Huawei Freebuds Pro: Izvrstne slušalke za uporabnike telefonov iste znamke
Matjaž Ropret 5. novembra 2020 ob 06:37

V posamezni kategoriji izdelkov se da dokaj dobro določiti, kdaj se še intenzivno razvija in kdaj je dosegla stopnjo, ko so skoraj vsi izdelki za podobno ceno res dobri. Tu smo zdaj pri samostojnih slušalkah (čepkih). Ponudbe je bilo že prej preveč, toda nenavadno dva tisoč dvajseto je prvo leto, ko bi lahko kupil kateri koli model nad 150 evri in bil z njim več kot zadovoljen. Razlike so pretežno v niansah, »modi« in prilagojenosti za najboljše delovanje s točno določenimi telefoni. Huaweijeve Freebuds Pro so eden najboljših pokazateljev opisanega.

Huawei je že s slušalkami Freebuds 3 storil pomemben korak naprej glede na prejšnje poskuse. Pa vendar me niso povsem prepričale, kljub dobremu zvoku in kar prepričljivemu naboru lastnosti. Določene funkcionalnosti niso delovale z vsemi telefoni, aktivno dušenje hrupa je bilo napol učinkovito in oblika je bila preveč podobna najbolj priljubljenih tovrstnim slušalkam. Nove Freebuds Pro skoraj v celoti odpravljajo vse tri zamere, žal pa jim je združljivost ne glede na platformo ali znamko še vedno tuja. Marsikomu pa utegne biti pomembno že to, da so dizajnersko precej bolj zanimive.

Pri popolnoma brezžičnih slušalkah nismo navajeni kakšne resne mase in če so že zajetne, je to večinoma zaradi nezmožnosti inženirjev, da bi jih še dodatno pomanjšali. Freebuds Pro pa imajo tako konkretno škatlico, da bi jo že lahko v koga vrgel v samoobrambi, repka pri čepkih pa sta odebeljena in oglata bolj zaradi sloga kot zaradi kakšne tehnološke nujnosti. Res so tudi mikrofoni zaradi tega najbrž malo boljši, toda zdi se mi, da je vse skupaj podrejeno temu, da slušalke vizualno izstopajo. Tudi z za moj okus zelo posrečeno temno sivo barvo. Ta in Samsungova »bronasta« sta prijetni poživitvi sicer precej črno-belega področja kakovostnih slušalk.

Škatlica je torej zelo trdna in kakovostna, slušalki prime z dokaj močnimi magneti, zaradi česar je tudi treba najti način, kako jih prijeti za jemanje ven. Priključek za polnjenje je USB-C, lahko pa jo tudi odložiš na brezžični polnilnik ali celo na telefon, ki omogoča povratno brezžično polnjenje, in bo počasi prilezla do stotih odstotkov. Pri slušalkicah je tudi osnovni del kar velik, ne zgolj repek, a to je značilnost vseh, ki ponujajo (resno) aktivno odpravljanje hrupa, kakovosten zvok in spodobno trajanje baterije. Niso pa me motile v ušesih, nošenje je povsem prijetno, lepo stojijo na mestu, razen ob stiskanju za upravljanje, pa tudi na dolgi rok niso naporne. Edino za resnejšo vadbo bi vseeno izbral kakšne druge, ki se bolj oprimejo uhlja, od znotraj ali na zunanji strani.

Godle so dobro že prejšnje in tokrat je podobno. Malce so celo znižali intenzivnost nizkih tonov, tako da pravzaprav na nobenem delu ne izstopajo, a hkrati niti nimajo kakšne opazne luknje, in so tako lepo uravnotežene in primerne za praktično katero koli glasbeno zvrst. Res kakšne druge ponujajo močnejše base ali boljši odziv pri visokih tonih, toda pri tistih je treba pogosto malo krotiti z izenačevalnikom, za Freebuds Pro pa ta niti ni nujen. Vse se sliši v redu in prepričan sem, da bo velika večina kupcev zelo zadovoljna z zvokom. Avdiofili pa tako ali tako uporabljajo povsem drugačne slušalke.

Huawei sicer najbolj izpostavlja aktivno dušenje hrupa. Verjetno kar upravičeno, ker je tokrat dejansko impresivno za tako vrsto slušalk. Uporabnik ga lahko vključi z daljšim stiskom repka ali pa v aplikaciji AI Life (če uporablja ustrezen telefon, več o tem kasneje). V slednji je mogoče tudi izbrati način dušenja, sem pa kar navdušen nad dinamičnim, ki z mikrofoni posluša, kakšen je hrup, in samodejno prilagaja zadevo. Tako sem večkrat zaznal, da se je po nekaj minutah že tako precej solidno dušenje še malo izboljšalo, ko je sistem, po domače povedano, dobil boljši občutek, kaj dejansko mora izničiti. V praksi pa je učinek približno tak, da se na vlaku ne sliši večine hrumenja, temveč le pospeševanje in zaviranje (elektromotorja), med delovanjem pralnega ali pomivalnega stroja prav tako izgine bobnjenje, še vedno pa se sliši pretakanje vode. Izgine večina tistega res nadležnega, tako da je mogoče v miru poslušati ali gledati izbrane vsebine. Kakovost zvoka pa tudi skoraj ne trpi. Freebuds Pro niso povsem najboljše v tem pogledu, vsaj zame so Panasonicove RZ-S500W še za odtenek zmogljivejše pri aktivnem dušenju hrupa (in ponujajo tudi drsnik za nastavljanje intenzivnosti tega početja), a razlika je dokaj majhna.

Za telefonske pogovore in videokonferenčne klice so to ene boljših slušalk, kar sem jih doslej uporabljal. Imajo res kakovostne mikrofone, tako da sogovorniki na drugi strani razločno slišijo, pa tudi njih in sebe se sliši dobro. Med testiranjem sem imel s telefonom seznanjenih vsaj pet parov tovrstnih slušalk, pa sem daleč najbolj pogosto segel po Huaweijevih za pogovore.

Trajanje baterije je solidno, ni pa ekstremno dobro. Kaj dosti več kot pet ur bi težko izvlekel iz čepkov, ob vključenem dušenju hrupa pa še kakšno uro manj, v ovitku pa je morda za dodatna dva ali tri polnjenja zaloge. Kot rečeno, je induktivno polnjenje silno počasno, s kablom gre nekoliko hitreje, a še vedno traja kar dolgo.

Za slušalke, ki stanejo (blizu) dvesto evrov imam določena merila, kaj vse bi morale znati. Med tovrstnimi sposobnostmi je samodejno ustavljanje predvajanja, če slušalki (ali samo eno) vzamem iz ušes. Freebuds 3 tega izpita niso opravile, ker je zadeva delovala samo v določenih okoliščinah – s pravim telefonom na pravi različici operacijskega sistema in ob primerni vlažnosti zraka (zadnja točka je seveda hec) –, tokrat pa deluje vedno in povsod ter hipno, česar sem res vesel. Malce manj sem navdušen nad način upravljanja, ampak se mu da tako privaditi kot tudi izogniti. Na voljo so kratki stiski »peclja« (enkrat, dvakrat ali trikrat), dolg stisk ali podrsanje navzgor ali navzdol. Za podrsanje ni težko uganiti, da je namenjeno prilagajanju glasnosti. Funkcijo dolgega stiska na vsaki od slušalkic lahko uporabnik prilagaja v aplikaciji (če ima dostop do tega), privzeto pa v obeh primerih vključi ali izključi aktivno dušenje hrupa. Kratki stiski pa so za odgovor na klic, pomikanje med pesmimi (naprej, nazaj) in podobno. Večino tega je seveda mogoče opraviti s telefonom in tak način je pogosto priročnejši in bolj natančen. Tako je pravzprav pri skoraj vseh slušalkah in tudi pri večini pritiskanje ali dodatno potiska čepek v uho ali pa ga vleče ven, kot v dotičnem primeru, in oboje je zoprno.

Do sem pretežno vse lepo, samo kakšne manjše pomanjkljivosti, ki jih imajo vsi izdelki in ki bi jih zlahka oprostil. Uporaba z novejšim Huaweijevim telefonom prav tako daje odlično izkušnjo. Takoj, ko jih sistem najde, že prikaže animacijo slušalk v Applovem slogu (tu me nihče ne bo prepričal, da inspiracija ni povsem očitna) in da kratka navodila, kako jih uporabljati. Že v samih nastavitvah za bluetooth so določene možnosti, tudi za posodabljanje programske-strojne opreme, torej za nadgrajevanje slušalk s popravki in novimi zmožnostmi. Potem pa je na voljo še aplikacija AI Life, kjer so dodatne nastavitve, informacije o bateriji, stiskih in bolj ali manj vse, kar bi si uporabnik želel, z izjemo izenačevalnika. Kot sem omenil, ta niti ni nujen, vseeno pa me preseneča, da ga ni.

Toda brez Huaweijevega telefona (v mojem primeru je bil to P40 Pro) uporabnik ne dobi nič od tega. Na Samsungovem (konkretno Galaxy S20+) ali Oneplusovem (Nord) ni vseh tistih opcij v nastavitvah bluetootha in aplikacije ni mogoče uporabljati. Na enem od omenjenih telefonov mi celo konstantno sporoča ustavljanje Storitev Huawei Mobile – očitno je prilagojena za telefone na katerih teče ta podstat sistema namesto Storitev Google Play. A tudi na drugem, kjer deluje brez težav, aplikacija niti ne najde slušalk niti pri ročnem izbiranju ne ponudi Freebuds Pro, temveč zgolj prejšnji model Freebuds 3 in, začuda, Freelace Pro. Za iOS aplikacije že prej ni bilo na voljo in je še vedno ni. Obstaja aplikacija z istim imenom, a je neka druga, ne Huaweijeva. Tako v praksi vsi s telefoni drugih znamk ostanejo brez kakršnega koli nadzora in upravljanja, tudi posodabljanja – posodobitev pa je bilo v malo več kot mesecu moje uporabe res veliko. Tako uporabniki ostanejo z bolj ali manj »neumnimi« slušalkami. Te so sicer še vedno dobre, a je funkcionalnost okrnjena.

Še dodatno bizarnost prinese poskus uporabe slušalk z več telefoni. Če jih seznanim z drugim, pozabijo seznanitev na prvem. Večina slušalk, tudi če ne zna biti hkrati povezana z dvema napravama, kot denimo Jabrine, omogoča vsaj seznanitev z večimi in potem ročno izbiranje, s katero naj bo povezava aktivna. Tu pa preprosto ne gre. Vsaj ne, če je kateri od teh dveh telefonov ni Huawei. Znova jih moram postaviti v način za seznanjanje (pet zaporednih pritiskov tipke na škatlici) in iti skozi celoten postopek. Zadnja posodobitev je sicer prinesla »optimizirano združljivost za sočasno povezavo dveh naprav« in tudi v aplikaciji obstaja ta možnost, a domnevam, da znova zahteva naprave istega proizvajalca, kajti pri mojem poskušanju ni bilo nič drugače kot pred posodobitvijo.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Končni sklep se lahko z nekaj dobre proizvajalca volje v hipu spremeni, za zdaj pa velja, da so Huawei Freebuds Pro odlične slušalke za uporabnike (novejših) telefonov ali tablic iste znamke. Vsi ostali so kljub vsem odlikam tega izdelka na boljšem s kakšnim modelom drugega proizvajalca, ki ni tako izbirčen, kje bo deloval v polni meri in kje ne.

HVALIMO:

  • Za to vrsto slušalk odlično izničevanje hrupa
  • Prijeten in uravnotežen zvok
  • Zelo uporabne za pogovore
  • Dober dizajn in zanimiva temno siva barva
  • Polnjenje prek USB-C in Qi
  • Perfektna integracija s Huaweijevimi telefoni

GRAJAMO:

  • Jemanje iz škatlice ni ravno priročno
  • Počasno polnjenje, še posebej brezžično
  • Trajanje baterije kljub velikosti slušalk ne izstopa
  • Ničelna integracija z vsemi ostalimi telefoni
Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja