Prenosnikov s cenami med 600 in tisoč evri je ogromno, a le malo jih izstopa s kakšno drugačnostjo. Večinoma srečujemo uniformne 14- in 15,6-palčne modele s približno enakim naborom lastnosti in kompromisov. Kdor želi kaj zunaj okvirjev, skoraj mora odšteti več kot tisočaka. Asus za Vivobook 13 Slate napoveduje začetno ceno 600 dolarjev, bomo pa videli, kako bodo to pretvorili v evre in kaj bo dejansko na voljo za tak znesek. Različic bo namreč več in iz povedanega na predstavitvi ni povsem jasno, ali bosta tipkovnica in pisalo priložena v vsakem primeru. Dalo bi se sklepati, da bosta, toda previdnost ni odveč.

Gre sicer za tablico z operacijskim sistemom Windows 11, pri kateri je glavna posebnost 13,3-palčni zaslon polne visoke ločljivosti in vrste OLED z najvišjo svetilnostjo 550 kandel na m² ter 100-odstotnim pokritjem barvnega spektra DCI-P3. Tudi zato proizvajalec napravo predstavlja kar kot »osebni televizor.« Poganja jo sicer dokaj skromni, a za večino namenom vseeno lahko povsem ustrezni štirijedrni procesor Pentium Silver N6000. Sodi v Intelovo 11. generacijo in je osnovan na 10-nanometrskem proizvodnem procesu, kar pomeni, da je dokaj aktualen. Delovnega pomnilnika je lahko 4 ali 8 GB, diska SSD pa 128 GB v (počasni) izvedbi eMMC ali 256 GB v hitri NVMe. Nočete izvedbe s 4 GB ali eMMC, sploh pa ne obojim, tista s kombinacijo 8/256 GB pa bi lahko bila povsem solidna.

Za zvok skrbijo štirje zvočniki, ki se ponašajo z nazivom Dolby Atmos, spredaj je za video klepete na voljo kamera s petimi milijoni pik, zadaj za fotografiranje s 13-imi. Na voljo so dva priključka USB-C, čitalnik kartic microSD in izhod za slušalke. Baterija ima spodobnih 50 Wh kapacitete, za povezovanje sta vgrajena Wi-Fi 6 in Bluetooth 5.2. Magnetni ovitek s tipkovnico je lahko snemljiv, tipke pa imajo 1,4 mm hoda, kar je več od nekaterih drugih. Zraven je tudi sledilna ploščica, nima pa tipkovnica nikakršnega nagiba. Pisalo ponuja standardnih 4096 stopenj pritiska. Sama tablica tehta 0,8 kg, medtem ko za ovitek ni podatka.

Ponekod naj bi Vivobook 13 Slate začeli prodajati decembra, kako bo z dobavljivostjo v Sloveniji, pa še ne vemo. Vsekakor bo reč zanimiva, ker je podobnih naprav izjemno malo, s pravo ceno pa bi bila lahko še bolj atraktivna.

Fotografije: Asus

• 
  Umetna inteligenca pomagala posneti zgodbo o sami sebi?
• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti
• 
  NEDELJSKI NASVET: Z nekaj pametnimi tipali se izognite resnim posledicam!

The post Asusov poceni prenosnik in »televizor« z zaslonom OLED appeared first on Tehnozvezdje.

Microsoft je že od začetka v nekoliko kočljivem položaju, saj kot razvijalec operacijskega sistema za večino osebnih računalnikov mora (dobro) sodelovati z vsemi proizvajalci strojne opreme. Tako je šef za Windows in Surface Panos Panay na sinočnjem dogodku hitel poudarjati, kako pomembni so vsi ti partnerji. Vseeno pa v Microsoftu menijo, da obstaja prostor še za njihove inovacije. Resnici na ljubo je koncept tablic z ovitki-tipkovnicami, ki so ga na začetku skoraj vsi kopirali, pri konkurenci precej zamrl, medtem ko Surface Pro, Surface Go in Surface Pro X živijo naprej. Nekaj podobnega, kot je Surface Laptop Studio, smo sicer že videli, pa vendar se v danem trenutku zdi zasnova originalna in edinstvena. Te naprave tudi ostajajo trdno v premijski cenovni sferi in tako precej nišne, zaradi česar nikogar prav zares ne ogrožajo in ne odžirajo tržnega deleža Acerju, HP-ju, Lenovu ali katere druge od pomembnih znamk.

Poglejmo torej ključne Microsoftove novosti, ki večinoma v prodajo prihajajo oktobra – vsaj na večjih trgih –, nekatere pa kasneje.

Surface Pro 8

Še vedno osrednja in ključna Microsoftova naprava, ki naj bi tudi najbolj prikazovala večplastno naravo Windows 11, primerna za delo in zabavo, je bistveno osvežena. Zaslon, še vedno z razmerjem stranic 3:2, so pri bolj ali manj enako velikem ohišju z 12,3 povečali na 13 palcev, ločljivost je višja 2880 x 1920, svetilnost prav tako, predvsem pa so osveževanje dvignili za 120 Hz. Nadgradili so spletno kamero na polno visoko ločljivost in vgradili mikrofone »studijske kakovosti« ter izboljšane zvočnike. Ovitek s tipkami ima zdaj v tistem delu, ki se magnetno pritrdi za steklo tablice, vdolbino za prav tako magnetno hrambo aktivnega pisala. Slednje je prav tako novo, zdaj celo z vibracijskim povratnim odzivom, in se v tisti vdolbini tudi polni.

Računalnik ima končno priključka Thunderbolt (4), ostaja pa tudi Surface Connect. Poganjal ga bo procesor Core i5 ali i7 enajste generacije, konkretno i5-1135G7 in i7-1185G7, diska bo od 128 GB do 1 TB, pomnilnika pa 8 ali 16 GB. Microsoft obljublja do 16 ur delovanja baterije, toda glede na izkušnje s prenosnikom Surface Laptop 4 bo pri uporabni svetilnosti zaslona in kolikor toliko zahtevni uporabi že polovično trajanje kar uspeh.

Največja težava tega izdelka ostajajo cene. Za skoraj 1200 evrov (v Nemčiji) pri izhodiščnem modelu kupec dobi 8 GB pomnilnika in skromnih 128 GB diska, posebej pa mora dokupiti še ovitek oz. tipkovnico in morda pisalo, kar ceno povzdigne na približno 1400 evrov. Za 512 GB diska je treba odšteti že skoraj tisočaka in pol (brez dodatkov) in za 16 GB pomnilnika skoraj dva tisočaka.

Surface Go 3

Za razliko od večjega »hibrida« je mali in res prenosni Go rahla osvežitev z novimi procesorji in nič dosti več. Še procesorski del je bolj polovičen, kajti osnovni Pentium Gold 6500Y je v bistvu preimenovani Core m3 iz prejšnjega generacije. Vseeno pa zdaj osnovni model ponuja enake zmogljivosti kot prejšnji z vrha linije. Zdaj je druga možnost Core i3-10100Y, ki je za razliko od Pentiuma štirijedrni in bi moral poskrbeti za opazno pohitritev. Različica s Pentiumom, 8 GB pomnilnika in 128 GB diska bo Nemčiji stala 599 evrov, za tisto z i3 bo treba odšteti 679 evrov, kar je celo nekoliko boljše izhodišče kot pri predhodniku. Zaslon z diagonalo 10,5 palcev in polno visoko ločljivostjo (3:2) ostaja enak, tudi ovitki prejšnjih generacij naj bi delovali z novo tablico.

Surface Laptop Studio

Doslej je Microsoft nad modelom Surface Laptop ponujal še prenosnik Surface Book, ki je bil resda zmogljivejši, a tudi nekoliko nenavaden in so se mu zaradi zaslona, ki ga je bilo mogoče iztakniti iz podnožja (tipkovnice) in kjer je bila večina elektronike, začele poznati omejitve te zasnove. To so spoznali tudi pri Microsoftu in zasnovali povsem novi Surface Laptop Studio. Ta na prvi pogled deluje kot klasičen prenosnik, mogoče celo kot Macbook Pro. Vsaj gledano od zgoraj. Kajti pogled od strani že razkrije prvo večji »čudaški« oblikovalski prijem, saj je tipkovnica postavljena na po površini manjši »podstavek« z veliko odprtinami za odvajanje toplega zraka. Toda glavno se skriva v pokrovu, saj je tega mogoče preklopiti na polovici in zaslon potegniti naprej, nakar se lahko zatakne ob začetku tipkovnice, tik za enormno (stekleno) sledilno ploščico, lahko gre v povsem ležeči položaj, primeren za denimo risanje ali skoraj tablično uporabo.

Prenosnik naj bi bil sicer zmes dobre prenosljivosti, zmogljivosti in omogočanja kreativnosti. Ima 14,4-palčni zaslon z ločljivostjo 2400 x 1600 – uganili ste, tudi to predstavlja razmerje stranic 3:2 –, podporo dotikom in osveževanjem 120 Hz. Tehta približno 1,74 ali 1,82 kg, odvisno od grafične kartice in je menda večji, kot deluje na fotografijah. Poganja ga procesor iz družine H (35W), lahko i5-11300H ali i7-11370H, kar nakazuje na zmogljivosti blizu igričarskim. Pri i5 je grafična kartica integrirana (Iris Xe), skupaj z i7 pa lahko pride Nvidia RTX 3050 Ti s 4 GB namenskega pomnilnika. Delovnega pomnilnika je sicer 16 ali 32 GB, diska pa od 256 GB do 2 TB. Tudi tu sta na voljo dva priključka USB-C s protokolom Thunderbolt 4. Zanimivo je, da bodo konfiguracije z enako količino pomnilnika in diska na oni strani Atlantika na podobni cenovni ravni kot za Surface Pro 8. V Evropo ta naprava prihaja v začetku prihodnjega leta.

Surface Duo 2

Telefon z dvema zaslonoma dobiva izboljšave tam, kjer so ga lani najbolj kritizirali. Pri fotoaparatu, ki ima zdaj tri objektive in opazno izboklino, zaradi česar se naprava z »odprtima« zaslonoma ne poklopi več povsem skupaj, ima aktualen procesor (Snapdragon 888) in podporo za 5G ter NFC. Toda največja težava prvega Dua je bila programske narave, saj aplikacije niso bile prilagojene za koncept dveh zaslonov, veliko je bilo hroščev, Microsoftovih popravkov in posodobitev pa malo, še zdaj denimo ni Androida 11. V kolikor tega ne bodo izboljšali, je vse skupaj zaman. Tudi začetna cena na nivoju precej bolj spoliranega Samsunga Galaxy Z Fold3 ne bo pomagala k temu, da bi se telefoni z dvema zaslonoma prijeli.

The post Prva konkretna prenova za Microsoftove računalnike Surface po več letih appeared first on Tehnozvezdje.

Mini tablice ali prenosniki niso nič novega, samo precej redki so zadnje čase, kar je po svoje škoda. Ker res nočemo in ne rabimo v vsaki situaciji velikih in okornih računalnikov, manjši zaslon in tipke pa se tudi preživi, če je reč bistveno lažja, jo je mogoče pospraviti v vsako torbo in jo brez težav držati ali podpirati na stegnih. Microsoft je že s prvo generacijo tablice ali prenosnika Surface Go uspel izdelati nekaj atraktivnega, pritegniti pozornost, a nazadnje argumenti za nakup niso bili najbolj prepričljivi, sploh zaradi strojne podhranjenosti. Kaj pa v drugo?

Formula je v osnovi enaka. Tablični del je enako velik, le za dober cm večji zaslon so uspeli vgraditi vanj. Diagonala prikazovalnika je tako zdaj 26,7 cm ali 10,5 palcev. Ima rahlo neobičajno ločljivost 1920 x 1280, saj je razmerje stranic 3:2. Ovitek s tipkovnico lahko uporabiš od predhodnika ali kupiš novega, v vsakem primeru dobiš enako stvar. Notranjost je pri osnovni izvedbi tudi zelo podobna, procesor Pentium Gold so kar obdržali. Toda to ni različica, vredna nakupa. Tokrat so dodali zmogljivejšo izvedbo s procesorjem Core m3 (osme generacije), ki je nekakšen varčnejši Core i5. Z njim pa je Surface Go 2 že precej bliže resnim prenosnikom kot z izhodiščnim spodnjerazrednim čipom. Se pa to odrazi na računu, saj se komplet tablice s tem procesorjem, osmimi gigabajti pomnilnika in 128 GB diska SSD, ovitka s tipkovnico (z umetno alkantaro) in aktivnim pisalom nevarno približa evrskemu tisočaku (sam tablica stane približno 700 evrov, ovitek velja 130 evrov in pisalo 80 evrov).

Surface Go 2 je nekako običajnih mer za tablico. So tudi tanjše in take in z manj roba okrog zaslona, a upoštevajoč naslon v hrbtišču debelina sploh ni huda. Tudi masa je s 544 ali 553 grami (za različico s podporo za LTE) povsem ustrezna pri 10.5-palčnem zaslonu. Zunanjost je prikupna in naprava je priročna, predvsem pa izjemno kvalitetno izdelana. Klasični prenosniki za podobno ceno se ne morejo primerjati. Tu kupec dobi kombinacijo ohišje iz magnezija, dober občutek, lepe linije in obdelavo, pozornost do najmanjših podrobnosti in predvsem odličen mehanizem za omenjeno stojalo, ki lahko podpira zaslon pod skoraj poljubnim kotom. Res skoraj povsem »nazaj«, a v kateri koli poziciji je, trdno drži položaj tablico in ni prav nič majavo. Ob strani so magneti, da se pripneta tako tipkovnica kot pisalo. Priključki so zanimiv vidik. Za polnjenje in priključevanje zunanjih naprav sta na voljo USB-C in Microsoftov lastniški Surface Connect, na katerega gre namenska priključna postaja (Surface Dock 2), če jo dokupiš. Pa tudi priloženi polnilnik ima ta priključek. To je po svoje v redu, saj tako USB-C ostane prost, lahko pa tablico polniš tudi prek njega s kakšnim drugim polnilnikom. Potem so tu še čitalnik pomnilniških kartic microSD in izhod za slušalke ter kontakti za tipkovnico v ovitku, tako da te ni treba povezovati čez bluetooth.

Ovitek, ki žal ni poceni, je vsekakor obvezen dodatek. Z njim šele Surface Go 2 (in tudi prva generacija) postane vsestranska in zares uporabna naprava. Kot tablica se računalnik z Windows 10 tako ali tako ne izkaže najbolje, čeprav v bistvu ne dosti slabši kot androidne. Resda uporabniški vmesnik ni tako prijazen in prilagojen dotikanju, aplikacij pa je bolj malo, toda marsikaj se da početi v brskalniku, ki pa jih je na voljo kopica in vsi po vrsti so bistveno bolj zmogljivi od tistih za Android. Ovitek je še eno presenečenje. Fina je že domislica, da se zgornji pas magnetno pripne pod zaslon (zato mora biti nekaj roba), in ima tako tipkovnica nekaj nagiba, kar bistveno izboljša tipkanje, kot če bi zgolj ležala na mizi. Zadeva je tudi zelo trdna, prav nič se ne udira ali zvija, kot bi imel pod prsti lebdečo kovinsko ploščico (kar najbrž tudi je). Tipke so sicer majhne, a prijetne, imajo nekaj hoda in dve stopnji (blage) osvetlitve. Prav veliko povratnega odziva ne nudijo, vseeno pa se da tipkati kar hitro in natančno, če se le navadiš, kje je kakšen znak.  »Alkantara« daje prijeten občutek, kakšna bo videti čez leto, dve ali tri, pa je težko reči. Nova je v rdeči prav atraktivna, nekaj svežega, povsem možno, da bi izbral prav to barvo.

V ovitek je vgrajena še odlična sledilna ploščica. Prava steklena in precizna. Poleg tablice oz. računalnika sem na test dobil tudi miško Surface Arc Mouse, vendar je bila sledilna ploščica daleč boljša izbira. Kljub bistrim idejam in trdni zasnovi pa je to še vedno kombinacija za delo na ravni površini. Kdor hoče pogosto tipkati z računalnikom na stegnih oz. kolenih, je še vedno bistveno na boljšem s klasičnim prenosnikom, ker ima dobro ravnotežje in se pri njem nič ne premika, kot se pri »hibridni« izvedbi, kot jo ima Surface Go 2. Pa seveda naslon stoji na zelo ozki površini in to pač ni dobra popotnica za uporabo naprave na nogah.

Zaslon se morda komu zdi majhen za resno delo, a je to zmota. Predvsem je zelo lep, ima uporabno razmerje, tudi ločljivost je glede na diagonalo dobra in nasploh je to kakovosten primerek, tako da je slika res lepa. Seveda je treba povečati merilo (velikost črk oz. po angleško scaling), v nasprotnem primeru je besedilo malodane mikroskopsko. Toda Microsoft je ta vidik, ki je bil prej velika hiba operacijskega sistema Windows, popravil v tolikšni meri, da zdaj z njim ni več težav in se znajo programi pravilno prilagajati. Jasno je, da veliko več kot eno okno za resno delo ne more biti v ospredju, toda da se postoriti marsikaj. Tudi zato, ker Core m3 zmore poganjati vse, razen iger ali najbolj zahtevnih 3D-programov, pa tudi osem gigabajtov pomnilnika je glede na namembnost računalnika solidna količina. Za brskalnik z veliko zavihki, pisarniške programe, tudi konkretno obdelovanje fotografij in še kaj, je zmogljivosti dovolj. Tablica sicer ne bo podirala hitrostnih rekordov, bo pa zmogla vse in čakati je ne bo treba, niti skrbeti, da bi se pregrevala. Seveda je popolnoma tiha, ker ni nikjer nobenega ventilatorja. Še enkrat poudarjam, da vse to velja za različico s procesorjem Core m3, tista s Pentiumom je glede na zapise tujih kolegov konkretno manj zmogljiva in lahko klecne pri kakšnem zahtevnejšem opravilu. V vsakem primeru pa je treba tudi pri Pentiumu izbrati 128 GB diska SSD, kajti različica s 64 GB ima počasen podatkovni pomnilnik eMMC, in ta kombinacija res ni primerna niti za Windows 10 niti za programe, ki tečejo v tem sistemu. Pri bateriji Microsoft navaja “do deset ur” avtonomije, kar je nekoliko optimistično. Tja do kakšnih sedmih ur pa se da priti dokaj brez težav, kar je najbrž dovolj tudi za cel terenski “šiht”.

Za zabavo so glede na zaslon in stereo zvočnika z izboljšavami Dolby predispozicije prav tako dobre, rahla omejitev je odsotnost marsikatere aplikacije. Toda nobene težave ni Netflixa, Youtuba, Apple TV+ ali česa drugega odpreti v brskalniku, raztegniti slike čez cel zaslon in uživati. Še ovitka ni treba iskati in preklinjati zgolj enega ali dveh nagibov, ki ga omogoča, kajti Surface Go 2 lahko postaviš v točno tak položaj, kot ti ustreza. Ustvarjalni pa imajo še možnost uporabe pisala, ki ponuja standardno odzivnost in zaznavanje nivojev pritiska. Vsekakor uporabna reč, če jo znaš izkoristiti, ni pa tako napredna kot denimo kombinacija pisala in zaslona s hitrim osveževanjem pri telefonu Galaxy Note20 Ultra.

Ključno vprašanje pri vsem skupaj je, komu je ta Surface Go 2 namenjen. Ali vsaj, komu lahko pride prav. Zagotovo vsem, ki so (v običajnih okoliščinah) veliko na poti, na terenu, in želijo s seboj imeti lahko, vzdržljivo in dovolj zmogljivo napravo. Če ima še vgrajeno povezljivost v mobilna omrežja, toliko bolje. Za terenske delavce, ki morajo imeti napravo s sistemom Windows 10, je to vsekakor dobra in kakovostna izbira. Morda tudi za otrokov računalnik ali svojega drugega, res pa se za ta namen dobi kaj precej cenejšega, četudi manj kvalitetno izdelanega in s slabšimi zmogljivostmi. Cena je največja ovira pri tem izdelku, toda to je Mini v računalniškem svetu. Kupijo ga tisti, ki cenijo njegove vrline ali jim je preprosto všeč.

The post Microsoft Surface Go 2: Treba je prepoznati njegove vrline, ne pomaga zgražanje nad ceno appeared first on Tehnozvezdje.

Tokrat sta bila za osvežitev na vrsti mali hibrid med tablico in prenosnikom Surface Go 2 in zmogljivi ultralahki prenosnik s snemljivim zaslonom Surface Book 3. Za oba so uporabili povsem enako formulo kot pri predhodnih modelih, tudi samega ohišja niso spreminjali. Je pa tablica Surface Go 2 vseeno dobila za pol palca večji zaslon, kajti diagonala je prej merila natanko deset palcev, zdaj pa deset in pol z zanimivo ločljivostjo 1920 x 1280 pik (razmerje 3:2). Pri osnovni izvedbi je ostal procesor Pentium Gold iz prejšnjega Surface Go, boljša različica pa je deležna precej bolj zmogljivega Core m3 osme generacije. Osnovni model, ki bo v sosednjih državah brez ovitka s tipkovnico stal 459 evrov, prav tako ostaja pri štirih gigabajtih pomnilnika in 64 GB (počasne) shrambe eMMC. Preskok na 8 GB pomnilnika in 128 GB diska SSD, kar bi toplo priporočam tako zaradi prostora za podatke in programe kot zaradi hitrosti delovanja, bo zadevo podražil za 150 evrov na 629 evrov. Izvedba s Core m3 pa bo seveda še dražja, za zdaj je v spletnih trgovinah mogoče najti tako, ki bo podpirala tudi povezovanje v omrežja LTE, in bo stala 829 evrov. Skupaj s tipkovnico, ko bo naprodaj ločeno, za 129 evrov, bo tako Surface Go 2 čisto blizu tisočaka. Tu pa nastane problem.

Zagotovo je to simpatična in z določenih vidikov zelo uporabna naprava, saj v dobre pol kilograma (brez tipkovnice) ponuja povsem spodobno izkušnjo z Windows 10. Vendar se lahko vprašamo, komu dejansko pride prav – v običajnih razmerah, brez pandemije – taka prenosljivost in možnost držanja z eno roko. Najbrž kakšnim delavcem na terenu, nadzornikom, akviziterjem, zavarovalnim posrednikom in podobnim profilom. To v prvi vrsti ni izdelek za domače uporabnike, čeprav ga seveda v Microsoftu pozicionirajo tudi kot tekmeca iPadu. Toda slednji ima tablični uporabi prilagojene aplikacije, medtem ko je za uporabo v vlogi osebnega računalnika za podoben ali celo manjši denar mogoče dobiti nekaj precej bolj zmogljivega, z boljšo in večjo tipkovnico, pa tudi večjim zaslonom in še kakšno prednostjo. Da gre za »industrijsko« in poslovno napravo, pričajo tudi določene strojne lastnosti, denimo varnostni čip TPM 2.0, možnost prijave s prepoznavanjem obraza (Windows Hello) in omenjena podpora za LTE, pa tudi denimo kakovostna mikrofona za konferenčne klice.

Surface Book 3 je prav tako prenosnik za profesionalno uporabo. Za inženirje, oblikovalce, arhitekte, programerje in podobne profile, ki potrebujejo barvno natančen in kar se da jasen zaslon, precizno sledilno ploščico, veliko grafične zmogljivosti in ob tem še dolgo trajanje baterije. Prenosnik se bo začel pri 1800 evrih, vendar bodo najbolj zmogljive izvedbe imele tudi dvakrat višjo ceno. Kajti na voljo bodo različni procesorji (i5 in i7) ter grafični čipi, od Geforce GTX 1650 Max-Q, prek GTX 1660 Ti Max-Q, do Quadro RTX 3000 Max-Q v različici s 15-palčnim zaslonom (manjša ima 13,5-palčnega), pomnilnika bo od 8 do 32 GB, SSD-ja pa od 256 GB do 2 TB. Vgrajena bo podpora za Wi-Fi 6 in prav tako TPM 2.0 ter kamera za Windows Hello. Škoda pa je, da se je Microsoft odločil za procesorje vrste U (15 W) namesto precej bolj zmogljivih H (45 W) in da še naprej ignorira priključek Thunderbolt 3. Procesorja Core i5-1035G7 in Core i7-1065G7 še zdaleč nista slaba, toda za resno delo z videom ali 3D-objekti vseeno nekoliko preslabotna. Verjetno pa sta mesto v tem prenosniku našla zaradi omejitev pri hlajenju in trajanja baterije. Thunderbolt 3 pa menda po mnenju Microsoftovih inženirjev omogoča stranska vrata v pomnilnik računalnika in s tem krajo podatkov, kar pa se zdi malo verjeten scenarij za množične zlorabe. Kakorkoli, Surface Book 3 bo v družbi Thinkpadov in Macbookov Pro verjetno še naprej ostal nišni proizvod.  

Fotografije: Microsoft

The post Komu so pravzaprav namenjeni Microsoftovi prenosniki? appeared first on Tehnozvezdje.

Res se mi je za nekaj časa zdelo, da bi to lahko bil moj naslednji prenosnik. Komplet za (dobrega) tisočaka, gre v vsako torbico in zmore večino opravil, tudi zahtevnejših. Na žalost po prvem preizkusu nisem več prepričan, da bi šlo. Take prihodnosti še vedno ni. Če že je, mora na podobni napravi še vedno teči sistem Windows. Ali pa bi moral Apple za iPada prilagoditi macOS.

Da se razumemo, iPad Pro je v novi izdaji strojno naravnost fantastičen. To sem opisal v testu in ne bom pretirano ponavljal, ampak dejansko zmore obdelovati fotografije raw in montirati video 4K. Ne samo, da zmore, tega ne počne nič počasneje kot moj namizni računalnik z nekaj generacij starim štirijedrnim procesorjem core i5. Zapisovanje videa tudi na iPadu traja, zato pa je pri premetavanju gibljivih slik v časovnici povsem odziven. Zaslon je odličen, trajanje baterije boljše kot pri večini okenskih prenosnikov, zadeva premore več kot kompetenten fotoaparat in je zraven računalniških dolžnosti seveda najboljši zaslon za (bolj ali manj kakovostno) zabijanje časa z igrami, videom in drugimi vsebinami. Tudi za konkretno delo ima dovolj aplikacij in tako ali tako se danes največ zadržujemo v brskalniku in v njem postorimo tudi marsikaj tistega, za kar smo še nekaj let nazaj odpirali namenske programe.

Tu pa se iPadu zalomi. Njegovi brskalniki niso pravi, ampak nekako polovičarski. Mnoge, večinoma tiste najbolj pomembne strani (WordPressov cms je tipičen primer, pa vse s kakšnimi tabelami, plavajočimi okni in podobnim), se enostavne ne prikažejo povsem pravilno. Tudi, če jih prisiliš v »namizni« pogled, saj jih brskalnik pogosto v osnovi odpira v mobilnem. V glavnem, v tem so boljši celo chromebooki, ki imajo zaresni Chrome. Android z mobilniškim trpi za enako težavo.

Naslednji problem, ki bo hitro zadel vsakogar, željnega resnega dela na iPadu, je odsotnost kazalke (»kurzorja«). Označevanje besedila, številk v tabelah in še marsičesa, kadriranje fotografij, premikanje zadev sem in tja je popolna muka. S prsti se tega ne da početi tako dobro, da bi zadevo lahko toleriral kot delovno napravo, svinčnik (pisalo) ne pomaga kaj dosti. Sledilna ploščica ali miška bi bila nujna. Dokler iPad ne bo imel natančnega pripomočka za pozicioniranje in označevanje, zaradi mene je to lahko tudi svinčnik z ustreznimi tipkami, bo to še vedno pretežno igrača.

Vse ostalo, kar Apple poudarja kot novosti in pridobitve iOS 11 niti ni tako pereče. Dobro, upravljalnik datotek je manjkal in s tem bo rešena ena večjih preprek za delovne procese. Premikanja in spuščanja vsebine (drag and drop) pa se na računalniku skoraj nikoli ne grem in na prenosniku imam redko več oken na zaslonu, da bi delal v vsakem po malo. Tudi velikost ali majhnost ekrana ne moti. Brskalnik in kazalka sta tisto, kar res manjka.

In pa stabilna tipkovnica. Mogoče jih kakšen Logitech ali kdo drug proizvaja, Applova pa je dobra samo na ravni površini. Takoj ko je tablica na tem »podstavku« malo pod kotom, se del s tipkami ukrivi navzgor in tipkanje postane nemogoče. Pa tudi kakšno rešitev za poljubno nastavljanje naklona zaslona bi že končno lahko iznašli. Vsi ostali, od Microsofta naprej so jih.

Tako sem v manj kot enem tednu prešel od navdušenja nad tem, da bi odslej s seboj prenašal samo še iPad z ovitkom s tipkami, do rahlega razočaranja ob verjetno neizbežni ugotovitvi. Da se je še vedno treba zateči k nečemu, kar poganja ali macOS ali Windows. Tablična rešitev se mi zdi atraktivna tudi zato, ker ni treba »odpirati« računalnika, ampak je zaslon vedno na dotiku prstov. Mogoče se večini ne zdi tako Applovcem, osebno pa bi si čisto želel preizkusiti nekaj drugačnega. Prenosnik je, to priznam in še vedno trdim, zaradi trdnega spodnjega dela in konkretnega spoja osnove in zaslona še vedno najbolj priročen za vsakršno tipkanje na stegnih oz. kolenih. Je pa malo bolj naporen in manj priročen za vse druge načine uporabe. Tudi skoraj zagotovo je večji in težji, pa na večjem zaslonu ne pokaže nujno kaj več vsebine. Ampak ob vsem »nazadnjaštvu« – to formo poznamo že dvajset ali trideset let – je še vedno najbolj primeren za velik del tistih, ki morajo z računalnikom kaj konkretnega postoriti, nekaj ustvariti. Vrtljivi zasloni so pred nekaj leti vnesli malo svežine in take PC-je se še vedno da najti bistveno ceneje kot tablične »hibride« v slogu Surface Pro. Zato ostajam, in z mano nedvomno še množica drugih uporabnikov, na sodobni interpretaciji pecejaškega (pol)tovornjaka. Dokler Apple ne izpopolni iPada Pro in se dovolj spremenijo tudi (programska) orodja in delovni procesi, da se lahko presedemo v avte.

The post Poskusil sem, pa ni šlo – iPad še ni računalnik za resno delo appeared first on Tehnozvezdje.

Prav to je do prihoda nove različice iOS največja škoda pri novem manjšem iPadu Pro. Odličen hardver je tako zelo omejen z nezadostnim softverom, da se tablica sploh ne zdi tako zelo posebna in drugačna od običajnih iPadov. Pa je, samo prave stvari je treba početi z njo. Strojno je namreč eden najbolj fascinantnih računalnikov, kar sem jih videl v zadnjih nekaj letih.

Testiral sem 10,5-palčnega Pro-ja, a večina opisanega nedvomno velja tudi za 12,9-palčnega. Manjši od dveh novih profesionalnih modelov je malenkost večji od običajnega 9,7-palčnega iPada, enako debel oz. tanek in tudi masa je slična. Za približno dva cm več zaslonske diagonale se kar pozna, lažje je delati in večje površine nisem kaj dosti pogrešal. Še toliko bolj zaradi kakovosti tega ekrana.

Problem je samo v tem, da jo je težko zaznati v vsej polnosti. Zaslon zares pokaže svoje odlike šele ob neposrednih primerjavah. Ločljivost je tu še najmanj pomembna, čeprav taka, da je vse prikazano popolnoma ostro. Bolj so v ospredju barve in mehkoba premikanja vsebine. Barvna pravilnost (True Tone), od bele naprej, se najbolje vidi, če naprej nekaj časa zreš v zaslon tega iPada, potem pa pogledaš kakšen telefon z zaslonom AMOLED. Ti so super glede barvne živahnosti in črnin, veren prikaz barv pa ni njihova glavna odlika. Dvakrat večja frekvenca osveževanja (120 Hz namesto običajnih 60) pa se najbolje kaže pri pomikanju navzdol po Facebookovi časovnici in podobnih opravilih. Prehodi med posameznimi objavami so bolj gladki, zatikanja skoraj ni opaziti. Enako je pri kakšnih scenah pri videu, vendar pa je na to spet treba biti pozoren. Marsikdo že do obstoječih ipadovskih zaslonov ni gojil nikakršnih zamer. In tudi ni imel razloga za to. Ampak novi zaslon, ki je lahko tudi izjemno svetel, kadar je treba, je eden najboljših v mobilnih napravah sploh. Po lepoti prikaza ga verjetno prekaša resda precej manjši ekran Galaxyja S8 (Plus), vendar je lepota subjektivna, tule pa je nekaj povsem merljivih izboljšav.

Enako velja za procesor. Med vsakdanjimi opravili se ga ne opazi. Res je, vse deluje tekoče, ni čakanja, ampak to ni nič posebnega, taka ocena velja za vsak iPad. Kjer pa se vidi moč tega čipa s tremi hitrimi in tremi varčnimi jedri, je urejanje fotografij in videa. Zahtevnejših iger nisem poganjal, je pa reč brez težav premetavala velike datoteke raw z različnih fotoaparatov in skoraj mimogrede sem zmontiral video 4K, sicer z materialom, ki sem ga posnel kar s to tablico, a si predstavljam, da tudi datoteke z drugih naprav ne bi bistveno bolj obremenile tega sistema. Video, posnet s tem iPadom je sicer odličen, ker je fotografski sklop menda enak kot v iPhonu 7. Vseeno pa mi nič kaj ni všeč, da proizvajalci še naprej vsiljujejo fotografiranje in snemanje s tablicami. Čakam, da bo eden od njih zbral pogum pripraviti tablo s samo sprednjo kamero. In fotoizboklina na taki napravi meji na kriminal.

Ampak nazaj k procesorju. Kar težko je verjetno, da je Apple iz Armove osnove spravil skupaj čip, ki mu premetavanje gibljivih slik UHD ne povzroča nikakršnih težav, in da je tak procesor mogoče vgraditi v tanko tablico brez dodatnega hlajenja. Nikoli nisem zaznal, da bi reč postala vroča. Intelovi ultravarčni procesorji (prepozna se jih po črki y v oznaki) zmorejo kvečjemu predvajati 4K, zmogljivejše 15-vatne (z oznako U za številko) pa mora večina proizvajalcev tankih prenosnikov in »križancev« prisilno upočasnjevati pri konstantnih zahtevnih opravilih (kot je zapisovanje videa), da se ne pregrejejo.

Vsa tehnološka superiornost nima večjega vpliva na skoraj pregovorno ipadovsko energijsko varčnost. Težko trdim, da bi res dosegel deset ur delovanja z enim polnjenjem baterije, mogoče ob nezahtevnem brskanju po spletu, če se vmes polotiš kakšnega konkretnejšega opravila, se čas zagotovo skrajša za uro ali dve.

Ena od pomebnih razlik med običajnim iPadom in modelom Pro so magnetni nastavki za tipkovnico. Apple prodaja tako, ki je integrirana v tekstilni pokrov zaslona. Za tipkanje na ravni podlagi ni napačna, mogoče malo ozka, a tipke, čeprav rahlo igračkaste, imajo presenetljivo veliko hoda za tako tanko reč. Pogrešam pa tipke za različne bližnjice in osvetlitev. Na žalost se tipkovnica prehitro upogiba, če tablica ni na ravnem, naklon tablice pri tem ovitku pa je en sam, kar je omejujoče.

A še bolj nekoga, ki bi rad s to tablico kaj resnega naredil, ovira operacijski sistem. Še najmanj težav imam s t. i. večopravilnostjo ali drugače povedano, številom odprtih aplikacij na zaslonu. Še vedno akutalni iOS 10 omogoča dve, eno čez glavnino zaslona in drugo ob strani. Uporabno recimo za pisanje v Wordu in spremljanje twitterja z enim očesom. V enajstici bo več prilagodljivosti, dodati se bo dalo še tretjo v plavajočem oknu. Ampak tudi na prenosniku le redko delam v več kot enem oknu naenkrat. Precej bolj omejujoče je pomanjkanje neposrednega dostopa do datotek, kar bo iOS tudi izboljšal, a še ne vem povsem natančno v kolikšni meri. Zdaj je res naporno prenašati datoteke z drugih naprav in nosilcev. Huda cokla so brskalniki, ki strani v osnovi tretirajo kot »mobilne«, pa tudi če jih prisiliš v namizni pogled (kar se v Chromu da, v Safariju pa ne), je prikaz marsikdaj napačen ali čuden. Sploh pri kakšnih tabelah, obrazcih in podobnem. Še dodatna ovira pa je pomanjkanje kazalke. Izbiranje besedila je mukotrpno, niti »svinčnik« pri tem ne pomaga kaj dosti, nujna bi bila miška ali pa vsaj sledilna ploščica na tipkovnici.

Navkljub nesporni superiornosti te tablice jo (vsaj za zdaj) težko komur koli zares priporočim. Za običajno tablično uporabo je absolutno prehuda. Nisem si mislil, da bom kdaj ocenil, da je neka naprava predobra, a novi iPad Pro za »tablična« opravila nedvomno je. Za kavčno gledanje netflixa in tube se kakovost in osveževanje zaslona komaj opazi. Za brskanje po spletu in družabnih omrežjih, branje e-pošte in večino iger ima že običajni iPad več kot dovolj hiter procesor. Štirje zvočniki se slišijo dobro, a seveda to ni vredno dvakratne cene. Kot pravi nadomestek prenosnika pa te reči tudi še ne morem razglasiti. Do prihoda iOS 11 je marsikaj v operacijskem sistemu in aplikacijah enostavno premalo dodelano in ne omogoča vsega, kar se da početi v sistemih macOS ali Windows. Brez podpore za miško ali sledilno ploščico, ker pri resnem delu brez kazalke pač ne gre, pa konkretnega PC-ja iPad Pro prav tako ne bo zamenjal.

Kljub temu še vedno ostaja izjemno intrigantna tablica, ki bi jo kdo z nekaj truda in malo odrekanja lahko spremenil v še kaj več. Kombinacija izjemne strojne zmogljivosti, izvrstnega zaslona in povsem uporabne tipkovnice ob velikosti in masi za vsako torbico je več kot mikavna. Resda stane dobrega tisočaka (z 256 GB diska), a toliko velja vsak resen in lahek prenosnik. Marsikateri še precej več, pa skupaj s tipkovnico ne tehta manj kot tričetrt kg. Res si želim, da bi bil mali iPad Pro (moja) računalniška prihodnost, pa se bojim, da mu za kaj takega vendarle še malo manjka in da se bom(o) še nekaj časa vozil(i) vsaj s poltovornjaki. Pa ne bi bilo treba, ker so vsi nastavki tu, samo Apple bi se moral odločiti in prenesti še kak del macOS-a na to napravico. Kdor si ga lahko privošči, naj si seveda omisli profesionalni iPad. Apple že nekaj časa ni izdelal česa tako evidentno naprednejšega od konkurence.

The post Apple iPad Pro 10.5: Preveč za tablico, premalo za PC appeared first on Tehnozvezdje.

Težko je pojasnjevati, kam pri Lenovu spada kateri model. Zdi pa se mi, da je Yoga 720 nekakšen »premijski« delovni prenosnik. Dovolj lep za razkazovanje, dovolj zmogljiv in vzdržljiv za resno delo in še vedno dovolj dostopen (cene se začnejo nekje pri tisoč evrih in segajo do približno tisočaka in pol), da si ga lahko privošči marsikdo, ki mora na dražjo Yogo 910 pozabiti. V čemer ni nobene škode, saj ima novinka le malo pomanjkljivosti in za moj okus več karakterja kot zastavonoša v tej liniji, ki je pri kitajskem proizvajalcu po pomembnosti takoj za Thinkpadom.

V bistvu je 720 tisti pravi naslednjica prvih Yog, ki so sploh zakoličile definicijo preklopnih prenosnikov, hibridov ali križancev kot jim tudi rečejo. Seveda je glavna razlika v tem, da tokrat ni plastike in umetnega usnja, ampak je ohišje v celoti kovinsko. Elegantno, ravno prav razgibano, brušeno na nekaterih predelih in z majhnimi robovi okrog zaslona. In v tej 13,3-palčni velikosti zaslona je računalnik težak 1,3 kg, kar je povsem v redu, ni pa rekordno malo. Tečaji za obračanje zaslona so tisti »standardni, lepo integrirani med glavni del prenosnika in zaslon, ne tisti industrijskega izgleda kot pri najdražji Yogi. Kar pa je hecno, je to, da je zaslon vpet samo na eni strani vsakega tečaja. To mi ne vzbuja največjega zaupanja v dolgotrajno trpežnost.

Zaslon je tokrat polne visoke ločljivosti (Full HD), kar se mi zdi odlična izbira. Pri tolikšnem številu pik je treba povečevanje elementov v sistemu Windows nastaviti zgolj na 125 %, kar povzroča precej manj težav od 200-odstotnega povečevanja na zaslonih z večjimi ločljivostmi. Pa tudi sicer je ekran dober, ima lepe barve in spodoben dinamični razpon, večjega kot zasloni, ki »na papirju« ponujajo več. In tudi zaznavanje dotika je  fino. Pri marsikaterem podobnem prenosniku je treba malo bolj trdo pritisniti, Yoga 720 pa je bolj telefonska, reagira na nežnejše dotike.

Tudi tipkovnica je boljša kot pri dražjem modelu, tipke imajo več hoda in nudijo boljši povratni občutek. Tudi malokrat se mi je dogajalo, da bi izpuščal črke, kar sicer pri prenosniških tipkovnicah ni redek pojav. Osvetlitev tipkovnice je lepo enakomerna. Podobno visoke kakovosti je sledilna ploščica, velika in odzivna, ne reagira pa prehitro, kar se dogaja pri kakšnem od konkurentov. Dobrodošel dodatek je tudi čitalnik prstnih odtisov, ki poenostavi prijavljanje v sistem in obenem ne poslabša varnosti. Deluje bolj ali manj enako dobro kot tisti na pametnih telefonih.

Nabor priključkov je moderen, ni pa ravno ekstenziven. Na voljo so dva USB-C, klasični USB 3.0 in izhod za slušalke. Oba USB-ja nove vrste podpirata Thunderbolt 3, polnjenje pa samo eden. Že kar standardno je, da sta oba tovrstna priključka na isti strani, pa bi bilo bolje, če bi ju ločili. In vsekakor bi si želel še kakšnega od starejših izhodov za zunanji monitor (displayport ali hdmi), še en dodaten USB 3.0 in seveda čitalnik pomnilniških kartic. Potem ne bi bilo treba s seboj nositi še različnih prilagojevalnikov (ang. donglov) in jih iskati po torbi ali kje drugje. Prav tako mi ni všeč, da je izginila stranska tipka za glasnost (če je prenosnik postavljen v položaj, da je tipkovnica spodaj, je mogoče glasnost spreminjati samo prek zaslona) in da je tipka za vklop in izklop na desni ob vhodu USB, kjer jo je vse prelahko pomotoma pritisniti med delom. No, vsaj brezžični omrežni vmesnik podpira standard ac.

Od zvočnikov z oznako JBL sem mogoče pričakoval več. So dokaj glasni, kakovost pa je srednja. Zvočniki Bang & Olufsen v prenosniku HP Spectre x360 iztisnejo iz sebe zvok s precej več globine. Baterija prav tako ne prepriča. Že res, da je morala v našem primeru poganjati procesor core i7 (7500U), ki pa je vendarle dvojedrnik s porabo 15 W. Zato sem upal na kaj več kot standardnih štiri do pet ur, preden sem moral računalnik znova priključiti. To je pol manj od uradnih številk. Saj ne, da bi konkurenca ponujala mnogo več. Prav tako bi se lahko malo manj vrtel ventilator. Ampak zmogljivosti so dobre. Verjetno presegajo potrebe večine, ki si bodo omislili ta prenosnik. Kdor ve, da bo zaradi montiranja videa, premetavanja zahtevnih računskih operacij ali recimo ustvarjanja arhitekturnih načrtov rabil hujšo zverino, si bo poiskal nekaj s štirijedrnim procesorjem in ločenim grafičnim čipom in pomnilnikom.

Yoga 720 mi je spet vsaj delno povrnila zaupanje v to, da Lenovo še zna narediti prenosnik po mojem okusu. In, še precej bolj pomembno (ker koga pa zanima moj okus), da zna ponuditi računalnik, ki je stilski in uporaben, brez nepotrebnih dodatkov, ki so v praksi precej manj uporabni kot v prospektih, in samo višajo ceno. Zato palec gor za Yogo 720, še posebej v začetnih, cenovno dostopnih, ne najbolj zmogljivih variantah. Na zgornjem koncu njenega cenovnega razpona že preži kakšen še bolj dovršen tekmec.

The post Lenovo Yoga 720: končno prava naslednica originala appeared first on Tehnozvezdje.

Jasno je, da zaslon na dotik nekaj stane. Pa tudi izumljanje mehanizmov in opor, da je mogoče reč nekako postaviti na mizo ali kolena, če se le da, tudi prilagodljivo. V manjšem ohišju je tudi težje zagotoviti primerno hlajenje in s tipkovnico v ovitku je več dela, da je kolikor toliko podobna tisti s pravimi tipkami z nekaj hoda. Pa vseeno. Je tudi nekaj razlogov, zakaj bi bila lahko izdelava klasičnega prenosnika, z večjim zaslonom in močnejšim procesorjem, dražja.

Tudi zadnji primerki, Samsungovi izdelki Galaxy Book, kot že prej Microsoft Surface pro ali Lenovo Miix in Yoga book in Huawei Matebook, kažejo, da so to butične naprave za petičneže. Da ne govorim o iPadu Pro, ki z mobilnim operacijskim sistemom stane toliko kot mac s platformo, ki omogoča bistveno več. Proizvajalci se na vse kriplje trudijo prikazati, kako je s temi »knjigami« mogoče početi vse, od urejanja tabel do risanja načrtov, ampak še vedno ostaja dejstvo, da so tako ali drugače omejene. Klasični prenosniki, tudi tisti z vrtljivim zaslonom, ki sodijo med križance, skoraj brez izjeme ponujajo več zmogljivosti, priključkov, priročnosti, stabilnosti, trajanja baterije, zaslona, udobja pri tipkanju in upravljanju s sledilno ploščico. Pa tudi razlika v masi ni tako strašansko velika. Skoraj vsaka tablica z resno velikim zaslonom in dodatno tipkovnico se ustavi nekje pri 1,1 ali 1,2 kg. Tako maso pa dosežejo tudi ultralahki prenosniki.

Vseeno mi je koncept naprave, ki je lahko nezahtevna in lahka tablica, po potrebi pa se lahko prelevi v konkreten računalnik, blizu. Rad imam švicarske nožičke, multipraktike, večopravilneže. Manj naprav moram imeti in prenašati s seboj za vse domače in terenske potrebe, bolje je. Ampak zasloni z (pre)visokimi ločljivostmi, pisala, ekskluzivni materiali in ostale ne nujno potrebne lastnosti vedno dvignejo cene v višave, zunaj dosega in smiselnosti za širše množice. Tiste tovrstne naprave, ki so poceni, pa gredo v drugo skrajnost. Tako smo bolj ali manj pred izbiro ali odšteti tisočaka in pol za super-duper računalnik z vsemi pritiklinami ali za kakšnih 400 evrov kupiti dokaj debelo in podhranjeno tablico s povprečnim zaslonom. Vmesni razred vsi proizvajalci po vrsti zanemarjajo. Upal sem, da bo sejem v Barceloni prinesel kaj upanja, pa smo spet dobili samo predstavnike ene (Samsung Galaxy Book) in druge (Alcatel plus 12, Lenovo Miix 320 s procesorjema Celeron in Atom) kategorije.

Škoda, ker bomo v dilemi, kaj kupiti, zelo verjetno spet posegli po nečem klasičnem, namesto po moderni interpretaciji PC-ja. Ali se bomo sploh vzdržali nakupa, ker bomo presodili, da to še vedno ni to, in bomo ostali pri tem, kar uporabljamo zdaj. To pa je pretežno telefon in za industrijo osebnih računalnikov tako ravnanje uporabnikov ni nič kaj obetavno.

The post Pogrešam(o) tablice srednjega cenovnega razreda appeared first on Tehnozvezdje.