Postavljanje pametnega doma: Samostojno, postopno ali s tujo pomočjo in načrtom?
Matjaž Ropret 19. januarja 2021 ob 06:46

Izraz pametni dom lahko pomeni marsikaj in vsakdo ima lahko drugačno predstavo o tem. Nekdo si pod tem pojmom predstavlja hišo (ali stanovanje), ki je popolnoma avtomatizirana in se jo da upravljati z ene točke (aplikacije, vmesnika, zaslona na steni). Komu drugemu so za začetek dovolj že povezane sijalke in kasneje morda še kakšen sistem ali naprava. Oboje pa je lahko povsem pravilen pogled na zadevo, saj je možnosti, načinov in ciljev veliko. Zato bomo v seriji Postavljanje pametnega doma počasi osvetljevali različne vidike in poskusili malo pomagati, če se odločite za dodajanje »pameti« v svoj dom.

Podobno kot še v marsikaterem primeru je izraz vsaj do določene mere napačen ali zavajajoč. Pogosto prav veliko (umetne) pameti niti ne srečamo niti je ne potrebujemo, temveč je za marsikateri sistem, najsi bo razsvetljava, ogrevanje, večpredstavnost ali kaj četrtega, pomembno predvsem nastavljanje scenarijev, sprotno prilagajanje, upravljanje na daljavo in dodajanje zmožnosti, ki jih običajna (analogna) ali tudi digitalizirana izvedba brez povezave preprosto ne omogoča. Seveda so primeri, ko nam odločitve same naprave, ki jih ta sprejme na osnovi podatkov s tipal in vnaprej pripravljenih algoritmov, lahko kaj olajšajo, izboljšajo in tudi preprečijo kakšno nevšečnost. Večinoma pa so lahko tovrstni »pametni« pripomočki osnova za doseganje določenih ciljev. Teh je lahko več, med glavnimi pa so zmanjšanje porabe energije, večje udobje bivanja, lažje upravljanje in nastavljanje (prek aplikacije na telefonu, spletnega vmesnika, namenskega programa ali glasovno), spremljanje podatkov za optimizacijo delovanja, dostop do naprav na daljavo (tudi zunaj domačega omrežja), izraba spletnih (naročniških) storitev na čim več napravah, povezovanje različnih sistemov v kolikor toliko enovito celoto in še kaj. Cilji so znova odvisni od potreb, želja, posameznega področja (pri »pametnem« zvočniku bodo drugačni in jih bo manj kot pri sistemu termostatov in ventilov) in seveda tudi cene tega, kar vgrajujemo. Zagotovo bodo pričakovanja drugačna, če nameravamo kupiti nekaj dokaj preprostega za približno sto evrov, kot če razmišljamo o bolj obširni rešitvi za tisoč evrov ali več.

Ker je toliko ciljev, je tudi načinov za postavljanje pametnega doma več. Vsi so lahko pravi, kajti okoliščine so zelo različne. V osnovi jih lahko razdelimo na tri najbolj pogoste. Lahko se odločimo za kupovanje in postavljanje kompletov, ki jih je treba samo namestiti in povezati z aplikacijo ali spletnim vmesnikom, ter začeti uporabljati. S tem lahko pokrijemo marsikatero področje in to počnemo postopno, glede na potrebe, navdih in finančne zmožnosti, so pa tovrstni sistemi običajno ločeni in jih lahko (za silo) združimo kvečjemu s pomočjo enega od treh glavnih plaftorm za nadzorovanje pametnega doma. To so Amazon Alexa, Apple HomeKit in Google Home. Ta možnost je cenovno nekje na sredi. Kompleti seveda nekaj stanejo, a pri vsakem je treba pretehtati, koliko koristi lahko prinese. Lahko se kasneje tudi izkaže, da jih nazadnje manj ali več, kot smo pričakovali, a dokler ne poskusimo, ne moremo zares vedeti.

Za nekatere avtomatizacije, predvsem to velja za zasenčitev, okna, različna stikala, vtičnice in še kaj, se lahko odločimo za samogradnjo. Priskrbimo si ustrezna tipala, motorčke in gradnike za povezavo, vzpostavimo osrednji krmilnik, za kar je zelo primeren kartični računalnik (Raspberry Pi ali Arduino), izberemo primerno programsko opremo in nato vgradimo, »zvežemo« in sprogramiramo zadevo. Tak pristop zahteva precej znanja in tudi nekaj izkušenj, lahko pa je cenovno dokaj ugoden in sistem si lahko v veliki meri prilagodimo po svojih željah.

Kdor tega ne bi počel sam, mogoče zato, ker se mu zdi, da se ne bo znašel, ali ker ima nasploh raje rešitve »na ključ«, pa se lahko odloči za ponudnika (denimo Comfort-el), ki vse to uredi. Tovrstna podjetja znajo svetovati, si ogledati stanovanje in narediti načrt, nato pa vse tudi vgraditi in uporabnika naučiti uporabe. Tudi tu gre predvsem za razsvetljavo, senčila, odklepanje vrat in podobno. Prednost tega pristopa so elegantne, preizkušene rešitve in enostavno upravljanje na enem mestu, ki ga je običajno mogoče povezati tudi z eno ali večimi od trojice omenjenih platform in tako dobiti še možnost glasovnega upravljanja (v angleščini). Cena je kajpak višja, a prav tako kakovost.

Še posebej pri novogradnjah je verjetno smiselno že ob risanju načrta razmišljati o tem, kaj od stavbnega pohištva in ostalega bi se dalo avtomatizirati in kje vse potegniti podometne cevi, da bo vse pripravljeno za kasnejše vstavljanje kablov. Marsikaj se da brezžično, toda po fizičnih povezavah gredo podatki še vedno najbolj zanesljivo ter ne motijo vsega ostalega »prometa« v zraku.

Predsodki in strahovi glede pametnega doma so večinoma odveč. Marsikateri povezan in prilagodljiv pripomoček lahko prinese konkretne prednosti v primerjavi s »klasiko«, treba pa je k temu opremljanju pristopiti brez vnaprejšnjih sodb. Še najbolj upravičeni pomisleki so tisti glede zbiranja osebnih podatkov, čemur se je mogoče v veliki meri izogniti, če se odpovemo Amazonovi ali Googlovi »pomoči« (Apple je glede zbiranja in varovanja podatkov malce bolj prijazen), morda tudi glede varnosti. Večina tovrstnih sistemov je namreč povezanih v internet, kajti brez tega tudi ni mogoče zagotoviti upravljanja na daljavo, kar lahko vedno predstavlja potencialno točko, kjer napadalci vdrejo in povzročijo kakšno nevšečnost. V praksi pa se to večinoma dogaja pri večjih sistemih, denimo pri slabo zavarovanem daljinskem ogrevanju, medtem ko posamični uporabniki napadalcev in izsiljevalcev v resnici ne zanimajo.

V prihodnje se bomo tako posvetili posameznim področjem, konkretnih nasvetom ter testom. Najprej sledijo zapisi o zvočnikih in večpredstavnostnih napravah (nameščanje novega Chromecasta smo lani že omenili), o sistemu za nadgradnjo ogrevanja (termostati in termostatski ventili za radiatorje) in o domofonu Bticino Linea 3000 z notranjo enoto Classe 100.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja