Namizni računalniki so nekoliko iz mode, a vsaj pri eni znamki se tisti vrste vse-v-enem še vedno kar dobro držijo. Applovi modeli iMac so se zasidrali pri določenih, resda majhnih skupinah uporabnikov, ki pa večinoma ne razmišljajo o ničemer drugem, temveč na vsakih pet do deset let preprosto kupijo novega, ga postavijo na mizo, ga nastavijo iz varnostne kopije in delajo naprej. Z novo 24-palčno različico s procesorjem M1 bodo nedvomno še bolj zadovoljni kot s predhodniki. Večje vprašanje je, ali lahko novi iMac s »čudežnim« procesorjem premami še koga, ki je doslej prisegal na drugačno vrsto računalnika.

Prvi iMac s procesorjem, ki smo ga lani spoznali v prenosnikih Macbook Air in Macbook Pro ter malem namiznem računalniku Mac Mini, je tudi na zunaj povsem prenovljen. Lahko rečem le, hvalabogu, ker je prejšnji z 21,5-palčnim zaslonom sodil le še v zgodovinske učbenike. Nekoč je bil res moderen in poseben, zadnja leta pa samo še žalosten opomnik Applovega ne tako redkega počasnega dohajanja trendov. Novi z lepšim in predvsem večjim, 23,5-palčnim zaslonom, ter na vseh področjih posodobljen, je povsem nekaj drugega. Enako, kot pri omenjenih Macbookih, je ne glede na cenovno razliko nesmiselno sploh še razmišljati o starem, to je povsem jasno, še preden grem v kakršne koli podrobnosti. Novi je preprosto toliko modernejši, zmogljivejši, lepši, da sploh ni vredno izgubljati besed za kakšno primerjavo. Dilema pri izbiranju je lahko kvečjemu v tem, ali je taka zaokrožena celota za specifične potrebe in želje vsakega posameznika bolj primerna kot denimo kombinacija Macbooka ali Maca Mini z dodatki, kot so zunanji monitor, tipkovnica in miška.
Že odpiranje škatle da vedeti, da so v Applu premislili malodane vsako malenkost. Zadeva je že povsem sestavljena, treba je samo potisniti karton na označenem delu toliko vstran, da to privzdigne del embalaže, nato vzeti računalnik (v bistvu monitor) ven, ga postaviti na mizo, odstraniti zaščitno-pozdravni papir z zaslona, priključiti kabel, upariti brezžično tipkovnico in miško, ter začeti uporabljati. Vse pa je izdelano v enakem slogu, česar pri drugih proizvajalcih enostavno ne vidimo. Od zunanjosti samega računalnika do kabla za polnjenje miške in tipkovnice (USB-C na Lightning) ali spodnje strani miške, vse je v odtenkih izbrane barve. Teh je sicer na voljo sedem (oz. štiri pri osnovnem modelu) – srebrna, modra, zelena, rožnata, rumena, oranžna in vijolična. To so precej splošni opisi, kajti dejanski odtenki so kar specifični. Testni računalnik je bil zelen, kar s sprednje strani (»brada« pod zaslonom in podstavek) pomeni nekakšno »mint«, od strani in zadaj pa bolj temno zeleno. Razen spodnjega so ostali trije robovi okrog zaslona beli. Nekateri bi rajši videli črne, a verjetno se je Apple odločil za bele zaradi (vsaj) treh razlogov – lažjega ujemanja s katero koli barvo, skladanja z njegovo siceršnjo estetiko in takojšnje prepoznavnosti računalnika. Bolj pomembno se mi zdi, da je tega okvirja bistveno manj kot prej. Pri zunanjosti pa me moti, da višina zaslona ni nastavljiva, podstavek namreč omogoča zgolj spreminjanje nagiba, in da obračanje zaslona zasuče tudi podstavek. To pač ni v vse smeri nastavljiv monitor, temveč dizajnerski izdelek, pri katerem so uporabnostni vidiki ponekod nekoliko v drugem planu.
Prvo, kar kupec zares vidi in občuti, poleg zanimivo oblikovanih (a ergonomsko vprašljivih) tipkovnice in miške, je novi zaslon z ločljivostjo 4,5K (4480 x 2520, razmerje stranic je torej klasičnih 16:9), izvrstno najvišjo svetilnostjo 500 kandel na m2 in širokim barvnim razponom po lestvici DCI-P3. Tako lepega, svetlega, barvno natančnega in na svetlobo v prostoru samodejno prilagodljivega prikaza z zunanjim monitorjem ne boste dobili. Če pa že, bo njegova cena bistveno višja, da bi skupaj z denimo Macom Mini stal manj kot ta iMac. Slika je res fantastična in pri zaslonu me moti samo en vidik, pa še ta za marsikoga verjetno sploh ne bo problematičen. Navajen sem namreč večjih, predvsem širših (in ukrivljenih) monitorjev, zato me je med delom na iMacu neprestano motilo, da si na zaslon nisem mogel razporediti dveh ali treh programov (oken), ampak je bil drugi ali tretji, ki sem ga uporabljal, vedno v ozadju. Želel bi si vsaj 28-palčnega iMaca z enako ali še izboljšano strojno osnovo. Vem, da bi bil oz. bo še dražji, vendar bi uporabna vrednost dodatne zaslonske površine to odtehtala.
Zmogljivosti tega računalnika niso več presenetljive, ker smo enak procesor M1, resda z grafičnim jedrom manj, preizkusili že v Macbooku Air. Še vedno pa so fantastične, ker posekajo bolj ali manj vse, kar je mogoče za podobno ceno dobiti pri AMD-ju in še posebej pri Intelu. Rezultati v sintetičnih testih so za malenkost, med 5 in 10 odstotkov boljši, a bistvene razlike ni. Dotični iMac res ni namenjen najzahtevnejšim programom za 3D-modeliranje ali igram, toda na njem se vseeno da početi marsikaj. Obdelovanje fotografij je zaradi hitrosti in odličnega zaslona prava poezija. Prav tako bi bil ta računalnik odličen za programiranje, saj gre na ekran veliko vrstic kode, »melje« pa jo noro hitro. Za vsakdanja pisarniška in druga opravila tako ali tako ni težav. Tudi montiranje videa 4K, denimo v programu Final Cut Pro, ga ne utrudi pretirano. Zanimivo pa je, da je prav premetavanje videa po časovnici eden od redkih razlogov, da se zaženeta ventilatorja za hlajenje procesorja. Med zapisovanjem končnega posnetka (»renderiranjem«) je bil denimo računalnik običajno tih. Kmalu po prihodu tega modela iMaca na trg so se razširili videi in članki o tem, da ima osnovna različica zgolj en ventilator in da se ji je zaradi tega bolje izogniti. Kar je v pretežni meri traparija. Macbook Air sploh nima ventilatorja in zlahka zmore skoraj enako hitro delovanje kot ta iMac ali Macbook Pro z aktivnim hlajenjem. Res pa najcenejša iMaca 24 ne bi kupil zaradi drugih razlogov, a o njih več kasneje. V vsakem primeru pri tem, ki sem ga testiral, zmogljivosti verjetno presegajo potrebe velike večine kupcev.
Pomislek pri nekaterih, verjetno bolj tistih, ki ga tako ali tako ne bi kupili, se nanaša na količino pomnilnika. Res ga je »zgolj« 8 GB, kar pa se med uporabo skoraj nikoli ne izkaže za problem. Ne vem, koliko fotografij RAW bi moral odpreti v Affinityju ali video v kakšni razločljivosti premetavati v Final Cutu, da bi začel sistem kolcati. Pri arhitekturi sistema na čipu, ki ima povsem zraven še »disk« SSD, je pisanje in branje na medpomnilnik tako hitro, da se domnevni primanjkljaj pravega delovnega pomnilnika večina ne pozna. Če si lahko privoščiš, pa seveda 16 GB ne bo čisto nič odveč, če ne zaradi drugega, že za zanesljivo dolgo življenjsko dobo SSD-ja.
Kot vemo, je M1 zgrajen na osnovi podjetja Arm, tako da morajo biti programi napisani za povsem drugačen ukazni nabor kot za prejšnje računalnike Mac z Intelovimi procesorji arhitekture x86. Vendar tudi programi za x86 delujejo brez težav. Zdaj je že dobršen del programja »preveden« na novo platformo, ne pa vse. Tako sta denimo svoje zbirke prilagodila Adobe (Photoshop, Premiere, itd) in Serif (Affinity Photo), pretežno tudi Microsoft (ne še denimo odjemalca za Onedrive), Googlove zadeve tako ali tako večinoma živijo v spletu, v armovski obliki so na voljo še nekateri profesionalni pripomočki, tudi določeni brskalniki, kot sta Chrome in Edge. Vsekakor je bila hitrost prilagoditve med razvijalci presenetljivo hitra, a jo je zagotovo spodbudila tako atraktivnost prvega procesorja in nove platforme, kot tudi dobra prodaja Macbookov z M1. Tu sicer ena od dveh velikih dobrobiti te platforme v primerjavi z Intelovo ne pride toliko do izraza. Hitrost da, ta je res komaj verjetna, nizka poraba energije pa se odraža zgolj v večinoma pasivnem hlajenju in posledično tišini, medtem ko delovanja na baterijo tu ni, zato nas ne more navduševati njena avtonomija, kot nas je pri Macbooku. Vseeno, Apple je zadel terno s tem prehodom in lahko se že zdaj veselimo naslednjih, še zmogljivejših procesorjev, ki jih bomo prej ali slej ugledali v pravih »profesionalnih« Macbookih in iMacih z večjimi zasloni.
Priključki in periferija so tisti del celotne izkušnje, ki je malo manj navdušujoč. Osnovni iMac ima na zadnji strani vsega dva vhoda USB-C, ki hkrati podpirata tudi protokol Thunderbolt 4. Na testnem, ki je bil na cenovni lestvici tretji po vrsti (8-jedrna grafika in 512 GB diska za malo več kot dva tisoč evrov) sta še dva običajna USB-C (brez Thunderbolta), toda v vsakem primeru bo nujno kakšno zunanje vozlišče s klasičnimi vhodi USB-A in morda še čim, tudi zaradi priročnosti. Žični omrežni priključek je sicer na napajalniku, ki ga je treba skriti nekam pod mizo. Tudi tega pri osnovnem modelu ni. Brezžična povezava bi morala delovati dobro, kajti podprt je standard Wi-Fi 6.
Spletnim kameram pri računalnikih običajno ne namenjam veliko pozornosti, razen če katera res izstopa. Ta v novem iMacu je taka. Njena kakovost ni ravno izjemna, čeprav boljša od večine tega, kar srečamo v prenosnikih. Ima pa drugo veliko prednost. Sama zna narediti izrez, da v kadru pokaže zgolj človeka, ki sedi pred računalnikom, oz. celo samo njegov obraz, ne pa še celotne sobe in vse navlake v njej. Preširok vidni kot namreč najbolj zamerim vsem tovrstnim kameram po vrsti, ker je povsem nepotreben. Ne samo, da se je treba vedno znova trudi, da imamo kolikor toliko lepo ozadje, še na svetlobo, predvsem na luči in okna v ozadju je treba paziti, saj ustvarjajo zelo očitne presvetlitve. Za video konference bi tako z veseljem presedlal na iMaca.
Tipkovnica in miška imata v imenu pridevnik čaroben (Magic), toda sam bi ju za resno delo kaj hitro zamenjal s čim večjim, natančnejšim, morda manj minimalistično lepim, a zato bolj funkcionalnim. Pri tipkovnici bi potem sicer pogrešal brezhibno prepoznavo prstnih odtisov, ki služi za vstopanje v operacijski sistem, pa zelo verjetno niti brezžična ne bi bila (ker je večina dobrih za tipkanje žičnih), imela pa bi konkretne tipke z resnim hodom, nekaj naklona in osvetlitev. Applove miške dejansko vsaj polovico testiranja nisem uporabljal, ker je v primerjavi s tistimi, ki jih vozim po mizi za vsakdanje delo in igranje (denimo Razer Orochi v2), preprosto slaba. Ne gre samo za vrsto in obliko, ampak za hitrost, natančnost, tipke, ergonomijo in še kaj. Razumem, da komu niso po godu tipke, morda tudi ne kolesce, in mu ustreza površina na dotik, kot pri sledilni ploščici, tudi sam sem kar nekaj let uporabljal tako miško. Toda Magic Mouse je zadnjo posodobitev doživela pred šestimi leti, v osnovi pa je stara 12 let in to se še kako pozna. Problem je seveda v tem, da je iMac komplet, tipkovnica in miška sta priloženi, kar je sicer pohvalno, a tudi všteti v ceni in del celotne estetike in izkušnje. Njuna zamenjava je skoraj greh, ker se za ta računalnik odločiš tudi zaradi oblikovnega skladanja vsega na mizi, pa seveda še denarna potrata.
Zato je iMac tudi v novi, 23,5-palčni formi s procesorjem M1 treba jemati kot celoto, ki ti lahko ustreza, kot sem nakazal v naslovu. Če ti, potem sploh ni vprašanja. Ta računalnik je fantastičen, zagotovo bo uporaben tudi še konec desetletja in odločiti se moraš zgolj, za koliko pomnilnika in diska si pripravljen(a) izprazniti bančni račun. Če imaš pomisleke glede tipkovnice, miške, morda tudi velikosti zaslona ali še česa, pa Apple prodaja Mac Mini, ki je povsem enako zmogljiv in ki ga lahko poljubno opremiš z nujnimi dodatki.
HVALIMO:
- Najlepša estetika v svetu osebnih računalnikov
- Odlične zmogljivosti ob (večinoma) neslišnem delovanju
- Izjemno lep zaslon
- Večina programja je že prilagojenega za novo platformo
- Pametna spletna kamera
GRAJAMO:
- Tipkovnica bi za resno tipkanje morala biti večja in vsaj nekoliko nagnjena
- Miške so v zadnjem desetletju zelo napredovale, Applova žal nič
- Zgolj priključki USB-C
- Cena je opravičljiva, a rahlo visoka
Brez komentarjev