Microsoft Surface Pro X (SQ2): Obetaven, a za zdaj primeren samo za poslovneže
Matjaž Ropret 26. januarja 2021 ob 11:10

Medtem ko je Apple začel popoln prehod na lastne procesorje na Armovi osnovi in tudi programsko opremo, prilagojeno drugačnemu naboru ukazov (namesto x86), je Microsoft glede tega manj odločen. Prav tako razvija procesorje, v sodelovanju s Qualcommom, in različico Windows 10 za Arm, vendar niti slučajno niti tako daleč kot tekmec. To kaže tudi tablica oz. prenosnik Surface Pro X, ki je sama po sebi sicer zelo kvaliteten izdelek, vendar s precej več omejitvami kot denimo Macbook Air, in niti približno enakim potencialom za prelomne spremembe.

Testirali smo Surface Pro X s procesorjem SQ2, ki predstavlja drugo generacijo tega Microsoftovega čipa, sicer zelo podobnega Qualcommovemu 8cx, vendar s hitrejšim grafičnim jedrom. Razlika med SQ1 in SQ2 je v višjih frekvencah delovanja tako za zmogljiva in varčna jedra v glavnem delu sistema na čipu kot v grafičnem delu. Pohitritev je bila nujna, kajti prva generacija se glede zmogljivosti in posledično hitrosti delovanja računalnika ni ravno proslavila. Te sicer nisem testiral, a novi Pro X je solidno odziven in hiter PC, vsaj za vsakdanja opravila. Težje pa je oceniti, kako primeren je za zahtevnejše programe, saj mnogih od teh (še) ni mogoče poganjati. Enako velja za različne programe za primerjavo zmogljivosti (»benchmarke«), zato na žalost s konkretnimi številkami ne morem postreči. Lahko pišem samo o svojih vtisih.

Namen prehoda na Arm je večja energijske učinkovitost, saj ti procesorji v teoriji porabijo precej manj in tako lahko ponudijo več prednosti – daljše trajanje baterije in ker ni potrebe po aktivnem hlajenju tudi tanjše ohišje in tiho delovanje. Za Surface Pro X vsekakor velja, da je tanek, četudi ne rekordno, da se skoraj ne segreva in da je povsem tih, avtonomija pa kljub vsemu ni fenomenalna. Kakšnih deset ur delovanja se da izvleči iz baterije, preden je treba zadevo znova priključiti, kar je nekako na ravni omenjenega Macbooka Air. Vendar je slednji bistveno zmogljivejši in tudi ponuja precej boljšo združljivost obstoječe in nove programske opreme.

Ključna težava operacijskega sistema Windows 10 za Arm je v tem, da omogoča zgolj poganjanje 32-bitnih programov. Tako ali tako je programov, ki bi bili pisani specifično zanj ali vsaj prevedeni za optimalno delovanje, dokaj malo. Toda združljivost s programi x86 je, kot rečeno, omejena na 32-bitni svet. Večina zahtevnejšega softvera je zaradi naslavljanja večjih količin pomnilnika in nasploh hitrosti delovanja že pred leti prešla na 64-bitno izvedbo, 32-bitno pa so razvijalci marsikje ukinili. Microsoft je ravno sredi našega testiranja objavil preizkusno različico sistema, ki (končno!) podpira tudi 64-bitne programe, vendar je na tej napravi še nismo uspeli preizkusiti.

Kaj torej deluje na tem računalniku? Večina brskalnikov, pisarniški programi in ostalo, kar ponuja Microsoft, preverjeno tudi programi za video konference, kot je Zoom, večin aplikacij iz Trgovine v sistemu Windows, nekateri večpredstavnostni predvajalniki, tudi kakšna igra. Zatakne se predvsem z grafičnimi, fotografskimi, video montažerskimi in podobnimi orodji. Za urejanje fotografij sem denimo moral namestiti Gimp, saj sta tako Affinity Photo kot Photoshop Elements, ki ju sicer uporabljam, zgolj 64-bitna programa. Adobe je prav tako nedavno obelodanil(»pravi«) Photoshop in Lightroom za Arm, tako da se nekaj počasi premika. Za montiranje videa bo podpora 64 bitom prav tako prišla prav, a niti nisem prepričan, če je Surface Pro X dovolj zmogljiv za resno montiranje videa. V teoriji mogoče, kajti to je mogoče brez težav (že nekaj let) početi na marsikaterem pametnem telefonu, toda optimizacija oz. izraba procesorja se tu ne zdi enako dobra. Vseeno programi tečejo dokaj dobro. Glede na izkušnje tujih kolegov s prejšnjo generacijo sem pričakoval zatikanje in veliko čakanja, pa tega sploh nisem opazil. Za vsakdanja, srednje zahtevna opravila, kot so brskanje po spletu, pisanje besedil, video konference, odgovarjanje na e-pošto, pregledovanje tabel in še kaj drugega, je ta računalnik povsem na ravni kakšnega običajnega prenosnika s procesorjem i3 ali mogoče celo i5. Težko dam natančno oceno, vendar je vsekakor pustil precej boljši vtis kot prenosniki s podhranjenimi Celeroni in Pentiumi. Zagotovo je k temu pripomoglo tudi 16 GB pomnilnika in dokaj hiter SSD (256 GB), ki je na majhni kartici pod pokrovom na zadnji strani tablice, ob ležišču za kartico SIM, in tako celo zamenljiv. Vseeno pa je SQ2 daleč od Applovega M1, ki je ta čas najbolj impresiven procesor med vsemi in na novo definira, kaj lahko pričakujemo od tanke, lahke, tihe in hladne naprave, ki obenem zdrži deset ur brez polnjenja. Microsoftov je zgolj zadovoljiv za poganjanje tega, kar se na platformi Windows 10 za Arm sploh da poganjati (dokler 64-bitna podpora ne pride iz preizkusne faze).

Surface Pro X je, če pogledamo zgolj strojno plat, še ena prefinjeno izdelana naprava, a s kajpak ustrezno visoko ceno. Aluminijasto ohišje daje res prestižen in trden vtis, lahko pa se hitro poznajo kakšne praske, zato je vseeno treba z napravo ravnati pazljivo. Navsezadnje je zadnja stran vedno izpostavljena. Zaslon bo verjetno ob prenašanju naokrog pokrival ovitek s tipkovnico, ki ga prodajajo posebej, a je nujen nakup, kajti sama tablica brez tipkovnice nima veliko smisla. Kot pri običajnem Surface Pro ali pri Surface Go se del ovitka magnetno oprime spodnjega roba tablice, tik do začetka zaslona, zaradi česar ima tipkovnica nekaj naklona. In zaradi česar je potem zelo težko pritiskati ikone v opravilni vrstici. Tipkovnica je lepo osvetljena, a bi lahko ponujala še kakšno močnejšo nastavitev, in tipke so solidne, toda njihov hod je dokaj kratek, vse skupaj pa je malenkost manj trdno kot pri Surface Go, verjetno zaradi večje površine, kajti tista tablica je precej manjša. Zadaj je seveda integrirano stojalo z res dobrim brezstopenjskim odpiranjem, ki gre zelo daleč nazaj. Na eni strani je Microsoftov lastni priključek za polnjenje ali priključno postajo, na drugi pa dva vhoda USB-C, ki ju je tudi mogoče uporabljati za polnjenje in pri tem nista izbirčna glede polnilnikov. Na vsaki strani pa sta zvočnika, ki tako ustvarita nekaj sterea in imata solidno zvočno podobo, jima pa, kako tudi ne bi, manjka basov.

Zaslon ta tablice meri 13 palcev, vendar ima dokaj nenavadno, a smiselno razmerje stranic 3:2. Zato je običajno na zaslonu veliko vsebine, ker je večina programov prilagojena za navpični, ne vodoravni prikaz. Pri videih pa je seveda nekaj črnine zgoraj in spodaj. Ločljivost tega zaslona na dotik je dokaj visoka, saj znaša 2880×1920, tako da je slika zelo čista, pa tudi barvno in kontrastno je prikaz dober. Ni vrhunski, a vseeno primeren tudi za kakšno resnejšo, profesionalno uporabo. Če bi se le dalo poganjati fotografske, videografske in druge grafične programe. Sprednja kamera premore tipalo s petimi milijoni pik in je daleč boljša od vseh, vgrajenih v prenosnike. Pa tudi mikrofoni so dobri, tako da je ta naprava zelo primerna za trenutno eno najbolj pogostih službenih opravil. Kot vse tovrstne naprav (Surface) se tudi ta bolje izkaže pri uporabi na mizi ali v rokah, precej slabše pa na kolenih oz. stegnih, kjer nima prave opore je kar težko tipkati.

Računalniki na osnovi Arm s svojo avtonomijo kar kličejo po povezljivosti v mobilna omrežja. Tu Surface Pro X ne razočara, saj podpira LTE – verjetno v prihodnji generaciji 5G – in je tako pripravljen za delo kjerkoli. Edina težava je v počasnem zbujanju, saj od takrat, ko se vključi zaslon in kamera (Windows Hello) prepozna uporabnika, do začetka delovanja omrežne povezave, mine več sekund. Tudi ob zgolj brezžični povezavi Wi-Fi, ki je še standarda 5 (ac), ne 6 (ax). Ta vidik je nekoliko nenavaden za PC, ki naj bi bil vedno povezan. Konkurenca ponuja takojšnje nadaljevanje dela, ko uporabnik »zbudi« računalnik.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Po strojni plati je Surface Pro X zelo dovršen izdelek, predstavlja izpiljenost linije Surface po vseh teh letih. Po programski plati pa je na žalost še eksperimentalen, saj preprosto ne ponuja niti zadostne združljivost ali nabora zanj prilagojenih programov niti zavidljivih zmogljivosti. Tako za zdaj ostaja uporaben predvsem za pisarniško in drugo poslovno uporabo, kjer pridejo do izraza solidna avtonomija, povsem tiho delovanje in neprekinjena povezljivost. Seveda za tiste, ki si lahko privoščijo najprej 1500 evrov za samo tablico in nato še dvesto evrov za ovitek s tipkovnico.

HVALIMO:
  • Tanka, lahka in tiha naprava
  • Odlični materiali in izdelava
  • Zelo lep zaslon z uporabnim razmerjem stranic 3:2
  • Dovolj zmogljiv za pisarniško in terensko uporabo
  • Povezljivost LTE
GRAJAMO:
  • Marsikaterega programa se (še) ne da poganjati
  • Zmogljivosti so daleč od tistih pri Applovem procesorju M1
  • Počasno zbujanje internetne povezljivosti
  • Koncept tablice s stojalom in dodatno tipkovnico je neprimeren za delo na kolenih oz. stegnih
  • Visoka cena
Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja