Technics EAH-AZ40: Za uživaško poslušanje glasbe doma ali v pisarni

Japonski Panasonic je pred nekaj leti na sejmu IFA obudil legendarno znamko avdio naprav Technics. Po lanskih brezžičnih slušalkah matičnega podjetja smo tokrat na test dobili še najnovejši model z znamenitim napisom. Ni potrebnega veliko ugibanja za ugotovitev, da nagovarja kupce, ki bi radi čim boljšo kakovost zvoka tudi brez loka čez glavo in zajetnih košaric čez ušesa.

Model EAH-AZ40 je nekoliko cenejši (150 evrov) od dveh v ponudbi. AZ60 za dodatnih 80 evrov prinaša še aktivno dušenje hrupa, ki ga pri testiranih slušalkah ni bilo. Cene glede na znamko niti niso pretirane, seveda pa je konkurenca, četudi z manj zvenečimi imeni (a v nekaterih primerih bolj izvirnimi oznakami izdelkov), izjemno huda in za tako ceno ponuja marsikaj, tudi zelo dobro aktivno dušenje. Sicer pa je mešanica prisotnih in odsotnih lastnosti nasploh zanimiva in tudi malce frustrirajoča.

Dandanes ni več dovolj, če je sploh kdaj bilo, da so slušalke »zgolj« dobre, pravi mora biti tudi izgled. Čepka sta vsekakor izdelana okusno in na otip kakovostno. Zgornji del, viden od zunaj, je sijoče pobarvan (v našem primeru srebrno, lahko pa tudi črno ali »zlato«), spodnji del, ki gre v uho, pa je v svetlejšem odtenku in brez sijaja. V primerjavi z mnogimi drugimi sta majhna, lepo sedeta v uhelj in ne štrlita pretirano ven. Spodnji del s klasičnim silikonskim nastavkom je tudi dovolj lepo zavit, da se zgornji dobro prilega v odprtino uhlja. Zaradi tega in majhne mase ni nobene težave imeti teh čepkov v ušesih več ur. Kdor je torej navajen na daljša poslušanja brez prekinitev, je primarna ciljna skupina za ta izdelek.

Polnilna škatlica na daleč deluje lepo in s prav tako sijočim premazom skoraj prestižno, toda v roki sledi razočaranje. Plastika je izredno cenena in za tečaj pokrova nisem prepričan, koliko časa bo zdržal. Čeprav je ovitek zaradi tega lahek, glede na ceno in pozicioniranje teh slušalk kot premijskih ne bi pričakoval takega varčevanja pri materialih in zasnovi. Kljub majhni ima dovolj konkretno baterijsko zalogo, za približno dvakratno polno polnjenje slušalk, ki že same po sebi omogočajo kakšnih šest ur poslušanja, mogoče celo več. To je soliden dosežek, seveda pa se pozna, da ni aktivnega odpravljanja hrupa. Polnjenje škatlice je zgolj žično, prek priključka USB-C.

Takoj ob prvem »komadu«, ki si ga boste zavrteli, bodo AC40 naredile vtis. Z močnimi basi, odločnimi visokimi toni in nasploh polnim zvokom. Občutek imam, da prioriteta ni v čim bolj verni reprodukciji, temveč prej v nekoliko poudarjeni, da izpade še za odtenek bolj atraktivno. Base je morda treba malo umiriti, so pa razlike med različnimi nastavitvami izenačevalnika dokaj malenkostne in za najbolj udarno zvočno sliko je primerna prednastavljena možnost Dynamic. Lepo je pokrit celoten frekvenčni spekter, niso zgolj basi v ospredju in kot kulisa zaradi lukenj pri srednjih in višjih tonih. Podobno kot pri Sonyjevih WF-1000XM4 se sliši marsikakšno podrobnost, ki je kakšne druge slušalke preprosto ne uspejo spraviti iz svojih membran. Ne glede na zvrst glasbe je užitek poslušati s temi slušalkami, saj jim, poenostavljeno povedano, nič ne manjka. Razen naprednih kodekov za prenos podatkovega toka po bluetoothu, kar bi potencialno lahko še izboljšalo zvok. Podprta sta namreč samo osnovna SBC in AAC, želel pa bi se vsaj še AptX, če že ne LDAC, sploh za zahtevano cene. Glasnosti je več kot dovolj, kaj dosti čez polovico raje sploh nisem šel.

Pasivna zatesnitev je precej dobra in tako ves hrup ne prodre v ušesa, vseeno pa čudežev čepki sami ne morejo narediti. Za nemoteno poslušanje na avtobusu, vlaku ali letalu bo treba poseči po modelu AZ60, ki zna izničiti neželene zunanje zvoke. AZ40 po ponujajo njihovo »vrnitev«, kar aplikacija označuje kot Ambient Sound, ponekod drugo to srečamo kot Transparency Mode. V praksi pa pomeni, da slušalke poleg osnovnega vire predvajajo še tisto, kar ujamejo mikrofoni. Nekje na ulici zna biti to kar smiselno, seveda tudi med telefonskimi pogovori, da slišimo svoj glas. Takrat se sicer ta način vklopi samodejno. Dodatni Transparency tu še ojača glasove, jih nekako filtrira iz ostalega šuma in tudi to je lahko uporabno. Mikrofoni so prav tako zelo dobri in za pogovore so se slušalke obnesle najmanj na ravni drugih s podobno ceno.

Pri povezovanju in samem delovanju sem hkrati navdušen in hudo razočaran. Technics je podprl t. i. multipoint povezovanje, ki ga bluetooth omogoča od pete generacije standarda naprej. Tako so lahko slušalke hkrati povezane z dvema napravama in samodejno preklapljajo med njima. Če npr. uporabnik posluša glasbo, podkast ali kaj drugega z ene naprave (telefona, računalnika, …) in ga nekdo pokliče na drugo, mu ni treba storiti drugega, kot da se oglasi, vse ostalo opravijo slušalke same. Po koncu pogovora se nadaljuje tisto od prej. Ko pa vzame slušalkico iz ušesa in pričakuje, da se bo predvajanje zaustavilo, se to ne zgodi. Niti potem, ko sta obe zunaj. Treba ga je ročno prekiniti, ali na napravi ali z dotikom površine na eni od slušalkic. Večkrat sem že napisal, da je tako samodejno ustavljanje in nato nadaljevanje predvajanja, ko čepek znova vstavim v uho, zame ena osnovnih zmožnosti tovrstnih slušalk in seveda sem jo zelo pogrešal.

Aplikacija Audio Connect je grafično lepa in pregledna, daje pa večino pomembnih informacij in možnosti nastavljanja. Vidi se nivo napolnjenosti baterij, mogoče je vklapljati in izklapljati ojačanje zunanjega zvoka, spreminjati izenačevalnik, poiskati »izgubljene« slušalke, nastavljati lastnosti povezovanja (multipoint ali brez njega, prioriteta za kakovost s kodekom AAC ali zanesljivost povezave s kodekom SBC), določati, kaj storijo dotiki (enojni, dvojni, trojni, dolgotrajni), ali naj sveteči diodi z utripanjem sporoča, da sta čepka povezana, in po kakšnem času naj se izklapljata (če sploh).

Slušalke Technics EAH-AZ40 so izdelek z nekaj zelo dobrimi lastnostmi in tudi nekaj težko spregledljivimi pomanjkljivostmi. Zvočno so ene boljših slušalk svoje vrste, četudi mogoče dajejo več poudarka na atraktivnost predvajane glasbe kot na zares avdiofilsko pravilnost. So majhne, lahke in udobne, zmožne povezave na dve napravi istočasno, dobre za telefonske pogovore ter ponujajo zelo spodobno aplikacijo. Zaradi vsega tega si zaslužijo pozornost in mesto v ožjem izboru. Toda cenena škatlica, pomanjkanje kodekov za prenos glasbe z višjo kakovostjo in neustavljanje predvajanja, če jih vzamemo iz ušes, so minusi, ki jih za 150 evrov ne bi smelo biti!

HVALIMO:

• Poln, atraktiven zvok z veliko podrobnostmi
• Dokaj majhna in udobna »čepka«, primerna za daljše neprekinjeno poslušanje
• Dobra in lepa aplikacija
• Istočasna povezava z dvema napravama

GRAJAMO:

• Tudi za pol nižjo ceno ne bi bili navdušeni nad kakovostjo materialov polnilne škatlice  
• Dokaj močnim basom je težko ubežati
• Ni podpore za naprednejše kodeke (AptX, LDAC)
• Ni samodejnega ustavljanja in nadaljevanja predvajanja