SOBOTNO IZBIRANJE: Kateri »televizijski« predvajalnik je pravi za tisto, kar največ gledam?
Matjaž Ropret 13. marca 2021 ob 06:34

Nekoč je bil dovolj pravi sprejemnik (tuner) v televizorju in ustrezen signal z antene. Toda vir vsebin je bil en sam, kvaliteta slike in zvoke z današnjega vidika smešna in zanesljivost delovanja povod stalnega negodovanja. Zdaj imamo klasičen televizijski signal in tistega za ogled zamujenega, ki lahko do televizorja ali sprejemnika prideta po različnih poteh. Potem storitve pretočnega videa, pa različne datoteke, svoje posnetke in še kaj. Kateri sprejemnik oz. predvajalnik pa je najbolj primeren, če želimo vse to gledati?

Ker so potrebe zelo različne, ni enoznačnega odgovora. Tudi ne bo za vsakogar dovolj ena sama naprava. Izbira pa je pestra in možnosti veliko, od operaterskih sprejemnikov, prek pametnih televizorjev, androidnih predvajalnikov do igralnih konzol in še česa. V Sobotnem izbiranju bomo odslej pomagali ravno pri takih dilemah, saj bomo za različne pripomočke poskušali pojasniti, katera vrsta je za kaj dobra in za koga je najbolj primerna. Prvi so torej na vrsti večpredstavnostni, lahko jim rečemo tudi televizijski predvajalniki

Operaterske »škatlice«

Predvajalnik, ki ga naročnik dobi od operaterja, je v zadnjih letih precej širše uporaben kot nekoč. EON, Neo in ostali so ali nekoliko zakamuflirane in zaprte androidne naprave ali pa temeljijo na kakšni drugi platformi, ki omogoča nameščanje aplikacij. Glavna »aplikacija« je gledanje televizijskega programa, bodisi v živo ali izbrane oddaje v obdobju zadnjega tedna. Zraven so običajno še različne knjižnice (Cinestar, HBO, Pickbox, Voyo, …), ki izhajajo iz naročnikovega paketa ter opcij, na večini je še Youtube in morda še kakšna aplikacija, lahko tudi možnost prevzemanja predvajanja s telefona ali tablice (protokol Chromecast) ter ogled lastnih datotek prek ključka/diska USB ali omrežja. Večinoma pa se na tak »box« ne da namestiti aplikacij za Netflix in druge tuje naročniške storitve in nasploh početi zelo malo zunaj tega, kar operater »dovoli«.

Najbolj primerne za – tiste, ki največ gledajo televizijski program in morda še Youtube, na storitve pretočnega videa pa ali niso naročeni ali pa so prek operaterja.

PREDNOSTI:SLABOSTI:
Najboljša za prikaz televizijske slike (v živo ali »za nazaj«)Zaklenjena na aplikacije, ki jih operater pusti naložiti
Na istem mestu tudi vsebine iz (vključenih ali doplačanih) opcij v naročniškem paketuDodaten daljinski upravljalnik poleg televizorjevega
Dostop do dodatnih možnosti, ki jih nudi operater (nakupovanje s televizorja, upravljanje naprav pametnega doma, …)Večina vsebin znotraj tega ekosistema je v največ polni visoki razločljivosti
Običajno vključena v ceno naročnine

Naši testi:

EON ob prihodu na trg

EON po enem letu

Neo ob prihodu na trg

Neo po enem letu

Neo po pomembni nadgradnji

Kitajski androidni predvajalniki

Različne škatlice in ključki brezštevilnih kitajskih znamk obljubljajo marsikaj in pogosto tudi res omogočajo marsikaj, vendar pri tem tudi veliko tistega, kar druge predvajalnike dela dobre, izpustijo, in zahtevajo take in drugačne kompromise. Uporabniška izkušnja pri nobeni od teh naprav ni odlična, vmesnik je pogosto grafično zastarel, lahko tudi neroden in neodziven. So izjeme, vendar dokaj redke. Naložiti se da marsikaj, pretežno vse, kar obstaja v androidnem svetu, vendar aplikacije ne bodo nujno povsem pravilno izgledale na televizorju ali se pustile upravljati z daljinskim upravljalnikom, temveč bo treba priključiti miško. V opisu specifikacij je pogosto navedenih kopica takšnih in drugačnih kartic, ki v praksi sicer lahko pomenijo možnost predvajanja različnih datotek, v drugih primerih pa malo oz. te kodeke, protokole in standarde bolj ali manj podpirajo tudi naprave iz drugih kategorij, samo tam niso tako izpostavljene. Manjkajo običajno nekatere res pomembne za spremljanje storitev pretočnega videa na novejših televizorjih in zvočniških sistemih.

Najbolj primerni za – tiste, ki pretežno gledajo vsebine, pridobljene »saj veste kje«

PREDNOSTI:SLABOSTI:
Nanje je mogoče namestiti skoraj vseAndroid na njih običajno ni »televizijski« in zato aplikacije niso prilagojene velikemu ekranu in upravljanju z daljincem
Zelo primerne za vsebine s »torrentov«Pogosto slab uporabniški vmesnik
Nekatere je mogoče dobiti nekaj deset evrovVprašljive posodobitve operacijskega sistema
Povezati je mogoče različne dodatke (miške, igralne ploščke, itd)Praviloma manjka podpora za (plačljive) standarde slike in zvoka, kot so Dolby Vision, Dolby Atmos, DTS:X in drugi
Lahko so primernejši za igranje (nezahtevnih) iger kot androidni televizor ali Chromecast

Naši testi:

Xiaomi Mi TV Stick

Chromecast z Google TV

Najnovejši Googlov »privesek« je velik korak naprej v primerjavi s prejšnjimi. Končno je samostojen predvajalnik in ima (simpatičen) daljinski upravljalnik, ni več zgolj naprava, ki prevzame predvajanje vsebine s telefona ali tablice prek protokola Chromecast. Njegova uporaba je enostavna in delovanje je bolj tekoče kot pri Androidu na večini televizorjev. Dobra je podpora za standarde slike in zvoka in nabor aplikacij je zelo dober, se je pa treba do nekaterih dokopati »naokrog«, saj je Trgovina Play privzeto skrita (in jo je treba poiskati v nastavitvah, med vsemi nameščenimi aplikacijami), iskalnik pa ni najbolj natančen.

Najbolj primeren za – vse, ki so naročeni na eno ali več storitev pretočnega videa, ne bi imeli operaterjeve škatlice in morda veliko gledajo Youtube na velikem ekranu ter bi radi boljšo uporabniško izkušnjo kot na obstoječem (počasnem) pametnem televizorju.

PREDNOSTI:SLABOSTI:
Končno samostojen predvajalnik z daljinskim upravljalnikomIskalnik ne najde vseh aplikacij
Ličen in enostaven uporabniški vmesnikPreveč poudarka sistemu, ki uporabniku daje predloge, kaj naj gleda
Odzivno delovanjeVeč dela z nameščanjem aplikacij iz drugih virov
Na voljo večina aplikacij za storitve pretočnega videa
Možnost glasovnega upravljanja
Podpora za HDR10, Dolby Vision in Dolby Atmos
Zmerna cena

Naš test:

Google Chromecast z Google TV

Apple TV

Applov predvajalnik je zagotovo najbolj elegantna naprava med vsemi svoje vrste, a tudi med najdražjimi. V osnovi je seveda namenjena gledanju (in kupovanju) vsebin iz tržnice iTunes in naročniške storitve Apple TV+, tudi zaradi spodobne količine gigabajtov za shranjevanje. Na voljo so še aplikacije za precej drugih storitev, vendar se najde tudi kakšna, ki manjka. Omogoča tudi igranje iger, ko večina ostalih, a bi glede na naročnino Arcade lahko Apple v tem pogledu storil kaj več, vsaj ponudil zanimiv igralni plošček in spodbudil razvijalce, da bi igre prilagodili televizijskim zaslonom. Namesto Chromecasta je tu Applova ustreznica Airplay, ki omogoča predvajanje z iPhonov in iPadov. Kljub temu, da je aktualna generacija stara že nekaj let, podpira sliko Dolby Vision (kajpak v 4K). Vseeno že na Applovem dogodku ta mesec pričakujemo novo generacijo.

Najbolj primeren za – uporabnike v Applovem ekosistemu, ki tudi kupujejo ali si izposojajo filme v trgovini iTunes in so naročniki na storitev Apple TV+

PREDNOSTI:SLABOSTI:
Hitrost in uporabniški vmesnikKmalu verjetno prihaja nov, zmogljivejši model
Najboljša možnost za ogled filmov, kupljenih v tržnici iTunesVisoka cena za tovrstno napravo
Spodoben nabor aplikacijNeposrečen daljinski upravljalnik
Podpora za protokol AirplayPreslabo izkoriščen za igričarske namene
Najslabša izbira za predvajanje takih in drugačnih datotek

Igralne konzole

Playstation ali Xbox je lahko tudi spodoben večpredstavnosti predvajalnik. Microsoft je Xbox One na začetku celo poskušal pozicionirati v tej vlogi. Kmalu je ugotovil, da je bila to napaka, a vseeno naslednice omenjene konzole ponujajo spodoben nabor aplikacij in zaradi zmogljive zasnove tudi nimajo nikakršnih težav s prikazovanjem slike z visoko bitno hitrostjo. Na žalost igralni plošček ni najbolj primeren način upravljanja teh aplikacij, dokaj dolgo zaganjanje konzol prejšnje generacije pa tudi ni povsem v sozvočju s tem, kar sodoben gledalec pričakuje od svojega predvajalnika.

Najbolj primerne za – igričarje, ki jim ni mar za klasično televizijo ali za ne povsem legalno pridobljene vsebine

PREDNOSTI:SLABOSTI:
Hitro delovanje in dovolj zmogljivosti za kakršne koli nameneUpravljanje z igralnim ploščkom ni najbolj elegantno, še posebej pa ne tipkanje na zaslonsko tipkovnico
Prisotne so aplikacije za vse ključne (tuje) naročniške storitve, sploh na Xboxu (Playstation 5 v tem pogledu nekoliko šepa)Nič ne bo z aplikacijami operaterjev in drugih lokalnih ponudnikov

Naši testi:

Sony Playstation 5

Microsoft Xbox One S

HTPC

Računalnik za »domači kino« je bil priljubljena naprava kakšno desetletje nazaj, ko ni bilo androidnih predvajalnikov in smo večino vsebin dobivali iz drugih virov kot danes. Zato zdaj tovrstna naprava ni več tako atraktivna, saj je mogoče z nečim cenejšim, enostavnejšim in bolj prilagojenim specifičnemu opravilu doseči boljše rezultate.

Najbolj primeren za – »geeke«, ki želijo povsod imeti računalnik, poganjati vse programe in dostopati do datotek na vseh mestih

PREDNOSTI:SLABOSTI:
Poganjati in predvajati je mogoče skoraj karkoliSlike 4K pri 60 sličicah na sekundo ni ravno lahko dobiti na televizor, še posebej pri manj zmogljivih izvedbah HTPC
Lahko je tudi nadomestek za igralno konzoloNe bo podpore za HDR in še kaj
Priključiti se da različno periferijoUporabniška izkušnja je daleč od televizijske zleknjenosti na kavč
Zadeva ni omejena samo na zabavo

Samsung DeX in podobni namizni načini pametnih telefonov

Pri nekaterih telefonih se uporabniški vmesnik spremeni v »namiznega«, če jih s kablom priključimo na televizor ali monitor (pri Samsungovih novejših pa v povezavi z novejšimi televizorji in »pametnimi« monitorji tega proizvajalca deluje tudi brezžično). Ta način je sicer bolj namenjen pisarniškemu delu, pa vendar je lahko uporaben tudi za predvajanje vsebin. Zaslon telefona lahko vmes deluje kot sledilna ploščica, najbolj pa je povezati (bluetooth) miško in tipkovnico, kajti kabel verjetno ne bo segal do kavča. Še največji problem je v tem, da določene aplikacije hitro izdajo, da niso prilagojene za tako uporabo ali pa se brez zaslon na dotik sploh nočejo zagnati.

Najbolj primerni za – tiste, ki predvajalnik potrebujejo samo občasno, morda pretežno za ogled vsebin s telefona, ki hočejo kar najbolj izkoristiti svoj telefon in imajo po možnosti televizor (ali monitor) istega proizvajalca

PREDNOSTI:SLABOSTI:
Ni potrebe po dodatni napraviZgolj polna visoka razločljivost
Na telefonu so tako ali tako že vse aplikacijeMnoge aplikacije še vedno niso najbolje prilagojene za »namizje«
Uporabno tudi za delo, ne samo za zabavoPriklop tipkovnice je bolj ali manj nujen

Pametni televizor

Na koncu, jasno, še tista možnost, ki je morda od vseh najbolj smiselna. Pred nekaj leti bi še lahko dejali, da je bolje imeti zraven televizorja dodatno »škatlico«, toda v zadnjem času so tako androidni kot televizorji z drugimi operacijskimi sistemi (Tizen, WebOS, …) zelo napredovali. Proizvajalci so končno začeli vgrajevati dovolj zmogljive procesorje in zadostno količino delovnega pomnilnika, tudi posodobitve prihajajo več let po nakupu televizorja in ponudba aplikacij se je na vseh platformah bistveno izboljšala. Če bo katera od pomembnih manjkala, je še vedno opcija nakup Chromecasta ali kakšne druge od omenjenih naprav. Androidni televizorji podpirajo protokol Chromecast, LG-jevi in Samsungovi pa Airplay (2). Pri naprednem HDR-ju jih večina podpira tako Dolby Vision kot HDR10+, le Samsung zgolj slednjega.

Najbolj primeren za – vse, ki si želijo vse potrebe pokriti z eno napravo in enim daljincem (pod pogojem, da imajo zraven tudi ustrezen zvočniški sistem)

PREDNOSTI:SLABOSTI:
Samo ena naprava in en daljinski upravljalnikRazlične platforme so različno založene z aplikacijami
Hitro skakanje med različnimi viri in aplikacijamiTudi podpora kodekom za sliko in zvok je precej neenotna
Več let posodobitev programske opremeSčasoma lahko vmesnik postane manj odziven
Podpora protoku Chromecast ali Airplay je že vgrajena

Naši testi:

LG OLED CX

Samsung The Frame

Philips OLED805

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
8 komentarjev
  • Najbioljša izbira je vsekakor pametni televizor.
    Sploh še ko bodo naši operaterji končno ponudili samo internet za normalno ceno.

  • Če nisi zahteven uporabnik, ti televizor nudi zadosti TV programov za gleddati program v živo in to zastonj pa še v HD.

      • Če si že tako eksakten enako velja tudi za vse ostale naprave o katerih si pisal v tem članku.
        Brez vira ni vsebine.
        Glede na to da HW vmesniki danes zelo lahki jih brez vira niti za utež več ne moremo uporabiti.

        • V vsakem primeru je bil vedno potreben vir, naj bo to tak ali drugačen kabel, antena, brezžični signal, nekaj že. Dobe gledanja “televizije” zastonj pa je bolj ali manj konec.

          • “televizija” zastonj bo vedno ostala, samo pač se bo zanjo potrebno potruditi.
            Obenem pa se še kak tuj jezik naučiš.
            Sicer pa je zanimiva ena druga stvar, kaj bo ostalo od plačljive linearne TV, če bodo vse pobrali ponudniki VOD vsebin.

          • VoD pobira serije in filme, delno šport, medtem ko razvedrilne oddaje, resničnostni šovi, informativni program in tudi šport v živo pretežno še ostajajo na televiziji.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja