Apple Macbook Air (M1): Redke pomanjkljivosti so nepomembne

Apple ima že leta navado več generacij zapored uporabljati enako zunanjost naprav, ki pa jih v tehnološkem pogledu postopno posodablja. Toda z novim prenosnikom Macbook Air (pa tudi Macbook Pro in namiznim računalnikom Mac Mini) to prakso izrablja še za nekaj res neobičajnega. Izdelek, ki je na pogled in v osnovi tudi za uporabo povsem identičen predhodniku, je namreč zgrajen na popolnoma novi platformi. V njem je namesto dozdajšnjih Intelovih procesorjev sistem na čipu M1, ki vsebuje vse od procesorja in grafičnega dela do pomnilnika. Programi zanj morajo biti pisani za ukazni nabor Arm ali morajo teči čez prevajalnik (emulator) Rosetta 2. Marsikaj v računalništvu odslej ne bo več enako, zagotovo pa bo zadeva porušila nekatera stara prepričanja in dogme. Več o tem, kaj prinaša M1, si lahko prebereš v ločenem članku. Tule pa se bomo posvetili še samemu prenosniku.

Macbook Air je že od začetka, vsekakor pa od druge generacije, ki so jo predstavili pred skoraj natanko desetimi leti, ideal za večino ostalih proizvajalcev prenosnikov. Morda je celo najbolj kopiran Applov izdelek, vključno z iPhonom. In ves čas se drži kot referenca, kot tisti ultra tanki, ultra lahki prenosnik, s katerim primerjamo vse konkurente. Ni vedno v vsem najboljši, je pa običajno ena najbolj posrečenih kombinacij vsega skupaj, z najmanj očitnimi pomanjkljivostmi, in tako je tudi tokrat. Prav tako ni bil nikoli poceni, vedno pa se je na dolgi rok izkazal kot dober nakup. Novi pravzaprav prinaša še bistveno boljšo vrednost za plačane evre kot jo je Macbook Air kadarkoli doslej.

Zunanjost je torej znana. Zdaj je že dve leti, odkar je Apple – po dolgem odlašanju – le izvedel redizajn tega računalnika. V osnovi ima še vedno zelo podobno klinasto obliko, ki je zelo prijetna za tipkanje, ker je vedno bolje imeti nekaj nagiba kot tipkovnico in naslon za dlani v isti ravnini. Aluminijasto ohišje je trdno in deluje res kvaliteto, »pokrov« (zaslon) se da odpreti z enim prstom. Če kaj, bi lahko Apple izboljšal razmerje med velikostjo pokrova in diagonalo zaslona, kajti robov okrog slednjega je več kot pri marsikaterem konkurentu. Na ohišju sta zgolj dva priključka, oba USB-C s protokolom Thunderbolt 3 in oba na levi strani. Če seveda ne štejemo izhoda za slušalke (na desni), za katerega v prenosnikih Apple na srečo ne razmišlja o odstranitvi. Najbrž vendarle ve, da so računalniki Mac pogosto vpreženi v vlogo montiranja videa, pri njej pa so slušalke bluetooth zaradi zakasnitev neuporabne. Oba priključka zmoreta polnjenje, bi si pa želel še kakšnega dodatnega, saj ni več nobenega prostega, če imaš računalnik priključen na napajanje in na zunanji monitor. Zato so dodatni prilagojevalniki skoraj nujna oprema, tudi za periferijo s klasičnim priključkom USB. Mimogrede, pri meni se je prenosnik polnil samo s priloženim, obupno počasnim (30W) polnilnikom, z vsemi ostalimi, ki jih premorem, pa je sicer deloval brez praznjenja baterije, a polnil se ni. Aira je, za razliko od Pro-ja, mogoče dobiti tudi v »zlati« barvi, ne samo v srebrni in sivi, če je komu pomemben tudi ta vidik. Prenosnik sicer ni ne najmanjši ne najlažji v svoji kategoriji, ampak nič hudega. Še vedno je dovolj majhen in dovolj lahek, da ga brez težav in bolečin prenašaš naokrog.

Odkar je Apple opustil osovražene tipkovnice z metuljčkastimi stikali, je tipkanje na Macbookih znova izvrstno. Dalo bi se seveda najti kakšnega Thinkpada, morda tudi Dell-a XPS ali drugega konkurenta s še boljšo tipkovnico, toda Airove tipke zdaj nudijo toliko hoda, povratnega odziva in občutka, da si res pritisnil in je računalnik to zaznal, da je tipkanje daljših besedil užitek. Ne bi pa imel nič proti, če bi lahko sam nastavljal stopnjo osvetlitve tipk, ki jo sistem kar sam prilagaja. V zgornjem desnem kotu je prazna tipka s čitalnikom prstnih odtisov in ta deluje enako dobro kot na telefonih. Vseeno pa bi raje videl prepoznavo obraza (FaceID). Sledilna ploščica je enormna, večjo ima verjetno samo Macbook Pro, in hudičevo natančna. Osebno mi sicer povratni odziv ni posebej po godu, veliko raje delam, podobno na telefonih, samo z dotikanjem za potrjevanje, brez kakršnih koli vibracij, a nekaterim to veliko pomeni. V vsakem primeru pa boljše sledilne ploščice zunaj Applovega sveta ni. Podobno velja za zvočnike. Ne bom trdil, da so neverjetni, kar sem tudi že kje prebral, so pa blizu tega, da res ni kakšne potrebe po dodatnem zunanjem (oz. zunanjih).

Končno, po res veliko letih čakanja, pa ima Macbook Air tudi odličen zaslon. Saj že od omenjenega redizajna naprej ni imel slabega (pred tem pa naravnost obupnega v primerjavi z večino ostalih prenosnikov iz prestižnega cenovnega razreda), toda zdaj poleg visoke, a ne previsoke ločljivosti (4K je za diagonalo 13,3 palcev in dokaj majhno baterijo preveč), barvite slike in širokih vidnih kotov ponuja še izvrstno svetilnost (400 kandel na m²) in barvni obseg DCI-P3, zaradi česar je primeren za resno obdelovanje fotografij in montažo videa. Pro ima sicer še dodatnih sto kandel svetilnosti, kar pa bi se res poznalo samo na močnem soncu ali v zelo, zelo svetlem prostoru. V večini običajnih delovnih razmer je sploh ni treba čez 70 odstotkov svetlosti, ki jo zaslon zmore. Seveda bi rad videl, da bi zaslon podpiral dotike, saj sem navajen, da stvari potrjujem in se po vsebini pomikam s prstom. To pri Airu in nasploh Macbookih daleč najbolj pogrešam, imam pa občutek, da zaslona na dotik v teh računalnikih še dolgo ne bomo dočakali, ker bi z njim Apple razblinil še tisto malo razloga za izbiro iPada Pro, ki sploh še ostaja.

Vse našteto predstavlja že kar lep nabor razlogov za izbiro tega prenosnika, a z enakimi (oz. podobnimi, kajti Apple je pogosto pri Intelu izposloval malenkostne modifikacije) procesorji, kot jih proizvajalci vgrajujejo tudi v prenosnike z operacijskim sistemom Windows, vendarle ne bi prav zelo izstopa. Toda novi M1 je nekaj posebnega. Zasnova, ki jo ta čip omogoča, ter zmogljivosti in energijska učinkovitost, ki jih prinaša, so preprosto na drugem nivoju. Česa takega doslej nismo videli, saj smo vedno živeli v prepričanju, da se mora zmogljiv procesor zelo segrevati in porabiti veliko energije, hladen in učinkovit procesor pa programe poganja (pre)počasi. Applovi novinci so neverjetno hitri, obenem pa se komajda zaznavno segrejejo, in nudijo zavidljivo avtonomijo baterije.

Zanimivo pri tem je dejstvo, v vseh treh Macih, ki jih je Apple predstavil v tej prvi rundi, teče povsem enak M1, brez kakršnih koli sprememb v frekvencah ali čem drugem. Edina razlika je v tem, da ima povsem osnovna različica Macbooka Air, kakršno smo testirali, eno grafično jedro manj. Sistem na čipu tako premore osem procesorskih jeder – štiri zmogljiva in štiri energijsko učinkovita –, ki lahko vsa delujejo hkrati, in sedem grafičnih jeder. V višjih različicah ter v vseh izvedbah Macbooka Pro in Mac Minija z M1 pa je grafičnih jeder osem. Poleg tega so na tem čipu še del za umetno inteligenco, varna hramba občutljivih podatkov (prstnih odtisov in podobnega) in delovni pomnilnik, kar je mogoče največja razlika v primerjavi s klasično arhitekturo osebnih računalnikov. Več o zmogljivostih in združljivosti programske opreme si lahko prebereš v omenjenem članku, ki govori specifično o M1. Tule pa naj bo dovolj kratek oris, česa je Air zmožen. Vse vsakodnevne programe poganja ekspresno hitro. Naj bodo že prilagojeni za platformo Arm, kot so Applovi, programi Affinity za fotografe, oblikovalce in podobne kadre, po novem tudi Adobe Lightroom (tega v času testiranja še ni bilo na voljo), kot tudi tisti, ki jih sistem še poganja čez pravajalnik (emulator), kar počne samodejno. Med temi so denimo Microsoftovi pisarniški, pripomočki za video konference, Adobejevi programi za domače uporabnike (Photoshop Elements), igre in še marsikaj. Skoraj vsi, razen kakšne igre, so se dejansko zagnali in delovali brez težav. Bolj odzivno in hitreje kot na platformi, za katero so bili v osnovi napisani. Že prilagojeni programi pa omogočajo zmogljivosti, ki so primerljive z resnimi namiznimi računalniki s konkretnim hlajenjem in porabo. Večino fotografij v formatu RAW je Macbook Air v programu Affinity Photo obdelal hitreje, kot jih isti program zmore »prežvečiti« na mojem delovnem (namiznem) računalniku (s sistemom Windows 10). Kar pomeni, da je od pritiska na tipko Develop do konca procesa minilo največ tri sekundo, pogosto manj. Tudi video 4K s popravki osvetlitve, barv in kontrastov je program je iMovie izvozil v enakem času, kot je bila njegova dolžina. Za pet minutni video je rabil dobre štiri minute. Pri svojem montiranju video za Youtube moram računati na približno dvakratni čas izvoza (»renderiranja).

Pri vsem tem je bil prenosnik nekoliko topel, a nikoli ni bil niti blizu temu, da bi postal vroč. Upočasnjevanja procesorja, ki smo ga sicer pri tovrstnih računalnikih navajeni, nisem opazil. Še ena velika prednost pred prenosniki s sistemom Windows pa je v tem, da z baterije deluje enako hitro kot priključen na napajanje, zmogljivosti so v obeh primerih povsem enake. Tudi osem gigabajtov pomnilnika se zdi za veliko večino uporabnikov dovolj. Zgolj, kadar sem imel v Affinityju odprtih več kot pet fotografij (24 milijonov pik, vsaka po približno 25 MB), se je malenkost poznalo na hitrosti, sicer pa nisem našel situacije, ko bi bilo pomnilnika premalo. Očitno njegova integracija na sam »procesor« in tudi pisanje ter branje z ultra hitrega diska SSD, kadar zmanjka prostora v samem pomnilniku, odpravita potrebo po večji količini, razen za najbolj zahtevne uporabnike. Trajanje baterije pri meni ni bilo spektakularno ali rekordno, a vseeno zelo dobro za tako tanek prenosnik. Zaloge je bilo ravno dovolj za dnevno službo, tam nekje od šest do sedem ur. Z malo manj zahtevnimi opravili in če bi se omejil samo na programe, ki so že prilagojeni in ne zahtevajo prevajalnika, najbrž deset ur ne bi bila utopija. Pri predvajanju videa pa bi se glede na manj kot deset odstotkov porabe v eni uri verjetno dalo približati obljubljenim 15 uram. Ob tem, da je računalnik ves čas popolnoma tih (ker sploh nima aktivnega hlajenja) in večinoma tudi hladen. Težko je tudi verjetno, kako hitro je prenosnik pripravljen za delo, ko ga znova odpreš. Že med odpiranjem se zbudi iz spanja in vzpostavi vse za delovanje, potem samo še prisloniš prst na tisto prazno tipko in v naslednjem trenutku delaš. Nikakršnega čakanja na karkoli.

Morda kdo še ni povsem doumel, zato še dodatno poudarim. Novi Macbook Air s procesorjem M1 je prenosnik, kakršnega smo si ves čas želeli. Majhen, tanek in lahek, izjemno zmogljiv in dolgim trajanjem baterije. Na njem se da početi bolj ali manj vse, vključno z resnim montiranjem videa, grafičnim oblikovanjem, modeliranje, obdelovanjem fotografij, programiranjem in ostalimi naprednimi nalogami. Za običajno brskanje po spletu, pisarniško uporabo in podobno je pravzaprav preveč zmogljiv, a prav zato je z njim užitek delati. Kakšne resne potrebe za preskok na dražji Macbook Pro ni, kajti v najboljšem primeru bi opazil za deset odstotkov hitrejše izvajanje določenih dolgotrajnih opravil pri polnih obremenitvah (denimo pri polurnem izvozu videa ali obdelovanju 3D-modela), kar počne peščica uporabnikov. Prav tako ni veliko razlogov za doplačilo dodatnega pomnilnika, saj 8 GB zadošča. Kvečjemu se splača poseči po različici s 512 GB diska namesto osnovnih 256 GB. Vse našteto pomeni, da Macbook Air ob približno enaki (celo malenkost nižji) ceni kot jo je ob prihodu na trg imel predhodnik s slabotnim Intelovim procesorjem i3, ponuja veliko večjo vrednost za denar. In je pravzaprav eden najboljših nakupov med prenosniki sploh, če ti le odgovarja sistem MacOS. Kajti za podobne zmogljivosti je treba drugod odšteti bistveno več in pri tem biti pripravljen na kompromise pri avtonomiji baterije ter segrevanju. Zgolj dva pomisleka imam, pa še ta dva nista posebej prepričljiva. Res pogrešam zaslon na dotik, ki ga večina verjetno ne bo, in malce me skrbi, kaj življenjska doba sistema na čipu. Kajti M1 ima razen diska integrirano praktično vse ostalo in če nekaj odpove, je celoten računalnik bolj ali manj za v smeti. Prepričan pa sem, da so v Applu to premislili in izvedli dovolj testiranj, tako da lahko pričakujemo dolgoletno uporabo teh prenosnikov z res obilo zadovoljstva.