti s programsko opremo. V operacijskem sistemu MacOS jim to uspeva, skoraj vsako programje, ki ga prilagodijo za novo platformo, je od pol do dvakrat hitrejše kot na računalnikih z Intelovimi procesorji (torej tistimi, ki jih je Apple prodajal pred modeli z M1, in jih v zgornjem delu ponudbe še prodaja). Toda v sistemu iPadOS zadeva ostaja premalo izkoriščena, saj je s tri leta starim iPadom Pro mogoče početi povsem enake stvari kot najnovejšim, le za odtenek počasneje. Ali je to namenoma ali zaradi omejenosti sistema, lahko špekuliramo, toda nič ne kaže, da bi se kdaj v bližnji prihodnosti spremenilo. Kažejo pa zmogljivosti starejših iPadov in iPhonov na to, kako odlični so bili že procesorji iz serije A. Zato marsikdo ne vidi nikakršne potrebe po menjavi. Podobno bo tudi s kupci Macbookov. Če jim Apple ni namenoma skrajšal življenjske dobe s pogostim pisanjem na disk SSD v vlogi pomnilnika, bodo še čez precej let povsem zadovoljni s »hitrostjo« računalnika. In težko jih bo prepričati, da potrebujejo novega. Kajti iz izkušenj vemo, da lepši zasloni, hitrejša povezljivost, novejši priključki in podobne stvari ne prepričajo ljudi v menjavo. Odločilna vidika sta, »računalnik je postal prepočasen«, in morebitno nezadovoljstvo s tipkovnico.

Nakup katerega koli od trojice Macbook Air, Mac Mini ali iMac je ta čas povsem varen. Seveda ob predpostavki, da ti tak računalnik že v osnovi ustreza in ne čakaš na katero od »profesionalnih« zmožnosti, ki jo za zdaj ponujajo samo (že nekoliko zastarele) izvedbe z Intelovimi procesorji. Dvomim, da bo Apple letos osvežil katerega koli od teh modelov. Pri vseh sicer priporočam vsaj 512 GB SSD-ja, še posebej pri iMacu, kjer to poleg dodatnega grafičnega jedra v procesorju prinese še dodatne priključke USB in drugi ventilator za boljše vzdrževanje zmogljivosti na daljše proge. Težje je priporočiti 16 GB pomnilnika, kajti Applovi cenovni pribitki so enormni in lahko kmalu presežejo izhodiščno ceno računalnika. Zato se bo verjetno večina zadovoljila z osnovno konfiguracijo in niti ne bo dosti zgrešila. Preskočite pa lahko Macbook Pro z M1, ker ta res ne prinaša česa otipljivega. Ventilator, še nekoliko svetlejši zaslon in boljši zvočniki težko odtehtajo tristo evrov višjo ceno. Bolje je to razliko investirati v večji vgrajeni disk.  

Fotografiji: Apple

• Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!
• KRATKI TEST ASUS Vivobook S14: Šele v pravem kontekstu se pokažejo njegove prednosti

The post Apple v očeh zahtevnih uporabnikov hiti kot The Eagles in Andrej Šifrer – počasi appeared first on Tehnozvezdje.

Glede na dokaj kratek dogodek, je bilo novosti precej. Začeli so z nekaterimi izboljšavami pri kreditni kartici, ta je na voljo zgolj v ZDA, in pri podkastih, kjer je aplikacija deležna popolnoma novega uporabniškega vmesnika in bo po novem omogočala možnost plačljivih naročnin. Nato je prišla na vrsto strojna oprema. Najprej obeski – iskalniki stvari AirTag, nato osveženi večpredstavnostni predvajalnik Apple TV 4K, pa povsem novi namizni računalnik iMac s procesorjem M1 in 24-palčnim zaslonom, ter nazadnje še nova generacije »tablice« (v resnici že zdavnaj ni več zgolj to) iPad Pro v dveh velikostih – 11 in 12,9 palcev –, prav tako z M1 v notranjosti in zaslonsko tehnologijo mini Led pri večjem modelu. Pojdimo po vrsti, iPad Pro pa ostane za ločen članek, ker se mi zdi najbolj fascinantna od teh naprav.

AirTag

O tem dodatku smo lani brali in poslušali govorice pred vsakim Applovim dogodkom, a je prišel šele zdaj. Gre za majhen žeton, obesek, kakorkoli mu rečemo, ki opravlja podobno nalogo kot nam bolj znani Chipolo. Vendar za razliko od slednjega, ki deluje izključno na osnovi bluetootha, temelji na različici te tehnologije, radijski tehnologiji ultra široke pasovne širine (UWB). Iskalnik se bo integriral v storitev Find My, ki jo poznajo uporabniki iPhonov in ostalih Applovih naprav. Bo uporabnik ne vedel, kam je založil ključe ali kaj drugega, bo na zaslonu telefona dobil »navigacijo« do njih. Ob tem v Applu zagotavljajo spoštovanje zasebnosti in trdijo, da z AirTag ne bo mogoče iskati ljudi, temveč zgolj predmete. Za posamezen AirTag bo treba v Nemčiji (slovenskih cen še ne poznamo) odšteti 35 evrov, komplet štirih pa bo na voljo za 119 evrov.

Apple TV 4K

Predvajalnik in (zasilna) igralna konzola ima po novem z osnovo procesor A12 Bionic, sicer dve generaciji za najnovejšimi iz Applovih mobilnih naprav, a še vedno neprimerno zmogljivejši od tega, kar srečujemo v predvajalnikih in televizorjih v Googlovem ekosistemu. Poleg podpore za format Dolby Vision, ki ga je podpirala že prejšnja generacija, je zdaj taka slika mogoča še pri višji hitrosti osveževanja zaslona. V praksi to pomeni, da lahko denimo prikazuje videe v 4K Dolby Vision s 60 sličicami na sekundo, posnete z enim od telefonov iz linije iPhone 12. Nov daljinski upravljalnik, ki med drugim z drsenjem v krogu po večsmerni tipki omogoča enostavno premikanje po časovnici vsebine, ki je na zaslonu. V bistvu vrnitev izjemno uspelega in priljubljenega elementa uporabniškega vmesnika izvirnega iPoda. Predvajalnik bo omogočal še nastavitev televizorja na bolj pravilne in naravne barve z uporabo tipal v iPhonu, kar se zdi uporabna funkcionalnost, če bo dala ustrezne rezultate. Apple TV 4K z 32 GB prostora za shranjevanje vsebin (serij, filmov, iger) bo v Nemčiji stal 199 evrov, s 64 GB pa 219 evrov.

iMac

To je najbrž od vseh sinoči predstavljenih najtežje pričakovana naprava. Že zato, ker smo lani videli, kaj je prinesla migracija na novo platformo s prvim procesorjem M1, pa tudi zaradi že kar malo zastarele zasnove prejšnjega računalnika vse-v-enem. Sploh model z 21,5-palčnim zaslonom ni več sodil v tretje desetletje tega stoletja. Novi je vsaj za zdaj v eni sami velikosti z zaslonom diagonale 24 palcev. Oblika je podobna iPadu, kot bi slednjega še dodatno povečali in nataknili na minimalističen podstavek. Celoten računalnik ima enako debelino in ta je ekstremna, v tankosti, saj znaša vsega 11,5 mm. Celoten računalnik pa je v »bradi« pod zaslonom. Morda bi ga lahko vseeno toliko odebelili, da bi tudi napajalnik lahko vgradili v sam računalnik, zdaj je namreč posebej, in da bi bilo tiste brade občutno manj. Na voljo bo v kar sedmih različnih barvah ohišja – zeleni, rumeni, oranžni, rožnati, vijolični, modri in srebrni. Kar naj bi prineslo »občutek radosti« v vsak prostor.

Osnova vsega je kajpak M1 z integriranim delovnim pomnilnikom in vsem ostalim, tokrat ga, za razliko od prenosnikov Macbook Air in Pro, hladita dva majhna ventilatorja. V Applu zagotavljajo, da sta z desetimi decibeli skorajda neslišna. Od prejšnje generacije naj bi bil novi iMac za 85 odstotkov zmogljivejši, pri grafičnih opravilih pa tudi za 100 odstotkov, denimo v programu Affinity Photo. Podobno kot pri Macbooku Air bosta dve izvedbi računalnika. Cenejša, začela se bo pri približno tisoč petsto evrih, z osmimi procesorskimi in sedmimi grafičnimi jedri, ter dobrih dvesto evrov dražja, ki bo imela osem grafičnih jeder, poleg tega pa še dva dodatna priključka USB (poleg dveh USB-C 4/Thunderbolt 4) in tipkovnico s čitalnikom prstnih odtisov za vstop v operacijski sistem in potrjevanje v programih.

Zaslon bi bil morda lahko večji, bo pa zagotovo fantastičen. Vsekakor po kakovosti daleč nad veliko večino računalniških monitorjev. Premore ločljivost 4,5K ali drugače povedano 4480 x 2520, 500 kandel svetilnosti (običajno se monitorji gibljejo med 250 in 350 kandelami na m²), visoko pokritost barvnega spektra DCI-P3 in podporo za tehnologijo True Tone, ki samodejno spreminja barve (nastavitev beline) glede na svetlobo v prostoru. Nad zaslonom je spletna kamera polne visoke razločljivosti, kar se sliši bolje od tega, kar vgrajujejo v večino osebnih računalnikov.

Če kaj, potem moti zgolj 8 GB delovnega pomnilnika in 256 GB diska v obeh vstopnih konfiguracijah. Tudi naslednja s 512 GB diska, ki bo v Sloveniji verjetno stala dva tisočaka ali še kakšen evro več, bo še vedno ostala pri 8 GB. Sicer bo to za večino uporabnikov dovolj, pa vendar bi si pri taki ceni želel 16 GB. Za marsikoga bo verjetno še naprej boljša izbira Macbook Air, navsezadnje v tem konkretnem primeru ni mogoče trditi, da namizni računalnik ponuja večje zmogljivosti. Toda za vsakogar, ki ves čas dela (in gleda razvedrilne vsebine) za isto mizo, ter si novega iMaca lahko privošči oz. nakup skozi naslednja leta uporabe upraviči – kar ne bo težko, saj bo najbrž ponujal dolgotrajno hitro delovanje – bo slednji brez dvoma najboljši računalnik, kar jih je kdaj imel.

Fotografije: Apple

The post Končno iMac, kakršnega smo si že dolgo želeli appeared first on Tehnozvezdje.

Enoznačnega nasveta seveda ni, zelo je odvisno od primera do primera. Najbolje si je prebrati ali ogledati teste, preveriti, katere so ključne spremembe, tako izboljšave kot poslabšanja glede na prejšnji model, in se vprašati, kaj mi je pri določenem izdelku pomembno in katere lastnosti so bolj obrobnega pomena. Kajti za nekoga bo končni odgovor drugačen kot za drugega, pač odvisno od potreb, navad in želja.

Absolutno starega! No, mogoče bi vseeno prišel prav novi …

Konkreten primer, ki sem ga zajel tudi v videu, so Samsungovi telefoni serij Galaxy S20 in Galaxy S21. Pred prihodom S21 Ultre sem približno pet mesecev za primarni telefon uporabljal S20 Plus. Kakšen se mi je zdel, sem povedal v videu, je pa že Marjan v testu S21 Plus zaključil z mislijo, da je lahko dvajsetica boljši nakup. Ali drugače povedano, da S21 ne prinaša res omembe vrednega napredka. A vse to je treba postaviti še v cenovno perspektivo. Kajti če sta ceni dovolj blizu, je najbrž bolj smisel nakup novejšega telefona. Razen, če ti je, tako kot meni, bolj všeč stari. Po drugi strani pa med S20 Ultra in S21 Ultra sploh ne imel dileme. Letošnji model je v toliko vidikih izboljšan, lepši in navsezadnje cenejši, kot je bil lanski ob začetku prodaje, da na slednjega niti slučajno ne bi pomislil.

Tipičen primer, kjer je (skoraj) vse odvisno na namena in načina uporabe, so fotoaparati. Ironično so starejši modeli dober nakup za marsikaterega resnega fotografa, medtem ko ljubiteljskim zaradi bistveno lepše delujočega samodejnega ostrenja in sledenja obrazom ter očem vsekakor bolj priporočam aktualno generacijo (ta je lahko v nekaterih primerih »stara« že več kot eno leto). Enako velja za tiste, ki nameravajo predvsem snemati video, kajti na tem področju je zadnje čase napredek največji in se percepcija gledalcev najbolj spreminja. Zato je treba vsaj snemati s sodobnim orodjem, četudi je končni video še vedno v »zgolj« polni visoki ločljivosti.

Pri pametnih oz. športnih urah je kupovanje prejšnje generacije kar dobra strategija. Večina teh izdelkov ima na začetku nekoliko pretirane cene in šele čez približno eno leto ali ob predstavitvi novega modela se toliko spustijo, da so zanimive za širši krog kupcev. Velikih tehnoloških napredkov iz generacije v generacijo pa običajno ni, kvečjemu kakšna dodatna ali malo bolj natančna tipala, drugačni zasloni in mogoče kakšna sprememba v dizajnu.

Televizorji so nekje vmes. Lani denimo ni bilo bistvenih preskokov in kdor se je odločil za model z letnico 2019, sploh pri OLED-ih in še nekaterih dražjih, ni nič zgrešil. Letos pa utegne biti z novo tehnologijo mini LED, vgrajevanjem priključka HDMI 2.1 in še kakšno novostjo – vsaj za nekatere kupce, predvsem igričarje – situacija nekoliko drugačna.

Ni dileme, novi poseka starega v vseh vidikih

So primeri, ko je preskok tako velik, da prejšnja generacija v trenutku postane nezanimiva, četudi bi jo prodajali za polovično ceno (pa je običajno ne). Najbolj pogosto se kaj takega zgodi pri računalnikih, še posebej zaradi procesorjev. Najočitnejši primer v zadnjem času je Applov procesor M1, zaradi česar sta Macbook Air in »osnovni« Macbook Pro neprimerno zmogljivejša in hkrati baterijsko učinkovitejša, pa še tišja povrhu vsega, od vseh prejšnjih Applov prenosnikov. Malo manjši, a vseeno kar konkreten skok je bil pri Intelovih procesorjih Core osme generacije, ki so prišli s štirimi namesto dveh jeder, ali pri AMD-jevih Ryzen serije 4000. Slednja je presegla vsa pričakovanja in tudi konkurenco, potem ko so še procesorji Ryzen z oznakami 3000 pri določenih opravilih pogosto frustrirali uporabnike, čeprav so bili v nekaterih drugih že med boljšimi. Pri Intelu je znova kar opazen napredek pri enajsti generaciji (za prenosnike), saj je hitrostna pridobitev blizu 20-odstotne, grafična skoraj 50-odstotna, pa tudi poraba energije je manjša. Zato so prenosniki s procesorji desete generacije zdaj zanimivi kvečjemu še zato, ker tisti, ki bi jih res želeli kupiti, niso dobavljivi.

Kaj podobnega se lahko zgodi tudi drugod. Denimo pri telefonih s konkretnim napredkom pri fotoaparatu, kot od iPhona XS/XR na 11/11 Pro ali od Galaxyja S10 na S20. Lahko tudi pri zaslonu ali kakšni drugi pomembni lastnosti. Brezpilotni letalniki (droni) so prav tako področje, kjer je napredek skokovit in prejšnje generacije hitro postanejo neatraktivne. Enako baterijska vozila (skiroji, avti, …). V zadnjem času so bili tudi monitorji, miške, tipkovnice in predvsem popolnoma brezžične slušalke deležni toliko dodelav in boljše tehnologije, da bo zagotovo marsikoga zamikalo nekaj iz rubrike novo. Sploh slušalke brez kablov so kategorija, ki še ni dosegla dokončne zrelosti, in trenutna generacija je skoraj svetlobna leta bolj izpopolnjena kot izdelki izpred dveh, kaj šele treh let. A to se hitro spreminja in zdaj že marsikatere izpolnjujejo večino standardnih zahtev. Podobno velja za pametne zvočnike.

Kako so lahko novega tako »zašuštrali«?

Še tretja možna situacija pa so (v vsaj eni ključni lastnosti) odkrito slabši nasledniki. Takrat je nakup prejšnjega modela ne samo boljša, ampak skoraj edina smiselna izbira. Če se proizvajalec odloči za napačen mehanizem tipkovnice (prenosniki Macbook), način prijave v telefon (Google Pixel 4), velikost baterije, oblikovni element ali celoten koncept izdelka (Renault Twingo), potem je to težko premostljiv problem. Dokler ne popravijo zmote in znova predstavijo nekaj uporabnega.

Problem je le, da lahko ena ali dve slabi generaciji zapečatita usodo izdelka. Vendar seveda niso krivi kupci, ti se resda pogosto odločajo neracionalno, pa vendar vedo, kaj jim je pomembno in čemu se ne bodo prilagajali. Kajti pomembno je, da pripomoček omogoča nemoteno delo, če zraven nudi še veliko užitka ob uporabi, toliko bolje. Kadar se da to tega priti s cenejšim izdelkom prejšnje oz. starejše generacije, super. Če to v polnosti omogoča zgolj aktualna, pa tudi nič narobe. Nekdo mora kupovati tudi tisto bleščeče in novo, sicer ne bo denarja za nadaljnji razvoj.

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Bleščeč novi model ali stari za bistveno nižjo ceno? (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Zadnji video, ki me je spodbudil k temu pisanju, je primerjanje več vidikov »hitrosti« Macbooka Air in najnovejšega LG-jevega ultralahkega prenosnika Gram 14 s procesorjem Intel Core enajste generacije na kanalu Max Tech.

Nimam namena polemizirati z Maxom, ki večinoma objavlja poglobljene videe z dobrimi nasveti in zaključki, tudi priporočam ogled tega prispevka, se mi pa vseeno zdi, da takšen poudarek zgolj na zmogljivostih in na navidez nedolžna vprašanja, »čemu bi sploh kupoval kaj drugega,« preveč poveličujejo en sam vidik in niso najboljša popotnica za raznolikost in konkurenčno okolje. Max resda ugotavlja, da je MBA v skoraj vseh pogledih »boljši« kot Gram, saj ima kakovostnejši zaslon, tipkovnico, zvočnike, ohišje in še kaj. Vendar morda ni izbral pravega računalnika za to primerjavo, predvsem pa »spregledal« ključni razlog obstoja LG-jeve linija Gram in zakaj bi kdo izbral enega od teh modelov. Dotični s 14-palčnim zaslonom (ki je, mimogrede, večji od Macbookovega) namreč tehta manj kot kilogram in je približno 40 dag ali za skoraj tretjino njegove mase lažji od Aira. S tem se uvršča v podobno nišno kategorijo kot Huaweijev Matebook X, ki sem ga testiral nedavno. Takega prenosnika nihče ne kupi za zahtevne naloge, kjer pride do izraza vsak atom zmogljivosti, temveč zaradi drugih vrlin. Ker je z njim izjemno prijetno delati na stegnih oz. kolenih, saj ga praktično ne čutiš. Ker ga ni problem prenašati naokrog. Ker imaš lahko dokaj velik zaslon (Gram obstaja tudi v 16- in 17-palčni izvedbi) brez davka pretirane teže.

Rezultati v tej primerjavi se sicer povsem skladajo s temi, ki sem jih tudi sam dobival med testiranjem Macbooka Air, Matebooka X in nazadnje Dellovega XPS-a 13 s podobnim procesorjem enajste generacije. Tudi ta v Geekbenchu pride na nekje 30 odstotkov zaostanka za Applovim računalnikom, bližje ne. Edino v Cinebenchu je za odtenek boljši kot Gram, in kar opazno boljši kot Matebook X, a še vedno ima skoraj pol slabši rezultat kot Macbook. Razlog za to, da preseže ostala dva je kajpak v konkretnejšem hlajenju, saj tu niso ciljali na največ kg mase. Tako lahko pri daljših obremenitvah drži procesor na nekoliko višjih frekvencah. Zaostanek za Applom pa je predvsem posledica tega, kako so v tem podjetju zasnovali celoten sistem na čipu in integracijo vseh ključnih komponent, kar izjemno vpliva na hitrost delovanja, ima pa slabe strani, do katerih še pridemo.

Rezultati programa Geekbench 5 za Macbook Air M1, Dell XPS 13 (9310 s procesorjem enajste generacije) in Lenovo Yoga Slim 7 s procesorjem AMD Ryzen 4800U.

Vse povedano seveda ne pomeni, da Macbook Air z M1 pomete z vsemi prenosniki, ki jih ne poganja ta procesor. Trenutno imamo na testu še prenosnik Lenovo Yoga Slim 7 s procesorjem AMD Ryzen 4800U in ta ima v večini »merilnih« programov podobne rezultate kot MBA, tudi pri delovanju z baterije (kjer je za odtenek počasnejši) je tam tam, in je nasploh prava zverina, glede na to, da prav tako tehta vsega 1,35 kg (pri 14-palčnem zaslonu) in nikakor ne sodi med igričarske, prenosne delovne postaje ali kakšno drugo hudo zmogljivo vrsto. Med tovrstnimi testi si precej pomaga z ventilatorjema, toda med običajnim delovanjem je tudi Yoga povsem tiha, saj večinoma potrebuje aktivno hlajenje zgolj pri zahtevnejših nalogah. Toda to je za zdaj realnost prenosnikov s procesorji AMD ali Intel. Lahko delujejo tudi s pasivnim hlajenjem, kot Huaweijev, vendar bo na daljše proge opazno upočasnjevanje zaradi segrevanja. M1 ga zaradi arhitekture Arm v bistvu ne potrebuje. Ker so inženirji skoraj vse, vključno s pomnilnikom vgradili na sam »procesor«, pa so s tem izničili skoraj vsako čakanje na podatke in to konkretno pohitri delovanje.

Macbook Air je vsekakor zelo dober nakup. Ima veliko dobrih plati in skoraj nobene res slabe. Še najbolj me motijo rahlo neizkoriščena površina za zaslon, Applovo zavračanje zaslonov na dotik v prenosnikih in dokaj drago povečevanje diska in pomnilnika. Vendar je Apple s prehodom na lasten »silicij« še bolj uveljavil mantro, da kupcu mora biti všeč, kar mu proizvajalec ponudi. Ne samo, da ni možnosti nadgrajevanja in da bo treba ob odpovedi česar koli zamenjati najmanj celotno osnovno ploščo in sistem na čipu na njej. Tudi glede nekaterih nišnih zmožnosti, kot je denimo priklapljanje več monitorjev, zunanje grafične kartice in še česa, bo izbira verjetno omejena na največ dva modela z različnima diagonalama zaslona.

Po drugi strani v svetu Windows 10 – pa vem, da nekateri na ta sistem absolutno nočejo, a velja tudi obratno – na srečo še naprej ostaja velika raznovrstnost in tudi koncept vsaj delne modularnosti. Tanjši in lažji imajo večinoma še vedno fiksno pritrjen pomnilnik, toda med nekoliko debelejšimi so zdaj znova stalna praksa klasične reže za pomnilniške module, od katerih je običajno ena prazna, vse več pa je tudi modelov, ki omogočajo najmanj zamenjavo osnovnega diska SSD (m.2 NVMe) ali pa celo dodajanje še enega, kot denimo omenjena Yoga (pa čeprav samo krajše dolžine 2242). Pri tej je mogoče za približno 80 evrov vgraditi še en 512-gigabajtni disk in tako za ugodno ceno priti do terabajta prostora. Ta prenosnik ima tudi večji nabor priključkov, prav tako ponuja zelo solidno avtonomijo pri delovanju z baterije (tudi več kot osem ur), tudi hitrejše polnjenje in celo nekaj igričarskih užitkov. Drugod se da najti še zaslone na dotik, izbire ločljivosti in hitrosti osveževanja, zanimive oblikovne rešitve, mehanske tipkovnice in še kaj.

Nazadnje je tu še cenovni vidik. Z ameriškega gledišča, kjer je začetna cena Macbooka Air (brez davka) 999 evrov, se ta vsekakor zdi izvrstna kupčija. Še s skokom na 512 GB diska, kar ga podraži na 1249 evrov, je še vedno v polju razumnega, če že ne ravno ugodnega. Toda tu je drugače. Začetna cena je malo manj kot 1200 evrov ali 1100 v večini zahodnih držav EU. Za model s 512 GB je v Sloveniji treba odšteti skoraj tisočaka in pol, v Nemčiji se ga dobi za 1300 evrov. Različica s 16 GB pomnilnika (sicer je 8 GB večinoma dovolj, a morda tudi ne) bi bila še 250 evrov dražja. Medtem na Amazonu napovedujejo LG Gram s terabajtnim diskom in 16 GB pomnilnika za 1600 evrov. Za podobno ceno se da dobiti še marsikaj zanimivega, omenjena Yoga pa stane malenkost manj kot vstopni Air.

Applu vsekakor priznavam fantastičen dosežek s čipom M1 in tudi dejstvo, da so z Macbookom Air izdelali zelo, zelo dobro zaokrožen prenosnik. Pa vendar nikakor ne nameravam trditi, da je edina smiselna ali najboljša izbira za vsakogar. Všeč mi je raznolikost in možnost, da vsakdo najde nekaj, kar čim bolj ustreza njegovim zahtevam. Prav tako mi je všeč, da ne diktirajo proizvajalci povsem po svoji volji, koliko stanejo gigabajti, ampak jih lahko uporabniki dodajo še kasneje. Zmogljivost pa navsezadnje ni tako bistvena, kot bi kdo rad prikazal. Za vsakdanja opravila je marsikateri, tudi starejši računalnik več kot dovolj »hiter«. Maloštevilni uporabniki redno izvažajo po več deset ogromnih fotografij naenkrat ali zapisujejo video 4K, če se pisarniški program ali spletna stran odpre kakšno desetinko sekunde kasneje, pa se to v praksi niti ne opazi. Vsi prenosniki, ki jih omenjam v tem članku, so povsem primerni za skoraj vsake potrebe, kdor počne nekaj res zahtevnega, se bo seveda tudi primerno opremil. Tudi v svetu Macbookov bo verjetno pogledoval proti modelom z oznako Pro.

The post »Ne splača se kupiti drugega prenosnika kot Macbooka Air« appeared first on Tehnozvezdje.

Jon Prosser, ki se je lani prebil med najbolj zanesljivo napovedovalce, kaj pripravljajo v Applu, je zdaj objavil »bombico« o barvah novih računalnikov iMac. Seveda je bila posebnost originalnega Applovega računalnika vrste vse v enem ob koncu prejšnjega tisočletja prav barvito prozorno ohišje. Takrat še katodnega zaslona. Ti izdelki so postali prvi hit Steva Jobsa po njegovi vrnitvi v matično podjetje in poskrbeli, da si je Apple sploh finančno opomogel in nato lahko spremenil industrijo z iPodi, iPhoni in iPadi. Zadnja leta je pri teh izdelkih dominiral srebrnkast odtenek, po novem pa naj bile na volje še temno siva (space gray), zelena, svetlo modra in rožnata izvedba. Poleg barv bo menda tudi manj roba okrog zaslona, sploh spodaj, zadnja stranica pa naj bi bila povsem ravna, ne več z izboklino, kar je še vedno lastnost mnogih monitorjev in računalnikov vse-v-enem.

O tehničnih lastnostih novih iMacov še ni veliko znanega. Zelo presenetljivo pa bi bilo, če ne bi temeljili na Applovem sistemu na čipu M1 ali kakšni nadgrajeni različici, ki se je v prvih Macbookih in Macu Mini izjemno dobro izkazala. Mogoče bodo kakšno spremembo doživeli tudi priključki. Vsekakor pa prehod na M1 pomeni ničelno nadgradljivost, saj ima ta platforma bolj ali manj vse integrirano na enem čipu, kar ji po eni strani omogoča izredno hitro delovanje, a po drugi strani je treba ob kakšni odpovedi zamenjati najmanj osnovno ploščo z vsemi komponentami na njej, ali pa morda (zaradi verjetno visokih stroškov tega popravila) kar celoten računalnik. V zadnjem času se že pojavljajo navedbe o presenetljivo visoki »obrabi« diskov SSD v računalnikih Mac z M1, saj sistem nanje zapisuje več kot bi pričakovali. To bi utegnila biti posledica dejstva, da si računalnik s hitrim diskom še bolj pomaga v vlogi pomožnega delovnega pomnilnika.

Naslednja generacija iMaca naj bi bila znova na voljo v dveh velikostih zaslona. Ni še znano kakšnih, vendar močno upamo, da bo vsaj manjša od njiju končno vstopila v moderno dobo. Pri monitorjih je že leta, z izjemo starih zalog, najmanjša velikost, ki jo je mogoče kupiti 24 oz. 23,8 palcev (60,96 oz. 60,45 cm). Zaklinjanje uporabnikov 21,5-palčnih iMacov (54,61 cm), da jim velikost popolnoma zadošča, je zgolj opravičevanje Applovih  tovrstnih vztrajanj pri preživetih konceptih, kakršen je tudi iPhone SE (2). 24-palčna diagonala je najmanj, kar mora Apple ponuditi, lahko pa bi začel tudi s 25- ali 27-palčno ter ločljivostjo QHD ali podobno, za večji model pa prešel na nekaj med 28 in 32 palci, lahko pa celo kaj širokega.

Poleg iMaca seveda letos pričakujemo še dodatne Macbooke in namiznega Mac Pro. Za slednjega Prosser pravi, da bo izgledal podobno, kot če bi na kup zložil tri računalnike Mac Mini. Medtem naj bi Macbook Pro končno dobil zaslon s tehnologijo mini LED, ki bo prinesla lepše črnine, boljše kontraste, še večjo svetilnost in živahnejše barve, a izgubil trak s spremenljivimi ukazi (Touchbar), vrnili pa naj bi se nekateri priključki, med njimi magnetni MagSafe za polnjenje, čitalnik kartic in morda tudi izhod HDMI.

The post Novi iMac naj bi po dolgem času dobil barvna ohišja, še bolj dobrodošlo pa bi bilo povečanje zaslona appeared first on Tehnozvezdje.

Macbook Air je že od začetka, vsekakor pa od druge generacije, ki so jo predstavili pred skoraj natanko desetimi leti, ideal za večino ostalih proizvajalcev prenosnikov. Morda je celo najbolj kopiran Applov izdelek, vključno z iPhonom. In ves čas se drži kot referenca, kot tisti ultra tanki, ultra lahki prenosnik, s katerim primerjamo vse konkurente. Ni vedno v vsem najboljši, je pa običajno ena najbolj posrečenih kombinacij vsega skupaj, z najmanj očitnimi pomanjkljivostmi, in tako je tudi tokrat. Prav tako ni bil nikoli poceni, vedno pa se je na dolgi rok izkazal kot dober nakup. Novi pravzaprav prinaša še bistveno boljšo vrednost za plačane evre kot jo je Macbook Air kadarkoli doslej.

Zunanjost je torej znana. Zdaj je že dve leti, odkar je Apple – po dolgem odlašanju – le izvedel redizajn tega računalnika. V osnovi ima še vedno zelo podobno klinasto obliko, ki je zelo prijetna za tipkanje, ker je vedno bolje imeti nekaj nagiba kot tipkovnico in naslon za dlani v isti ravnini. Aluminijasto ohišje je trdno in deluje res kvaliteto, »pokrov« (zaslon) se da odpreti z enim prstom. Če kaj, bi lahko Apple izboljšal razmerje med velikostjo pokrova in diagonalo zaslona, kajti robov okrog slednjega je več kot pri marsikaterem konkurentu. Na ohišju sta zgolj dva priključka, oba USB-C s protokolom Thunderbolt 3 in oba na levi strani. Če seveda ne štejemo izhoda za slušalke (na desni), za katerega v prenosnikih Apple na srečo ne razmišlja o odstranitvi. Najbrž vendarle ve, da so računalniki Mac pogosto vpreženi v vlogo montiranja videa, pri njej pa so slušalke bluetooth zaradi zakasnitev neuporabne. Oba priključka zmoreta polnjenje, bi si pa želel še kakšnega dodatnega, saj ni več nobenega prostega, če imaš računalnik priključen na napajanje in na zunanji monitor. Zato so dodatni prilagojevalniki skoraj nujna oprema, tudi za periferijo s klasičnim priključkom USB. Mimogrede, pri meni se je prenosnik polnil samo s priloženim, obupno počasnim (30W) polnilnikom, z vsemi ostalimi, ki jih premorem, pa je sicer deloval brez praznjenja baterije, a polnil se ni. Aira je, za razliko od Pro-ja, mogoče dobiti tudi v »zlati« barvi, ne samo v srebrni in sivi, če je komu pomemben tudi ta vidik. Prenosnik sicer ni ne najmanjši ne najlažji v svoji kategoriji, ampak nič hudega. Še vedno je dovolj majhen in dovolj lahek, da ga brez težav in bolečin prenašaš naokrog.

Odkar je Apple opustil osovražene tipkovnice z metuljčkastimi stikali, je tipkanje na Macbookih znova izvrstno. Dalo bi se seveda najti kakšnega Thinkpada, morda tudi Dell-a XPS ali drugega konkurenta s še boljšo tipkovnico, toda Airove tipke zdaj nudijo toliko hoda, povratnega odziva in občutka, da si res pritisnil in je računalnik to zaznal, da je tipkanje daljših besedil užitek. Ne bi pa imel nič proti, če bi lahko sam nastavljal stopnjo osvetlitve tipk, ki jo sistem kar sam prilagaja. V zgornjem desnem kotu je prazna tipka s čitalnikom prstnih odtisov in ta deluje enako dobro kot na telefonih. Vseeno pa bi raje videl prepoznavo obraza (FaceID). Sledilna ploščica je enormna, večjo ima verjetno samo Macbook Pro, in hudičevo natančna. Osebno mi sicer povratni odziv ni posebej po godu, veliko raje delam, podobno na telefonih, samo z dotikanjem za potrjevanje, brez kakršnih koli vibracij, a nekaterim to veliko pomeni. V vsakem primeru pa boljše sledilne ploščice zunaj Applovega sveta ni. Podobno velja za zvočnike. Ne bom trdil, da so neverjetni, kar sem tudi že kje prebral, so pa blizu tega, da res ni kakšne potrebe po dodatnem zunanjem (oz. zunanjih).

Končno, po res veliko letih čakanja, pa ima Macbook Air tudi odličen zaslon. Saj že od omenjenega redizajna naprej ni imel slabega (pred tem pa naravnost obupnega v primerjavi z večino ostalih prenosnikov iz prestižnega cenovnega razreda), toda zdaj poleg visoke, a ne previsoke ločljivosti (4K je za diagonalo 13,3 palcev in dokaj majhno baterijo preveč), barvite slike in širokih vidnih kotov ponuja še izvrstno svetilnost (400 kandel na m²) in barvni obseg DCI-P3, zaradi česar je primeren za resno obdelovanje fotografij in montažo videa. Pro ima sicer še dodatnih sto kandel svetilnosti, kar pa bi se res poznalo samo na močnem soncu ali v zelo, zelo svetlem prostoru. V večini običajnih delovnih razmer je sploh ni treba čez 70 odstotkov svetlosti, ki jo zaslon zmore. Seveda bi rad videl, da bi zaslon podpiral dotike, saj sem navajen, da stvari potrjujem in se po vsebini pomikam s prstom. To pri Airu in nasploh Macbookih daleč najbolj pogrešam, imam pa občutek, da zaslona na dotik v teh računalnikih še dolgo ne bomo dočakali, ker bi z njim Apple razblinil še tisto malo razloga za izbiro iPada Pro, ki sploh še ostaja.

Vse našteto predstavlja že kar lep nabor razlogov za izbiro tega prenosnika, a z enakimi (oz. podobnimi, kajti Apple je pogosto pri Intelu izposloval malenkostne modifikacije) procesorji, kot jih proizvajalci vgrajujejo tudi v prenosnike z operacijskim sistemom Windows, vendarle ne bi prav zelo izstopa. Toda novi M1 je nekaj posebnega. Zasnova, ki jo ta čip omogoča, ter zmogljivosti in energijska učinkovitost, ki jih prinaša, so preprosto na drugem nivoju. Česa takega doslej nismo videli, saj smo vedno živeli v prepričanju, da se mora zmogljiv procesor zelo segrevati in porabiti veliko energije, hladen in učinkovit procesor pa programe poganja (pre)počasi. Applovi novinci so neverjetno hitri, obenem pa se komajda zaznavno segrejejo, in nudijo zavidljivo avtonomijo baterije.

Zanimivo pri tem je dejstvo, v vseh treh Macih, ki jih je Apple predstavil v tej prvi rundi, teče povsem enak M1, brez kakršnih koli sprememb v frekvencah ali čem drugem. Edina razlika je v tem, da ima povsem osnovna različica Macbooka Air, kakršno smo testirali, eno grafično jedro manj. Sistem na čipu tako premore osem procesorskih jeder – štiri zmogljiva in štiri energijsko učinkovita –, ki lahko vsa delujejo hkrati, in sedem grafičnih jeder. V višjih različicah ter v vseh izvedbah Macbooka Pro in Mac Minija z M1 pa je grafičnih jeder osem. Poleg tega so na tem čipu še del za umetno inteligenco, varna hramba občutljivih podatkov (prstnih odtisov in podobnega) in delovni pomnilnik, kar je mogoče največja razlika v primerjavi s klasično arhitekturo osebnih računalnikov. Več o zmogljivostih in združljivosti programske opreme si lahko prebereš v omenjenem članku, ki govori specifično o M1. Tule pa naj bo dovolj kratek oris, česa je Air zmožen. Vse vsakodnevne programe poganja ekspresno hitro. Naj bodo že prilagojeni za platformo Arm, kot so Applovi, programi Affinity za fotografe, oblikovalce in podobne kadre, po novem tudi Adobe Lightroom (tega v času testiranja še ni bilo na voljo), kot tudi tisti, ki jih sistem še poganja čez pravajalnik (emulator), kar počne samodejno. Med temi so denimo Microsoftovi pisarniški, pripomočki za video konference, Adobejevi programi za domače uporabnike (Photoshop Elements), igre in še marsikaj. Skoraj vsi, razen kakšne igre, so se dejansko zagnali in delovali brez težav. Bolj odzivno in hitreje kot na platformi, za katero so bili v osnovi napisani. Že prilagojeni programi pa omogočajo zmogljivosti, ki so primerljive z resnimi namiznimi računalniki s konkretnim hlajenjem in porabo. Večino fotografij v formatu RAW je Macbook Air v programu Affinity Photo obdelal hitreje, kot jih isti program zmore »prežvečiti« na mojem delovnem (namiznem) računalniku (s sistemom Windows 10). Kar pomeni, da je od pritiska na tipko Develop do konca procesa minilo največ tri sekundo, pogosto manj. Tudi video 4K s popravki osvetlitve, barv in kontrastov je program je iMovie izvozil v enakem času, kot je bila njegova dolžina. Za pet minutni video je rabil dobre štiri minute. Pri svojem montiranju video za Youtube moram računati na približno dvakratni čas izvoza (»renderiranja).

Pri vsem tem je bil prenosnik nekoliko topel, a nikoli ni bil niti blizu temu, da bi postal vroč. Upočasnjevanja procesorja, ki smo ga sicer pri tovrstnih računalnikih navajeni, nisem opazil. Še ena velika prednost pred prenosniki s sistemom Windows pa je v tem, da z baterije deluje enako hitro kot priključen na napajanje, zmogljivosti so v obeh primerih povsem enake. Tudi osem gigabajtov pomnilnika se zdi za veliko večino uporabnikov dovolj. Zgolj, kadar sem imel v Affinityju odprtih več kot pet fotografij (24 milijonov pik, vsaka po približno 25 MB), se je malenkost poznalo na hitrosti, sicer pa nisem našel situacije, ko bi bilo pomnilnika premalo. Očitno njegova integracija na sam »procesor« in tudi pisanje ter branje z ultra hitrega diska SSD, kadar zmanjka prostora v samem pomnilniku, odpravita potrebo po večji količini, razen za najbolj zahtevne uporabnike. Trajanje baterije pri meni ni bilo spektakularno ali rekordno, a vseeno zelo dobro za tako tanek prenosnik. Zaloge je bilo ravno dovolj za dnevno službo, tam nekje od šest do sedem ur. Z malo manj zahtevnimi opravili in če bi se omejil samo na programe, ki so že prilagojeni in ne zahtevajo prevajalnika, najbrž deset ur ne bi bila utopija. Pri predvajanju videa pa bi se glede na manj kot deset odstotkov porabe v eni uri verjetno dalo približati obljubljenim 15 uram. Ob tem, da je računalnik ves čas popolnoma tih (ker sploh nima aktivnega hlajenja) in večinoma tudi hladen. Težko je tudi verjetno, kako hitro je prenosnik pripravljen za delo, ko ga znova odpreš. Že med odpiranjem se zbudi iz spanja in vzpostavi vse za delovanje, potem samo še prisloniš prst na tisto prazno tipko in v naslednjem trenutku delaš. Nikakršnega čakanja na karkoli.

Morda kdo še ni povsem doumel, zato še dodatno poudarim. Novi Macbook Air s procesorjem M1 je prenosnik, kakršnega smo si ves čas želeli. Majhen, tanek in lahek, izjemno zmogljiv in dolgim trajanjem baterije. Na njem se da početi bolj ali manj vse, vključno z resnim montiranjem videa, grafičnim oblikovanjem, modeliranje, obdelovanjem fotografij, programiranjem in ostalimi naprednimi nalogami. Za običajno brskanje po spletu, pisarniško uporabo in podobno je pravzaprav preveč zmogljiv, a prav zato je z njim užitek delati. Kakšne resne potrebe za preskok na dražji Macbook Pro ni, kajti v najboljšem primeru bi opazil za deset odstotkov hitrejše izvajanje določenih dolgotrajnih opravil pri polnih obremenitvah (denimo pri polurnem izvozu videa ali obdelovanju 3D-modela), kar počne peščica uporabnikov. Prav tako ni veliko razlogov za doplačilo dodatnega pomnilnika, saj 8 GB zadošča. Kvečjemu se splača poseči po različici s 512 GB diska namesto osnovnih 256 GB. Vse našteto pomeni, da Macbook Air ob približno enaki (celo malenkost nižji) ceni kot jo je ob prihodu na trg imel predhodnik s slabotnim Intelovim procesorjem i3, ponuja veliko večjo vrednost za denar. In je pravzaprav eden najboljših nakupov med prenosniki sploh, če ti le odgovarja sistem MacOS. Kajti za podobne zmogljivosti je treba drugod odšteti bistveno več in pri tem biti pripravljen na kompromise pri avtonomiji baterije ter segrevanju. Zgolj dva pomisleka imam, pa še ta dva nista posebej prepričljiva. Res pogrešam zaslon na dotik, ki ga večina verjetno ne bo, in malce me skrbi, kaj življenjska doba sistema na čipu. Kajti M1 ima razen diska integrirano praktično vse ostalo in če nekaj odpove, je celoten računalnik bolj ali manj za v smeti. Prepričan pa sem, da so v Applu to premislili in izvedli dovolj testiranj, tako da lahko pričakujemo dolgoletno uporabo teh prenosnikov z res obilo zadovoljstva.  

The post Apple Macbook Air (M1): Redke pomanjkljivosti so nepomembne appeared first on Tehnozvezdje.