Domači »pomočniki« so kar presenetljivo hitro dosegli veliko priljubljenost v Ameriki in tudi Združenem kraljestvu, mogoče še kje. A bolj kot njihova pamet se mi zdi da kupci privlači enostaven dostop do glasbe. Amazonov Echo, Googlov Home, kmalu še Applov Home Pod in drugi posnemovalci in pogodbeniki (naprave z licencirano Amazonovo Alexo) so prej kot kar koli drugega zvočniki, glasbene skrinjice, na ta način jih tudi najbolj pogosto oglašujejo.

Zahodnjaški ljubitelji glasbe so že precej množično prešli na naročniško glasbo in treba je najti nek čim boljši način, kako Spotify, Applovo, Googlovo ali Amazonovo glasbo (pri nas pa Deezer) spraviti na glavni glasbeni »stolp« v dnevni sobi, kuhinji ali kjerkoli že. Še najbolj eleganten način je čez bluetooth s povezanega telefona, vendar mora seveda hi-fi to podpirati, ali pa je treba dodati vmes še kakšno napravico, denimo Chromecast audio. Zato so Echo in druščina tako mikavni. Neposredno se povežejo v internet, podporo za glasbene storitve (vsak seveda samo določene) imajo že vgrajeno, zvočno niso slabi ali pa se jih priključi na kakovostnejši, vendar nepovezan sistem, in, kar je še posebej pomembno, kaj naj predvajajo, jim naročamo kar glasovno. Saj ne, da bi bilo iskanje pesmi, albumov ali seznamov predvajanja na zaslonu hudo zamudno, vseeno pa je veliko hitreje in tudi priročneje naročiti zvočniku naj zavrti najnovejšo Katy Perry. Ne da bi bilo sploh treba prijeti telefon v roke (in mogoče zato izpustiti nekaj drugega).
Med prvim igranjem z Alexo na namenski napravi – že prej smo se družili s Siri in Cortano na telefonih, tablicah in računalnikih – smo ji v glavnem postavljali vprašanja, poslušali podcaste čez storitev Tune-in in se poskušali povezati s kakšno domačo »pametno« napravo, kot so sesalniki ali sijalke, pa kaj veliko uspeha nismo imeli. Zato je Echo Dot za nekaj časa romal v predal. Dokler nisem zdaj našel načina, kako se naročiti na glasbo za ta zvočnik. Dokopal sem se namreč do ameriške kreditne kartice, ker brez tega pri mojih nastavitvah naprave ne gre. Lahko bi jih prestavil na nemške in poskusil s kartico N26, ampak potem bi bili pogovori z Alexo v nemščini, kar pa mi ne diši. Stvar je v tem, da Echo od naročniške (pretočne) glasbe podpira Amazonovo (Prime) Music in Spotify. Drugi v Sloveniji (uradno) ni dostopen, do prvega pa se na Odmevu da priti z ameriško kartico. Obstaja namreč naročnina samo za to napravo, ki stane štiri dolarje na mesec in jo je mogoče aktivirati, kako pa drugače, z glasovnim ukazom (Alexa, try Amazon music unlimited). Že pred tem pa je treba v aplikaciji Alexa vnesti »pravo« kartico in jo nastaviti za privzeto plačilno sredstvo za glasovne nakupe – v ZDA na ta način dejansko nabavljajo na Amazonu.
Poslušanje glasbe s pomočjo Alexe je zabavno, ni pa brez pomanjkljivosti. Poveš, kaj bi rad – izvajalca, pesem, album, …, strežajka zrecitira, kaj je našla, in zasliši se glasba. V aplikaciji se prikaže predvajalni seznam, mogoče je tam preskakovati naprej, seveda pa je smisel v tem, da to spet dosežeš z glasom. Alexa, next (naprej). Ukaz za pavzo (pause!) ustavi, play spet sproži predvajanje od tam naprej. Enako kot s tipkami. Le da ni treba nikamor segati, se premikati, medtem ko se z otrokom igraš sredi sobe, bereš za mizo ali počneš karkoli. Zgolj oglasiš se s prošnjo Alexi in ta ustreže. Sliši pa zelo dobro. Soba je majhna, ampak ne glede na to, od kod sem ji narekoval in kako glasno, je ubogala. Tudi težav s škotskimi ali drugimi težje razumljivimi naglasi nisem imel.
Naročnina domnevno obsega več deset milijonov pesmi. Verjetno je nabor enak kot pri drugih Amazonovih ponudbah in pri ostalih storitvah, le da je na voljo samo na enem samem Echu in da ni mogoče kaj dosti brskati po katalogu. V aplikaciji se da malo pogledati po zvrsteh, najbolj zanesljiva metoda pa je pač naročati Alexi in videti, kaj bo našla. Seveda ni težav z anglosaksonsko godbo, čeprav se tudi pri njej včasih zgodijo hecni mimosunki. Ko sem si zaželel Robbieja Williamsa sem nekje proti koncu pesmi začel ugotavljati, da je to najmanj neka čudna kolaboracija, preveril aplikacijo in prišel do spoznanja, da poslušam nekega drugega Robbieja Williamsa. Ukaz, naj mi, prosim, predvaja britanskega, ni dal rezultatov, ker seveda v katalogu ni izvajalca z imenom »British Robbie Williams«. Logika, kontekst in navezovanje na prejšnje odgovore pa tem pomočnicam še vedno ne gre. Pa vendar, z večino ameriških in britanskih izvajalcev ni (bilo) težav.

Seveda pa so slovenskimi. Za zdaj mi še ni uspelo z zanesljivostjo ugotoviti, ali so njihove pesmi v knjižnici ali ne. Ker me Alexa preprosto ne razume, koga hočem poslušati. Namesto Jana Plestenjaka sem dobil Stinga. Namesto Neishe najprej pesem s takim naslovom (od kdo ve katerega izvajalca), nato pa nekega pevca po imenu Mishka. In tako naprej. Ker v aplikaciji ni možnosti iskanja, mimo Alexe in njene volje pač ne gre nič, se do slovenske glasbe še nisem dokopal. Podobne težave sem imel z latinskoameriško. Res pa je, da se prav pretirano za zdaj nisem trudil.
Napravice, kot je Echo Dot, so novodobni nadomestek glasbenih želja na radiu. Jukeboxi enaidvajstega stoletja. Džuboks, ki mu lahko mimogrede še naročiš, naj doda jajca in sladoled na nakupovalni seznam, prižge luč in zmanjša kurjavo, ako imaš povezane še prave gradnike pametnega doma. Po nekaj dneh igranja z didžejko Alexo mi je povsem jasno, v čem je njen čar in zakaj Američani precej množično kupujejo te zvočnike. Celo sam razmišljam o tem, da bi obdržal naročnino, tiste štiri dolarje na mesec je ta dodatna priročnost verjetno vredna. Pa še konkreten razlog imam, da je mali zvočnik sploh priključen in lahko Alexo vsake toliko vprašam, kaj prav’ lisica. »Čača-čača-čača-čau!«
Brez komentarjev