»Ne splača se kupiti drugega prenosnika kot Macbooka Air«

Navdušenje nad zmogljivostmi, ki jih je prinesel Applov procesor oz. sistem na čipu M1, je še vedno veliko in pomembni Youtuberji še naprej opravljajo primerjalne teste s prenosniki, ki jih poganjajo ali Intelovi ali AMD-jevi procesorji in na katerih teče operacijski sistem Windows 10. Večina teh primerjav neizbežno izpade slabo za Applovo konkurenco, vendar mislim, da je to rahlo zavajajoče in da zaključki v slogu naslova članka niso primerni.

Zadnji video, ki me je spodbudil k temu pisanju, je primerjanje več vidikov »hitrosti« Macbooka Air in najnovejšega LG-jevega ultralahkega prenosnika Gram 14 s procesorjem Intel Core enajste generacije na kanalu Max Tech.

Nimam namena polemizirati z Maxom, ki večinoma objavlja poglobljene videe z dobrimi nasveti in zaključki, tudi priporočam ogled tega prispevka, se mi pa vseeno zdi, da takšen poudarek zgolj na zmogljivostih in na navidez nedolžna vprašanja, »čemu bi sploh kupoval kaj drugega,« preveč poveličujejo en sam vidik in niso najboljša popotnica za raznolikost in konkurenčno okolje. Max resda ugotavlja, da je MBA v skoraj vseh pogledih »boljši« kot Gram, saj ima kakovostnejši zaslon, tipkovnico, zvočnike, ohišje in še kaj. Vendar morda ni izbral pravega računalnika za to primerjavo, predvsem pa »spregledal« ključni razlog obstoja LG-jeve linija Gram in zakaj bi kdo izbral enega od teh modelov. Dotični s 14-palčnim zaslonom (ki je, mimogrede, večji od Macbookovega) namreč tehta manj kot kilogram in je približno 40 dag ali za skoraj tretjino njegove mase lažji od Aira. S tem se uvršča v podobno nišno kategorijo kot Huaweijev Matebook X, ki sem ga testiral nedavno. Takega prenosnika nihče ne kupi za zahtevne naloge, kjer pride do izraza vsak atom zmogljivosti, temveč zaradi drugih vrlin. Ker je z njim izjemno prijetno delati na stegnih oz. kolenih, saj ga praktično ne čutiš. Ker ga ni problem prenašati naokrog. Ker imaš lahko dokaj velik zaslon (Gram obstaja tudi v 16- in 17-palčni izvedbi) brez davka pretirane teže.

Rezultati v tej primerjavi se sicer povsem skladajo s temi, ki sem jih tudi sam dobival med testiranjem Macbooka Air, Matebooka X in nazadnje Dellovega XPS-a 13 s podobnim procesorjem enajste generacije. Tudi ta v Geekbenchu pride na nekje 30 odstotkov zaostanka za Applovim računalnikom, bližje ne. Edino v Cinebenchu je za odtenek boljši kot Gram, in kar opazno boljši kot Matebook X, a še vedno ima skoraj pol slabši rezultat kot Macbook. Razlog za to, da preseže ostala dva je kajpak v konkretnejšem hlajenju, saj tu niso ciljali na največ kg mase. Tako lahko pri daljših obremenitvah drži procesor na nekoliko višjih frekvencah. Zaostanek za Applom pa je predvsem posledica tega, kako so v tem podjetju zasnovali celoten sistem na čipu in integracijo vseh ključnih komponent, kar izjemno vpliva na hitrost delovanja, ima pa slabe strani, do katerih še pridemo.

Rezultati programa Geekbench 5 za Macbook Air M1, Dell XPS 13 (9310 s procesorjem enajste generacije) in Lenovo Yoga Slim 7 s procesorjem AMD Ryzen 4800U.

Vse povedano seveda ne pomeni, da Macbook Air z M1 pomete z vsemi prenosniki, ki jih ne poganja ta procesor. Trenutno imamo na testu še prenosnik Lenovo Yoga Slim 7 s procesorjem AMD Ryzen 4800U in ta ima v večini »merilnih« programov podobne rezultate kot MBA, tudi pri delovanju z baterije (kjer je za odtenek počasnejši) je tam tam, in je nasploh prava zverina, glede na to, da prav tako tehta vsega 1,35 kg (pri 14-palčnem zaslonu) in nikakor ne sodi med igričarske, prenosne delovne postaje ali kakšno drugo hudo zmogljivo vrsto. Med tovrstnimi testi si precej pomaga z ventilatorjema, toda med običajnim delovanjem je tudi Yoga povsem tiha, saj večinoma potrebuje aktivno hlajenje zgolj pri zahtevnejših nalogah. Toda to je za zdaj realnost prenosnikov s procesorji AMD ali Intel. Lahko delujejo tudi s pasivnim hlajenjem, kot Huaweijev, vendar bo na daljše proge opazno upočasnjevanje zaradi segrevanja. M1 ga zaradi arhitekture Arm v bistvu ne potrebuje. Ker so inženirji skoraj vse, vključno s pomnilnikom vgradili na sam »procesor«, pa so s tem izničili skoraj vsako čakanje na podatke in to konkretno pohitri delovanje.

Macbook Air je vsekakor zelo dober nakup. Ima veliko dobrih plati in skoraj nobene res slabe. Še najbolj me motijo rahlo neizkoriščena površina za zaslon, Applovo zavračanje zaslonov na dotik v prenosnikih in dokaj drago povečevanje diska in pomnilnika. Vendar je Apple s prehodom na lasten »silicij« še bolj uveljavil mantro, da kupcu mora biti všeč, kar mu proizvajalec ponudi. Ne samo, da ni možnosti nadgrajevanja in da bo treba ob odpovedi česar koli zamenjati najmanj celotno osnovno ploščo in sistem na čipu na njej. Tudi glede nekaterih nišnih zmožnosti, kot je denimo priklapljanje več monitorjev, zunanje grafične kartice in še česa, bo izbira verjetno omejena na največ dva modela z različnima diagonalama zaslona.

Po drugi strani v svetu Windows 10 – pa vem, da nekateri na ta sistem absolutno nočejo, a velja tudi obratno – na srečo še naprej ostaja velika raznovrstnost in tudi koncept vsaj delne modularnosti. Tanjši in lažji imajo večinoma še vedno fiksno pritrjen pomnilnik, toda med nekoliko debelejšimi so zdaj znova stalna praksa klasične reže za pomnilniške module, od katerih je običajno ena prazna, vse več pa je tudi modelov, ki omogočajo najmanj zamenjavo osnovnega diska SSD (m.2 NVMe) ali pa celo dodajanje še enega, kot denimo omenjena Yoga (pa čeprav samo krajše dolžine 2242). Pri tej je mogoče za približno 80 evrov vgraditi še en 512-gigabajtni disk in tako za ugodno ceno priti do terabajta prostora. Ta prenosnik ima tudi večji nabor priključkov, prav tako ponuja zelo solidno avtonomijo pri delovanju z baterije (tudi več kot osem ur), tudi hitrejše polnjenje in celo nekaj igričarskih užitkov. Drugod se da najti še zaslone na dotik, izbire ločljivosti in hitrosti osveževanja, zanimive oblikovne rešitve, mehanske tipkovnice in še kaj.

Nazadnje je tu še cenovni vidik. Z ameriškega gledišča, kjer je začetna cena Macbooka Air (brez davka) 999 evrov, se ta vsekakor zdi izvrstna kupčija. Še s skokom na 512 GB diska, kar ga podraži na 1249 evrov, je še vedno v polju razumnega, če že ne ravno ugodnega. Toda tu je drugače. Začetna cena je malo manj kot 1200 evrov ali 1100 v večini zahodnih držav EU. Za model s 512 GB je v Sloveniji treba odšteti skoraj tisočaka in pol, v Nemčiji se ga dobi za 1300 evrov. Različica s 16 GB pomnilnika (sicer je 8 GB večinoma dovolj, a morda tudi ne) bi bila še 250 evrov dražja. Medtem na Amazonu napovedujejo LG Gram s terabajtnim diskom in 16 GB pomnilnika za 1600 evrov. Za podobno ceno se da dobiti še marsikaj zanimivega, omenjena Yoga pa stane malenkost manj kot vstopni Air.

Applu vsekakor priznavam fantastičen dosežek s čipom M1 in tudi dejstvo, da so z Macbookom Air izdelali zelo, zelo dobro zaokrožen prenosnik. Pa vendar nikakor ne nameravam trditi, da je edina smiselna ali najboljša izbira za vsakogar. Všeč mi je raznolikost in možnost, da vsakdo najde nekaj, kar čim bolj ustreza njegovim zahtevam. Prav tako mi je všeč, da ne diktirajo proizvajalci povsem po svoji volji, koliko stanejo gigabajti, ampak jih lahko uporabniki dodajo še kasneje. Zmogljivost pa navsezadnje ni tako bistvena, kot bi kdo rad prikazal. Za vsakdanja opravila je marsikateri, tudi starejši računalnik več kot dovolj »hiter«. Maloštevilni uporabniki redno izvažajo po več deset ogromnih fotografij naenkrat ali zapisujejo video 4K, če se pisarniški program ali spletna stran odpre kakšno desetinko sekunde kasneje, pa se to v praksi niti ne opazi. Vsi prenosniki, ki jih omenjam v tem članku, so povsem primerni za skoraj vsake potrebe, kdor počne nekaj res zahtevnega, se bo seveda tudi primerno opremil. Tudi v svetu Macbookov bo verjetno pogledoval proti modelom z oznako Pro.