Apple v očeh zahtevnih uporabnikov hiti kot The Eagles in Andrej Šifrer - počasi

Matjaž Ropret • 9. junija 2021 ob 11:45

Ob predstavitvi prenosnikov Macbook Air in Macbook Pro ter namiznega računalnika Mac Mini s procesorjem M1 je bilo jasno, da bo Apple prehod na lastne procesorje nadaljeval z zmogljivejšimi računalniki. Že pred tem je podjetje napovedalo dvoletno tranzicijo. Vseeno pa je verjetno marsikdo upal, še posebej po tem, ko so se novinci res izvrstno izkazali tako na testiranjih kot v vsakdanji uporabi, da se ne bomo tako načakali. A očitno vsaj pred jesenjo ne bo nič.

Nedavno je prišel še iMac s 24- oz. 23,5-palčnim zaslonom, pa tudi iPad Pro je bil deležen sistema na čipu M1. Toda preden bo Apple nadaljeval zgodbo s čim zmogljivejšim, bo preteklo celo leto dni od predstavitve prvih modelov. Že dolgo so v obtoku ugibanja o M1X ali kakor koli bodo nadeli ime procesorju s še več jedri, predvsem grafičnimi, toda, kot vse kaže, ga le ni tako enostavno izdelati, kot si morda kdo predstavlja. V smislu načrtovanja samega procesorja in nenazadnje pri sami proizvodnji, s čimer je že od lanske jeseni križ. Tudi to bi lahko bil pomemben dejavnik pri odlašanju s predstavitvijo, čeravno je Apple tradicionalno odličen pri tem, da si zagotovi proizvodne kapacitete. Vseeno brez zadostnih količin nima smisla nečesa pošiljati v prodajo. Mimogrede, zgolj v proizvodnih ozkih grlih je po mojem tudi razlog, da iPadi Pro s terabajtom ali dvema prostora za podatke vsebujejo (nepotrebnih) 16 GB delovnega pomnilnika namesto osmih gigabajtov v izvedbah z manjšim »diskom«. Omenjeni M1 v bistvu združuje skoraj celoten računalnik na eni rezini silicija. Tako imajo verjetno na zalogi nekaj presežnih različic s 16 GB in premalo tistih z 8 GB, kar je pripeljalo do nenavadne odločitve pri iPadu Pro. Kajti zdaj vidimo, da v Applu ne nameravajo prenesti določenih programov s sistema MacOS na iPadOS (denimo Final Cut za montiranje videa), ki bi morda potrebovali ali vsaj znali izkoristiti tako količino delovnega pomnilnika.

V osrednjem nastopu na razvijalski konferenci WWDC tako nismo bili deležni niti kakšne predstavitve strojne opreme niti česa spektakularnega pri programski opremi za »tablice«. Pri slednji samo malo izboljšano razporejanje več aplikacij na zaslon, nova orodja za razvijanje aplikacij, za zapiske povsod v sistemu in pripomočke (widgete) na domačen zaslonu. Nič takega, kar bi iPad Pro dejansko povzdignilo na raven prenosnikov. Na Macbooke Pro 14 (predvidoma) in 16 bo najbrž treba počakati do jeseni, morda celo zime. Zelo malo verjetno je, da bi jih predstavljali poleti, česa takega v najvrednejšem svetovnem podjetju še nikoli niso storili. Kar je zoprno za vsakogar, ki z nevoščljivostjo gleda na vse tiste z računalniki, temelječimi na M1, a hkrati ve, da obstoječi modeli zanj niso dovolj »profesionalni«. Pa če imajo premalo priključkov, pomnilnika, zmožnosti pošiljanja slike na več monitorjev ali je posredi kakšna druga omejitev. Zagotovo se bodo morali ti uporabniki za MBP 14 ali 16, še posebej, če prvi res pride z zaslonom mini LED, ločiti od več tisoč evrov, toda določeni že nestrpno čakajo na to »priložnost«. Delo z novimi računalniki bo namreč hitrejše, tišje, z manj priklapljanja na elektriko in nasploh bolj uživaško.

Če bi Apple vztrajal z Intelom in bi v zadnje pol leta dobivali Macbooke s procesorji enajste generacije Core, bi bili prav tako solidno zmogljivi, a seveda v zaostanku za M1, večino časa tihi in z boljšim trajanjem baterije kot pri prejšnjih procesorjih nekdaj dominantnega igralca na tem področju. Toda Apple je presegel tekmece in za Intel je kolikor toliko uspela letina procesorjev prišla prepozno. Dokaj posrečena je bila sicer tudi osma generacija, ki je podvojila število jeder, a napredek je bil pri tem podjetju v zadnjih letih preprosto preskromen.

Po drugi strani je za Apple preskok pri njegovih lastnih procesorjih mogoče celo manjše prekletstvo. Že prva generacija je tako neverjetna, da si je težko predstavljati, kam zadeva še lahko gre, prav tako težko pa jo je, kot kaže, tudi v polnosti izkoristiti s programsko opremo. V operacijskem sistemu MacOS jim to uspeva, skoraj vsako programje, ki ga prilagodijo za novo platformo, je od pol do dvakrat hitrejše kot na računalnikih z Intelovimi procesorji (torej tistimi, ki jih je Apple prodajal pred modeli z M1, in jih v zgornjem delu ponudbe še prodaja). Toda v sistemu iPadOS zadeva ostaja premalo izkoriščena, saj je s tri leta starim iPadom Pro mogoče početi povsem enake stvari kot najnovejšim, le za odtenek počasneje. Ali je to namenoma ali zaradi omejenosti sistema, lahko špekuliramo, toda nič ne kaže, da bi se kdaj v bližnji prihodnosti spremenilo. Kažejo pa zmogljivosti starejših iPadov in iPhonov na to, kako odlični so bili že procesorji iz serije A. Zato marsikdo ne vidi nikakršne potrebe po menjavi. Podobno bo tudi s kupci Macbookov. Če jim Apple ni namenoma skrajšal življenjske dobe s pogostim pisanjem na disk SSD v vlogi pomnilnika, bodo še čez precej let povsem zadovoljni s »hitrostjo« računalnika. In težko jih bo prepričati, da potrebujejo novega. Kajti iz izkušenj vemo, da lepši zasloni, hitrejša povezljivost, novejši priključki in podobne stvari ne prepričajo ljudi v menjavo. Odločilna vidika sta, »računalnik je postal prepočasen«, in morebitno nezadovoljstvo s tipkovnico.

Nakup katerega koli od trojice Macbook Air, Mac Mini ali iMac je ta čas povsem varen. Seveda ob predpostavki, da ti tak računalnik že v osnovi ustreza in ne čakaš na katero od »profesionalnih« zmožnosti, ki jo za zdaj ponujajo samo (že nekoliko zastarele) izvedbe z Intelovimi procesorji. Dvomim, da bo Apple letos osvežil katerega koli od teh modelov. Pri vseh sicer priporočam vsaj 512 GB SSD-ja, še posebej pri iMacu, kjer to poleg dodatnega grafičnega jedra v procesorju prinese še dodatne priključke USB in drugi ventilator za boljše vzdrževanje zmogljivosti na daljše proge. Težje je priporočiti 16 GB pomnilnika, kajti Applovi cenovni pribitki so enormni in lahko kmalu presežejo izhodiščno ceno računalnika. Zato se bo verjetno večina zadovoljila z osnovno konfiguracijo in niti ne bo dosti zgrešila. Preskočite pa lahko Macbook Pro z M1, ker ta res ne prinaša česa otipljivega. Ventilator, še nekoliko svetlejši zaslon in boljši zvočniki težko odtehtajo tristo evrov višjo ceno. Bolje je to razliko investirati v večji vgrajeni disk.

Fotografiji: Apple