Sonos Era 100 in Era 300: Lepa nadgradnja, ni pa še vse idealno
Matjaž Ropret 3. avgusta 2023 ob 06:21

Zvočniki Sonos so bili že doslej pri meni na prvem mestu med podobnimi. Govorim seveda o teh, ki so priključeni na domače omrežje in prek njega na spletne storitve ter lahko predvajajo vsebine iz drugih naprav v istem omrežju. Vseeno pa so imeli nekaj pomanjkljivosti, zaradi katerih so bili manj vsestranski in uporabni, kot bi lahko bili. Nova modela Era 100 in Era 300 jih veliki meri odpravljata, vendar žal še vedno ne povsem.

Era 100, ki stane 280 evrov, je naslednik verjetno najbolje prodajanega Sonosovega zvočnika in tudi po mojem mnenju doslej najbolj smiselnega nakupa med njimi, modela One (230 evrov). V bistvu se mi je še bolj primeren za slovenske kupce zdel za 30 evrov cenejši One SL brez podpore za glasovne pomočnike, saj slednjih v naših krajih nič dosti ne rabimo oz. si z njimi bolj malo pomagamo. Upam, da v doglednem času pride še Era 100 SL, neuradne informacije pravijo, da bi se to lahko zgodilo do konca leta. Era 300 (500 evrov) je bolj nov izdelek, saj je prvi Sonosov zvočnik s podporo za zdaj moderno funkcionalnost – simulacijo prostorskega zvoka ali kot temu rečejo v angleščini, spatial audio. Še naprej, tudi po slišanem, sem trdno prepričan, da je Era 100 boljša izbira in povsem dovolj za veliko večino obstoječih in novih pripadnikov te znamke. Navsezadnje pri nobenem ne gre za avdiofilsko napravo temveč je v ospredju celotna paleta funkcionalnosti ob najmanj solidnem zvoku.

Novinca ne spreminjata same filozofije in z izjemo omenjenega prostorskega predvajanja ne uvajata kakšne nove funkcionalnosti. Princip je tako še vedno enak. Uporabnik vse počne z aplikacijo Sonos na telefonu ali na tablici (ima jo lahko na n napravah), kjer izbira vsebine in na katerem zvočniku v sistemu se kaj predvaja. Iz slednjega izhaja, da lahko na to gledate tudi kot na večsobni zvočni sistem. Z aplikacijo je mogoče povezati bolj ali manj vse pomembne pretočne storitve, ponudnike internetnega radia in urediti tudi dostop do vsebin na domačem omrežnem strežniku. Edino, kar mogoče manjka, je predvajanje glasbe s same naprave, kajti zadeva je zasnovana tako, da gre do zvočnikov vedno tok podatkov iz omrežja, ni neposredne povezave med zvočnikom in napravo za upravljanje. Razen pri modelih z bluetoothom, kakršna sta tudi Era 100 in Era 300. Ta dva prinašata še fizični vhod za povezavo predvajalne naprave s kablom, kar so mnogi doslej pogrešali.

Era 100

Nova stotica je na pogled podobna kot prejšnja enica (One), nekakšen pokončen valj, celo nekoliko bolj okrogel, čeprav ne povsem (ob straneh je malo sploščen), pa debelejši in višji. Še vedno ne gre za velik zvočnik, kar lahko rečem za tristotico, toda postavljen ob predhodniku definitivno razkrije, da se je nekoliko zredil. Tudi tipk na vrhu je več, za glasnost sta zdaj tako navidezni tipki minus in plus kot drsni trak med njima za zvezno spreminjanje glasnosti, poleg tiste za ustavitev ali nadaljevanje predvajanje (play/pause) pa sta še tipki za naprej in nazaj, in potem še ena za »pogovarjanje«. Na »zadnji« strani sta fizični tipki za bluetooth (sproženje načina za »parjenje«) in za izklop mikrofonov.

Pomemben je seveda zvok in ta je zagotovo drugačen kot pri One (SL). Takoj so očitni močnejši in globji basi, s čimer se Sonos nekako vrača k svojim koreninam, saj so bili že njegovi prvotni modeli Play:1 in predvsem Play:5 znani po tem. Zaradi tega zvok izpade bolj konkreten, udaren, četudi v resnici morda sploh ni boljši. Višji toni so se mi pri starem zdeli za odtenek čistejši, a tudi na novem ni slabo. Gre za stvar okusa, kaj je komu bližje, poleg tega se da še malo prilagajati z izenačevalnikom. Novi zvočnik je tudi glasnejši in tako lahko primeren za malce večje sobe. Še vedno zvočno ne izstopa in vsaj pri predvajanju čez bluetooth mu povsem dobro parira kakšen zvočnik za 150 evrov, denimo Huawei Sound Joy. Tako kot tistega je tudi dvojico Era 100 mogoče postaviti v stereo par, pri čemer je ta postavitev permanentna, dokler je uporabnik ne spremeni, ni je treba vzpostavljati vsakič znova.

Era 300

Ta zvočnik je precej bolj nenavaden. Za razliko od prvega je ležeče oblike, ne pokončne, in v sredini izgleda, kakor bi bil vdrt, ali pa sestavljen iz dveh polovic. Membrane za zvok ima tako spredaj kot po celotnem obodu »zadnje polovice.« Funkcijsko je enak stotici, kar se tiče tipk in priključkov, ima pa seveda tisto prostorsko komponento. Sam zvok je sicer podoben, a malo konkretnejši in glasnosti je na zalogi še več, bi pa mogoče pričakoval, da bo za skoraj dvakratno ceno vendarle še malo bolj prepričljiv. Z upoštevanjem tega vidika bi rekel, da je zvočno zadovoljiv in ne kaj dosti več.

Prostorski zvok me za glasbo ne prepriča. Verjamem, da se bo komu zdelo hudo, da različni poudarki prihajajo iz različnih smeri, meni pa je to nekoliko umetno in na silo, še posebej pri »komadih«, ki niso posneti s tem v mislih. Če so, je druga pesem (dobesedno), vendar potem to tudi ni več glasba, ampak drugačna vrsta umetnosti. Zanjo je tudi treba plačevati višjo naročnino pri pretočnikih, ki to ponujajo (Apple Music, Tidal, …), vendar nisem prepričan, da se splača.

Glavni novosti sta zelo dobrodošli

Bluetooth bo prišel izredno prav predvsem uporabnikom androidnih telefonov. Tisti z iPhoni lahko zvok vedno »prestavijo« na zvočnik po protokolu Airplay. Sorodnega Chromecast pa Sonos ne podpira (in ta tudi ni sistemski, temveč ga mora omogočati še vsaka posamezna aplikacija). Zato je modrozoba povezava odlična novica za vse, ki želijo gledati Youtube, morda s te storitve otrokom predvajati risanke ali pesmice, si v ozadju zavrteti koncert, ki se ga najde tam, in podobno. Morda je zvok deležen rahle degradacije v primerjavi z neposrednim pretakanjem z interneta, toda zares slišno to za večino ne bo. Povezava med telefonom in zvočnikom ni konstantna, tako tudi ni bojazni, da bi se denimo telefonski klic zaslišal sredi dnevne sobe ali kuhinje, jo je pa mogoče zelo hitro obuditi.

Kljub enostavnemu predvajanju iz spletnih in omrežnih virov in »digitalnosti« mnogih uporabnikov si nekateri vendarle želijo tudi starih, analognih načinov povezave. Sam bi denimo uporabljal zvočnik, ki ga imam v svoji delovni sobi (»pisarni«), tudi za ozvočenje namiznega računalnika, namesto da za ta namen moram imeti še enega »kitajca«. Zdaj je Sonos uslišal prošnje za vhod, ki bi omogočal priklop drugih predvajalnikov, vendar žal ne na najboljši možen način. Analogno, brez vmesnih pretvorb zvoka. Vhod je namreč vrste USB-C, saj hkrati zamenjuje še omrežni priključek (ethernet) in za oba namena je treba dobiti prilagojevalnik (adapter). Tistega za ethernet nismo imeli, z delovanjem čez Wi-Fi ni bilo težav (čeprav sicer imam dva od štirih zvočnikov v hiši povezana s kablom, ampak brezžično ne bi bilo razlike), smo pa preizkusili drugega za klasični avdio priključek 3,5 mm. Z njim smo na zvočnik priključili omenjeni PC, prenosnik in enega od telefonov, ki še imajo tovrsten izhod. Zadeva je delovala. Zvočnik oz. aplikacija je celo samodejno preklopila na ta vhod, ko ga je zaznala, če se prej ni še nič predvajalo, v nasprotnem primeru je pač treba v aplikaciji spremeniti vir zvoka. Toda pri gledanju Youtuba ali kakšnega pretočnika na PC-ju slika in zvok nista bila usklajena. V nastavitvah sem popravil zakasnitev na najkrajšo, pa še vedno ni bilo povsem tako, kot bi bilo, če bi zvok tekel brez vmesnih konverzij. Za glasbo ali kaj drugega izključno zvočnega je torej zadeva v redu, denimo za uporabo telefona kot predvajalnika mp3 (ali celo pravega tovrstnega predvajalnika, če ga kdo še ima) ali za priklop predvajalnika zgoščenk, če jih kdo še uporablja, za video pa nekoliko manj. Škoda, ker bi najbrž lahko neposredno vgradili vhod 3,5 mm. Toda v tem primeru ne bi zaslužili še s pretvornikom. Slednji je namenski in kajpak tudi že po naravi drugačen od tistih, ki jih poznamo za telefone. Tam gre namreč za zvočni izhod, tukaj pa za vhod.

Znata enako, staneta zelo različno

Oba zvočnika ponujata možnost govornih pomočnikov in oba je mogoče uporabiti kot satelite v zvočniškem sistemu televizorja, skupaj z eno od zvočnih letev ter nizkotoncev, in ne dvomim, da bi se v tej vlogi krasno obnesla, preizkusiti pa tega nisem mogel. Tudi nimam prave možnosti za tovrstno razporeditev zvočnikov. Tak sistem bi bil zagotovo udaren, vendar drag, saj še posebej Sonosovi nizkotonci res niso poceni. Za govorne ukaze so na voljo Sonosov lastni pomočnik, Amazonova Alexa in Applova Siri. Vsi sistemi delujejo povsem v redu za osnovne komande (»predvajaj to«, »ustavi« in podobno), če želite zvočniku ukazovati v angleščini. Sam tega res ne pogrešam in aplikacija ter tipke na samih napravah mi zadostujejo.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

S čim ta dva zvočnika tekmujeta? V prvi vrsti zagotovo z Applovo linijo HomePod, Amazonovo Echo in drugimi zvočniki z govornimi pomočniki, potem z modeli Bose, Philips, Yamaha in drugimi, ki so zmožni povezovanja v domače omrežje, pa še kaj bi se našlo. Nekateri od teh so verjetno ali zagotovo zvočni boljši, toda noben ne ponuja tako celovitega nabora storitev in protokolov, prek katerih lahko predvaja vsebine (a še vedno manjka Chromecast!), kot tudi ne enako dodelanega in enostavnega upravljanja. Še posebej prva skupina, »pametni« zvočniki, so dokaj omejeni na svoj »vrtiček«, znotraj katerega sicer delujejo odlično, medtem ko Sonosi niso. Druga skupina pa je omejena s tem, katere storitve podpira in katerih ne, in še s pogosteje kot ne nerodnim vzpostavljanjem in upravljanjem. Ne trdim, da je pri Sonosu vse idealno, še posebej glede dostopa do vsebin na omrežnem strežniku ali na sami napravi, a je tistega res dobrega veliko več kot tistega nekoliko slabšega.

Zvočnik Era 100 je resda za 50 evrov dražji od prejšnjega One, vendar to zlahka upraviči z dodatnimi zmožnostmi, kot sta bluetooth in fizični vhod, pa tudi nadgrajeni (četudi ne v vseh vidikih »lepši«) zvok. S tem je zelo dobra začetna točka ali pa izboljšava obstoječega sistema. Čeprav lahko tisti, ki imate v njem enega ali več zvočnikov One, še malo počakate, razen če vam gre res močno za bluetooth. Dokler imajo stari enako programsko podporo kot novi, ni pravega razloga za menjavo. Ostali pa tudi lahko še oprezate za tem, kdaj pride nekoliko cenejši Era 100 SL ali bo na vrsti kakšna akcija. Morda se oboje zgodi za črni petek.

Za model Era 300 bi rekel, da nima tako dobrega razmerja med ceno in zvokom. Je glasnejši, o tem ni dvoma, a ne dosti kvalitetnejši (v zvočnem smislu), funkcionalnosti pa so tako ali tako enake, le da je tu še prostorska zadeva, a ta vsaj mene za glasbo ne prepriča. Kdor je drugačnega mnenja in ima velike prostore, ki zahtevajo več moči, naj razmisli tristotici.

HVALIMO:
  • Udarnejši zvok kot pri predhodnikih
  • Bluetooth je zelo koristen dodatek
  • Žični vhod
  • Še vedno odlična uporabniška izkušnja
  • Velik ekosistem združljivih naprav
  • Era 100 ima dokaj dobro razmerje med ceno in kvaliteto
GRAJAMO:
  • Poudarek na basih morda komu ne bo po godu
  • Zvočna kakovost je glede na ceno zgolj zadovoljiva
  • Zvok z žičnega vhoda lahko zaostaja za sliko
  • Visoka cena za model Era 300
Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja