Era 100, ki stane 280 evrov, je naslednik verjetno najbolje prodajanega Sonosovega zvočnika in tudi po mojem mnenju doslej najbolj smiselnega nakupa med njimi, modela One (230 evrov). V bistvu se mi je še bolj primeren za slovenske kupce zdel za 30 evrov cenejši One SL brez podpore za glasovne pomočnike, saj slednjih v naših krajih nič dosti ne rabimo oz. si z njimi bolj malo pomagamo. Upam, da v doglednem času pride še Era 100 SL, neuradne informacije pravijo, da bi se to lahko zgodilo do konca leta. Era 300 (500 evrov) je bolj nov izdelek, saj je prvi Sonosov zvočnik s podporo za zdaj moderno funkcionalnost – simulacijo prostorskega zvoka ali kot temu rečejo v angleščini, spatial audio. Še naprej, tudi po slišanem, sem trdno prepričan, da je Era 100 boljša izbira in povsem dovolj za veliko večino obstoječih in novih pripadnikov te znamke. Navsezadnje pri nobenem ne gre za avdiofilsko napravo temveč je v ospredju celotna paleta funkcionalnosti ob najmanj solidnem zvoku.

Novinca ne spreminjata same filozofije in z izjemo omenjenega prostorskega predvajanja ne uvajata kakšne nove funkcionalnosti. Princip je tako še vedno enak. Uporabnik vse počne z aplikacijo Sonos na telefonu ali na tablici (ima jo lahko na n napravah), kjer izbira vsebine in na katerem zvočniku v sistemu se kaj predvaja. Iz slednjega izhaja, da lahko na to gledate tudi kot na večsobni zvočni sistem. Z aplikacijo je mogoče povezati bolj ali manj vse pomembne pretočne storitve, ponudnike internetnega radia in urediti tudi dostop do vsebin na domačem omrežnem strežniku. Edino, kar mogoče manjka, je predvajanje glasbe s same naprave, kajti zadeva je zasnovana tako, da gre do zvočnikov vedno tok podatkov iz omrežja, ni neposredne povezave med zvočnikom in napravo za upravljanje. Razen pri modelih z bluetoothom, kakršna sta tudi Era 100 in Era 300. Ta dva prinašata še fizični vhod za povezavo predvajalne naprave s kablom, kar so mnogi doslej pogrešali.

Era 100

Nova stotica je na pogled podobna kot prejšnja enica (One), nekakšen pokončen valj, celo nekoliko bolj okrogel, čeprav ne povsem (ob straneh je malo sploščen), pa debelejši in višji. Še vedno ne gre za velik zvočnik, kar lahko rečem za tristotico, toda postavljen ob predhodniku definitivno razkrije, da se je nekoliko zredil. Tudi tipk na vrhu je več, za glasnost sta zdaj tako navidezni tipki minus in plus kot drsni trak med njima za zvezno spreminjanje glasnosti, poleg tiste za ustavitev ali nadaljevanje predvajanje (play/pause) pa sta še tipki za naprej in nazaj, in potem še ena za »pogovarjanje«. Na »zadnji« strani sta fizični tipki za bluetooth (sproženje načina za »parjenje«) in za izklop mikrofonov.

Pomemben je seveda zvok in ta je zagotovo drugačen kot pri One (SL). Takoj so očitni močnejši in globji basi, s čimer se Sonos nekako vrača k svojim koreninam, saj so bili že njegovi prvotni modeli Play:1 in predvsem Play:5 znani po tem. Zaradi tega zvok izpade bolj konkreten, udaren, četudi v resnici morda sploh ni boljši. Višji toni so se mi pri starem zdeli za odtenek čistejši, a tudi na novem ni slabo. Gre za stvar okusa, kaj je komu bližje, poleg tega se da še malo prilagajati z izenačevalnikom. Novi zvočnik je tudi glasnejši in tako lahko primeren za malce večje sobe. Še vedno zvočno ne izstopa in vsaj pri predvajanju čez bluetooth mu povsem dobro parira kakšen zvočnik za 150 evrov, denimo Huawei Sound Joy. Tako kot tistega je tudi dvojico Era 100 mogoče postaviti v stereo par, pri čemer je ta postavitev permanentna, dokler je uporabnik ne spremeni, ni je treba vzpostavljati vsakič znova.

Era 300

Ta zvočnik je precej bolj nenavaden. Za razliko od prvega je ležeče oblike, ne pokončne, in v sredini izgleda, kakor bi bil vdrt, ali pa sestavljen iz dveh polovic. Membrane za zvok ima tako spredaj kot po celotnem obodu »zadnje polovice.« Funkcijsko je enak stotici, kar se tiče tipk in priključkov, ima pa seveda tisto prostorsko komponento. Sam zvok je sicer podoben, a malo konkretnejši in glasnosti je na zalogi še več, bi pa mogoče pričakoval, da bo za skoraj dvakratno ceno vendarle še malo bolj prepričljiv. Z upoštevanjem tega vidika bi rekel, da je zvočno zadovoljiv in ne kaj dosti več.

Prostorski zvok me za glasbo ne prepriča. Verjamem, da se bo komu zdelo hudo, da različni poudarki prihajajo iz različnih smeri, meni pa je to nekoliko umetno in na silo, še posebej pri »komadih«, ki niso posneti s tem v mislih. Če so, je druga pesem (dobesedno), vendar potem to tudi ni več glasba, ampak drugačna vrsta umetnosti. Zanjo je tudi treba plačevati višjo naročnino pri pretočnikih, ki to ponujajo (Apple Music, Tidal, …), vendar nisem prepričan, da se splača.

Glavni novosti sta zelo dobrodošli

Bluetooth bo prišel izredno prav predvsem uporabnikom androidnih telefonov. Tisti z iPhoni lahko zvok vedno »prestavijo« na zvočnik po protokolu Airplay. Sorodnega Chromecast pa Sonos ne podpira (in ta tudi ni sistemski, temveč ga mora omogočati še vsaka posamezna aplikacija). Zato je modrozoba povezava odlična novica za vse, ki želijo gledati Youtube, morda s te storitve otrokom predvajati risanke ali pesmice, si v ozadju zavrteti koncert, ki se ga najde tam, in podobno. Morda je zvok deležen rahle degradacije v primerjavi z neposrednim pretakanjem z interneta, toda zares slišno to za večino ne bo. Povezava med telefonom in zvočnikom ni konstantna, tako tudi ni bojazni, da bi se denimo telefonski klic zaslišal sredi dnevne sobe ali kuhinje, jo je pa mogoče zelo hitro obuditi.

Kljub enostavnemu predvajanju iz spletnih in omrežnih virov in »digitalnosti« mnogih uporabnikov si nekateri vendarle želijo tudi starih, analognih načinov povezave. Sam bi denimo uporabljal zvočnik, ki ga imam v svoji delovni sobi (»pisarni«), tudi za ozvočenje namiznega računalnika, namesto da za ta namen moram imeti še enega »kitajca«. Zdaj je Sonos uslišal prošnje za vhod, ki bi omogočal priklop drugih predvajalnikov, vendar žal ne na najboljši možen način. Analogno, brez vmesnih pretvorb zvoka. Vhod je namreč vrste USB-C, saj hkrati zamenjuje še omrežni priključek (ethernet) in za oba namena je treba dobiti prilagojevalnik (adapter). Tistega za ethernet nismo imeli, z delovanjem čez Wi-Fi ni bilo težav (čeprav sicer imam dva od štirih zvočnikov v hiši povezana s kablom, ampak brezžično ne bi bilo razlike), smo pa preizkusili drugega za klasični avdio priključek 3,5 mm. Z njim smo na zvočnik priključili omenjeni PC, prenosnik in enega od telefonov, ki še imajo tovrsten izhod. Zadeva je delovala. Zvočnik oz. aplikacija je celo samodejno preklopila na ta vhod, ko ga je zaznala, če se prej ni še nič predvajalo, v nasprotnem primeru je pač treba v aplikaciji spremeniti vir zvoka. Toda pri gledanju Youtuba ali kakšnega pretočnika na PC-ju slika in zvok nista bila usklajena. V nastavitvah sem popravil zakasnitev na najkrajšo, pa še vedno ni bilo povsem tako, kot bi bilo, če bi zvok tekel brez vmesnih konverzij. Za glasbo ali kaj drugega izključno zvočnega je torej zadeva v redu, denimo za uporabo telefona kot predvajalnika mp3 (ali celo pravega tovrstnega predvajalnika, če ga kdo še ima) ali za priklop predvajalnika zgoščenk, če jih kdo še uporablja, za video pa nekoliko manj. Škoda, ker bi najbrž lahko neposredno vgradili vhod 3,5 mm. Toda v tem primeru ne bi zaslužili še s pretvornikom. Slednji je namenski in kajpak tudi že po naravi drugačen od tistih, ki jih poznamo za telefone. Tam gre namreč za zvočni izhod, tukaj pa za vhod.

Znata enako, staneta zelo različno

Oba zvočnika ponujata možnost govornih pomočnikov in oba je mogoče uporabiti kot satelite v zvočniškem sistemu televizorja, skupaj z eno od zvočnih letev ter nizkotoncev, in ne dvomim, da bi se v tej vlogi krasno obnesla, preizkusiti pa tega nisem mogel. Tudi nimam prave možnosti za tovrstno razporeditev zvočnikov. Tak sistem bi bil zagotovo udaren, vendar drag, saj še posebej Sonosovi nizkotonci res niso poceni. Za govorne ukaze so na voljo Sonosov lastni pomočnik, Amazonova Alexa in Applova Siri. Vsi sistemi delujejo povsem v redu za osnovne komande (»predvajaj to«, »ustavi« in podobno), če želite zvočniku ukazovati v angleščini. Sam tega res ne pogrešam in aplikacija ter tipke na samih napravah mi zadostujejo.

S čim ta dva zvočnika tekmujeta? V prvi vrsti zagotovo z Applovo linijo HomePod, Amazonovo Echo in drugimi zvočniki z govornimi pomočniki, potem z modeli Bose, Philips, Yamaha in drugimi, ki so zmožni povezovanja v domače omrežje, pa še kaj bi se našlo. Nekateri od teh so verjetno ali zagotovo zvočni boljši, toda noben ne ponuja tako celovitega nabora storitev in protokolov, prek katerih lahko predvaja vsebine (a še vedno manjka Chromecast!), kot tudi ne enako dodelanega in enostavnega upravljanja. Še posebej prva skupina, »pametni« zvočniki, so dokaj omejeni na svoj »vrtiček«, znotraj katerega sicer delujejo odlično, medtem ko Sonosi niso. Druga skupina pa je omejena s tem, katere storitve podpira in katerih ne, in še s pogosteje kot ne nerodnim vzpostavljanjem in upravljanjem. Ne trdim, da je pri Sonosu vse idealno, še posebej glede dostopa do vsebin na omrežnem strežniku ali na sami napravi, a je tistega res dobrega veliko več kot tistega nekoliko slabšega.

Zvočnik Era 100 je resda za 50 evrov dražji od prejšnjega One, vendar to zlahka upraviči z dodatnimi zmožnostmi, kot sta bluetooth in fizični vhod, pa tudi nadgrajeni (četudi ne v vseh vidikih »lepši«) zvok. S tem je zelo dobra začetna točka ali pa izboljšava obstoječega sistema. Čeprav lahko tisti, ki imate v njem enega ali več zvočnikov One, še malo počakate, razen če vam gre res močno za bluetooth. Dokler imajo stari enako programsko podporo kot novi, ni pravega razloga za menjavo. Ostali pa tudi lahko še oprezate za tem, kdaj pride nekoliko cenejši Era 100 SL ali bo na vrsti kakšna akcija. Morda se oboje zgodi za črni petek.

Za model Era 300 bi rekel, da nima tako dobrega razmerja med ceno in zvokom. Je glasnejši, o tem ni dvoma, a ne dosti kvalitetnejši (v zvočnem smislu), funkcionalnosti pa so tako ali tako enake, le da je tu še prostorska zadeva, a ta vsaj mene za glasbo ne prepriča. Kdor je drugačnega mnenja in ima velike prostore, ki zahtevajo več moči, naj razmisli tristotici.

HVALIMO:

• Udarnejši zvok kot pri predhodnikih
• Bluetooth je zelo koristen dodatek
• Žični vhod
• Še vedno odlična uporabniška izkušnja
• Velik ekosistem združljivih naprav
• Era 100 ima dokaj dobro razmerje med ceno in kvaliteto

GRAJAMO:

• Poudarek na basih morda komu ne bo po godu
• Zvočna kakovost je glede na ceno zgolj zadovoljiva
• Zvok z žičnega vhoda lahko zaostaja za sliko
• Visoka cena za model Era 300

The post Sonos Era 100 in Era 300: Lepa nadgradnja, ni pa še vse idealno appeared first on Tehnozvezdje.

Začnimo s cenejšim Era 100, ki neposredno pri Sonosu stane 279 evrov (upamo, da bo tudi v Big bangu cena taka). To je sicer za 50 evrov od predhodnika in že ta je lani doživel podražitev, poleg tega z novo generacija ni več različice SL brez glasovnega pomočnika (Sonosovega ali Amazonove Alexe), ki je bila za 30 evrov cenejša. Vendar nekoliko večji, sicer pa vizualno podoben Era 100 vsaj na papirju podražitev več kot upraviči, saj ima nekaj konkretnih in dobrodošlih izboljšav.

V prvi vrsti naj bi zvočnik ponujal boljši zvok z večjim stereo učinkom. Premora namreč dvojico visokotoncev, ki sta postavljena vsak v svojo stran, da poskušata narediti kolikor se da ločitve med obema kanaloma. Drugi večji novosti sta povezani z dodatnimi zvočnimi viri. Naprave Sonos so odlične, dokler je uporabnik zadovoljen s tem, kar lahko na njih predvaja prek aplikacije oz. prek drugih načinov znotraj istega domačega omrežja (denimo prek protokola Airplay ali podobnih načinov v aplikacijah Spotify in Tidal), zmanjka pa jim pri drugem povezovanju. Novinec tako vendarle ponuja tudi možnost povezave bluetooth in ima priključek USB-C, v katerega je mogoče vstaviti prilagojevalnik na vhod 3,5 mm. Tako se da končno priključiti tudi kakšen drug predvajalnik. Za isti priključek je na voljo še prilagojevalnik, ki znova doda tudi fizični omrežni vtič (ethernet), saj ga zvočnik po novem v osnovi nima (prejšnja generacija ga je imela). Novost je še fizično stikalo za izključitev mikrofonov za glasno upravljanje, če koga skrbi, da zvočnik preveč posluša.

Era 300 je še večja novost, saj gre za zvočnik dokaj nenavadne oblike, kot bi bil na sredini nekoliko vdrt ali kot bi dva spojili skupaj. Poanta je v tem, da je zasnovan za prostorski zvok. Vendar za razliko od pravega kompleta prostorskih zvočnikov (angl. Surround) v eni napravi poustvarja prostorski učinek, kar dosega z različno usmerjenostjo zvočnikov, zamiki in drugimi triki. Temu v angleščini rečejo Spatial Audio in mnogi ponudniki se v zadnjem času zelo trudijo uveljaviti to tehnologijo, najsi bo v slušalkah ali v zvočnikih. Era 300 tako podpira format Dolby Atmos in Applov Spatial Audio v storitvi Apple Music. Več tovrstnih zvočnikov je sicer v povezavo z zvočno letvijo Arc ali Beam (druge generacije) mogoče uporabiti za pravi prostorski sistem.

Tudi ta zvočnik podpira bluetooth in ponuja žični vhod za predvajanje z drugih naprav. S 499 evri bo precej dražji od stotice, vendar smo takih cenovnih skokov pri Sonosu že navajeni.   

Naslovna fotografija: Sonos

• 
  NEDELJSKI NASVET: Ko ne veš, kam bi se odpravil, vprašaj to aplikacijo
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Umetna inteligenca nas dokazano poneumlja
• 
  Morda bo prav vaša fotografija letos razstavljena v pariškem Grand Palaisu
• 
  Galaxy Z Fold8: Z naskokom najbolj zanimiv letošnji »fold«
• 
  Moj Mobi v prvem letu z več kot 53.000 uporabniki

The post Še Sonos na vlak simuliranega prostorskega zvoka appeared first on Tehnozvezdje.

Prva zvočnika iz serije Symfonisk, ki se vklapljata v platformo Sonos, je Ikea predstavila poleti 2019, od njiju je bil »knjižni« veliko bolj zanimiv za širši krog kupcev kot drugi, zakamufliran v stoječo svetilko. Zaradi nižje cene je predstavljal tudi boljše razmerje med ceno in kvaliteto, enako velja ob boku lanski novosti v podobni stenske slike. Ta izdelek je tisti, ki ga lahko iz Ikee priporočamo komur koli, saj ponuja soliden zvok in izvrstno uporabniško izkušnjo. Sonos ima namreč po našem mnenju najboljšo aplikacijo za upravljanje tovrstnih zvočnikov, vanjo je mogoče integrirati večino priljubljenih storitev (naročniške) pretočne glasbe, podkastov, internetnega radia in kar je še tovrstnih bazenov vsebin, pa tudi lastne knjižnice na samih napravah ali na omrežnem strežniku. Podpira še pošiljanje vsebin z Applovih naprav prek protokola Airplay (2) in sličen način neposredno iz aplikacij Spotify ter Tidal, žal pa ne tudi preko Googlovega Chromecast. Mogoče je seveda po stanovanju razpostaviti več tovrstnih naprav, vključno z izvirnimi Sonosovimi, jih združevati v stereo pare in v vsakem trenutku izbirati, kaj se bo predvajalo na katerem od njih (lahko na vsakem svoja vsebina, lahko na več zvočnikih ista).

Druga generacija je torej na pogled povsem enaka, z majhno izjemo tipk na sprednji strani. Zdaj sta tipki za glasnost skupaj in tista za predvajanje oz. pavzo na desni, malce odmaknjena od prvih dveh. Prej je bila v sredini, podobno kot pri Sonosovih izdelkih, le da je tam razmak večji in vse skupaj bolj logično. Sprememba naj bi tako olajšala upravljanje iz različnih kotov. Sam sicer večinoma za upravljanje uporabljam telefon. Poleg tega so podaljšali napajalni kabel, kar je nedvomno dobrodošla sprememba, saj nima vsakdo vtičnice povsem blizu mesta, kamor želi postaviti zvočnik. Dizajna po pojasnilih Ikee niso spreminjali tudi zato, da bi že kupljeni dodatki, kot so nadomestne sprednje stranice, stojala in stenska držala ostali združljivi. Prav tako ni težav kombinirati zvočnikov prve in druge generacije, navsezadnje vsi sodijo v isto Sonosovo platformo.

Je pa mogoče zdaj Symfonisk menda uporabljati tudi v navezi z aplikacijo Ikea Home smart (prej znano pod imenom Tradfri). Osveženo različico so opremili z zmogljivejšim procesorjem in večjo količino pomnilnika, zaradi česar obljubljajo, da je bolj odzivna. Glede tega sicer sam nimam pripomb. Bi pa lahko našel kakšno glede zvoka, čeprav za sto evrov, kot ponavljam že od začetka, zveni več kot v redu. Na tem področju druga generacija ne prinaša izboljšav, v Ikei pravijo, da »še vedno ponuja enako kvaliteto zvočne izkušnje, zaradi katere je originalni zvočnik postal tako priljubljen.« Je pa nadgradnja strojne opreme zmanjšala porabo energije v stanju mirovanja iz 2,55W na 2,05W.

Fotografije: Ikea

Več o tovrstnih zvočnikih z omrežno povezavo lahko izveš v našem nedavnem članku ali v spodnjem, prav tako še zelo svežem videu.

The post Tisti od zvočnikov Ikea Symfonisk, ki se ga najbolj splača kupiti, je malenkostno nadgrajen appeared first on Tehnozvezdje.

Tokrat ne govorimo o »pametnih« zvočnikih, čeprav bi vsaj nekatere od preizkušenih lahko uvrstili tudi v to kategorijo. Vendar smisla uporabe zvočnikov, povezanih v internet in med seboj v domači ekosistem, ne vidimo toliko v glasovnem upravljanju ali izrekovanju želja, ki naj jih nato naprava izpolni, temveč predvsem v preprostem, priročnem dostopu do glasbe na pretočnih platformah, internetnega radia, podkastov ali zvočnih knjig za predvajanje v domačem okolju. Ti zvočniki ponujajo dve vrsti možnosti za predvajanje. V njihovo aplikacijo je mogoče povezati uporabniške račune v različnih storitvah (kot so Apple Music, Deezer, Pocketcasts, Spotify, Tidal in druge) in neposredno izbirati vsebine, ki jih potem naprava pretaka z interneta, v višji kakovosti (»brez izgub«), kot bi jo denimo dobili prek povezave bluetooth. Druga možnost so protokoli Airplay, Chromecast, DTS Play-fi, Spotify Connect, Tidal Connect in še kakšen, s katerimi izbrano vsebino »pošljemo« s telefona, tablice ali računalnika v zvočnik. Ta nato prevzame podatkovni tok in predvaja zvok (video, če gre za tako vsebino, ostane na zaslonu izvirne naprave).

Prvo vprašanje je verjetno, čemu si ne bi preprosto omislil zvočnika bluetooth? Ti so seveda povsem v redu rešitev, pogosto tudi zvočno, vendar imajo omejitve. Predvsem so naenkrat povezani samo z enim telefonom in jih tako lahko upravlja en uporabnik. Večino se sicer da seznaniti z več telefoni, a vse skupaj zahteva ročno preklapljanje, nato pa še ustrezno povezavo med obema napravama. Z drugimi besedami, aplikacija za upravljanje zvočnika z omrežno povezavo je lahko na vsakem telefonu in tablici v gospodinjstvu, in telefon gre lahko stran od zvočnika, pa se bo predvajanje vseeno nadaljevalo. Tovrstne naprave se tudi ne »prijavljajo« kot naprave za telefonske pogovore, kot se pogosto zvočniki bluetooth. Najpomembnejša prednost pa je ustvarjanje večsobnega sistema in povezovanje v stereo pare. Slednje sicer omogočajo tudi nekateri modeli bluetooth, a jih je večinoma treba spajati vsakič znova, medtem ko si povezani tako združitev zapomnijo. Ne glede na to, koliko jih je v posameznem prostoru, pa je mogoče v vsakem trenutku izbirati, na katerih naj se izbrana vsebina predvaja. To je izjemna funkcionalnost, kadar se premikamo po stanovanju oz. hiši in želimo nemoteno uživati v glasbi, spremljati radijski program ali slediti podkastu. Skratka, glasbo lahko na tak zvočnik vedno dobimo v nekaj sekundah, brez vklapljanja, ugotavljanja, ali je bluetooth povezan, ali imamo v rokah pravi telefon in ostalih potencialnih kolobocij. In, nenazadnje, kakovost je z neposredno povezavo v omrežje bistveno boljša kot pri prenosu čez bluetooth. Ta je običajno omejen na kodek SBC ali v AAC, zelo redki podpirajo LDAC, kar pomeni precejšnje stiskanje podatkovnega toka. Prek aplikacije ali enega od omenjenih protokolov pa zvok pride najmanj v CD-kvaliteti, lahko tudi višji, če jo vir oz. naročnina omogoča.

Seveda so razlike med posameznimi modeli, tako glede podpore za različne kodeke in standarde, kot še posebej glede aplikacije in njenih zmožnosti. Skozi te smo šli v videu, tu pa kratek opis vsakega od njih

Sonos (One SL, Ikea Symfonisk)

Sistem proizvajalca Sonos je naš najljubši med tovrstnimi, to ni nikakršna skrivnost. Vanj sodijo tudi zvočniki, ki jih prodajajo v pohištvenih trgovinah Ikea pod imenom Symfonisk. Največja prednost je odlična aplikacija, v katero je mogoče integrirati bolj ali manj vse storitve pretočne glasbe, internetnega radia, podkastov in drugih vsebih. Tako je znotraj aplikacije Sonos na voljo vse, kar uporabniku sicer nudijo posamične aplikacije glasbenih in drugih storitev, od seznamov priljubljenih do novih vsebin in vsega ostalega. Izbiranje, na katerih od zvočnikov v stanovanju naj se kaj predvaja, je enostavno. Seveda lahko v vsakem prostoru »špila« nekaj drugega. Za »prenos« zvoka so podprti protokoli Airplay, Tidal in mislim, da tudi Spotify (vendar nisem uporabnik te storitve, zato me ne držite za besedo), manjka pa Chromecast. Slednje za zvočne vsebine ni težava, bi pa prišel prav za video. Za Youtube sicer obstaja neuradna aplikacija Sonos Tube, vendar nam dodatno prijavljanje v rešitev neznanega razvijalca ne diši preveč. Kakšnih vhodov (npr. 3,5 mm) zvočniki Sonos ne ponujajo, kar je poleg Chromecasta potencialna slabost. Tudi poceni niso, a modeli One oz. One SL (slednji nima podpore za govorne pomočnike) za približno 200 evrov ter Ikeini v razponu od 100 do 180 evrov vseeno predstavljajo dokaj dobro vrednost za denar in so tudi zvočno solidni. Ne vrhunski, toda dovolj dobri in glasni, da lahko nadomestijo stari stolp brez povezljivosti.

Philips (TAW6505 in TAW6205)

Zvočnika Philips na prvi pogled ponujata veliko, toda praksa ni tako blesteča kot seznam lastnosti. Podprti so denimo protokoli Airplay, Chromecast in DTS Play-fi, poleg omrežne je tu še povezljivost bluetooth in žični priklop (3,5 mm), posebnost je osvetlitev ozadja Ambilight, ki ga poznamo iz televizorjev Philips, uporabiti se ju da tudi kot »satelita« ob zvočni letvi iste znamke. Večji in dražji zvočnik je ležeč, cenejši pa pokončen (kot Sonos One SL, vendar višji in ožji). Žal njuna plastika ni najboljše kakovosti, predvsem pa se ne izkažeta najbolje pri vzpostavitvi povezave, uporabi in zvočni podobi. Ko sta enkrat povezana v omrežje, ponujata le peščico storitev za integracijo v aplikacijo, in precej zmeden vmesnik. Medtem ko pri zvoku prevladujejo basi, višje frekvence pa so dokaj šibke. Z izenačevalnikom bi se najbrž dalo kaj popraviti, a ga aplikacija kljub obilici nastavitev ne nudi. Cenovno sta Philipsova modela nad vstopnimi Sonosovimi in vsemi Ikeinimi – 6205 stane 240, 6505 pa 350 evrov –, zato bi ju težko označili kot priporočljiv nakup. Uporaba Sonosov je svetlobna leta boljša, zvočno pa ju bistveno prekaša Sonyjev (in tudi Huaweijev) zvočnik za podobno ceno.

Sony (SRS-RA3000)

To je zvočnik za tiste, ki bi radi dober, poln zvok, in se bodo predvsem zanašali na predvajanje prek protokola Chromecast ali so uporabniki ene od naslednjih storitev – Deezer, Glasba Play (ki v bistvu ne obstaja več), Spotify, Tidal in TuneIn Radio. Nabor je precej slabši kot pri Sonosu, zato pa je na voljo žični priključek in tudi povezava bluetooth (žal zgolj z osnovnimi kodeki). Edinstvena zmožnost pa je 360-stopinjski zvok, ki pride do izraza pri ustrezno pripravljenih vsebinah. Poslušanje običajne glasbe v takem načinu da nenavadne odmeve in smo ga dokaj hitro izključili. Za 300 evrov je to zvočno in glede zmožnosti sicer zelo soliden zvočnik, a kot vsem ostalim tudi Sonyju zmanjka pri tistem najbolj pomembnem – dostopu do vseh vsebin z enega mesta in enostavnemu upravljanju več predvajal v stanovanju.

Huawei (Sound)

Tudi ta zvočnik se povezuje v domače omrežje in prek bluetootha. Še sreča, da je na voljo tudi druga možnost in da je pri tej podprt kodek LDAC, kajti prek omrežja mi ni uspelo predvajati ničesar. V aplikacijo AI Life ni mogoče integrirati nobene pretočne storitve, iz drugih aplikacij pa tudi ne poslati zvoka iz telefona na zvočnik, četudi je mobilnik prav tako Huaweijev. Zvok je sicer dober, tudi tu so nizki toni malce premočni, a se jih da ukrotiti. Tudi kakovost izdelave in dizajn sta v redu, čeravno mi sijoča črna površina, ki je pravo ogledalo, ni najbolj všeč. Za ustrezno ceno je to lahko spodoben zvočnik bluetooth, za take namene, kot jih opisujemo zgoraj, pa je treba poseči po čem drugem.

The post Izbiranje pravega zvočnika z omrežno povezavo (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Podobno kot še v marsikaterem primeru je izraz vsaj do določene mere napačen ali zavajajoč. Pogosto prav veliko (umetne) pameti niti ne srečamo niti je ne potrebujemo, temveč je za marsikateri sistem, najsi bo razsvetljava, ogrevanje, večpredstavnost ali kaj četrtega, pomembno predvsem nastavljanje scenarijev, sprotno prilagajanje, upravljanje na daljavo in dodajanje zmožnosti, ki jih običajna (analogna) ali tudi digitalizirana izvedba brez povezave preprosto ne omogoča. Seveda so primeri, ko nam odločitve same naprave, ki jih ta sprejme na osnovi podatkov s tipal in vnaprej pripravljenih algoritmov, lahko kaj olajšajo, izboljšajo in tudi preprečijo kakšno nevšečnost. Večinoma pa so lahko tovrstni »pametni« pripomočki osnova za doseganje določenih ciljev. Teh je lahko več, med glavnimi pa so zmanjšanje porabe energije, večje udobje bivanja, lažje upravljanje in nastavljanje (prek aplikacije na telefonu, spletnega vmesnika, namenskega programa ali glasovno), spremljanje podatkov za optimizacijo delovanja, dostop do naprav na daljavo (tudi zunaj domačega omrežja), izraba spletnih (naročniških) storitev na čim več napravah, povezovanje različnih sistemov v kolikor toliko enovito celoto in še kaj. Cilji so znova odvisni od potreb, želja, posameznega področja (pri »pametnem« zvočniku bodo drugačni in jih bo manj kot pri sistemu termostatov in ventilov) in seveda tudi cene tega, kar vgrajujemo. Zagotovo bodo pričakovanja drugačna, če nameravamo kupiti nekaj dokaj preprostega za približno sto evrov, kot če razmišljamo o bolj obširni rešitvi za tisoč evrov ali več.

Ker je toliko ciljev, je tudi načinov za postavljanje pametnega doma več. Vsi so lahko pravi, kajti okoliščine so zelo različne. V osnovi jih lahko razdelimo na tri najbolj pogoste. Lahko se odločimo za kupovanje in postavljanje kompletov, ki jih je treba samo namestiti in povezati z aplikacijo ali spletnim vmesnikom, ter začeti uporabljati. S tem lahko pokrijemo marsikatero področje in to počnemo postopno, glede na potrebe, navdih in finančne zmožnosti, so pa tovrstni sistemi običajno ločeni in jih lahko (za silo) združimo kvečjemu s pomočjo enega od treh glavnih plaftorm za nadzorovanje pametnega doma. To so Amazon Alexa, Apple HomeKit in Google Home. Ta možnost je cenovno nekje na sredi. Kompleti seveda nekaj stanejo, a pri vsakem je treba pretehtati, koliko koristi lahko prinese. Lahko se kasneje tudi izkaže, da jih nazadnje manj ali več, kot smo pričakovali, a dokler ne poskusimo, ne moremo zares vedeti.

Za nekatere avtomatizacije, predvsem to velja za zasenčitev, okna, različna stikala, vtičnice in še kaj, se lahko odločimo za samogradnjo. Priskrbimo si ustrezna tipala, motorčke in gradnike za povezavo, vzpostavimo osrednji krmilnik, za kar je zelo primeren kartični računalnik (Raspberry Pi ali Arduino), izberemo primerno programsko opremo in nato vgradimo, »zvežemo« in sprogramiramo zadevo. Tak pristop zahteva precej znanja in tudi nekaj izkušenj, lahko pa je cenovno dokaj ugoden in sistem si lahko v veliki meri prilagodimo po svojih željah.

Kdor tega ne bi počel sam, mogoče zato, ker se mu zdi, da se ne bo znašel, ali ker ima nasploh raje rešitve »na ključ«, pa se lahko odloči za ponudnika (denimo Comfort-el), ki vse to uredi. Tovrstna podjetja znajo svetovati, si ogledati stanovanje in narediti načrt, nato pa vse tudi vgraditi in uporabnika naučiti uporabe. Tudi tu gre predvsem za razsvetljavo, senčila, odklepanje vrat in podobno. Prednost tega pristopa so elegantne, preizkušene rešitve in enostavno upravljanje na enem mestu, ki ga je običajno mogoče povezati tudi z eno ali večimi od trojice omenjenih platform in tako dobiti še možnost glasovnega upravljanja (v angleščini). Cena je kajpak višja, a prav tako kakovost.

Še posebej pri novogradnjah je verjetno smiselno že ob risanju načrta razmišljati o tem, kaj od stavbnega pohištva in ostalega bi se dalo avtomatizirati in kje vse potegniti podometne cevi, da bo vse pripravljeno za kasnejše vstavljanje kablov. Marsikaj se da brezžično, toda po fizičnih povezavah gredo podatki še vedno najbolj zanesljivo ter ne motijo vsega ostalega »prometa« v zraku.

Predsodki in strahovi glede pametnega doma so večinoma odveč. Marsikateri povezan in prilagodljiv pripomoček lahko prinese konkretne prednosti v primerjavi s »klasiko«, treba pa je k temu opremljanju pristopiti brez vnaprejšnjih sodb. Še najbolj upravičeni pomisleki so tisti glede zbiranja osebnih podatkov, čemur se je mogoče v veliki meri izogniti, če se odpovemo Amazonovi ali Googlovi »pomoči« (Apple je glede zbiranja in varovanja podatkov malce bolj prijazen), morda tudi glede varnosti. Večina tovrstnih sistemov je namreč povezanih v internet, kajti brez tega tudi ni mogoče zagotoviti upravljanja na daljavo, kar lahko vedno predstavlja potencialno točko, kjer napadalci vdrejo in povzročijo kakšno nevšečnost. V praksi pa se to večinoma dogaja pri večjih sistemih, denimo pri slabo zavarovanem daljinskem ogrevanju, medtem ko posamični uporabniki napadalcev in izsiljevalcev v resnici ne zanimajo.

V prihodnje se bomo tako posvetili posameznim področjem, konkretnih nasvetom ter testom. Najprej sledijo zapisi o zvočnikih in večpredstavnostnih napravah (nameščanje novega Chromecasta smo lani že omenili), o sistemu za nadgradnjo ogrevanja (termostati in termostatski ventili za radiatorje) in o domofonu Bticino Linea 3000 z notranjo enoto Classe 100.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Postavljanje pametnega doma: Samostojno, postopno ali s tujo pomočjo in načrtom? appeared first on Tehnozvezdje.

Pred kratkim je najprej Google predstavil svoj novi model zvočnika za sto dolarjev oz. evrov, zdaj pa mu je z enako potezo sledil še Apple. Nest Audio in Homepod Mini bosta skoraj zanesljivo uspešnici, kajti na trg prihajata s pravo ceno, ki je že v območju impulzivnega nakupa, še posebej, če kdaj prideta v kakšno akcijo z 20-odstotnim znižanjem. Poleg tega pa vsaj Nest glede na zapise in videe tujih novinarskih kolegov zveni spodobno, za Apple pa bi bilo nenavadno, če bi na trg poslal v ključni lastnosti znamki nedostojen izdelek. Že Ikein Symfonisk, ki je v bistvu Sonos, je lani pomenil malo prelomnico, saj je zvočnike te vrste z enako ceno kot zdaj omenjena dva malo bolj približal množicam. »Pravi« Sonos, denimo One (SL), namreč še vedno stane dvakrat več.

Pri Applovem in Googlovem novincu tudi ne izgleda, da bi bila kaj prikrajšana glede funkcionalnosti in »pameti«, kot tudi Ikein ni nič drugačen od ostalih ameriškega proizvajalca glede upravljanja in zmožnosti, edino v stereo par z drugimi modeli ali v večsobni sistem se ga ne da vključiti. Tako je Apple predstavil simpatično funkcionalnost Intercom ali po slovensko domofon, ki pa bo seveda dobro delovala v angleščini, v kakšnem drugem jeziku najbrž ne. Poanta je v tem, da si člani gospodinjstva pošiljajo sporočila po zvočnikih in drugih napravah v ekosistemu, tako v hiši kot zunaj nje, lahko na primer iz avta (prek sistema Carplay). Homepod Mini tudi zazna, da je v bližini iPhone in prevzame predvajanje glasbe, podkasta in česa drugega, dva tovrstna zvočnika se znata sama povezati v stereo par. In povsem mogoče bo taka kombinacija zvočno precej dobra ter za dvesto evrov še vedno ne predraga.

Potencialna težava vseh teh predvajal za stotaka je lahko glasnost in popačenje zvoka, ko uporabnika hoče poslušati glasneje. Vendar morajo biti po mojih izkušnjah sobe kar velike, da bi kateri od naštetih ne bi zmogel, sam skoraj nikoli ne grem čez polovično glasnost, kakšnega poslabšanja pa z dodajanjem decibelov tudi ne opazim. Seveda so že v osnovi primerni zgolj za tiste, ki se ne oklepajo tradicionalnih virov, kot sta prizemni radio (FM ali DAB+) in zbirka zgoščenk. Toda za predvajanje internetnega radia, glasbe z naročniških storitev, podkastov s pomočjo priljubljene aplikacije, zvočnih knjig in še česa, kar se pretaka po internetu, so tovrstni zvočniki naravnost sijajni. Vedno je uživanje v teh vsebinah na nečem konkretnem, ne na zvočniku, vgrajenem v telefon ali povprečnih slušalkah, oddaljeno nekaj klikov v aplikaciji, morda je samo ukaz Airplay ali Chromecast stran. Za razliko od zvočnikov bluetooth pa ni omejeno na predvajanje s točno določene naprave in ne predstavlja izgube kvalitete, saj homepodi, nesti, sonosi in ostali sami pridobivajo podatke z interneta, ni nikakršnega prenosa z ene naprave na drugo.

Jasno je, da za zvok za sto evrov, sploh ob upoštevanju, da lep del cene odpade na razvoj »pameti«, ne more biti avdiofilski ali blizu temu. Vseeno pa je povsem primerljiv s tem, kar so dali od sebe »stolpi« za podoben denar. Podjetja na predstavitvah sicer prodajajo zgodbo, kakšne za svojo velikost (majhnost) revolucionarne visoko- in nizkotonce ter gonilnike so iznašle. Realnost je malo drugačna, saj sta velikost in prostornina še vedno med najpomembnejšimi dejavniki, ker je to pač fizika. Če zvok lahko zadiha, je to nekaj čisto drugega. A vseeno nekaj napredka zagotovo je, Homepod Mini in konkurenti pa so dobrodošel zasuk v razmišljanju naštetih proizvajalcev in v izbiri za zvočno opremljanje doma s sprejemljivo ceno in elegantnim upravljanjem. Dilema je zgolj v tem, na kateri ekosistem se vezati. A o tem kdaj drugič.

Fotografije: Apple in Google

The post Sto evrov je prava cena za »pametni« zvočnik appeared first on Tehnozvezdje.

Novica, da nekomu uspe nov način napada na pametne naprave, običajno hitro pride v javnost, dostikrat pa se pri tem izgubi, da gre za prikaz napadov, ki jih ni najbolj preprosto ponoviti. Vseeno pa so takšni primeri izrednega pomena, kajti, ko pokažejo na teoretične ranljivosti in pripomorejo, da jih odstranijo, morda najdejo še kakšno bolj nevarno. V konkretnem primeru gre natanko za to. Googlov digitalni pomočnik, Siri in Alexa so ranljive za laserske in v primeru infrardeče svetlobe nevidne napade, v katerih jim napadalci pošljejo ukaze, s katerim nato naredijo, kar jim je pač zaukazano. Odprejo vhodna vrata, zaženejo vozilo in tako naprej. Napasti naj bi bilo mogoče na razdalji tudi več kot 110 metrov, pod pogojem, da je vmes prazen prostor brez ovir, ki bi drugače zaustavile laserski žarek.

Z žarkom sicer majhne moči pa morajo natančno zadeti določen del mikrofona oziroma mikro elektronsko mehaničnega sistema (MEMS), ki ga zaradi večje natančnosti uporabljajo sodobne naprave. Zaradi nekega naključja ti namreč svetlobno valovanje prepoznajo kot zvok. Napad je mogoč tudi zato, ker večina sistemom za glasovno upravljanje ne zahteva avtorizacije, pa tudi če že, potem gre za preprosta gesla PIN, ki jih je mogoče ugotoviti z ugibanjem. Večina naprav v tem primeru namreč ne omejujejo števila poskusov. V laboratorijskih primerih so se igrali le z omenjenimi pomočnicami in omejenim seznamom naprav, ocenjujejo pa, da so na tako imenovani napad s svetlobo občutljive vse z omenjenim tipom mikrofona.

Pravzaprav je zanimivo, da raziskovalcem ni popolnoma jasna »fizika«, ki omogoča napad. Mikrofoni so narejeni, da pretvorijo zvočne valove, ki imajo moč, da fizično vplivajo na stvari v električni signal. Mikrofoni MEMS pa enako naredijo tudi, če so obsevani s svetlobo, ki kajpada ni sposobna fizično premikati ničesar. S spreminjanjem valovne dolžine laserske svetlobe pa so ga pretentali, da je iz sebe spravil popolnoma enak električni ukaz, kot ga sproži določen glasovni ukaz: »alexa, open door« na primer. Pri tem so uporabili preproste laserske oddajnike, ki oddajo svetlobo moči 5 W, do bolj zmogljivih moči 60 W. Sicer pa tudi druga elektronika ni stala veliko in ko lahko kupi vsak. Kajpada pa niso povedali ničesar o prilagajanju svetlobe, ki je kot ost svetlobnega napada.

Če že na kaj, potem preizkus kaže na pomanjkljivost pametnih zvočnikov, saj mu lahko ukazuje vsak, ki je dovolj blizu, da ga sliši. Oziroma na pomen, da tudi pri teh napravah nastavimo gesla, ki jih je treba vnesti, pred uporabo, pa čeprav zaradi tega trpi udobje. Vemo pa, kako je s sodobnimi pametnimi napravami. Naredijo jih hitro in kot menijo, da je najbolje za uporabnika (in izdelovalca), o varnosti pa razmišljajo kasneje. Ko in če je potrebno!

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Pretentali Siri, Alexo in Googlovega pomočnika z laserskim žarkom appeared first on Tehnozvezdje.

Najprej o tem, kakšna je razlika med 8503 in 8303. Samo v zvočni letvi(ci) pod zaslonom pri modelu z višjo številko. Vse ostalo je enako, od zaslona do tristranskega Ambilighta in sistema Android na televizorjih. Če se za trenutek pomudim pri njem. Android sicer kar lepo napreduje glede različice, v zadnjem času celo glede aplikacij (za pretočni video), toda v osnovi ostaja enak. Pri TP Visionu od začetka niso prenovili uporabniškega vmesnika, dodali kakšne možnosti in prav tako že leta vztrajajo pri enakem izgledu nastavitev. Saj ne, da stvar ne bi bila uporabna, lahko pa bi bila bolj domišljena, enostavnejša in lepša.

Pri sliki bi res lahko pomislil, da gledam enak model, kot mi ga je proizvajalec posodil za test že leto ali dve nazaj. Denimo PUS6501 (mimogrede, enico na koncu oznake so televizorji Philips imeli leta 2016, potem je sledila dvojka, lani trojka in v 2019 se bodo modeli končali s številko štiri) je znal prikazati podobne barve, črnine in kontraste ter približno enako dobro krotiti hitre prehode, če sem gledal šport, informativne oddaje, risanke in ostale vsebine na televizijskih programih. Celo pri filmih bi po spominu rekel, da ni bilo velike razlike. Vse skupaj pomeni, da je slika dobra oz. celo več kot dobra za večino pričakovanj. Objektivno se je težko nad čim zares pritoževati, seveda pa je do vrhunskega prikaza še daleč. Ampak klasična televizija je samo en vidik.

***

Testiral sem tudi aktualni OLED znamke Philips, ki pa je pa v bistvu po sliki enak kot na primer OLED803, ki si ga je Marjan podrobneje ogledal pred časom. Bistvo modela OLED903 je namreč v zvoku, ki so ga sproducirali v navezi s priznanim podjetje Bowers & Wilkins. Rezultati so v redu, bi pa v prihodnje pričakoval še kaj več. Nekaj besed sem temu zvoku namenil tudi v vlogu.

***

Omenjeni 6501 je bil eden prvih resnih modelov 4K HDR. Na tem področju pa se poznata dve leti napredka, tako v zaslonski tehnologiji kot kodekih HDR, obdelavi signala in vsem ostalem. Težava pri televizijskih programih ni toliko v televizorjih kot v samem viru. Ta od snemanja naprej pogosto ni optimalen in tisto, kar pride do gledalca, se niti na vrhunskem televizorju OLED ne vidi kaj dosti bolje kot na takem srednjerazrednem LCD-ju, kot ga opisujem tule. Stvari se spremenijo s pravo vsebino. Res dobro posnete serije na Netflixu ali Amazonu, profesionalno narejeni videi na Youtubu s konkretno pasovno širino (tudi več kot 30 Mb/s), filmi in dokumentarci na ploščkih UHD Blu-ray. Vse to iz zaslona lahko izvabi njegove prave odlike. Takrat se vidi, koliko več je svetilnosti, kako drugače zasijejo barve, koliko večji so kontrasti, kako bolj temna je črna in še kakšno lastnost bi lahko našel. Toda na kratko – samo za  športne prenose, dnevnik in resničnostne šove je enako dober TV, ki je mogoče že v vaši dnevni sobi, ali pa kakšen za stotaka, mogoče dva cenejši. Če se bodo na njem pretežno vrtele pretočne vsebine v visoki kakovosti, pa je vredno razmisliti najmanj o tem modelu, mogoče celo o OLED-ih.

Kaj pa zvok? Nedvomno boljši kot pri zvočnikih, ki jih običajno najdemo v televizorjih. Ti praviloma od sebe dajo zelo plehko, kovinsko godbo, tukaj pa je nekaj več globine, basov, čistih visokih tonov. Celo glasnost je kar dobra, čeprav je ne gre pretirano navijati, ker se potem zvočna podoba vseeno malo poslabša. Bognedaj pa pričakovati kakšne presežke. Pravega basovskega zvočnika še vedno ni (da se ga sicer priključiti zraven) in tudi vsaka zvočna letev za dvesto evrov ali več bo opravila še boljše delo, pa že nad njo bi se avdiofili zmrdovali. Toda po mojem mnenju je za veliko večino televizijskih gledalcev, tudi zame, nekaj v tem rangu povsem dovolj. Še posebej, če nimajo prav velike sobe in če morajo zaradi sosedov (zraven, spodaj ali zgoraj) paziti, da vse skupaj ni prehrupno. Razlika v ceni sicer ni velika, zato se 8503 na prvi pogled zdi dobra kupčija. Vseeno pa bi sam raje vzel 8303 in tistih 50 evrov dal k proračunu za nakup boljše zvočne letve s konkretnim nizkotoncem. Slika bo enaka in v srednjem razredu noben od konkurenčnih modelov ne ponuja bistveno boljše, zvok pa bo tudi na vsaj približno spodobnem nivoju.

HVALIMO

• Dobra slika, še posebej, če je vir HDR
• Boljši zvok kot pri večini televizorjev
• Razumna cena

GRAJAMO

• Sistem Android na televizorjih je že več let enak
• Pri običajnih virih slike le malo napredka v primerjavi z modeli iz prejšnjih let

The post Philips 55PUS8503: Že videno? appeared first on Tehnozvezdje.

Prvi del si sicer lahko pogledaš na tej povezavi, če ga še niti. Pa začnimo.

Dell XPS 13

Ta računalnik je že leta med najboljšimi in najbolj priljubljenimi ultrabooki. Uporabniki in ocenjevalci so mu ves čas zamerili samo eno – postavitev kamere za videopogovore v spodnji rob zaslona, ki je tako snema ljudi v nosnice. Doslej je Dell trdil, da je zgornji tako ozek, da kamera vanj ne gre. Zdaj pa so se vendarle potrudili, našli ustrezno tipalo in razvili leče s premerom 2,25 mm, da so vse skupaj lahko vgradili v vsega 4 mm tanko obrobo zaslona. In tako razveselili vse ljubitelje te serije tankih in lahkih prenosnikov.

Sicer večjih sprememb ni. Oblika je pretežno enaka kot lani, ko so jo prvič po več letih konkretneje prenovili. Znotraj so najnovejši Intelovi procesorji, še vedno ni možnosti ločene grafične kartice, je pa lahko diska SSD tokrat tudi 2 TB, če se kupec tako odloči, medtem ko je maksimalna količina pomnilnika še vedno 16 GB. Opcije za ekran so tri – polna visoka ločljivost brez dotika, FHD na dotik in 4K na dotik.

LG Signature OLED TV R

Dolgo že sanjamo o televizorju, ki bi bil kar tapeta na steni ‒ da takrat, ko ga ne gledamo, ne bi zasedal prostora. Z LG Signature OLED TV R (model 65R9), bomo morda končno uresničili svoje želje, ampak na malo drugačen način.

Že lani je korejsko podjetje na sejmih predstavljalo prototip zaslona, ki se zvije kot plakat ali papir za zavijanje darila. Zdaj pa so na Cesu pokazali konkreten televizor, ki izkorišča prav to tehnologijo. Televizorji OLED so že v običajnih izvedbah na vrhu izjemno tanki, samo spodaj, kjer je elektronika, je nekaj debeline. Pri tem LG-ju pa je osnova kar nekakšna televizijska omarica. Kadar gledamo TV, zaslon prileze iz nje. Ko nehamo, pa se spet zvije nazaj noter. Za zdaj govorimo o 65-palčnem televizorju z neznano ceno.

https://www.youtube.com/watch?v=br9yftCP9Mg

Kadar pokuka na plano, je lahko povsem zunaj, lahko pa samo delno, da prikazuje določene informacije, ki ne zahtevajo celega zaslona. Kot so ura, komande za glasbo ali upravljanje pametnega doma. Tudi ko je zaslon povsem pospravljen, pa je mogoče poslušati glasbo iz zvočniškega sistema s tehnologija Dolby Atmos, ki je v omarici.

Samsung Mikro LED

Drugo korejsko podjetje je že lani na Cesu predstavljalo zaslonsko tehnologijo mikro led in letos jo je spravilo še stopnico višje. Pri tej naj bi bilo mogoče televizor sestavljati kot kocke Lego. V takšno razmerje, kot vam glede na prostor, razpoloženje in še kaj najbolj ustreza.

Namen tehnologije mikro led je konkurirati zdaj že uveljavljenemu OLED-u. Samsung je namreč edini od velikih proizvajalcev, ki v televizorjih ne uporablja zaslonov OLED. Izraz mikro led označuje ekrane, ki so sestavljeni iz drobnih, mikroskopsko majhnih sijalk (diod). Za razliko od tehnologije OLED te diode niso organske in zato obstojne. Toda izjemno težavne za izdelavo. Z dovršeno proizvodnjo pa vseeno omogočajo trik, ki ga pri televizorjih še nismo videli.

Samsung je poleg klasičnega 75-palčnega televizorja mikro led prikazal še orjaško steno s to tehnologijo in diagonalo 219 palcev. Toda v bistvu je sestavljena modularno, iz več manjših kvadratov. Tako bo morda v prihodnje kupci imeli svobodo pri zlaganju svojega TV-ja v poljubno velikost, razmerje stranic in ločljivost. Od blizu se za zdaj vidi spoje med segmenti, sčasoma pa bo morda tudi to izginilo.

Mercedes CLA

Končno en avto, ki je očitno vendarle manj od pričakovanj. Mercedes pa je predstavil novega aduta, ki naj bi k tej znamki privlačil mlajše kupce. Tako zaradi dizajna kot zaradi tehnološke naprednosti. CLA, ki so ga pokazali v Las Vegasu in naj bi prišel v prodajo pred poletjem, je štirivratni limuzinski kupe, jeseni menda sledi še kupejevski karavan (shooting brake).

Znotraj je novinec podoben kot kombilimuzina A in enoprostorec B, vendar še malo bolj imeniten. Predvsem pa je uporabniški vmesnik MBUX na infozabavnem sistem z dvema velikima zaslonoma še nekoliko nadgrajen. Po novem bo znal ločevati med različnimi glasovi in bo ignoriral pogovarjanje potnikov v avtu. Pri glasovnem upravljanju pa bo menda razumel tudi kompleksnejše povedi, ne samo ukaze v slogu »Hej, Mercedes, kava!« Zaslona omogoča več prilagajanja in upravljanje z gestami, pa tudi nekatere druge zadeve, denimo vklapljanje notranje osvetlitve, je mogoče doseči brez iskanja ustreznih stikal.

Pametna budilka Lenovo

Amazon in Google tekmujeta, kam vse bi s pomočjo partnerjev še vgradila svoja navidezna pomočnika. Lenovo že nekaj časa prodaja zaslone z Googlovim Pomočnikom, ki še malo nadgrajujejo tovrstne zvočnike. Zdaj pa so zadevo zmanjšali na velikost budilke.

Tako je Lenovo Smart Clock naprava s 4-palčnim zaslonom ločljivosti 480×800 in seveda zvočnikom, ki menda sploh ni slab. Poleg tega, da bo kazala uro in vklopila alarm, ko bo treba, bo mogoče z njo izvajati določene rutine. Z enim ukazom bo denimo uporabnik pred spanjem utišal sporočila na povezanem telefonu, nastavil postopno prižiganje luči po bujenju in podobno. Zadeva bo stala približno 80 evrov, na zadnji strani pa bo imela tudi priključek USB za polnjenje telefona.

HP Omen X Emperium

Počasi bomo morali spremeniti podatke, ki jih imamo v podzavesti o računalniških monitorjih. Klasične velikosti, denimo 24 palcev, so stvar preteklosti. Najde se še kakšen zanimiv nov 27-palčni model, kakršen je Razer, opisan prejšnjič. Toda večje diagonalo so polje, kjer se zares dogaja. LG se je pridružil zabavi z 49-palčnimi ukrivljenimi zasloni, Dellov Alienware je prikazal 55-aplčni monitor OLED (!), HP-ju pa niti taka diagonala ni bila dovolj. Zato se je odločil kar za 65 palec, kolikor meri monitor Omen X Emperium z ločljivostjo 4K, podporo za HDR in hitrimi odzivnimi časi. Osveževanje zaslona je 144-herčno, svetilnost ima prav tako dobro vrednost – tisoč kandel. Zraven je še podpora za tehnologijo G-Sync, ne manjka pa niti vgrajena zvočna letev. Vse skupaj za napovedanih pet tisočakov.

Alienware Area-51m

Mogoče je ob dogajanjih v zadnjem letu kdo pod vtisom, de se večina zanimivega pri igričarskih prenosnikih glede njihove tanjšanja in zmanjševanja masa. Alinware Area-51m je nekaj čisto drugačnega. To je v bistvu namizni računalnik, zapakiran v ohišje prenosnika. To pa pomeni, da so uporabili klasične komponente za namiznike (razen grafične kartice, ki je malo drugačnega formata) in da je vse mogoče pozamenjati. Torej izpolnitev sanj za vse, ki jim nenadgradljivi in nepopravljivi prenosniki nikoli niso bili všeč. Tudi procesor (i7 ali i9, vse do 9900HK) in grafični čip, pa seveda pomnilnik in ostalo so tako modeli za namizne PC-je, kar pomeni, da je to daleč najzmogljivejši prenosnik, kar jih obstaja četudi pri petih kg mase. Za pomnilnik so denimo na voljo štiri reže, za disk pa dva priključka m.2.  Zaslon je 17-palčni in zanj tudi obstaja več možnosti glede osveževanja.

HTV Vive Pro Eye in Vive Cosmos

HTC je na predstavil dva nova sistema navidezne resničnosti. Eden zna slediti premikanju oči, drugi pa ne potrebuje dodatnih baznih postaj. Očala VR naj bi predstavljala prihodnost računalniških iger, zato postopoma na trg prihaja vedno več novih modelov. Vive Pro Eye, HTC-jeva glavna novost, bo dobil zmogljivost sledenja premikanju oči. To pa prinaša dvoje ‒ možnost izrisa slike višje ločljivosti v delih, kamor gledamo, in nižje povsod drugje (kamor ne gledamo), s tem bo tudi omogočeno natančnejše posnemanje človeškega vida in upravljanje brez rok.

Nov pa je tudi model Cosmos, ki za sledenje uporabnika ne potrebuje baznih postaj (svetilnikov) v prostoru. Zato ga bo mogoče preprosteje in hitreje priključiti na računalnik, čez čas pa morda tudi na pametni telefon. Kot je razvidno iz napovedi, naj bi bili zanj na voljo tudi novi krmilniki.

Fotografije: Proizvajalci

The post Najbolj zanimive novosti s sejma CES 2019 (2. del) appeared first on Tehnozvezdje.

Seveda z njim že imam nekaj izkušenj z androidnih telefonov. Na njih sem se z njim zabaval tako v angleščini, kjer pokaže svoje znanje, kot v slovenščini, v kateri je malo manj učen. V vsakem primeru pa ima največji potencial, saj zbira daleč največ informacij z vseh koncev. In to se pozna tudi pri prodaji. Amazonovi zvočniki Echo s pomočnico Alexo so na začetku prevladovali, toda odkar se je Google resno spustil v ta boj, vseskozi pridobiva tržni delež. V letošnjem drugem četrtletju je ta po podatkih podjetja Strategy Analytics globalno znašal 28 odstotkov, medtem ko je bil še pred enim letom 16-odstoten. Amazonov je v enem letu padel s 76 na 44 odstotkov. Te številke pa tudi pomenijo, da se vmes vrivajo še drugi, vendar ne Apple, saj je njegov Home Pod preprosto predrag za večino kupcev, ki posegajo po malem Amazonovem Echu ali Googlovem podobnem mini gumbu. Prav tak zdaj čepi na moji delovni mizi.

Google Home Mini je trenutno najcenejša vstopnica v svet Pomočnika, ki se napaja z informacijami iz zakladnice največjega podatkovnega podjetja na svetu. Stane namreč 40 evrov (v Avstriji ali Nemčiji), enako ali podobno kot Amazonov Echo Dot. Od tega je malo večji, a tudi lepši, in nima nobenih vidnih tipk ali lučk. Te zasvetijo samo takrat, ko uporabnik izgovori »OK, Google« ali se dotakne občutljivega področja ob strani naprave. Tam se da zviševati ali zniževati glasnost, zagnati ali ustaviti predvajanje glasbe in podobno. Seveda pa je namen, da vse počneš z glasom. Kadar nočeš, da zvočnik posluša, bolj spodaj vendarle obstaja stikalo za izklop mikrofonov.

Če malo poenostavim, ima tak zvočnik štiri glavne naloge ali področja uporabe. Če se z njim pogovarjaš v angleščini, kajti slovensko ne razume. Odgovarjati na vprašanja, nastavljati določene zadeve, ki bi jih bilo sicer treba s klikanjem po telefonu, upravljati naprave pametnega doma in, nenazadnje, predvajati pretočno glasbo. Googlovega Pomočnika podpira že čuda domačih naprav, od sijalk do termostatov in marsičesa vmes, tako mi ga je uspelo povezati s pametno sijalko Wiz. Za glasbo pa sta na voljo Googlova storitev Play Music in Spotify. Vendar je za prvo treba imeti naročnino, da je na tem zvočniku kakor koli slišna in uporabna. Druga sicer ponuja tudi brezplačno poslušanje, toda v Sloveniji uradno ni na voljo, zato se da do nje priti samo po obvodih. Sam imam že iz pradavnine odprt spotifyjevski račun in začuda mi ga je uspelo brez težav povezati z Googlovim zvočnikom in tudi glasbeni biti brez pritoževanja pritekajo nanj, čeprav v aplikaciji ali brskalniku brez VPN-ja nikakor ne morem vstopiti v to muzikalično storitev.

Nekaj prvih vtisov s tema dvema vidikoma. Predvajanje glasbe z glasovnimi komandami je po eni strani priročnejše, po drugi pa lahko tudi frustrirajoče. Navidezni butler, pri meni sicer z žensko reprezentacijo, ne razume vedno, kaj hočem. Ampak kadar mu/ji to uspe, pridem do cilja hitreje. Res pa je, da sem omejen z zastonjskim Spotifyjem, ki ne omogoča izbiranja točno določenih komadov ali albumov, lahko samo določim, kaj oz. koga bi rad poslušal, in potem storitev izbere primeren predvajalni seznam ali »postajo«. Za naprej lahko rečem OK, Google, next. Solidno, torej. Za podkaste pa na žalost pod kritiko. Zvočnik le redka imena oddaj prepozna pravilno, da bi glasovno prišel do točno določene epizode, je skoraj misija nemogoče.

Upravljanje razsvetljave deluje dobro, ni pa nujno kakšen hud napredek v primerjavi s fizičnim stikalom. Prav pride za zniževanje svetlosti (zatemnjevanje), pa še to predvsem zaradi tega, ker nimam takega gumba. Se bom pa z zadevo še malo igral in morda pride v poštev še preklapljanje med različnimi »scenariji«. Te se namreč da nastaviti v aplikaciji omenjene sijalke.

Pogovarjanje bo tudi treba še bolj stestirati. Za zdaj bi rekel, da reč kar zna odgovoriti na vprašanja in je na tekočem s športnimi rezultati, urniki in še čim. Toda kontekst je, podobno kot pri Alexi, velik problem. Ko teta iz zvočnika nekaj pove in se poskušam navezati na to trditev, ne pridem nikamor. Za nastavljanje alarmov, vnašanje dogodkov v koledar in take naloge, pa se zaenkrat kaže kot uporabna pomoč.

Še eno vlogo lahko opravlja Home Mini. Uporabljati ga je mogoče kot zvočni chromecast. Kar pomeni, da lahko na telefonu ali računalniku v brskalniku Chrome ali Vivaldi (morda še v kakšnem drugem, a nisem preizkušal) zvok »pošljem« na ta zvočnik. Kar je super za podcaste, neverjetno pa je, da moram za to uporabiti aplikacijo Podcast Addict ali kakšno drugo, ne Googlovo. Ta preprosto nima možnosti za chomecast. Za youtube z računalnika pa je ta rešitev neuporabna, ker zvok zaostaja za sekundo ali dve. Kar je škoda, ker zvočno ta gumb sploh ni slab, vsekakor boljši, kot bi smel biti za nekaj deset evrov. Zvok ima več globine kot standardni zvočniki v prenosnikih in monitorjih in tudi frekvenčni razpon je spodoben. Glasnost pa je pa sploh več kot zadostna za ne preveliko sobo. Gre pa še v obratni smeri. Če ima televizor chromecast, se da s pomočjo zvočnika glasovno pognati predvajanje določene vsebine v Youtubu ali Netflixu. Te funkcionalnosti še nisem uporabil, ker je gumb trenutno povsem drugje kot televizor.

Še precej preizkušanja me čaka s tem Googlovim pripomočkom. Prisluškovalnim aparatom? Morda, a ne bi bil tako hudo zaskrbljen. Kakšni so varnostni vidiki tovrstnih zvočnikov, sem nedavno pisal tukaj. Ali bo nova izkušnja z Googlovim, potem ko sem kar nekaj mesecev v dnevni sobi gostil Alexo, še kaj spremenila moje občutke, pa bom poročal v naslednjih tednih.

The post Prvi vikend z Googlovim mini zvočnikom appeared first on Tehnozvezdje.