Ne vem, koga še kaj dosti zanimajo tablice, čeprav jih sam še ne bi popolnoma odpisal. Za določena opravila so bolj primerne tako od telefonov kot od prenosnikov. Sploh za gledanje (mobilne) televizije, pa za branje revij in časopisov, mogoče celo knjig, za otroške risarije in drugo umetniško ustvarjanje, še posebej s pisalom. Seveda pa za primerno ceno in prodajni rezultati ter suša novih modelov kažejo, da ta cena ni 500 evrov, raje je pol nižja. Malo bolje se godi t. i. križancem, dvoživkam, ki poskušajo biti tablice in prenosniki obenem. Ampak mislim, da bi jim lahko šlo še veliko bolje, če ne bi skoraj vseh malodane na silo uvrščali v zgornji cenovni razred. Večinoma precej višje od primerljivo opremljenih klasičnih prenosnikov.
Jasno je, da zaslon na dotik nekaj stane. Pa tudi izumljanje mehanizmov in opor, da je mogoče reč nekako postaviti na mizo ali kolena, če se le da, tudi prilagodljivo. V manjšem ohišju je tudi težje zagotoviti primerno hlajenje in s tipkovnico v ovitku je več dela, da je kolikor toliko podobna tisti s pravimi tipkami z nekaj hoda. Pa vseeno. Je tudi nekaj razlogov, zakaj bi bila lahko izdelava klasičnega prenosnika, z večjim zaslonom in močnejšim procesorjem, dražja.
Tudi zadnji primerki, Samsungovi izdelki Galaxy Book, kot že prej Microsoft Surface pro ali Lenovo Miix in Yoga book in Huawei Matebook, kažejo, da so to butične naprave za petičneže. Da ne govorim o iPadu Pro, ki z mobilnim operacijskim sistemom stane toliko kot mac s platformo, ki omogoča bistveno več. Proizvajalci se na vse kriplje trudijo prikazati, kako je s temi »knjigami« mogoče početi vse, od urejanja tabel do risanja načrtov, ampak še vedno ostaja dejstvo, da so tako ali drugače omejene. Klasični prenosniki, tudi tisti z vrtljivim zaslonom, ki sodijo med križance, skoraj brez izjeme ponujajo več zmogljivosti, priključkov, priročnosti, stabilnosti, trajanja baterije, zaslona, udobja pri tipkanju in upravljanju s sledilno ploščico. Pa tudi razlika v masi ni tako strašansko velika. Skoraj vsaka tablica z resno velikim zaslonom in dodatno tipkovnico se ustavi nekje pri 1,1 ali 1,2 kg. Tako maso pa dosežejo tudi ultralahki prenosniki.
Vseeno mi je koncept naprave, ki je lahko nezahtevna in lahka tablica, po potrebi pa se lahko prelevi v konkreten računalnik, blizu. Rad imam švicarske nožičke, multipraktike, večopravilneže. Manj naprav moram imeti in prenašati s seboj za vse domače in terenske potrebe, bolje je. Ampak zasloni z (pre)visokimi ločljivostmi, pisala, ekskluzivni materiali in ostale ne nujno potrebne lastnosti vedno dvignejo cene v višave, zunaj dosega in smiselnosti za širše množice. Tiste tovrstne naprave, ki so poceni, pa gredo v drugo skrajnost. Tako smo bolj ali manj pred izbiro ali odšteti tisočaka in pol za super-duper računalnik z vsemi pritiklinami ali za kakšnih 400 evrov kupiti dokaj debelo in podhranjeno tablico s povprečnim zaslonom. Vmesni razred vsi proizvajalci po vrsti zanemarjajo. Upal sem, da bo sejem v Barceloni prinesel kaj upanja, pa smo spet dobili samo predstavnike ene (Samsung Galaxy Book) in druge (Alcatel plus 12, Lenovo Miix 320 s procesorjema Celeron in Atom) kategorije.
Škoda, ker bomo v dilemi, kaj kupiti, zelo verjetno spet posegli po nečem klasičnem, namesto po moderni interpretaciji PC-ja. Ali se bomo sploh vzdržali nakupa, ker bomo presodili, da to še vedno ni to, in bomo ostali pri tem, kar uporabljamo zdaj. To pa je pretežno telefon in za industrijo osebnih računalnikov tako ravnanje uporabnikov ni nič kaj obetavno.
Brez komentarjev