Prej iPada Pro nisem jemal posebej resno. Je bil pač predrag, ko je kupec preskočil osnovno konfiguracijo s 64 GB in dodal tipkovnico ter »svinčnik«. Podobno je tudi Microsoftov Surface Pro 4 stal čisto preveč in ni bil posebej uporaben za tipkanje na kolenih. Toda zdaj sta tu novi različici, skupaj s kupom posnemovalcev in še posebej nova jabolčna profesionalna tablica se je ob predstavitvi zdela izjemno privlačna predpostavka. Nov, večji in izjemno napreden zaslon, za procesor na Armovi osnovi skoraj neverjetne zmogljivosti, še vedno manj kot pol kg ali skupaj s tipkovnico približno 70 dag in precej boljša vrednost za denar, saj z 256 GB pride ceneje kot prej s 128 GB.
Res se mi je za nekaj časa zdelo, da bi to lahko bil moj naslednji prenosnik. Komplet za (dobrega) tisočaka, gre v vsako torbico in zmore večino opravil, tudi zahtevnejših. Na žalost po prvem preizkusu nisem več prepričan, da bi šlo. Take prihodnosti še vedno ni. Če že je, mora na podobni napravi še vedno teči sistem Windows. Ali pa bi moral Apple za iPada prilagoditi macOS.
Da se razumemo, iPad Pro je v novi izdaji strojno naravnost fantastičen. To sem opisal v testu in ne bom pretirano ponavljal, ampak dejansko zmore obdelovati fotografije raw in montirati video 4K. Ne samo, da zmore, tega ne počne nič počasneje kot moj namizni računalnik z nekaj generacij starim štirijedrnim procesorjem core i5. Zapisovanje videa tudi na iPadu traja, zato pa je pri premetavanju gibljivih slik v časovnici povsem odziven. Zaslon je odličen, trajanje baterije boljše kot pri večini okenskih prenosnikov, zadeva premore več kot kompetenten fotoaparat in je zraven računalniških dolžnosti seveda najboljši zaslon za (bolj ali manj kakovostno) zabijanje časa z igrami, videom in drugimi vsebinami. Tudi za konkretno delo ima dovolj aplikacij in tako ali tako se danes največ zadržujemo v brskalniku in v njem postorimo tudi marsikaj tistega, za kar smo še nekaj let nazaj odpirali namenske programe.
Tu pa se iPadu zalomi. Njegovi brskalniki niso pravi, ampak nekako polovičarski. Mnoge, večinoma tiste najbolj pomembne strani (WordPressov cms je tipičen primer, pa vse s kakšnimi tabelami, plavajočimi okni in podobnim), se enostavne ne prikažejo povsem pravilno. Tudi, če jih prisiliš v »namizni« pogled, saj jih brskalnik pogosto v osnovi odpira v mobilnem. V glavnem, v tem so boljši celo chromebooki, ki imajo zaresni Chrome. Android z mobilniškim trpi za enako težavo.
Naslednji problem, ki bo hitro zadel vsakogar, željnega resnega dela na iPadu, je odsotnost kazalke (»kurzorja«). Označevanje besedila, številk v tabelah in še marsičesa, kadriranje fotografij, premikanje zadev sem in tja je popolna muka. S prsti se tega ne da početi tako dobro, da bi zadevo lahko toleriral kot delovno napravo, svinčnik (pisalo) ne pomaga kaj dosti. Sledilna ploščica ali miška bi bila nujna. Dokler iPad ne bo imel natančnega pripomočka za pozicioniranje in označevanje, zaradi mene je to lahko tudi svinčnik z ustreznimi tipkami, bo to še vedno pretežno igrača.
Vse ostalo, kar Apple poudarja kot novosti in pridobitve iOS 11 niti ni tako pereče. Dobro, upravljalnik datotek je manjkal in s tem bo rešena ena večjih preprek za delovne procese. Premikanja in spuščanja vsebine (drag and drop) pa se na računalniku skoraj nikoli ne grem in na prenosniku imam redko več oken na zaslonu, da bi delal v vsakem po malo. Tudi velikost ali majhnost ekrana ne moti. Brskalnik in kazalka sta tisto, kar res manjka.
In pa stabilna tipkovnica. Mogoče jih kakšen Logitech ali kdo drug proizvaja, Applova pa je dobra samo na ravni površini. Takoj ko je tablica na tem »podstavku« malo pod kotom, se del s tipkami ukrivi navzgor in tipkanje postane nemogoče. Pa tudi kakšno rešitev za poljubno nastavljanje naklona zaslona bi že končno lahko iznašli. Vsi ostali, od Microsofta naprej so jih.
Tako sem v manj kot enem tednu prešel od navdušenja nad tem, da bi odslej s seboj prenašal samo še iPad z ovitkom s tipkami, do rahlega razočaranja ob verjetno neizbežni ugotovitvi. Da se je še vedno treba zateči k nečemu, kar poganja ali macOS ali Windows. Tablična rešitev se mi zdi atraktivna tudi zato, ker ni treba »odpirati« računalnika, ampak je zaslon vedno na dotiku prstov. Mogoče se večini ne zdi tako Applovcem, osebno pa bi si čisto želel preizkusiti nekaj drugačnega. Prenosnik je, to priznam in še vedno trdim, zaradi trdnega spodnjega dela in konkretnega spoja osnove in zaslona še vedno najbolj priročen za vsakršno tipkanje na stegnih oz. kolenih. Je pa malo bolj naporen in manj priročen za vse druge načine uporabe. Tudi skoraj zagotovo je večji in težji, pa na večjem zaslonu ne pokaže nujno kaj več vsebine. Ampak ob vsem »nazadnjaštvu« – to formo poznamo že dvajset ali trideset let – je še vedno najbolj primeren za velik del tistih, ki morajo z računalnikom kaj konkretnega postoriti, nekaj ustvariti. Vrtljivi zasloni so pred nekaj leti vnesli malo svežine in take PC-je se še vedno da najti bistveno ceneje kot tablične »hibride« v slogu Surface Pro. Zato ostajam, in z mano nedvomno še množica drugih uporabnikov, na sodobni interpretaciji pecejaškega (pol)tovornjaka. Dokler Apple ne izpopolni iPada Pro in se dovolj spremenijo tudi (programska) orodja in delovni procesi, da se lahko presedemo v avte.
Brez komentarjev