Zelo sem vesel oblike in velikosti teh čepkov. Sony, podobno kot Jabra, vztraja pri slušalkah brez »peclja«, bolj ali manj se skrijejo v uhljih. Tokrat na srečo prevlada bolj, saj čepka nista pretirano velika, kot je bil primer pri nekaterih Sonyjevih v preteklosti, pa tudi oblikovno ne silita v nekaj izstopajočega, in prileganje je res dobro. Tudi nad izdelavo nimam pripomb (za razliko od polnilne škatlice). Bi si pa tudi tu želel večjega nabora nastavkov, saj med tremi ne bo vsak nujno našel prave velikosti zase. Včasih smo jih marsikje dobili pet (ali vsaj štiri), zdaj pa se začenja poznati vsesplošno varčevanje. Škatlica je prav tako v okviru »normalnosti«, oblikovno malo spominja na Samsungove, plastika je nekoliko cenena in baterija v njej zadošča zgolj za eno celotno polnjenje slušalk. Polnjenje prek priključka USB-C je nekako običajno hitro (oz. počasno), brezžičnega polnjenja žal ni.  

Če v čem, so bile tudi popolnoma brezžične Sonyjeve slušalke tradicionalno dobre v kvaliteti zvoka. To se za dotično znamko spodobi in tudi tokrat je tako. Podobno kot pri Jabra Elite 4 so zelo lepo uravnotežene. Tokrat sem sicer malo več telovadil v izenačevalnikom, ker sem si želel nekaj izboljšanja pri visokih tonih, a sem nazadnje pristal pri tem, kar slušalke ponujajo privzeto, ker prav veliko s svojim prilagajanjem nisem spremenil, kvečjemu kaj pokvaril. Z izjemo manjših zamer pri določenih žanrih, kot rečeno bi si želel za odtenek bolj čiste visoke tone, kdo drug pa bo najbrž pogrešal malo bolj udarne base, a v splošnem nisem česa pogrešal. Vse deli frekvenčnega spektra so dovolj dobro pokriti in vse skupaj uravnoteženo, zato je poslušanje česar koli zelo prijetno. In glede na same čepke tudi udobno, raje sem jih dlje časa imel v ušesih kot denimo omenjene znamke Jabra. Slušalke podpirajo kodek AAC, kar je dobro za uporabnike tako Androidnih kot Applovih naprav (Soundcore Liberty 4 denimo podpirajo aptX, ki je za iOS neuporaben).

Običajno je najbolje kupovati izdelke na osnovi tega, kar dejansko so, ne na obljubah, kaj naj bi nekoč še pridobili. Toda v tem primeru bi zdaj že morala biti na voljo možnost hkratne povezave z dvema napravama (t. i. večtočkovni bluetooth), ki je v času mojega testiranja še ni bilo. To bo vsekakor postavilo vrednost nakupa v drugačno luč. Zelo verjetno pa slušalke nikoli ne bodo omogočale samodejnega ustavljanja predvajanja ob jemanju iz ušes, ker po vsej verjetnosti niso vgradili ustreznih tipal. Tudi na žalost postaja trend v zadnjem času, potem ko smo se na funkcionalnost prekinjanja in vnovičnega začetka predvajanja že pred časom navadili tudi pri poceni slušalkah. Čisto vse torej ne gre v pravo smer.

Vsaj aktivno dušenje hrupa je zdaj postalo bolj ali manj obvezna zmožnost tovrstnih slušalk in v konkretnem primeru je nekako na nivoju cenovnega razreda. Določeni modeli, tudi Sonyjevi, so v tem pogledu zmogljivejši, odstranijo res skorajda vsako bobnjenje, medtem ko ga tu v ozadju malo ostane slišnega. Pri nekoliko višjih frekvencah gre vgrajeni tehnologiji precej dobro od rok, seveda do meje, do koder je lahko učinkovita. Ne da se sicer nastavljati moči ali načina dušenja, kar zmorejo nekatere dražje slušalke. Prepuščanje (predvajanje) zvoka iz okolice se da vključiti, žal pa se ne vključi samodejno med telefonskimi pogovori. To je nedvomno zadeva, ki bi jo Sony moral dodati v kakšnem popravku vdelane programske opreme (morda jo je že).

Upravljanje s tipkami na čepkih je dokaj standardno, saj sta kroga na zunanji strani namenjena pritiskanju. Stvar deluje, ni odvisna na muhe kakšnega zaznavanja dotikov in tudi spremeniti se da, kaj počne posamezna tipka ob enojnem, dvojnem ali trojnem pritistku. Trajanje baterije v samih čepkih je dobro, tudi z vključenim aktivnim dušenjem hrupa zdržijo približno pet ur, kar je precej bolje od nekaterih prejšnjih Sonyjevih modelov, pa tudi od kakšnih drugih.

Programska oprema ponuja še nekaj trikov, denimo tiste klasične Sonyjeve, ki prepoznajo, ali uporabnik sedi, stoji, se premika, in prilagodijo delovanje slušalk. Iskreno povedano bi raje videl tipala za samodejno ustavljanje predvajanja. Tu je tudi analiziranje oblike ušesnega kanala za nastavljanje 360-stopinskega predvajanja, kar se mi zdi še nekaj, pripravljeno bolj v marketinške namene kot zaradi dejanske uporabne vrednosti.

WF-C700N so za moj okus doslej najbolj všečne popolnoma brezžične slušalke znamke Sony. Njihova priporočena cena je 130 evrov, da se jih najti za 120 evrov, kar je glede na proizvajalca dokaj razumno. Če jih dobiš za približno 100 evrov, pa so med boljšimi nakupi.

HVALIMO:

• Lep in uravnotežen zvok
• Dokaj solidno aktivno dušenje hrupa
• Podpora za kodek AAC
• Dobro trajanje baterije, tudi z vključenim aktivnim dušenjem hrupa
• Obljuba večtočkovne povezave

GRAJAMO:

• Ni tipal za zaznavanje čepkov v ušesih
• Vseh obljubljenih funkcionalnosti ni bilo na voljo ob začetku prodaje
• Ni brezžičnega polnjenja
• Glede na ceno bi lahko bil podprt še kateri od naprednih kodekov
• Ni »prepuščanja« zunanjega zvoka med telefoniranjem

The post KRATKI TEST Sony WF-C700N: Končno brez eksperimentiranja appeared first on Tehnozvezdje.

Elite 4 so standarden primerek danske znamke. Že polnilna škatlica, ki za razliko od nekaterih stoji pokonci, je na pogled skoraj enaka kot pri vseh prejšnjih, le nekoliko širša je in z manj debelimi stenami, kar je najbrž tudi posledica tega, da obliko samih »čepkov« ves čas nekoliko prilagajajo. Jabra namreč vztraja pri slušalkah brez kakšnega repka oz. peclja, a če so bile nekoč v osnovi okrogle s trikotnim izrastkom, je zdaj vse skupaj kot nekakšen trikotnik, le da v enem od kotov bolj polkrožen. Spodnji del, nekakšen polž, je oblikovan tako, da gre čim lepše v ušesni kanal in da zgornji trikotnik čim manj štrli iz ušes. Glede na to cenovni razred in najbrž kar omejene možnosti pri optimizaciji jim je vse skupaj dokaj dobro uspelo, celotna debelina je nekoliko manjša kot denimo pred leti pri Elite 75t, ki so bile dvakrat dražje slušalke, a so nove nekoliko širše. Samo prileganje je dobro, udobje pri dolgotrajnem nošenju pa vsaj v mojem primeru ni vrhunsko, skoraj vedno so me po določenem času, lahko po uri, lahko že prej, začele motiti. Pri čemer sem uporabljal srednjega od silikonskih nastavkov, z malim bi mi slušalke padale iz ušes. Pri določenih modelih je priloženih več velikosti nastavkov, tu so žal le trije in tako je verjetnost, da bo eden od njih ravno pravi nekoliko manjša kot pri štirih ali petih. Tudi način upravljanja s pritiskanjem omenjenega trikotnika (skoraj celotna površina je v bistvu tipka) mi ni preveč po godu, ker s tem le še dodatno potiskam čepka v ušesni kanal.  

Škatlica ima kajpak polnilni vtič USB-C, ne podpira pa brezžičnega polnjenja, ki še naprej ostaja izključna domena dražjih slušalk. Samo trajanje baterije sicer ni vprašljivo. Dosegal sem več kot pri nekaterih drugih v zadnjem času, verjetno na račun nekoliko manj zmogljivega aktivnega dušenja hrupa, a tudi z vklopljenim je avtonomije do pet ur, še za trikrat toliko pa je zaloge v ovitku, zatorej težav že tako ali tako ne vidim. A tudi napolnijo se dovolj hitro, da pavza brez slušalk v ušesih ne traja več kot kakih 15 min.

Pri slušalkah Jabra sem vedno cenil kakovost zvoka, saj je praviloma presegala nivo cenovnega razreda. Tako je tudi tokrat, celo z dodatkom. Ni mi bilo namreč treba prav nič prilagajati izenačevalnika, povsem zadovoljen sem bil že s privzetim zvokom. Ni sicer vrhunski, a toliko lep in uravnotežen, da mi ni bilo treba prilagajati niti nizkih, ki so običajno prvi na vrsti, niti visokih tonov. Zagotovo si bo kdo zaželel močnejših basov ali pa malo čistejše reprodukcije klasične glasbe, toda kot slušalke namenjene širokim množicam so zvočno zelo dobre, še posebej upoštevajoč ceno. Androidni uporabniki lahko izkoristijo naprednejši kodek AptX, s tem v mislih tudi opisujem zvok, medtem ko so uporabniki iPhonov žal obsojeni na standardni kodek SBC, saj tam ni podpore za AptX, medtem ko slušalke ne podpirajo primerljivega stiskanja AAC.  

Aktivno dušenje hrupa ima eno samo nastavitev in deluje na osnovi štirih mikrofonov, medtem ko jih nekatere dražje slušalke te znamke vsebujejo kar šest (po tri v enem ušesu). Kljub temu spodobno dobro odstranijo najbolj moteče hrumenje in bobnenje. Na avtobusu, vlaku ali letalu ni nobenih težav s poslušanjem podkastov, razumljivostjo dialogov v serijah in filmih ali uživanjem v glasbi. Nekatere slušalke so še za odtenek učinkovitejše in se tudi znajo bolje prilagajati spremembam pri zunanjem hrupu, vendar brez izjeme tudi stanejo več ter pri tem opravilu »popijejo« več baterije, saj smo že srečali kakšne, ki z najbolj zmogljivim dušenje trajajo zgolj tri ure, preden jih je treba vstaviti v škatlico. Na voljo je tudi način zvoka iz okolice, ki prav tako deluje v redu, in med telefonskimi pogovori slušalke samodejno preklopijo nanj.

Že od prvih tovrstnih modelov je bila znamka Jabra znana po tem, da omogoča povezovanje slušalk z dvema napravama hkrati. To deluje tudi pri Elite 4. Sprva se zadeva obnašala čudno, saj sem slišal zvok z obeh telefonov. Toda naslednjič, ko sta se povezala, je bilo vse tako, kot je treba. Tudi preklapljanje med viri je funkcioniralo. Moram pa izpostaviti, da slušalke v vsakem primeru precej dolgo vzpostavljajo povezavo. Pogrešal sem samodejno ustavljanje predvajanja, kadar sem eno od slušalkic vzel iz ušes. Očitno so tipala za to, kar opažam tudi pri drugih proizvajalcih, ena od žrtev doseganja nižje cene, kar je velika škoda. Resda ni težko pritisniti na tipko in se predvajanje zaustavi, a v minulih letih smo se že navadili, da se to zgodi brez uporabnikove intervencije. Pri nekaterih slušalkah v hipu, pri drugih z malo zamika. Še eno področje, kjer se rahlo pozna varčevanje, je sicer kakovost plastike. Tako pri čepkih kot pri polnilni škatlici.

Najbolj pa me je med testom motilo delovanje mikrofonov v prve pol minute klica. Pri nobenih slušalkah v zadnjem času nisem tako pogosto slišal pritožb onega na drugi strani telefonskega pogovora, da me ne oz. slabo sliši. Kriv sem bil sam. Po nekaj takih primerih sem namreč ugotovil, da je zadeva povezana s počasnim vzpostavljanjem povezave. Slušalke si preprosto vzamejo nekoliko preveč časa, preden vse začne »normalno« delovati, in tako se moja rutina, da jih vzamem iz škatlice, ko me kdo pokliče, in na ta način odgovorim na klic, ne obnese. Če so bile že prej zunaj in aktivne, je bilo vse v redu, slišalo se je perfektno. Toda dodatna težava je, da hitro samodejno izklopijo, in v aplikaciji ni možnosti tega časa podaljšati. Potem pomaga le vstavljanje nazaj v škatlico in novo jemanje ven, drugače jih običajno nisem uspel zbuditi.

V aplikaciji Sound+ je poleg izenačevalnika, predpripravljenih zvočnih načinov in izbiranja med dušenjem hrupa, prepuščanjem zvokov iz okolice ali nevtralne pozicije mogoče še spreminjati določene nastavitve (denimo glasovnega pomočnika), opraviti personalizacijo aktivnega dušenja hrupa (ni kakšne večje razlike v primerjavi s privzeto) in posodobitev vdelane programske opreme ter videti nivo napolnjenosti baterij.

Elite 4 so še en dokaz, da snovalci za znamko Jabra znajo narediti dobre popolnoma brezžične slušalke. Tudi takrat, ko jim nekoliko bolj omejijo predvideno prodajno ceno, in morajo zato sklepati malce več kompromisov, kot bi jih sicer. Vseeno bi rad videl kakšnega manj. Vsaj tipala, ki zaznavajo prisotnost slušalk v ušesih, bi morala biti vgrajena. Tudi povezovanje bi lahko bilo hitrejše in časovnik za samodejno izklapljanje bi rad podaljšal na kaki dve uri. Potem skoraj ne bi imel večjih pripomb – oblika in prileganje sta stvar okusa in fizionomije ušesnega kanala –, tako pa puščajo priprta vrata konkurenci, da ponudi še kaj boljšega za največ sto evrov.

In še opomba. Obstaja tudi model Elite 4 Active, ki je nekoliko drugačen, ne zgolj v večji vodoodpornosti (IP57 namesto IP55). Baterija tako v čepkih kot v škatlici je večja, po drugi strani pa ni podpore za t. i. večtočkovno povezovanje, kar pomeni, da so slušalke lahko naenkrat povezane le z eno napravo.

HVALIMO:

• Dober zvok že s privzetimi nastavitvami izenačevalnika
• Podpora za kodek AptX
• Solidno aktivno dušenje hrupa
• Dolgo trajanje baterije tudi z aktivnim dušenjem hrupa
• Dvojna hkratna povezava
• V redu vrednost za ceno

GRAJAMO:

• Ni samodejnega ustavljanja predvajanja ob jemanju čepkov iz ušes
• Ni podpore za kodek AAC (za naprave iOS tako ostane zgolj osnovi SBC)
• Nekateri prejšnji modeli Jabra so bili udobnejši za daljše nošenje
• Počasno povezovanje po jemanju iz škatlice

The post Jabra Elite 4: Najboljše popolnoma brezžične do sto evrov? appeared first on Tehnozvezdje.

Tudi tu sicer velja, da gre za nekaj podobnega kot je osvežitev modela sredi življenjske dobe (»facelift«) pri avtomobilih. Večinoma gre za nekoliko izpiljen dizajn in rahle posodobitve v posameznih gradnikih, ki morda niti niso hardverske.

Galaxy Watch5 in Galaxy Watch5 Pro

Že poznana linija pametnih ur, na voljo v dveh velikostih (44 in 40 mm), je doživela rahlo prenovo, zraven pa so dodali še model Pro (45 mm) z večjo baterijo in nekaj dodatnimi funkcionalnostmi. Ta ura je tudi debelejša in deluje robustneje ter bo verjetno nagovarjala kupce, ki imajo na svojih podvigih v naravi večje zahteve.

Poglavitna novost petice je za 13 odstotkov večja baterija (410 mAh ali 284 mAh). To sicer po vseh verjetno še vedno pomeni polnjenje vsak dan, a morda z nekaj manj nervoze, kdaj bo ura »umrla« in tudi za približno uro ali dve več spremljanja aktivnosti s satelitskim določanjem položaja. Ostajajo vse športne in funkcije za spremljanje zdravja, ki jih je ponujal že lanski model, torej tudi merjenje indeksa telesne. Pri čemer je združeno tipalo menda izboljšano in bolj natančno. Predvsem za spremljanje spanja, pri katerem ura zaznava tudi smrčanje, obljubljajo natančnejše podatke. Vsak uporabnik bo tudi dobil žival, ki bo najbolje opisovala njegove spalne navade. Še naprej na urah teče Googlov operacijski sistem WearOS (3.5), vendar z močno Samsungovo preobleko (OneUI Watch 4.5).

Model Pro se ponaša z baterijo kapacitete 590 mAh, ki naj bi ponujala do 80 ur delovanja brez GPS-a in do 20 ur z njim. Ohišje te ure je iz titana, zaščitno steklo iz safirja. Omogoča merjenje nekaj dodatnih aktivnosti in izvoz podatkov v formatu gpx ter zna uporabnika pripeljati nazaj do izhodišča poti.

Enako kot telefone gredo ure v prodajo 26. avgusta. Izhodiščna cena za Galaxy Watch5 bluetooth bo 269 evrov in za izvedbo LTE 299 evrov. Za Galaxy Watch5 Pro bo treba odšteti najmanj 399 ali 449 evrov (LTE).

Galaxy Buds2 Pro

Nove popolnoma brezžične slušalke, ki bodo stale 230 evrov, so za 15 odstotkov manjše od prejšnjih, zaradi česar so nekoliko udobnejše za nošenje. Vgrajene imajo tri mikrofone za prepoznavanje zunanjega hrupa in njegovo aktivno odpravljanje (ANC). To naj bi bilo za 40-odstotkov zmogljivejše kot pri prvi generaciji Galaxy Buds Pro.

Velika novost je podpora predvajanju 24-bitnega zvoka in kodeku Samsung Seamless Codec HiFi (SSC HiFi), ki sploh omogoča prenos zvoka v kakovosti Hi-Fi s telefona ali tablice v slušalke. Ta kodek bodo podpirale Samsungove naprave s sistemom OneUI 4.0 ali novejšim. In seveda bo treba imeti ustrezen vir glasbe, denimo pretočno storitev z nivojem Hi-Fi (Apple Music, Tidal, …).

Obljubljajo do 5 ur delovanja z enim polnjenjem ob vključenem aktivnem dušenju hrupa in do 8 ur brez ANC. Te številke glede na izkušnje z drugimi slušalkami nakazujejo, da dušenje ni tako močno kot pri določeni konkurenci, kajti v tem pogledu najboljše slušalke komajda zdržijo tri ure. Skupno z zalogo v škatlici, ki se lahko polni brezžično, naj bi bilo energije dovolj za 18 ali 29 ur poslušanja.

The post Samsungove rahlo polepšane ure in slušalke s 24-bitnim zvokom appeared first on Tehnozvezdje.

Prve slušalke iz linije LinkBuds so bile res posebne, saj imajo poleg čepka še obroček z luknjo, ki prepušča zunanje zvoke. LinkBuds S so po zunanjem izgledu komaj izstopajoče, pa tudi dovolj majhne, da ne štrlijo iz uhljev. Prav tako ne povzročajo težav ljudem z manjšimi ušesnimi odprtinami, saj niso toliko široke, da bi tiščale. Seveda je poudarek drugačen kot pri tistih z luknjo, kajti te so narejene za uporabnike, ki se ne želijo »izolirati« pred okolico. Z novimi bodo prišli na svoj račun ravno tisti, ki bi radi čim manj zunanjih motenj, torej podobno, kot pri večini ostalih slušalk z aktivnim dušenjem hrupa. Kdor želi prijetne, udobne slušalke z dokaj majhno škatlico, mu je Sony končno ponudil nekaj ustreznega, kar se mi zdi korak naprej pri tej znamki.

Če se še malo ustavimo pri ovitku, se ta odpira lepo in predvsem stoji pokonci ter ima tipko za sproženje postopka »paritve« z novo napravo (tipko je treba držati približno pet sekund). Priključek za polnjenje je zdaj (tudi pri slušalkah) že standardni USB-C, žal pa ni vgrajenega brezžičnega polnjenja. To je prva od dveh lastnosti, ki bi jo model s priporočeno ceno dvesto evrov moral ponujati. Še posebej, ker ne gre za avdiofilske slušalke, kjer bi bilo vse podrejeno zvočni kakovosti. Škatlica se sicer v celoti napolni komaj v dveh urah, zato pa v manj kot četrt ure dovolj napolni čepka, da imata znova dovolj zaloge za približno uro poslušanja (brez dušenja hrupa). Avtonomija baterije se sicer precej razlikuje pri vklopljenem ali izklopljenem odpravljanju hrupa. V prvem primeru ne preseže štirih ur, ob višji glasnosti niti treh, v drugem pa je zaloge zlahka dovolj za pet do šest ur poslušanja. Zdi se, da z izboljševanjem aktivnega dušenja hrupa trajanje baterije vse bolj trpi, to je opazno tudi pri drugih slušalkah.

Sony se vedno hvali, da so njegove slušalke zvočno nad konkurenco, kar občasno drži, ne pa vedno. Tokrat so ponudili lepo in uravnoteženo predvajanje, ki pa za nekaj udarnosti rabi še določene posege v izenačevalniku, tega na srečo aplikacija Headphones ponuja v pravi obliki. Vseeno bi težko rekel, da zvočno te slušalke v čemer koli izstopajo, četudi so dobre. Glavna prednost LinkBuds S je v podpori kodeku LDAC, tega je treba vključiti tako v aplikaciji kot v nastavitvah telefona (pod razdelkom bluetooth), če ta tudi ponuja podporo za dotični prenos zvočnega zapisa po zraku brez večjih izgub kakovosti. Z LDAC-om se lahko sliši nekaj več podrobnosti v posameznih zvrsteh glasbe, kar je pa je odvisno od vira. V pretočnih storitvah je treba uporabljati vsaj tok Hi-Fi, zato ni nujno, da bodo vsi uporabniki sploh kaj imeli od tega kodeka. Poleg tega je treba upoštevati, da mora biti povezava bluetooth zelo dobra in stabilna, ob malo slabši, denimo zato, ker je telefon predaleč ali ker so v zraku motnje, se bo ali slišalo slabše ali pa bo izhodna naprava sama preklopila na kodek z manjšim podatkovnim tokom. Morda je LDAC tudi razlog, da slušalke ne podpirajo hkratnega povezovanja z dvema napravama (Multipoint), čeprav obstajajo slušalke, ki to omogočajo, samo LDAC se takrat, ko so povezane na dva konca, izključi, ker pač pasovna širine bluetootha tega ne omogoča. Linkbuds S so tako lahko seznanjene z n številom naprav, a je treba med njimi preklapljati ročno. Škoda, da Sony še vedno ne obravnava večtočkovne povezave (in samodejnega preklapljanja med obema napravama) kot obvezne opreme za slušalke bluetooth, sploh glede na zahtevano ceno. Poleg brezžičnega polnjenja je to druga manjkajoča zmožnost, ki jo težko oprostimo.

Za razliko od LinkBuds S je torej tu na volj aktivno dušenje hrupa, ki deluje dobro, a je tudi na tem področju v cenovnem razredu mogoče najti zmogljivejše. Predvsem pa Sonyjevim manjka dvoje. Ni mogoče niti nastavljati nivoja odpravljanja hrupa, niti tega slušalke ne prilagajajo same, temveč je zadeva statična. Kot rečeno, odpravi vse glavno bobnjenje in hrumenje, toda nekatere popolnoma brezžične slušalke ga v še nekoliko večji meri, ponujajo pa tudi možnost zmanjšanja intenzivnosti, kar navsezadnje vpliva na trajanje baterije. Prednost pri Sonyju je možnost »prilagodljivega zvočnega nadzora« (Adaptive sound control), ki zna prilagajati dušenje ali prepuščanje zvoka ali glasnost glede na to, kaj uporabnik počne – sedi, stoji, teče, itd – in se zna tudi učiti. Nekaterim bo ta možnost dobrodošla, osebno pa mi ne prinaša večje koristi. Sicer pa samodejno ustavljanje in vnovično začenjanje predvajanja deluje brezhibno. Prepuščanje za telefonske pogovore je prav tako zelo spodobno in mikrofoni dobro opravljajo svoje delo tudi v tej vlogi.

V aplikaciji je na voljo analiza oblike ušes, ki naj bi omogočila 360-stopinjski zvok. Toda za to jih je treba od strani »fotografirati«, za kar je treba imeti pomoč še nekoga, saj je sicer nemogoče zadeti pozicijo in usmeritev telefona. Pa tudi sicer me tovrsten zvok ne prepriča, razen morda v filmih, kjer ima simuliranje prostorskih učinkov smisel, vendar je to zanimivo zgolj za tiste, ki gledajo filme na telefonih ali tablicah. Sama aplikacija je sicer dokaj celovita v zmožnostih, vsekakor bolj kot katera druga. Prav tako je dovolj pregledna in enostavna za uporabo.

LinkBuds S so v tem, kar omogočajo, zelo dobre slušalke. So tudi verjetno najbolj udobne Sonyjeve popolnoma brezžične doslej. Problem pa je, da je podoben nivo zmogljivosti in lastnosti drugod na voljo za polovično ceno, odsotnost brezžičnega polnjenja in večtočkovnega povezovanja pa je za 200 evrov (ponekod so sicer že na voljo malenkost ceneje) nedopustna!

HVALIMO:

• Prijetne in udobne za nošenje
• Uravnotežen, dober zvok
• Podpora za kodek LDAC
• Možnost samodejnega prilagajanja dušenja hrupa in glasnosti

GRAJAMO:

• Zvok bi bil lahko glede na ceno tudi prepričljivejši
• Manjka brezžično polnjenje
• Sony še naprej ignorira možnost povezovanja z dvema napravama hkrati

The post Sony LinkBuds S: Najbolj prijetne Sonyjeve doslej, a pribitek na blagovno znamko je znova previsok appeared first on Tehnozvezdje.

Lani pomladi so me presenetile Huaweijeve Freebuds 4i, ki so ponujale res soliden zvok in aktivno dušenje hrupa za 80 evrov. Kasneje so jih reinkarnirali še v Honor EarBuds 2 Lite. So pa oboje imele nekaj pomanjkljivosti pri materialih in določene funkcionalnosti so še vedno ostale zgolj dražjim, med njimi hkratno povezovanje z dvema napravama. Tudi Xiaomijeve Mi True Wireless Earphones 2S za 70 evrov so bile zelo v redu, toda že na predstavitvi Buds Air 3, poleg najnovejših telefonov Realme, sem osupnil nad priporočeno ceno 60 evrov, potem ko so omenili vse lastnosti, vključno z omenjenim bluetooth multipoint. Trenutno so v Amazonovi akciji na voljo še za nižji znesek. Seveda vedno ostane skepsa, dokler zadeve ne preizkusimo, kajti obljube so eno, realnost pa običajno nekaj drugega.

V konkretnem primeru se dobri vtisi začnejo že pri polnilni škatlici. Ta deluje precej bolj šik, kot bi pričakoval glede na ceno. Oblikovno, še posebej z zgornjim »steklenim« vložkom, in po materialih, saj je trdna in nič ne šklepeta, pokrov pa ostane odprt, ko jo položimo na mizo, za razliko od tiste pri Huaweijevih ali Honorjevih. Tudi magneti lepo držijo slušalkici, a tudi niso premočni, da bi ju bilo težko jemati ven. Fino je, da je ob strani tipka za sprožanje »parjenja« in da je priključek za polnjenje USB-C. Edino, kar manjka, je brezžično polnjenje. Toda trajanje baterije je dovolj dolgo, da jih najbrž ne bo treba priklopiti več kot enkrat na teden. Realme navaja do 30 ur poslušanja, seveda vključno z vso zalogo v škatlici, v samih slušalkah je z vključenim izničevanjem hrupa in ne pretirano glasnostjo energije za približno pet ur, kar je soliden, ne pa rekorden dosežek.

Tudi sami slušalkici sta narejeni dobro. Repek je dokaj kratek in enostavno, ampak elegantno oblikovan, v bistvu valj z lepimi zaključki. Nanj je nasajena glava, ki se kar lepo prilega v uhelj, in na koncu še klasičen silikonski čepek. Vse skupaj je majhno, lahko in prijazno do dolgotrajnega nošenja. Priložene so tri velikosti čepkov, kar je dokaj malo, vendar mi niti ni bilo treba menjati srednje velikih, ki sta bila nameščena privzeto.

Slušalke podpirajo hitro povezovanje z androidnimi napravami, kar pomeni, da jih te takoj zaznajo in na zaslonu prikažejo sličico (animacijo) ter ponudijo seznanitev, nato pa so v obvestilnem polknu osnovne informacije, kot je napolnjenost baterije. Podobno kot Airpods v navezi z napravami iOS. Tudi s slednjimi se sicer Buds Air 3 povezujejo brez težav, kot tudi s prenosniki in ostalimi izvori zvoka. Za najboljšo izkušnjo na telefonih si je smiselno namestiti še aplikacijo Realme Link. Ta sicer zahtevajo prijavo, a nato omogoča nastavljanje marsičesa. Med drugim izbiranje zvočnega načina – običajnega, aktivnega dušenja hrupa ali prepuščanja zunanjih zvokov (Transparency) –, zvočnih učinkov (nekakšen preprost izenačevalnik), pa tudi vklop povezovanja z dvema napravama (Dual-device Connection) in samodejnega prevzemanja klicev (Auto answer), če eno od slušalkic vzamemo iz ovitka. Namesto pravega izenačevalnika je na voljo »prilagojena uglasitev (Customized audio tuning), kjer slušalke postopno predvajajo različno glasne piske, najprej za levo in nato še desno uho, uporabnik pa pri vsakem klikne, ali ga je slišal ali ne. Na osnovi tega na koncu aplikacija izdela profil, obseg frekvenčnega prostora, ki ga posameznik sliši. Razlika v zvoku je, pri nekaterih zvrsteh majhna, pri drugih večja, v nekaterih primerih se sliši bolje, v drugih mnogo slabše. Ne bi se branil izenačevalnika.

Zvok teh slušalk je sicer prijeten. So ene tistih, ki ne pretiravajo v nobeno smer in tudi nimajo kakšnih zelo slišnih lukenj. Base, ki niso najmočnejši, a tudi ne ravno manjkajoči, se da nekoliko okrepiti, a račun celotne zvočne slike (tu se pozna izostanek izenačevalnika). Na uravnoteženi (Balanced) nastavitvi sem pri večini glasbe, ki sem jo poslušal, zadovoljen. Morda bi bili lahko visoki toni za odtenek čistejši, občasno je pri kakšni pesmi nekaj popačenja, k čemur precej prispeva profil iz prej opisanega uglaševanja, in nizki toni so bolj izraziti z vključenim aktivnim dušenjem hrupa, toda tak zven bi zlahka sprejel tudi pri precej višji ceni. Tudi glasnost je dobra in kakšnega resnega padca kvalitete pri višji nisem zaznal. Ne rečem, da dražje niso boljše, vendar še zdaleč ne dvakrat ali trikrat.

Presečen sem bil tudi na aktivnim dušenjem hrupa. To ima sicer zgolj en nivo, ni nikakršnega nastavljanja moči dušenja, kaj šele dinamičnega prilagajanja. Vendar je učinkovito. Klasičen preizkus med delom ob delovanju pralnega stroja v bližini je skoraj povsem izničil njegovo bobnjenje, slišalo se je zgolj pretakanje vode, kot pri večini tovrstnih slušalk. Tudi na letalu so zelo dobro odstranile moteče hrumenje motorja, da sem lahko brez težav poslušal podkaste ali spremljal dialoge v serijah.

Samodejno ustavljanje predvajanja, ko sem eno od slušalk vzel iz ušesa, in nadaljevanje, ko sem jo znova vstavil, je delovalo brezhibno. Prav tako prevzemanje klicev ob jemanju iz škatlice. Za upravljanje so na voljo dvojni in trojni trepljaji ali pridržanje prsta na vrhu repka, s čimer tudi ni težav, v aplikaciji pa je mogoče nastaviti, kaj posamezna »tipka« naredi. Za telefonske pogovore so se Buds Air 3 dobro obnesle, samodejno preklopijo na prepuščanje zvoka iz okolice, kakšnih pritožb, da bi se me slabo slišalo, pa nisem dobil.

Večkrat sem že omenil, da je istočasna povezava z dvema izvoroma zvoka odlična. Lahko sta to telefona, kot tokrat v mojem primeru, lahko telefon in prenosnik ali pa kakšna druga kombinacija. Slušalke brezhibno preklopijo na drugo napravo, če se tam nekaj pojavi, denimo telefonski klic, ali uporabnik nekaj sproži, in potem spet nazaj, v kolikor je treba, primer je nadaljevanje predvajanja glasbe po pogovoru na drugem telefonu. Za to funkcionalnost je bilo doslej treba poseči po slušalkah s priporočeno ceno vsaj 150 evrov. Seveda se tudi te da dobiti kdaj dobiti ceneje, vendar Realme multipoint vnaša v bistveno nižji cenovni razred.

Popolnoma brezžične slušalke so definitivno najhitreje napredujoči izdelek potrošniške elektronike. Že lani sem jih označil za hit leta, ker smo od tega, da je bilo treba še leto prej za dobre odšteti 150 evrov, prišli že pod sto evrov na zelo spodobne. Zdaj so tu Realme Buds Air 3 s priporočeno ceno 60 evrov, ki pa jih je mogoče že na začetku kupiti še ceneje, pa jim prav zares nič ne manjka (če odmislimo naprednejše kodeke, ki za veliko večino neavdiofilskih ušes ne predstavljajo nobene razlike). Mogoče o njihovi kakovosti še najbolj zgovorno pove dejstvo, da sem zadnji mesec uporabljal skoraj izključno te, pa lahko v vsakem trenutku izbiram med vsaj pol ducata različnimi, večinoma precej dražjimi.  

HVALIMO:

• Zelo dobra izdelava
• Večinoma boljši zvok, kot bi ga pričakovali pri taki ceni
• Hkratna povezava z dvema napravama in samodejno preklapljanje vira zvoka
• Brezhibno samodejno ustavljanje predvajanja
• Spodobno aktivno dušenje hrupa
• Hitro seznanjanje z androidnimi napravami in solidna aplikacija
• Cena!

GRAJAMO:

• Rahle slabosti pri zvoku (pri nekaterih pesmih)
• Ni pravega izenačevalnika
• Manjkajo napredni zvočni kodeki

The post Realme Buds Air 3: Toliko za nizko ceno ne dobiš pri nobenih drugih popolnoma brezžičnih slušalkah! appeared first on Tehnozvezdje.

Napredek in vzpon tega zvočnega pripomočka je bil zares meteorski. Od prvih modelov proizvajalca Braghi, ki se ga zdaj še komaj kdo spominja, do še danes povsem spodobnih prvih Airpods, sta minili morda dve leti. Še približno dvakrat toliko pa do tega, da so slušalke za približno 60 evrov najmanj enako dobre in imajo vgrajeno še kakšno dodatno funkcionalnost.

Še lani je bilo težko priporočati kateri koli model za manj kot sto evrov, razen kadar se je kakšen z višjo izhodiščno ceno znašel na razprodaji. Vsi res dobri pa so imeli priporočeno ceno med 150 in 200 evri. Letos je situacija povsem drugačna. Proizvajalci se kajpak še trudijo ohranjati ta cenovni nivo za svoje premijske izdelke, toda večina jih ima nekaj zelo spodobnega v portfelju še za precej manj evrov.

Prve popolnoma brezžične slušalke, ki so me v 2021 dobesedno šokirale, so bile Huaweijeve Freebuds 4i. Kasneje so se dobre, cenovno dostopne še namnožile. Start-up »soustanovitelja« Oneplusa Carla Peija, imenovan Nothing (Nič), je splovil za sto evrov kar impresivne in dizajnersko posebne (prozorne) Ear 1. Honorjeve Earbuds 2 Lite niso daleč stran od Huaweijevih. Xiaomijeve Mi True Wireless Earphones 2 Pro so morda v nekaterih pogledih še boljše (ponujajo npr. brezžično polnjenje). Tudi Jabra Elite 3, četudi brez aktivnega dušenja hrupa, so kakovostne in vredne pozornosti.

Vse te nudijo zelo soliden zvok, udobno nošenje, dovolj dolgo avtonomijo baterije, polnjenje prek USB-C, spodobne mikrofone in uporabno aplikacijo, nekatere poleg tega še neverjetno dobro aktivno dušenje hrupa (glede na ceno in dejstvo, da je bila ta zmožnost še lani rezervirana za višji cenovni razred) in samodejno ustavljanje predvajanja ob jemanju iz ušes. Večinoma manjkata brezžično polnjenje in hkratna povezava z dvema naprava, pa še kakšna napredna programska funkcionalnost, denimo »prepuščanje« zunanjega zvoka (»transparency«). Običajno več denarja kupi še malo boljši zvok, vendar pri marsikateri moderni zvrsti glasbe in večini običajnih virov (pretočne storitve, Youtube) hudo zaznavne razlike res ne bo. Letos so bile denimo zanimive Huawei Freebuds 4, Oneplus Buds Pro, Samsung Galaxy Buds 2 in Technics AZ40/AZ60, malo manj (precenjene) Applove Airpods 3 in Jabra Elite 7 Pro, ki predstavljajo komaj kaj napredka v primerjavi z dve leti starim in še vedno enim mojih najljubših modelov Elite 75t.

Kot verjetno eden največjih ljubiteljev te vrste slušalk sem še pred dvanajstimi meseci vseeno moral priznati, da morda niso za tiste, ki se nočejo posloviti od približno 150 ali z nekaj sreče 120 evrov. Vsaj, če hočejo nekaj res dobrega. Ob letu osorej z velikim zadovoljstvom ugotavljam, da je situacija povsem drugačna. Za pol toliko, kolikor je bila lanska vstopna meja, se dobi tako dobre primerke, da bodo zadovoljile, verjetno celo navdušile najmanj 90 odstotkov kupcev. Razen za konstantno uporabo z dvema naprava naenkrat in za bolj zahtevne glede zvoka ali dušenja hrupa, mogoče še glede estetike in kakovosti plastike, ne vidim veliko razlogov za nakup slušalk iz višjega cenovnega razreda. Navsezadnje so moje najbolj uporabljane tudi letos ob vsej izbiri ostale zdaj že skoraj dve leti stare Galaxy Buds Live (v pogostih akcijah naprodaj za skoraj smešnih 70 evrov). Tak razvoj trga, ki ob inflaciji modelov vseh mogočih znamk nikakor ni presenetljiv, je zame hit leta 2021.

• 
  Umetna inteligenca pomagala posneti zgodbo o sami sebi?
• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti
• 
  NEDELJSKI NASVET: Z nekaj pametnimi tipali se izognite resnim posledicam!

The post HIT LETA: Z izbiro brezžičnih slušalk le še težko zgrešiš appeared first on Tehnozvezdje.

Model EAH-AZ40 je nekoliko cenejši (150 evrov) od dveh v ponudbi. AZ60 za dodatnih 80 evrov prinaša še aktivno dušenje hrupa, ki ga pri testiranih slušalkah ni bilo. Cene glede na znamko niti niso pretirane, seveda pa je konkurenca, četudi z manj zvenečimi imeni (a v nekaterih primerih bolj izvirnimi oznakami izdelkov), izjemno huda in za tako ceno ponuja marsikaj, tudi zelo dobro aktivno dušenje. Sicer pa je mešanica prisotnih in odsotnih lastnosti nasploh zanimiva in tudi malce frustrirajoča.

Dandanes ni več dovolj, če je sploh kdaj bilo, da so slušalke »zgolj« dobre, pravi mora biti tudi izgled. Čepka sta vsekakor izdelana okusno in na otip kakovostno. Zgornji del, viden od zunaj, je sijoče pobarvan (v našem primeru srebrno, lahko pa tudi črno ali »zlato«), spodnji del, ki gre v uho, pa je v svetlejšem odtenku in brez sijaja. V primerjavi z mnogimi drugimi sta majhna, lepo sedeta v uhelj in ne štrlita pretirano ven. Spodnji del s klasičnim silikonskim nastavkom je tudi dovolj lepo zavit, da se zgornji dobro prilega v odprtino uhlja. Zaradi tega in majhne mase ni nobene težave imeti teh čepkov v ušesih več ur. Kdor je torej navajen na daljša poslušanja brez prekinitev, je primarna ciljna skupina za ta izdelek.

Polnilna škatlica na daleč deluje lepo in s prav tako sijočim premazom skoraj prestižno, toda v roki sledi razočaranje. Plastika je izredno cenena in za tečaj pokrova nisem prepričan, koliko časa bo zdržal. Čeprav je ovitek zaradi tega lahek, glede na ceno in pozicioniranje teh slušalk kot premijskih ne bi pričakoval takega varčevanja pri materialih in zasnovi. Kljub majhni ima dovolj konkretno baterijsko zalogo, za približno dvakratno polno polnjenje slušalk, ki že same po sebi omogočajo kakšnih šest ur poslušanja, mogoče celo več. To je soliden dosežek, seveda pa se pozna, da ni aktivnega odpravljanja hrupa. Polnjenje škatlice je zgolj žično, prek priključka USB-C.

Takoj ob prvem »komadu«, ki si ga boste zavrteli, bodo AC40 naredile vtis. Z močnimi basi, odločnimi visokimi toni in nasploh polnim zvokom. Občutek imam, da prioriteta ni v čim bolj verni reprodukciji, temveč prej v nekoliko poudarjeni, da izpade še za odtenek bolj atraktivno. Base je morda treba malo umiriti, so pa razlike med različnimi nastavitvami izenačevalnika dokaj malenkostne in za najbolj udarno zvočno sliko je primerna prednastavljena možnost Dynamic. Lepo je pokrit celoten frekvenčni spekter, niso zgolj basi v ospredju in kot kulisa zaradi lukenj pri srednjih in višjih tonih. Podobno kot pri Sonyjevih WF-1000XM4 se sliši marsikakšno podrobnost, ki je kakšne druge slušalke preprosto ne uspejo spraviti iz svojih membran. Ne glede na zvrst glasbe je užitek poslušati s temi slušalkami, saj jim, poenostavljeno povedano, nič ne manjka. Razen naprednih kodekov za prenos podatkovega toka po bluetoothu, kar bi potencialno lahko še izboljšalo zvok. Podprta sta namreč samo osnovna SBC in AAC, želel pa bi se vsaj še AptX, če že ne LDAC, sploh za zahtevano cene. Glasnosti je več kot dovolj, kaj dosti čez polovico raje sploh nisem šel.

Pasivna zatesnitev je precej dobra in tako ves hrup ne prodre v ušesa, vseeno pa čudežev čepki sami ne morejo narediti. Za nemoteno poslušanje na avtobusu, vlaku ali letalu bo treba poseči po modelu AZ60, ki zna izničiti neželene zunanje zvoke. AZ40 po ponujajo njihovo »vrnitev«, kar aplikacija označuje kot Ambient Sound, ponekod drugo to srečamo kot Transparency Mode. V praksi pa pomeni, da slušalke poleg osnovnega vire predvajajo še tisto, kar ujamejo mikrofoni. Nekje na ulici zna biti to kar smiselno, seveda tudi med telefonskimi pogovori, da slišimo svoj glas. Takrat se sicer ta način vklopi samodejno. Dodatni Transparency tu še ojača glasove, jih nekako filtrira iz ostalega šuma in tudi to je lahko uporabno. Mikrofoni so prav tako zelo dobri in za pogovore so se slušalke obnesle najmanj na ravni drugih s podobno ceno.

Pri povezovanju in samem delovanju sem hkrati navdušen in hudo razočaran. Technics je podprl t. i. multipoint povezovanje, ki ga bluetooth omogoča od pete generacije standarda naprej. Tako so lahko slušalke hkrati povezane z dvema napravama in samodejno preklapljajo med njima. Če npr. uporabnik posluša glasbo, podkast ali kaj drugega z ene naprave (telefona, računalnika, …) in ga nekdo pokliče na drugo, mu ni treba storiti drugega, kot da se oglasi, vse ostalo opravijo slušalke same. Po koncu pogovora se nadaljuje tisto od prej. Ko pa vzame slušalkico iz ušesa in pričakuje, da se bo predvajanje zaustavilo, se to ne zgodi. Niti potem, ko sta obe zunaj. Treba ga je ročno prekiniti, ali na napravi ali z dotikom površine na eni od slušalkic. Večkrat sem že napisal, da je tako samodejno ustavljanje in nato nadaljevanje predvajanja, ko čepek znova vstavim v uho, zame ena osnovnih zmožnosti tovrstnih slušalk in seveda sem jo zelo pogrešal.

Aplikacija Audio Connect je grafično lepa in pregledna, daje pa večino pomembnih informacij in možnosti nastavljanja. Vidi se nivo napolnjenosti baterij, mogoče je vklapljati in izklapljati ojačanje zunanjega zvoka, spreminjati izenačevalnik, poiskati »izgubljene« slušalke, nastavljati lastnosti povezovanja (multipoint ali brez njega, prioriteta za kakovost s kodekom AAC ali zanesljivost povezave s kodekom SBC), določati, kaj storijo dotiki (enojni, dvojni, trojni, dolgotrajni), ali naj sveteči diodi z utripanjem sporoča, da sta čepka povezana, in po kakšnem času naj se izklapljata (če sploh).

Slušalke Technics EAH-AZ40 so izdelek z nekaj zelo dobrimi lastnostmi in tudi nekaj težko spregledljivimi pomanjkljivostmi. Zvočno so ene boljših slušalk svoje vrste, četudi mogoče dajejo več poudarka na atraktivnost predvajane glasbe kot na zares avdiofilsko pravilnost. So majhne, lahke in udobne, zmožne povezave na dve napravi istočasno, dobre za telefonske pogovore ter ponujajo zelo spodobno aplikacijo. Zaradi vsega tega si zaslužijo pozornost in mesto v ožjem izboru. Toda cenena škatlica, pomanjkanje kodekov za prenos glasbe z višjo kakovostjo in neustavljanje predvajanja, če jih vzamemo iz ušes, so minusi, ki jih za 150 evrov ne bi smelo biti!

HVALIMO:

• Poln, atraktiven zvok z veliko podrobnostmi
• Dokaj majhna in udobna »čepka«, primerna za daljše neprekinjeno poslušanje
• Dobra in lepa aplikacija
• Istočasna povezava z dvema napravama

GRAJAMO:

• Tudi za pol nižjo ceno ne bi bili navdušeni nad kakovostjo materialov polnilne škatlice  
• Dokaj močnim basom je težko ubežati
• Ni podpore za naprednejše kodeke (AptX, LDAC)
• Ni samodejnega ustavljanja in nadaljevanja predvajanja

The post Technics EAH-AZ40: Za uživaško poslušanje glasbe doma ali v pisarni appeared first on Tehnozvezdje.

Slušalke so v bistvu model WF-1000X, medtem ko oznaka M4 (mark 4) označuje četrto generacijo. Sony jih izdaja vzporedno z naglavnim modelom WH-1000X, ki pa so bile že z M3 (oz. XM3) odlične, medtem ko so brezžične šele s štirico prišle do želenega nivoja. Prejšnje so bile absolutno prevelike in ključni lastnosti – kakovost zvoka in aktivnega dušenja hrupa – nista povsem dosegli obljub in upravičili cene. Slednje je vprašljivo tudi tokrat, saj so to ene dražjih slušalk te vrste, toda drugih zamer je izjemno malo, saj so se v Sonyju zelo potrudili. Vprašati se moraš le, koliko ti pomeni vse to, kar ta pripomoček dela bolj naprednega od ostalih.

WF-1000XM4 so znova nenavadne oblike, saj imajo ob strani, poleg glavnega kroga, nekaj, kar spominja na izpust. Še vedno niso majhne, a napredek glede na predhodne je, predvsem pa je oblika tokrat taka, da se lahko slušalkici nekako še »pospravita« v ušesno odprtino in ne štrlita ven. Narejeni sta že v osnovi tako, da ju moraš po vstavljanju nekoliko zavrteti in ju spraviti v najbolj optimalen položaj. Ne samo zaradi izgleda, ampak predvsem zaradi zvoka in dušenja hrupa. Nič neobičajnega ni, da se pri zvoku kaj izgubi, če prileganje v ušesno votlino ni optimalno, toda tukaj gre za razliko med dobrim in odličnim. Zanimiv je material čepkov, ki niso običajni silikonski, ampak iz  poliuretanske pene, ki se prilagaja obliki ušesnega kanala. Zaradi tega potem zunaj na pogled izpade, kot bi bil že obrabljen, a je vloga teh čepkov v tem, da se čim lepše usedejo in čim bolj zaprejo ušesa. Prejšnje so hitro postale neudobne in je uporabnik čutil njihovo velikost in mase, z novimi se mi je to dogajalo precej redkeje. Daljša poslušanja, dve uri in več, lahko sčasoma postanejo nekoliko naporna, kot pri večini slušalk s čepki v ušesnem kanalu, a če kaj, me je motila nujnost popravljanja prileganja na vsake toliko časa, da se zvok ni poslabšal.

Polnilna škatlica je prav tako kar zajetna in kadar je popolnoma napolnjena vsebuje dvakrat toliko baterijske zaloge, kot jo premoreta sami slušalkici. To ni ogromno, sploh glede na velikost tega ovitka, a zadošča. Fino je tudi, da poleg žičnega prek USB-C omogoča še brezžično polnjenje na vsakem podstavku Qi. Baterija v slušalkah traja kakšnih pet, kar je soliden rezultat. Boljši od nekaterih novejših konkurentov.

Nekaj si je treba razjasniti že ob nakupu tega pripomočka. To ni Airpods ali nekaj podobnega, ki ga povežeš s telefonom in uporabljaš, ne da bi se sploh ukvarjal s kakšnimi nastavitvami. Poanta je v obilici možnosti, pri čemer lahko slušalke marsikaj počno in prilagajajo same, marsikaj pa si lahko prilagodi tudi uporabnik, da res doseže tak zvok in tako dušenje ali prepuščanje hrupa kot želi. V vsaki situaciji posebej, kajti univerzalne nastavitve za nobeno okolje niso najboljša izbira. Začne se že s »čarovnikom«, ki analizira prileganje čepkov, nadaljuje pa z nadzorom zvoka glede na okolico in početje uporabnika (Ambient sound control in Adaptive Sound Control). Tako lahko slušalke prepoznavajo, v kakšnem okolju smo (doma, rekreacija na prostem, fitnes, javni prevoz, …), in ali sedimo, hodimo, se vozimo in tako naprej. Na osnovi tega pa lahko spreminjajo ključne parametre zvoka in bolj ali manj dušijo hrup ali morda spuščajo skozi okoliške zvoke. Poleg tega lahko takrat, ko začnemo govoriti, prekinejo predvajanje. Za vsakega od pogostih scenarijev si je mogoče ustvariti »profil« in slušalke potem samodejno preklopijo nanj, ko prepoznajo lokacijo, dejavnost, tipičen hrup in ostale lastnosti. Seveda je mogoče slušalke uporabljati brez tega in domnevam, da jih kdo za uporabo pretežno v pisarni ali v domačem okolju tudi bo. Prav tako priporočam izklop ustavljanja predvajanja ob govorjenju, če se pogosto na glas jeziš. Je pa ta možnost scenarijev edinstvena in za koga, ki se veliko giblje naokrog, ter vmes nekaj posluša, lahko zelo dobrodošla. Vse to je seveda na voljo v aplikaciji Sony Headphones.

Kadar sta slušalkici trdno na svojem mestu, se z njima res sliši izborno. To ni tiste vrste glasba, ki bi takoj ustvarila vtis zaradi svoje pompoznosti ali (pre)močnih basov, temveč se po daljšem poslušanju kar naenkrat zaveš, da te nič ne moti in da slišiš določene podrobnosti, ki se pri večini slušalk preprosto izgubijo. Zvok je uravnotežen in poln, prijeten in kakovosten ne glede na žanr poslušane glasbe. Seveda bo kdo želel poudariti ali base ali visoke tone, pri glasbi je marsikaj odvisno tako od zvrsti kot od osebnega okusa, dobra plat WF-1000XM4 pa je v tem, da takim željam dokaj dobro ustrežejo. Pri večini drugih je mogoče malo izboljšati zadevo v eno smer, potem pa je hitro konec. Na voljo je celo kodek LDAC, ki tudi prek povezave bluetooth prenaša glasbo brez dodatnega stiskanja, verjetno pa ga marsikdo ne bo mogel izkoristiti, ker ga podpira le malo telefonov in drugih naprav. Na ta način bi lahko užival tudi v glasbi »brez izgubi kakovosti«, ki sta jo pred časom uvedla storitvi Amazon Music in Apple Music. A tudi pri običajnih kodekih se sliši razlika z manj vrhunskimi slušalkami.

Pri aktivnem dušenju hrupa je zgodba podobna. Težko je dati konkretno primerjavo, ker vse skupaj temelji na subjektivnem občutku in na spreminjajoči se okolici, toda tako učinkovitega pri slušalkah, ki ne pokrijejo celotnega uhlja, še nisem slišal. Doslej sem na vrhu svojega seznama imel Panasonicove RZ-S500, kjer je mogoče tudi nastavljati intenzivnost dušenja, všeč so mi tudi Huawei Freebuds Pro z dinamičnim prilagajanjem. Sonyjeve so odlične, poberejo skoraj vse v nižjem frekvenčnem spektru, lahko se znebijo tudi piša vetra, ne ponujajo pa možnosti prilagajanja, kot jo pri prepuščanju zunanjih zvokov.

Od standardnih funkcionalnosti samodejno ustavljanje predvajanja, kadar slušalko vzamemo iz ušesa, deluje brezhibno. Samodejnega preklapljanja med več napravami ni, saj so lahko slušalke naenkrat povezano z enim telefonom, tablico, računalnikom ali čim drugim. Mogoče je imeti seznanjene z več napravami in jih »prestavljati« ročno. Za telefonske pogovore so odlične, tako zaradi kakovostnih mikrofonov kot zaradi dobre in prilagodljivega povratnega zvoka, da uporabnik razločno sliši sam sebe in tako lahko brez težav govori.

Podobno kot Sonyjevi televizorji OLED tudi slušalke WF-1000XM4 zahtevajo nekaj dela in nastavljanja, da jih zares izkoristiš in dobiš iz njih tisto najboljše, kar ponujajo. To pa je res dobro, nad večino konkurence. Kar pa se pozna tudi pri ceni, saj izdelek stane 280 evrov. Kdor želi najboljši zvok in aktivno dušenje hrupa pri tej vrsti slušalk ter je pripravljen na nekaj ukvarjanja z nastavitvami ter na nekoliko večjo reč ušesih, se mu splača odšteti dodatnega stotaka v primerjavi z večino ostalih zelo dobrih modelov.

HVALIMO:

• Odličen zvok ob pravilnem prileganju
• Za tako vrsto slušalk vrhunsko aktivno dušenje hrupa
• Možnost različnih scenarijev, med katerimi slušalke samodejno preklapljajo
• Brezžično polnjenje škatlice
• Ogromno možnosti v aplikaciji
• Zelo primerne za pogovore in videokonference
• Podpora za kodek LDAC

GRAJAMO:

• Velikost, tako slušalkic kot polnilne škatlice
• Ni možnost prilagajanja aktivnega dušenja hrupa
• Poliuretanska pena čepkov se dobro prilega, vendar že po nekaj nošenjih izgleda obrabljeno
• Ne delujejo z dvema napravama hkrati
• Visoka cena

The post Sony WF-1000XM4: Skoraj vse, kar bi si želel appeared first on Tehnozvezdje.

Oneplus že dolgo izdeluje slušalke bluetooth, toda osvobojenih kablov se je zares lotil šele lani in Buds Pro so prvi konkretno ambiciozen model. Vanj so vgradili bolj ali manj vse, kar naj bi tak pripomoček konec leta 2021 premogel. Pustili so luknjico ali dve v zmožnostih, toda večina zadev je pokritih. Kar pa lahko pretežno trdimo tudi za konkurenčne novejše modele, ki stanejo 150 evrov. Ta kategorija naprav se je toliko razvila, da je treba za tako ceno pokazati veliko.

Na papirju je tu vse, kar mora biti. Oblika je dokaj atraktivna in ravno dovolj prepoznavna. Spominja na Applov model z vrha ponudbe, a so obline, (kratek) pecelj in barvna shema vseeno toliko drugačni, da najbrž ne bo nihče zamešal enih in drugih. Slušalkici lepo stojita v ušesih in že pasivno kar zgledno zatesnita, saj tudi nista najmanjši, sta pa kljub temu ekstremno lahki. Pecelj kljub sijočemu videzu ni kovinski, me pa zanima, kako hitro se bo ta barva obrabila. V osnovi sta kar udobni, a čez čas ju začnem čutiti in moram narediti nekaj pavze. Polnilna škatlica je kar zajetna v primerjavi z nekaterimi drugimi, tudi ne najlažja, se po delno oddolži s precejšnjo zalogo energije ter s hitrim žičnim (USB-C) in za nameček še brezžičnim polnjenjem. Kot skoraj vse ima diodo, ki z različnimi barvami sporoča stanje baterije ali polnjenja, in znotraj še priročno tipko za postavljanje slušalk v način »parjenja«. Tako ni treba tiščati tipk ali površin na samih čepkih, da jih lahko telefoni, računalniki, tablice ali ure najdejo in vzpostavijo povezavo z njimi. Slušalke so lahko seznanjene z več napravami, vendar naenkrat lahko delujejo le z eno. Huaweijeve in Jabrine, ki omogočajo hkratno povezavo z dvema in pametno preklapljanje med njima, so pri tem še vedno v prednosti. Drugače dobro držijo povezavo, nisem pa mogel preizkusiti ultra kratke zakasnitve, ki jo ponujajo v povezavi s telefoni Oneplus (9).  

Prednost uporabe s telefoni iste znamke je tudi v tem, da ni treba nameščati aplikacije, ampak so vse nastavitve že v samem sistemu. Na drugih androidnikih ali iPhonih pa je treba poseči po aplikaciji Hey Melody, ki je resnici na ljubo dokaj minimalistična in nevsiljiva, kar pa po drugi strani pomeni, da jih manjka ena ključnih zmožnosti – izenačevalnik. Ima pa ostalo, kot je prikaz informacij o bateriji, komand na pecljih, ki jih je mogoče delno prilagajati, nastavljanje aktivnega dušenja hrupa in posodabljanje vgrajene programske opreme.

Aktivno dušenje hrupa je v cenovnem razredu, v katerem nastopajo te slušalke, postalo obvezno. Še celo nekatere slušalke, ki stanejo manj kot sto evrov, denimo Huawei Freebuds 4i, ponujajo to funkcionalnost. Se pa v praksi občuti razliko v zmogljivostih, kajti dušenje pri Oneplus Buds Pro je bistveno »močnejše«, pa tudi nastavljivo v dveh stopnjah. Aplikacija sicer ponuja tri možnosti – dušenje hrupa, pametno dušenje in maksimalno dušenje. Pametni način v bistvu samodejno preklaplja med »osnovnim« in maksimalnim nivojem, brez okolišenja povedano so razlike komaj zaznavne, tudi pri večjem hrupu in bobnenju. Toda ne glede na nivo zadeva deluje odlično. Celo na dizelskem vlaku se komaj sliši njegovo hrumenje, tudi na avtobusu pobere praktično cel spodnji, nadležen del frekvenčnega spektra, ostanejo le višji toni, ki ne motijo toliko. Za uporabo med pešačenjem po mestu ali kaj podobnega pa je bolje vklopiti način, ki ojača zunanje zvoke (Transparency Mode), tam ni dobro biti preveč izoliran od sveta.

Rad bi napisal, da so slušalke tudi zvočno izvrstne, ker je to navsezadnje najpomembnejši vidik, vendar jim tu malce zmanjka do odličnosti. So povsem poslušljive in kakšne resne luknje nimajo. Basi so nekoliko poudarjeni, a ne preveč, kar mi ustreza. Toda želel bi si čistejših višjih tonov, tam so uglašene na podoben način kot fotografije s poudarjenim ostrenjem robov, barvami in kontrasti. Zvok ni tako naraven in prijeten, kot bi lahko bil, žal pa se ga tudi ne da prilagajati po svoje. Na voljo je sicer »čarovnik« (Oneplus Audio ID), ki naj bi to opravil namesto uporabnika, glede na njegove preference, a to ni to, česar bi si želel. Domnevam, da bo večini zvok povsem všeč, puristi pa naj raje posežejo po kakšnem konkurenčnem modelu. V povezavi s telefoni Oneplus je sicer na voljo še »izboljšava« Dolby Atmos, vendar tega nisem mogel preizkusiti. Kot tudi ne krajše zakasnitve, ki prav tako deluje zgolj v navezi z novejšimi telefoni iste znamke. Za miselni počitek lahko slušalke predvajajo ptičje žvrgolenje, šumenje morja in še nekaj drugih »belih« zvokov, čemur rečejo Zen Mode Air. Mogoče za koga zanimivo, ni pa to moj način sproščanja.

Za telefonske in druge pogovore so mi slušalke zelo všeč. Imajo dobre mikrofone in tudi samodejno preklopijo iz načina dušenja zvoka in spuščanje zunanjih zvokov skozi, tako da dobro slišim sebe, ko govorim. Brez tega se je kar težko pogovarjati.

Baterije v čepkih je dovolj za kakšne štiri ure poslušanja, zaloge v škatlici pa je vsaj še za nekajkrat toliko. V desetih minutah se da napolniti za vsaj četrtino, brezžično polnjenje je počasnejše, a zato priročno. Stiskanja pecljev za upravljanje slušalk se Oneplus ni domislil prvi, je pa tudi kar uporabna možnost, slušalke razlikujejo med kratkimi in dolgimi stiski. Ni pa možnosti, da bi na samih čepkih spreminjal glasnost.

V poplavi popolnoma brezžičnih slušalk je težko biti izviren in izstopati, je pa Oneplusu uspelo izdelati kar izpopolnjen primerek. V primerjavi s Freebuds 4 je njegova prednost v bateriji (škatlice) in polnjenju ter za odtenek močnejšem aktivnem dušenju hrupa, toda Huaweijeve ponujajo prijetnejši in do določene mere nastavljiv zvok ter hkratno delovanje z dvema napravama. V konkurenci so zagotovo tudi Samsungove Galaxy Buds 2, ki prav tako delujejo zelo obetavno in so prijazno majhne, ter nekoliko starejše Jabra Elite 75t ali 85t. Glede na slišano Oneplusove po pravici povedano ne bi bile na vrhu mojega nakupovalnega seznama. So kakovostne slušalke, vendar bi morale omogočati vsaj nekaj prilagajanja zvočne slike in biti nekoliko cenejše.

HVALIMO:

• Odlično aktivno dušenje hrupa
• Hitro žično in možnost brezžičnega polnjenja
• Veliko baterijske zaloge v ovitku
• Dobri mikrofoni in način prepuščanja zvokov za telefonske pogovore

GRAJAMO:

• Manj čista in prijetna zvočna podoba kot pri nekaterih drugih slušalkah za podobno ceno
• Dokaj velika in težka škatlica
• Določene funkcionalnosti so na voljo le v povezavi s telefoni Oneplus
• Cena ni spektakularno ugodna

The post Oneplus Buds Pro: Dobre slušalke, toda konkurenca za enako ceno je močna appeared first on Tehnozvezdje.

Freebuds 4i

Najcenejši Huaweijev model je presenetljivo »popoln« glede na svojo ceno (80 evrov). Ponuja dober zvok, aktivno dušenje hrupa, samodejno ustavljanje in nadaljevanje predvajanja (kadar uporabnik eno slušalkico vzame iz ušesa in vstavi nazaj), solidno trajanje baterije in polnjenje prek USB-C. Oblika je »airpodovska« s pecljem, vendar imajo slušalke še silikonske nastavke za pasivno tesnjenje. Aktivno izničevanje hrupa, pričakovano, ni enako dobro kot pri dražjih modelih, a vendar zadovoljivo opravlja svojo nalogo. Manjka brezžično polnjenje, izenačevalnik v aplikaciji in še kaj, predvsem pa je plastika slabše kakovosti. Vendar do sto evrov prav veliko boljših ne poznamo.

Freebuds Pro

To še naprej ostaja najzmogljivejši model kitajske znamke. Tudi najbolj zanimivo in nenavadno oblikovan. Škatlica je tako konkretna, da bi lahko z njo povzročil škodo, če bi jo v navalu jeze kam zalučal. Te slušalke ponujajo skoraj vse, od dinamično prilagodljivega aktivnega izničevanja hrupa, prek odličnega zvoka in mikrofonov do hkratne povezave z dvema napravama. Na začetku ni vse delovalo, kot mora, a kasneje so težave (v povezavi z napravami drugih proizvajalcev) odpravili, le cena tudi po enem letu v Sloveniji kar vztraja na dvesto evrih. Toda v tujini se jih da dobiti precej ceneje.

Freebuds 4

Najnovejši model nima silikonskih čepkov, temveč v ušesih kot pri Applovih Airpods »sedi« zgolj trda plastika, kar nekaterim bolj ugaja. Obstaja pa zato večja verjetnost, da slušalke ne bodo ravno pri miru v ušesih. V primerjavi s Freebuds Pro je aktivno dušenje hrupa nekoliko manj učinkovito in se ne prilagaja dinamično, manjka brezžično polnjenje in avtonomija baterije je povprečna, toda vse ostalo je na vsaj enakem nivoju in tako so skupno gledano to zelo posrečene slušalke. Vendar s 150 evri skoraj dvakrat dražje kot Freebuds 4i. Odkupijo se predvsem z boljšimi materiali in izdelavo, bolj polnim zvokom in hkratno povezavo z dvema napravama, kar lahko komu pomeni ogromno, nekomu drugemu pa prav nič.

Sony WF-1000XM4

Sonyjev najnovejši model je tudi doslej njegov najmanj nenavaden, predvsem pa eden najboljših v panogi nasploh. Prinaša vrhunsko aktivno dušenje hrupa in zelo dober zvok – ob predpostavki ustrezne velikosti čepkov in pravilne namestitve v ušesu – ter cel kup zanimivih možnosti, od samodejnega prilagajanja zvočne izkušnje do reagiranja na govor, ne samo za ukaze navideznemu pomočniku, ampak še za ustavljanje predvajanja, da se uporabnik lahko v miru pogovarja. Vse to pa stane, kajti priporočena cena je 280 evrov.  

Samsung Galaxy Buds Live, Galaxy Buds Pro in Galaxy Buds2

Korejsko podjetje v prvih nekaj generacijah ni uspelo spraviti skupaj nečesa res solidnega, a od Galaxy Buds Live naprej se lahko pohvali z nekaj zelo dobrimi izdelki. Omenjene slušalke so posebne zaradi oblike (»fižolčkov«), ki predpostavlja, da so tudi nekoliko drugače nameščene v ušesih kot ostale. Meni ta namestitev zelo odgovarja in jih uporabljam največ med vsemi. Zvok je dober, če v izenačevalniku izberem poudarjene base ali dinamični način, trajanje baterije zgledno, prav tako samodejno ustavljanje predvajanje in kljub temu, da so skoraj skrite v ušesih, so dobre za telefonske pogovore. Aktivno dušenje hrupa sicer premorejo, vendar ni zelo učinkovito. Toda vse ostalo, vključno z aplikacijo, izgledom, izdelavo in brezžičnim polnjenjem je izvrstno. Najti pa se jih da za manj kot sto evrov.

Galaxy Buds Pro in nove Buds2 so bolj običajne oblike in ponujajo zmogljivejše izničevanje hrupa, verjetno pa tudi boljši zvok (nisem jih preizkusil) in daljše trajanje baterije. Vendar za precej višjo ceno.

Apple Airpods (Pro)

Applov model je še vedno zelo priljubljen in ni težko videti, čemu. Stvar deluje, kot je treba, vsaj v povezavi z Applovimi napravami. Za androidni svet te slušalke niso dobra izbira, ker zanje ni aplikacije in nasploh je integracija daleč od tiste v sistemu iOS. Vendar jih tudi za slednjega trenutno ne priporočamo. Mnoge druge slušalke zvenijo bolje in ponujajo več funkcionalnosti, Applovim pa se že pozna starost. Bolje je počakati na novo generacijo ali pa odšteti nekaj več za model Pro, ki je precej novejši, zvočno mnogo boljši in zelo dober tudi v odpravljanju hrupa. V Sloveniji je cena še vedno blizu 300 evrov, v tujini pa se jih dobi tudi za manj kot 200 evrov.

Jabra Elite 85t (in 75t)

Ta dva modela sta skoraj identična, saj je tudi Elite 75t s programsko nadgradnjo pridobil aktivno dušenje hrupa, ki je bilo sicer poleg brezžičnega polnjenja največja novosti pri Elite 85t. To so zelo prijetne slušalke z dobrim zvokom in naborom funkcionalnosti. Že davno pred Huaweijevimi je Jabra omogočala istočasno povezavo z dvema napravama in samodejno preklapljanje med njima (denimo s predvajanja videa na tablici h klicu na telefonu in spet nazaj). Obstaja tudi različica Active, sicer funkcionalno enaka, a iz materialov, ki so bolj odporni proti potenju in vodi. Elite 85t so cca 230 evri nekoliko drage, toda Elite 75t za 150 evrov lahko neposredno konkurirajo Huaweijevim Freebuds 4.

Panasonic RZ-S500

Te slušalke so zanimive predvsem zato, ker morda celo najbolje od vseh aktivno dušijo hrup. Ponujajo tudi možnost nastavljanja, kako močna naj bo ta funkcija. Zvok je soliden, a nič posebnega, pri ostalih funkcionalnostih pa zaostajajo za konkurenco, razen v trajanju baterije. So tudi nekoliko velike in še posebej škatlica je bistveno večja od ostalih. Za sto evrov, kolikor stanejo zdaj (v izhodišču so bile dvakrat dražje), niso slaba izbira za nekoga, ki se veliko giblje v hrupnem okolju.

Realme Buds Q

Te slušalke so najcenejše med vsemi tukaj, saj stanejo manj kot 40 evrov. So tudi daleč najmanjše. Kljub temu sploh ne zvenijo slabo in tudi baterija zdrži presenetljivo dolgo. Se pa cena pozna na kakovosti plastike, polnjenje je prek zastarelega priključka mikro USB, kakšnih dodatnih funkcionalnosti ni, prav tako ne aplikacije za nastavitve.

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Katere slušalke Huawei ali morda raje kakšne druge? appeared first on Tehnozvezdje.