Adobe si je skorajda povsem prisvojil obdelovanje fotografij. Najprej manipulacijo s programom Photoshop, saj zdaj za vsak spremenjen, popravljen, »izboljšan« motiv rečemo, da je fotošopan. Nato pa še »razvijanje« surovih datotek (raw) z Lightroomom. V zadnjem času se konkurenca vendarle nekoliko pobira po letih v knockdownu in se že nekoliko krepi. Še posebej na mobilnih napravah, kjer je vodilni pustil nekoliko več manevrskega prostora.
Glavna zamera Adobeju so seveda nujne naročnine. Photoshopa se ne da več dobiti samostojno, Lightroom še, vendar ne neposredno od proizvajalca (zato pa na Amazonu ali kje drugje), toda v naročnini na Creative Cloud je ob prvem vključen tudi drugi. Edina kombinacija brez naročnine je Lightroom in okrnjeni Photoshop Elements. Ta zadostuje za osnovno obdelovanje fotografij, za naprednejše, s kompleksnimi maskami in retušami pa ne. A tudi v tem primeru je vsaj čez kakšno leto in pol treba nabaviti nove različice, saj Adobe ob izdaji naslednjih vsako jesen opusti podporo za prejšnje in tako v slednjih ni mogoče odpirati datotek z najnovejših fotoaparatov. Proizvajalci namreč za vsak nov model pripravijo novo obliko zapisa raw. Tako je v povprečju treba računati na strošek vsaj stotih evrov na leto, raje več.
Odprtokodne rešitve so primerne samo za res bazične potrebe in vsakdo, ki želi fotografirati v raw, se mora zateči k nečemu plačljivemu. Ena od opcij je Corel AfterShot Pro (trenutno je pri različici 3), ki je dokaj enostaven, a ima veliko parametrov, zato je povsem v redu za osnovno, delno pa tudi za naprednejšo obdelavo, ima pa kar pomembno težavo. Čeprav na papirju ponuja korekcijo za precejšnje število objektivov, to v praksi pogosto ne deluje, ročno popravljanje sodčkastih in drugih popačenj pa ne daje najboljših rezultatov. Je pa cena ugodna – 55 evrov.
In za podoben denar je na voljo tudi najnovejša alternativa, Affinity Photo. Tega je razvilo britansko podjetje Serif, ki je se že skoraj tri desetletja ukvarja s programi za namizno založništvo, fotografijo in podobne naloge. Pred nekaj leti se je odločilo opustiti staro kodo in vse skupaj napisati na novo. Affinity Photo, ki je od pomladi na voljo v končni, prodajni različici, potem ko je lahko nekaj mesecev vsakdo preizkušal »beto«, je eden prvih rezultatov tega dela. Obetavnih rezultatov, četudi zdaj še ne more biti resna zamenjava za uveljavljene rešitve. Obstaja za sisteme Windows, macOS in iOS, pri čemer je daleč najbolj zanimiva zadnja izvedenka, zato ni čudno, da je postala ena od izpostavljenih predstavitvenih aplikacij za iPad Pro.
Aplikacija za iPad je res briljanta. Odpreš datoteko raw (če jo uspeš dobiti s fotoaparata na tablico, kar do prihoda iOS11 ni povsem trivialno), s prsti popraviš par drsnikov, tk-tk-tk, in fotografija je že skoraj taka, kot bi si jo želel. Aplikacija ponuja še druge možnosti, ko enkrat popraviš osnove (osvetlitev, kontraste, barve, itd), skoraj vse, kot na namizju, od filtrov in retuširanja, popravljanja perspektiv, izrezov, barvnih načinov, pa do dodajanja elementov, besedila in še česa. Priporočljivo pa je za taka opravila imeti »svinčnik« (pisalo), ker se vsega prstom kljub vsemu ne da najbolj natančno početi.
Namizni program prav tako ponuja marsikaj. Je kot bi združil Photoshop in Lightroom v enega, z bolj svežim in prijaznim izgledom, pri čemer se ob odpiranju datoteke raw prikaže drug vmesnik, kot če začneš neposredno z obdelovanjem datoteke jpg, tif ali kakšne druge že stisnjene. Nekako podobno kot pri Photoshop Elements, a veliko bolj zmogljivo, z več nastavitvami, možnostmi, drsniki. V tem programu sem imel nekaj več sreče s popravljanjem slabosti objektivov. Za nekatere aparate je delovalo, za druge, dokaj nove, ni. Ko je posnetek enkrat »razvit« (po kliku na gum develop), se z njim počne podobne stvari kot v Photoshopu, le da je za določene postopek manj neposreden, temveč je treba ugotoviti, kako se zadevo izvede. Poleg krivulj je za vsako prilagoditev na voljo kup vnaprej pripravljenih filtrov, dostopnih v istem stranskem meniju. Kdor se v zadevo poglobi, nedvomno lahko naredi neverjetne izdelke. Nisem dovolj podkovan v »šopanju«, da bi lahko ocenil, koliko Affinity zaostaja za idolom, zdi pa se mi, da za vsaj 90 odstotkov uporabnikov ne tako zelo veliko.
Na žalost pa je kar velik zaostanek v enem res pomembnem vidiku – hitrosti. Že odpiranje surovega posnetka je počasno. Odvisno sicer od velikosti datoteke in konkretnega zapisa, toda hitro ne gre pri nobenem. Sploh na kakšnem prenosniku z dvojedrnim procesorjem z oznako U je vse skupaj vaja v potrpežljivosti. Na novejšem štirijedrnem namiznem ob podpori solidne grafične kartice je bolje. Med spreminjanjem parametrov nato ni težav, spet pa traja samo razvijanje. Medtem ko je izvoz v jpg ali katero drugo obliko (na voljo jih je cel kup) nato, presenetljivo, znova praktično hipen. V celoti vzeto tako ni vse slabo, a je daleč od idealnega in programerje čaka še precej dela. Dobra novica je, da so hitrost že izboljšali od različice beta do uradne izdaje.
Za vsakega lastnika iPada Pro bi moral biti Affinity photo obvezno na seznamu aplikacij. Je res eden najboljših prikazov zmogljivosti in priročne uporabnosti te tablice. In verjetno se vsakdo vsaj občasno nameni izboljšati kakšno fotografijo, mogoče narediti fotomontažo, pripraviti gradivo za predstavitev. Na PC-ju oz. macu je ta program za zdaj malo manj nujen. Kombinacija Photoshop-Lightroom je še vedno superiorna, najbolj po hitrosti, pa tudi po funkcionalnosti in preglednosti, vendar tudi mnogo dražja. Za 55 evrov je Affinity Photo pravzaprav odlična kupčija in malo počakati ob njegovem mletju, dokler ga razvijalci ne pohitrijo, tudi ni najhujša stvar na svetu.
Brez komentarjev