Apple je torej predstavil tudi osveženi tablici iPad Pro z 11- in 12,9-palčnim zaslonom. Tudi vanju bodo po novem vgrajevali procesor M1, pa če to ima smisel ali ne, večji model pa dobiva še zaslon s tehnologijo mini LED. Vseeno ga še naprej ne vidim kot resno alternativo prenosnikom.
Z izdelkom iPad Pro je Apple že zdavnaj presegel klasično pojmovanje tablice in tudi pred to osvežitvijo ponujal napravo, ki je preveč zmogljiva za svojo pojavno obliko in zmožnosti, ki jih omogoča naložena programska oprema. Večino tega, kar se da početi s Pro-jem, se namreč da tudi z bistveno cenejšim Airom ali celo osnovnim iPadom. Procesor M1, enak kot tudi v iMacu, bo kajpak zadevo povzdignil še za stopnjo višje in s to napravo bo mogoče resno montirati video, se ukvarjati s 3D-modeliranjem in marsikatero dejavnostjo. Priključek USB-C je pridobil tudi podporo za protokol Thunderbolt 4 in tako bo mogoče priključiti monitorje z visokimi ločljivostmi ali zelo hitre zunanje diske. Toda že tu se bodo verjetno pojavile prve resne ovire. Vendar najprej še nekaj besed o zaslonu večjega iPada Pro.
Pri obeh je sicer velikost in ločljivost ostala enaka, so za 12,9-palčno izvedbo uporabili tehnologijo mini LED. Kar so znova prikazali, kot da so jo sami izumili, kar niti slučajno ne drži. Zaslon je še vedno vrste LCD, vendar ima za osvetlitev namesto prejšnjih 72 svetečih diod (ob strani) več kot 10 tisoč miniaturnih, razporejenih v več kot tisoč območjih, ki jih lahko naprava posamično vklaplja in izklaplja. Zaradi tega lahko doseže precej boljšo črnino in kontraste, pa tudi večjo svetilnost. Ta bo standardno 600 kandel, maksimalno po celotnem zaslonu 1000 kandel, v posameznih točkah (ob prikazu HDR) pa celo 1600 kandel. Morda je prav svetilnost razlog, da se niso raje odločili za zaslon OLED, kajti mislim, da bi bila to še boljša izbira, pa verjetno tudi nič dražja.
Veliko so govorili še o izboljšavah pri foto-video sklopu, ki pa se mi, po pravici povedano, zdijo povsem nepotrebne na taki napravi. Razen tiste spredaj, kjer kamera s precej široko goriščnico in nekoliko ožjim prikazom zna slediti uporabniku in ga držati v sredini kadra, pa tudi razširiti pogleda, če se pojavijo še drugi udeleženci video konference.
Vse skupaj pa bo v prazno, če Apple ne bo konkretno prilagodil operacijskega sistema iPadOS ali celo omogočil poganjanja programov za MacOS (kot na slednjem omogoča nameščanje aplikacij za mobilne naprave). Večopravilnost je na veliko nižjem nivoju. Celo tablice s sistemom Chrome OS omogočajo »prava«, prilagodljiva okna na zaslonu, ki jih iPadOS ne. Velike omejitve so pri tem, katere podatkovnega nosilce in datoteke sistem vidi in kako jih integrira, in katerih ne. Za zunanji zaslon je trenutno edina možnost podvajanje slike s tablice, ne da se je razširiti. Brskalniki in mnogi programi se pogosto še naprej obnašajo »mobilno« namesto »namizno« in veliko zmogljivosti je preprosto neizkoriščene.
Problem iPada in v bistvu vsake tablice, ki bi jo hotel uporabljati za resno delo in za zabavo brez konstantnega in utrujajočega držanja v rokah, pa je tudi v njihovi obliki. So zgolj zaslon, ki leži na neki drugi površini oz. ga je na nek način postaviti pod pravi kot in približati obrazu. Še posebej za delo v naročju so te naprave pretežno neprimerne. Prenosnik ima s svojim podnožjem (delom, kjer je tipkovnica in tudi pretežni del mase) odlično ravnotežje, zaslon pa je v takem položaju, da je v ravnini z očmi, ni treba gledati (pretirano) dol ali dvigovati naprave. Ipad z nobenim ovitkom s tipkovnico ni enako stabilen in ker je celotna masa »v zaslonu«, so ti ovitki tudi zelo težki, da ga uravnotežijo, kar na koncu da večjo maso in debelino od sodobnega ultratankega prenosnika. Sam po sebi je tako iPad Pro tehnološko zelo vabljiva naprava, uporabnostno žal precej manj. Glede na to, da bo večji model stal vsaj 1200 ali 1300 evrov (manjši slabega tisočaka) – pri 128 GB shrambe – in da Applove »čudežna tipkovnica« stane še dodatnih 400 evrov, je to naprava zgolj za tiste, ki z njo res nekaj pridobijo, denimo zaradi podpore aktivnemu pisalu.
Enkrat sem že poskusil prenosnik pri resnih opravilih vsaj delno nadomestiti z iPadom, vendar nad to rešitvijo obupal in Applovo tablico znova uporabljam zgolj v razvedrilne namene. Čeprav me novi Pro z zaslonom mini LED seveda mika, verjetno ne bom ponavljal take, še precej dražje misije, ki bi se nazadnje povsem lahko končala z enakim rezultatom. Vsekakor bi veliko raje videl, če bi se Apple osredotočil na tablice nižjega in srednjega cenovnega razreda, zaslone, kot ga je namenil iPadu Pro, pa raje vgrajeval v prenosnike Macbook (Pro).
Fotografije: Apple
Ne gre pozabiti, da je iPad Pro, zlasti največji, brez prave konkurence za glasbenike, ki igrajo po notah in želijo papir zamenjati za kaj bolj sodobnega in tudi uporabnejšega.
To absolutno drži. Vprašanje pa je, kakšno korist jim lahko prineseta M1 in mini LED.