Matjaž Ropret 15. novembra 2016 ob 11:00

Na Ifi je bila glavna zvezda, po sejmu smo jo vsi komaj čakali. Ampak kot se pogosto zgodi, je potem dejansko srečanje rahlo razočaranje. Ne pravim, da je Yoga Book pustila slab vtis in da ni nekaj novega, drugačnega, futurističnega. So jo pa pri Lenovu preveč usmerili v umetniško ustvarjanje, za osnovne računalniške naloge mi jo morali zasnovati malce drugače. Potem bi bili mogoče oglasi manj atraktivni, sama naprava pa bistveno bolj uporabna in zanimiva za širši spekter kupcev.

Za tiste, ki ste pozabili, kaj je Yoga Book, nekaj hitre obnove. Ta mali prenosnik (desetpalčni zaslon) z vrtljivimi tečaji med obema deloma je poseben še zaradi ene lastnosti. Na spodnjem delu ni tipkovnice, ampak samo velika grafična tablica (Wacom), na njej pa se lahko ali izrišejo navidezdne tipke ali pa uporabnik po njej piše in riše s priloženim pisalom. Še dodatna atrakcija pa je čečkanje po papirju, ki je položen čez tablico. Sistem v obeh primerih enako zaznava umetnino in jo prenaša na zaslon. Pri papirju to seveda deluje samo s priloženo konico “kemičnega svinčnika”. Tu pa je treba biti zelo pazljiv, saj gresta konici v isto držalo, za iztikanje pa je treba vleči gor in dol. Malo preveč sile, pa se konica polomi. Zaslon se torej lahko obrne naokrog in vse skupaj postane malo debelejša tablica z ne najbolj prijetnimi kovinskimi zobniki na eni strani. Zadevo je mogoče kupiti ali z Androidom ali z Okni za sto evrov več, mi smo preizkusili obe različici.

Kot pisalno-risalna naprava se Yoga Book izkaže. Vse gre lepo na zaslon, spreminjanje nastavitev – kakšen svinčnik, kakšna debelina, barva – je dokaj priročno, lahko pa bi bilo še bolj enostavno. Dejansko je domišljijo mogoče hitro preliti s papirja (katerega koli!) ali plastične površine na zaslon in v datoteke. Seveda pa prednameščene aplikacije zahtevnejših uporabnikov ne bodo zadovoljile in bodo želeli še kaj z dodatnimi funkcionalnostmi. Že tu se utegne pokazati prva omejitev tega prenosnika. Toda vsi nismo umetniki, oblikovalci, ilustratorji, ne rišemo stripov in pišemo poezije. Pravzaprav je nadarjenih za tako ustvarjanje malo. Mogoče bi bila primerna za študente, ki si delajo zapiske in lahko dobijo zastonjski Microsoftovo Pisarno, a je tudi vprašanje, če je to lahko njihov edini računalnik. Zato me je najbolj zanimalo, kakšna je Yoga Book kot računalnik ali tablica.

Odgovor je – lahko super, lahko frustrirajoča. In verjetno bi se obnesla bolje, če bi se pri Lenovu osredotočili na to, namesto na zapiske in skice. Zaslon s polno visoko ločljivostjo je lep, ni pa presežek. Zadevo vsaj v androidni podobi uokvirja in omejuje ta sistem. Že res, da so naprogramirali dodatne bližnjice na zaslon, kot nekakšno opravilno vrstico iz Oken, in jih zapekli tudi v navidezno tipkovnico, ampak v računalniški namembnosti pri Androidu hitro začnem marsikaj pogrešati. Okenska različica teh težav nima, je pa dražja in tudi tam ostajajo dvomi glede zmogljivosti, do katerih še pridemo. Pri Androidu je veliko vprašanje še glede nadgradenj, ki jih bodo zagotovili v Lenovu. Že zdaj varnostni popravki precej zaostajajo za tem, kar je Google že izdal. Programerji so pripravili še občasno dobrodošlo možnost poganjanja aplikacij v manjših plavajočih oknih, česar pa ne podpirajo vse aplikacije in vse prelahko je klikniti tako, da programček skoči iz celozaslonskega na tretjino zaslona.

Android kljub na papirju zanj kar zmogljivemu procesorju (Intel Atom s frekvenco do 2,4 GHz) in štirim gigabajtom delovnega pomnilnika ne tako tako lepo kot na novejših, dražjih telefonih. Preveč je občasnega rahlega ustavljanja, kar kaže, da je izbira procesorja za ta sistem neustrezna, saj je Android pač optimiziran za čipe na Armovi osnovi. V Oknih je bolje. Za ta sistem ima procesor pravo arhitekturo, mu pa seveda zmanjka moči pri resnejšem urejanju fotografij ali montiranju videa. In za Windows so štirje gigabajti pomnilnika na spodnji meji sprejemljivega.

PA seveda glavno vprašanje. Kako je tipkati po tej trdi površini? Hja, ne tako prijetno kot s pravimi tipkami, še toliko bolj, ker je vse skupaj precej ozko, navideznih tipk pa se ne da prilagajati, tako da desetprstno tipkanje odpade. Natančnosti se da naučiti, pravega občutka pa vseeno ni. In stalno vibriranje je nadležno, tako za tega, ki tipka, kot za njegovo okolico. Brez vibracij pa je povratnega odziva še manj. Največja težava pa so dolgi nohti. Z njimi uporabnik (uporabnica) tolče po površini, kar ni prav nič prijetno. S postriženimi je veliko bolje. Dalo bi se živeti s tako tipkovnico, a ne, če je lastnik pisatelj, novinar ali opravlja kakšen drug poklic, ki zahteva veliko tipkanja, in namerava to yogo imeti kot delovno napravo.

S trajanjem baterije sicer Yoga Book to omogoča. Obljubljenih 13 ur je močno pretiranih, ampak nekje v rangu običajnih lahkih prenosnikov ta reč po vzdržljivosti zagotovo je. S svojimi 69 dag mase je to že kar težka tablica in tudi najbolj udobna ni za držanje kot e-knjiga. Poleg tega sta na dveh tečajih nepritrjena valjčka, ki med držanjem v rokah ves čas plešeta gor in dol in povzročata nepotrebno cingljanje. Je pa zaradi prilagodljivega razpiranja in dokaj majhnih mer več kot primerna za osebno video in televizijski prikazovalnik. Zvočniki so solidni. Za računalniške namene bi ta reč morala imeti kakšen dodaten priključek, kot samo micro USB (zakaj ne USB-C?), pa tudi reža za pomnilniško kartico micro SD je v telefonski maniri, vsakič je treba pladenj izvleči z iglo, torej ni primerna za prenašanje fotografij s fotoaparata. No vsaj HDMI za priklop na večji monitor ali televizor je na voljo.

Yoga Book je kakovostno izdelana in lepa naprava. Napovedana izhodiščna cena 500 evrov se je zdela dobra, ampak realnost ni tako denarnici prijazna. V Sloveniji je že osnova približno 50 evrov višja, različica Windows zadevo podraži za sto evrov, podpora za povezovanje v mobilne omrežja (LTE) pa še za približno toliko in ceno povzdigne blizu osemstotim evrov za optimalno knjižno yogo. To pa je že kar veliko za izdelek, ki je v prvem poskusu vseeno bolj koncept in igrača kot resen računalnik. Z drugačnim izborom procesorjev, več osredotočenosti na res uporaben navidezni nadomestek tipkovnice, mogoče malenkost večjim zaslonom (11,6 palcev) in sodobnejšim naborom priključkov, bi bil to lahko moderen edini prenosnik za marsikoga, ki je veliko zunaj pisarne. Tako pa je lahko kvečjemu drugi ali tretji računalnik, resda atraktiven, ampak pogojno uporaben in ne ravno poceni. Mogoče se bo v drugi generaciji bolj približal našim željam.

***

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Lenovo Yoga Book
  • Oblika in izdelava
  • Zaslon
  • Delovanje
  • Programska oprema
  • Trajanje baterije
  • Cena
4.2

Naj kupim?

Če v denarnici ostaja približno 700 evrov, potem ja. Okensko različico. Za večino potencialnih kupcev pa je to izdelek premalo uporaben v osnovni računalniški vlogi in predraga igrača.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki