»Korak bližje slovenščini na napravah Apple,« je še zapisala ministrica in dodala, podpora slovenskemu jeziku »ni več zgolj želja, temveč zahteva.« (Oboje je malenkost popravljeno, pri čemer nisem navdušen nad pomanjkljivim znanjem slovnice pri ministrici, ki se zavzema, naj korporacije podpirajo slovenski jezik.) Kaj konkretno pomeni »korak bližje,« ni pojasnila. Po naših informacijah pa je Apple od vseh korporacij, s katerimi se pogovarja oz. nanje pritiska Slovenija, med njimi sta zagotovo še Netflix in Disney s svojima pretočnikoma, najbolj pripravljen na iskanje rešitve. Nihče še ni ničesar uradno potrdil, toda obeti za slovenščino v sistemih iOS, iPadOS, MacOS in ostalih naj bi bili boljši kot pred začetkom te »kampanje.«

Slednja med drugim vključuje prenovo zakonodaje. Kot je nedavno v oddaji na Prvem programu Radia Slovenija povedal svetovalec ministrice za kulturo za medijsko področje Lenart J. Kučić, na ministrstvu za kulturo (MK) pripravljajo novelo zakona o javni rabi slovenščine (ZJRS). Ta je zadnjo spremembo doživel l. 2004 in naj bi po novem vključeval tudi slovenščino na elektronskih napravah in predvsem v digitalnih storitvah. Kakšne točno bodo določbe, na MK še niso predstavili, zagotovo pa bodo šle v smer večjih obveznosti proizvajalcev in ponudnikov, čeprav verjetno ne v popolno prisilo. Tudi ministrica je prenovo zakona potrdila v tvitu in omenila, da bo upoštevala digitalne storitve in tehnologije, »Kar bo vplivalo tudi na delovanje tehnoloških podjetij.«

Kolikor je slišati, Slovenija s takimi idejami in pobudami nikakor ni osamljena v evropskem prostoru in še nekatere manjše države opazujejo dogajanje ter se utegnejo priključiti neformalnemu pritisku na korporacije, ki zanemarjajo jezike z manjšim številom govorcev. Slednje bi si, če bi tovrstne želje oz. zahteve še naprej popolnoma ignorirale ali celo grozile z umikom z določenih trgov, nakopale slabo publiciteto, česar si, v to smo lahko prepričani, niti najmanj ne želijo. Apple sicer nudi slovenske in še mnoge druge podnapise v pretočniku TV+.

O večjem angažmaju države oz. vlade glede podpore slovenščini pri velikih tehnoloških ponudnikih se govori že odkar je lani jeseni nova garnitura prevzela položaje. V tem času se je medijski svetovalec ministrice že srečal vsaj s predstavniki Appla in Netflixa, z njimi se je pogovarjala tudi evropska poslanka Irena Joveva, zdaj pa še ministrica in tudi na drugi strani so bili po naših informacijah visoki predstavniki ameriškega podjetja.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Takšen je naš izbor »najboljših« telefonov
• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!

The post Slovenščina na Applovih napravah po besedah ministrice za kulturo »korak bližje« appeared first on Tehnozvezdje.

Federighi je govor izkoristil za odločen nastop proti predlogu nove direktive Evropske komisije, ki bi ameriško podjetje prisilila, da znotraj platforme iOS dovoli alternativne tržnice oz. nameščanje aplikacij iz drugih virov (t. i. sideloading). Član Applovega menedžmenta je trdil, da bi to korenito poslabšalo varnost znotraj platforme in odprlo pot »zlati mrzlici« za zlonamerno programje.

»Evropski zakonodajalci so pogosto ustvarjalci trendov, toda zahteva za prosto nameščanje aplikacij na iPhone bi bila korak nazaj. Namesto možnosti izbire bi odprla Pandorino skrinjico nepreverjene, s škodljivo kodo prežete programske opreme, ter odpravila varen iphonovski pristop,« je nadaljeval zagovarjanje povsem zaprtega pristopa. In celo omenjal »pet milijonov napadov v sistemu Android na mesec.« Podobno je počel že v pričanju na sojenju v zadevi Epic Games, vendar pri tem zamolčal nekaj pomembnih vidikov.  

Že med tistim sojenjem so se mnogi čudili, čemu s takim nastopanjem dobesedno v nič daje operacijski sistem MacOS, kjer je nameščanje programov iz virov, ki niso Applova povsem nadzorovana trgovina, mogoče že desetletja, vse od prvih začetkov. Vsakdo lahko na kakršen koli način na računalnik prenese datoteko s programom (nekoč z disketo, potem s ploščkom ali ključkom, v tem tisočletju pretežno s spleta) in jo zažene oz. razpakira, da namesti program. Zaradi česar ni nikakršnih večjih težav, kot jih ni niti v okolju Windows z bistveno večjim številom uporabnikom. Nekoč so se virusi res pretežno širili na ta način, a so ti časi že davno minili in napadalci zdaj uporabljajo povsem drugačne taktike. Pa tudi takrat še zdaleč ni bilo tako grozno, kot poskuša prikazati Federighi.

Sodnica Yvonne Gonzalez Rogers je še izpostavila, da Apple preverja digitalne podpise teh programov, in pusti namestiti le tiste, kjer je identiteta razvijalca pristna. Podoben sistem bi lahko ubral tudi v mobilnem svetu. Na androidni strani kljub »petim milijonom napadov na mesec« ni slišati o množičnih »zlorabah« zaradi tovrstnega nameščanja aplikacij. Nenavaden je tudi argument, da bi najpomembnejši upravljavci družabnih omrežij svoje aplikacije ponujali le še v obliki namestitvenih datotek in ne več v tržnici. Vemo, da odsotnost igre Fortnite iz Trgovine Play že omenjeni družbi Epic Games zgolj škodi in da marsikateri uporabnik Androida, kamor Federighi pošilja tiste, ki si želijo prostega nameščanja aplikacij, tega niti ne zna storiti.

V ozadju vsega je dolgoletna in iz razmišljanja Steva Jobsa v Applov DNK vraščena želja po popolnem nadzoru. »Apple je tisti, ki najbolje ve, kaj je dobro za uporabnike,« je bila mantra pokojnega soustanovitelja in prvega moža podjetja. In tudi po zaslužku, kjer koli je ta mogoč. V kolikor bi se dalo platformo MacOS brez revolta uporabnikov zapreti na nivo iOS-a, bi Apple to storil. Na vse načine si tudi prizadeva ohraniti 30-odstotno provizijo pri vseh nakupih znotraj tržnice App Store, edine dovoljene v iOS-u, in z enim samim plačilnim sistemom – Applovim. Kljub vse večjim pritiskom regulatorjev po vsem svetu. Teh se je začel bati še Google in je nedavno napovedal znižanje provizije za naročnine, sklenjene prek Trgovine Play, na 15 ali v nekaterih primerih celo na 10 odstotkov.

Zelo verjetno bo Apple prej ali slej primoran v podobne ali še bolj radikalne poteze, če ne bo popustil sam. Do takrat pa bomo najbrž slišali še kakšen podoben nastop kot je bil včerajšnji v Lizboni.

Naslovna fotografija: Harry Murphy/Web Summit

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Takšen je naš izbor »najboljših« telefonov
• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!

The post Za Apple so hekerji kot virus – kako nevarni so, je odvisno od lokacije appeared first on Tehnozvezdje.

Na pobudo Avtomoto zveze Slovenije (AMZS) in Zveze potrošnikov Slovenije (ZPS) je Ministrstvo za kulturo poslalo dopis avtomobilskim zastopnikom in uvoznikom glede uporabe slovenščine v vmesnikih infozabavnih, informacijskih in navigacijskih sistemov v avtomobilih. Ministrstvo uvoznike, zbrane v sekciji za sekciji za osebna motorna vozila pri Trgovinski zbornici Slovenije, in prek njih proizvajalce poziva, naj spoštujejo Zakona o javni rabi slovenskega jezika in v roku pol leta prevedeje omenjene vmesnike v slovenščine. Če seveda tega še niso storili.

Nekatere znamke imajo infozabavne vmesnike in ostale prevedene, med njimi so denimo tiste iz koncernov Volkswagen in Renault, druge vztrajajo, naj vozniki uporabljajo angleščino, morebiti nemščino ali italijanščino, če sta jima bližje. Toda v AMZS in ZPS trdijo, s čimer se strinjamo, da vmesnik v tujem jeziku, ki ga uporabnik ne obvlada dobro, predstavlja tveganje. Uporabnik lahko ne razume določenih obvestil in opozoril, zaradi česar jih tudi ne upošteva. Ali pa ne zna nastaviti, prilagoditi določenih uporabnih pripomočkov, ki jih avto ponuja, in med drugim izboljšujejo varnost.

Ministrstvo je v dopisu znova spomnilo na upoštevanje omenjenega zakona, »ki v drugem odstavku 20. člena jasno določa: »V elektronskih komunikacijskih in kontrolnih napravah mora biti omogočena izbira slovenščine in upoštevan slovenski črkopis.« Na točno ta člen je že pred skoraj tremi leti (29. novembra 2018) v svoji izjavi za javnost, poslani tudi ministrstvu (ter Inšpektoratu za kulturo in medije) opozorila Komisija za slovenski jezik v javnosti pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU). V njej so sicer izhajali iz stanja pri operacijskih sistemih računalniških, informacijsko-komunikacijskih in pametnih naprav, namenjenih široki rabi, kjer se še posebej eno podjetje – Apple – požvižga na slovenščino. In zapisali: »Manj pa je razumljiva drža slovenskih oblasti, ki bi morale ukrepati zoper korporacijo Apple zaradi kršitve drugega odstavka 20. člena Zakona o javni rabi slovenščine.«

V najnovejšem dopisu Ministrstva za kulturo je tako naslednji poziv: Zato pozivamo še preostale zastopnike avtomobilskih znamk, ki jim s tujimi podjetji še ni uspelo skleniti dogovora za prevod infozabavnega, navigacijskega in informacijskega sistema v slovenščino, da tudi njihovi avtomobili čim prej spregovorijo slovensko. Od vseh zastopnikov pa pričakujemo, da čim prej poskrbite tudi za razvoj in rabo govornih pomočnikov oziroma vmesnikov/aplikacij v slovenščini. Pozivamo vas torej k upoštevanju Zakona o javni rabi slovenščine, ta da najpozneje v šestih mesecih dosledno poskrbite za ustrezne prevode vseh uporabniških vmesnikov oziroma za to, da bodo vse informacije, ki so v elektronskih napravah avtomobilov namenjene uporabniku, podane tudi v slovenščini – zlasti v novih, če je to možno, pa tudi v obstoječih avtomobilih.

Samo upamo lahko, da bosta ministrstvo in omenjeni inšpektorat po preteku pol leta pregledala, kdo je upošteval poziv, in kaznovala neupoštevanje. Na inšpektoratu so znova prejeli prijave, kot že takrat ob izjavi SAZU, vendar se po takratni izjavi ni nič spremenilo, niti mi ni znano, da bi Apple plačal kakršno koli kazen.

Vsekakor je Apple najbolj eklatanten primer popolne brezbrižnosti do zanj »nepomembnega« trga, čeprav ima v Sloveniji lepo število uporabnikov na vseh svojih operacijskih sistemih (iOS, iPadOS, MacOS, …). Tudi najnovejša izdaja sistemov iOS in iPadOS (15), ki je uporabnikom na voljo od ponedeljka in bo privzeto nameščena na telefonih iPhone 13 ter novih tablicah iPad, ne spreminja ničesar. Pri čemer sta oba sistem (in MacOS) že leta prevedena v hrvaščino in slovaščino, različni tukajšnji ponudniki in uporabniške skupine pa so večkrat ponujale ameriški korporaciji pomoč pri slovenjenju.

Podobno slovenski jezik zanemarja Netflix, tako v uporabniškem vmesniku kot pri podnapisih in sinhornizaciji, medtem ko nekatere vsebine ponuja s hrvaškimi podnapisi. So še drugi primeri, pri vseh pa za dejansko upoštevanje zakona nihče niti ne poskuša poskrbeti. Kot da vse institucije že vnaprej skrbi odziv globalnih korporacij v slogu »Potem pač ne bomo ponujali izdelkov/storitev v Sloveniji.«

Spomnimo še na naš članek Bi zbrali pogum in se jim postavili po robu ali bi raje bili hlapci?!, ki smo ga objavili aprila.

The post Ministrstvo poziva uvoznike in proizvajalce, naj vsi avtomobili spregovorijo slovensko appeared first on Tehnozvezdje.

Z izdelkom iPad Pro je Apple že zdavnaj presegel klasično pojmovanje tablice in tudi pred to osvežitvijo ponujal napravo, ki je preveč zmogljiva za svojo pojavno obliko in zmožnosti, ki jih omogoča naložena programska oprema. Večino tega, kar se da početi s Pro-jem, se namreč da tudi z bistveno cenejšim Airom ali celo osnovnim iPadom. Procesor M1, enak kot tudi v iMacu, bo kajpak zadevo povzdignil še za stopnjo višje in s to napravo bo mogoče resno montirati video, se ukvarjati s 3D-modeliranjem in marsikatero dejavnostjo. Priključek USB-C je pridobil tudi podporo za protokol Thunderbolt 4 in tako bo mogoče priključiti monitorje z visokimi ločljivostmi ali zelo hitre zunanje diske. Toda že tu se bodo verjetno pojavile prve resne ovire. Vendar najprej še nekaj besed o zaslonu večjega iPada Pro.

Pri obeh je sicer velikost in ločljivost ostala enaka, so za 12,9-palčno izvedbo uporabili tehnologijo mini LED. Kar so znova prikazali, kot da so jo sami izumili, kar niti slučajno ne drži. Zaslon je še vedno vrste LCD, vendar ima za osvetlitev namesto prejšnjih 72 svetečih diod (ob strani) več kot 10 tisoč miniaturnih, razporejenih v več kot tisoč območjih, ki jih lahko naprava posamično vklaplja in izklaplja. Zaradi tega lahko doseže precej boljšo črnino in kontraste, pa tudi večjo svetilnost. Ta bo standardno 600 kandel, maksimalno po celotnem zaslonu 1000 kandel, v posameznih točkah (ob prikazu HDR) pa celo 1600 kandel. Morda je prav svetilnost razlog, da se niso raje odločili za zaslon OLED, kajti mislim, da bi bila to še boljša izbira, pa verjetno tudi nič dražja.

Veliko so govorili še o izboljšavah pri foto-video sklopu, ki pa se mi, po pravici povedano, zdijo povsem nepotrebne na taki napravi. Razen tiste spredaj, kjer kamera s precej široko goriščnico in nekoliko ožjim prikazom zna slediti uporabniku in ga držati v sredini kadra, pa tudi razširiti pogleda, če se pojavijo še drugi udeleženci video konference.

Vse skupaj pa bo v prazno, če Apple ne bo konkretno prilagodil operacijskega sistema iPadOS ali celo omogočil poganjanja programov za MacOS (kot na slednjem omogoča nameščanje aplikacij za mobilne naprave). Večopravilnost je na veliko nižjem nivoju. Celo tablice s sistemom Chrome OS omogočajo »prava«, prilagodljiva okna na zaslonu, ki jih iPadOS ne. Velike omejitve so pri tem, katere podatkovnega nosilce in datoteke sistem vidi in kako jih integrira, in katerih ne. Za zunanji zaslon je trenutno edina možnost podvajanje slike s tablice, ne da se je razširiti. Brskalniki in mnogi programi se pogosto še naprej obnašajo »mobilno« namesto »namizno« in veliko zmogljivosti je preprosto neizkoriščene.

Problem iPada in v bistvu vsake tablice, ki bi jo hotel uporabljati za resno delo in za zabavo brez konstantnega in utrujajočega držanja v rokah, pa je tudi v njihovi obliki. So zgolj zaslon, ki leži na neki drugi površini oz. ga je na nek način postaviti pod pravi kot in približati obrazu. Še posebej za delo v naročju so te naprave pretežno neprimerne. Prenosnik ima s svojim podnožjem (delom, kjer je tipkovnica in tudi pretežni del mase) odlično ravnotežje, zaslon pa je v takem položaju, da je v ravnini z očmi, ni treba gledati (pretirano) dol ali dvigovati naprave. Ipad z nobenim ovitkom s tipkovnico ni enako stabilen in ker je celotna masa »v zaslonu«, so ti ovitki tudi zelo težki, da ga uravnotežijo, kar na koncu da večjo maso in debelino od sodobnega ultratankega prenosnika. Sam po sebi je tako iPad Pro tehnološko zelo vabljiva naprava, uporabnostno žal precej manj. Glede na to, da bo večji model stal vsaj 1200 ali 1300 evrov (manjši slabega tisočaka) – pri 128 GB shrambe – in da Applove »čudežna tipkovnica« stane še dodatnih 400 evrov, je to naprava zgolj za tiste, ki z njo res nekaj pridobijo, denimo zaradi podpore aktivnemu pisalu.

Enkrat sem že poskusil prenosnik pri resnih opravilih vsaj delno nadomestiti z iPadom, vendar nad to rešitvijo obupal in Applovo tablico znova uporabljam zgolj v razvedrilne namene. Čeprav me novi Pro z zaslonom mini LED seveda mika, verjetno ne bom ponavljal take, še precej dražje misije, ki bi se nazadnje povsem lahko končala z enakim rezultatom. Vsekakor bi veliko raje videl, če bi se Apple osredotočil na tablice nižjega in srednjega cenovnega razreda, zaslone, kot ga je namenil iPadu Pro, pa raje vgrajeval v prenosnike Macbook (Pro).

Fotografije: Apple

The post Ipad Pro je lahko strojno še tako hud, pa ga dve težavi konkretno držita nazaj appeared first on Tehnozvezdje.

Pri tem prehodu in čipih pod »znamko« Apple Silicon (Applov silicij) še zdaleč ne gre zgolj za zamenjavo platforme oz. ukaznega nabora x86 (AMD in Intel) s tistim, ki ga v osnovi razvija britansko (kmalu verjetno v lasti ameriške Nvidie) podjetje Arm. Razlika med njima je preveč zapletena in tehnična za ta članek, zelo poenostavljeno rečeno pa je prvi bolj kompleksen in omogoča večje zmogljivosti, drugi pa enostavnejši in podrejen energijski učinkovitosti. Applov M1 marsikaj od tega, kar je veljalo doslej, postavlja na glavo. Vendar so njegove rezultate nakazovali že čipi serije A v iPhonih in iPadih, le da so tokrat šli inženirji še dlje. Na sistem na čipu so združili vse, kar so lahko. Poleg glavnih procesorskih in grafičnih jeder še del za umetno inteligenco, varno hrambo občutljivih podatkov, krmilnike in tudi delovnih pomnilnik. Zaradi vsega naštetega ima sistem izredno hiter dostop do vseh podatkov, ki jih zahteva za delovanje. Poleg tega so pripravili strojno optimizacijo najbolj pogoste kode, ki jo izvajajo programi, denimo razvpito procesorsko in pomnilniško zahtevnega Java scripta. Očitno je, da so se vprašali, kje lahko najdejo dejanske in konkretne izboljšave, čeprav je prehod verjetno imel tudi druge razloge, tako poslovne kot željo še bolj zapreti svoj ekosistem.

Razliko v Applovem in Intelovem pristopu bi lahko za silo ponazorili s primerjavo iz avtomobilskega sveta. Intel dobavlja motorje in se osredotoča na kar največjo moč. Čim več kilovatov, toliko bolje. Ne ukvarja pa se s tem, da uporabniki teh motorjev izdelujejo avtomobile z aerodinamiko avtobusov, da ne prilagodijo menjalnikov, uporabljajo napačna podvozja in kolesa, da gre ogromno energije v nič in da večine motorjev ni mogoče vgraditi v manjše modele, ali pa morajo v teh delovati s polovično močjo. Applov motor ima manj moči, toda lahko ves čas deluje pri polni obremenitvi. Njegov avto je aerodinamičen, lahek in okreten. Menjalnik, podvozje, kolesa in porabniki so zasnovani skupaj z motorjem, da se prilagajajo slednjemu, in obratno. Zato se je mogoče po večini cest s tem avtom peljati hitreje, je bolj odziven in vozniku daje precej boljši občutek. Ni pa njegova najvišja hitrost tako visoka in avta ni mogoče dodatno »frizirati« (navijati moči motorja ali dodajati ekstra turbin, kot bi mogoče lahko opisal grafične kartice).

Oba pristopa imata svojo veljavo in seveda tudi razloge. V Intelovem (in AMD-jevem) primeru je omejitev ta, da zgolj razvijata in izdelujeta (sama ali prek zunanjih dobaviteljev) procesorje. Programska oprema, najprej operacijski sistem in potem programi, nastaja drugje. Prav tako so ločeni delovni pomnilnik, disk in ostale komponente v računalniku. Za določene funkcije, denimo razvozlavanje zahtevnega videa, procesorji premorejo namenske ukaze, ostalega pa se pač lotevajo z golo silo. Podobno kanali za komunikacijo s pomnilnikom, diskom in ostalimi sestavinami računalnika postajajo hitrejši, a so še vedno podrejeni čim večji združljivosti in zaostajajo za tem, kar je mogoče, če je vse skupaj na enem samem čipu. Kar pa seveda tudi pomeni, da je pri okvari takega čipa bolj ali manj celoten računalnik za v smeti.

V praksi je M1 izjemen. Sintetični testi (»benchmarki«) pri delovanju z enim jedrom pokažejo rezultate, kakršne dosegajo samo najbolj zmogljivi namizni procesorji, v večjedrnem načinu pa se procesor prav tako lahko kosa s srednjerazrednimi za igričarske sestave in delovne postaje. V nekaterih so slednji malo spredaj, spet v drugih testih celo Applov pride do višjih številk. Kjer poseže vmes še grafična kartica v namiznem računalniku, ta seveda gladko zmaga, a vendarle niti grafične sposobnosti M1 niso kar tako, saj so bistveno nad tem, kar zmore velika večina v Intelove procesorje vgrajenih grafičnih jeder.

Ko gremo stran od umetnih testov k »pravim« opravilom, bi lahko upravičeno pričakovali kakšen padec v hitrosti, občasno kolcanje, mogoče upočasnjevanje, pa ni ničesar takega. Procesor oz. sistem na čipu se izkaže v vseh okoliščinah. Hitro poganja tako prilagojene kot programe, ki jih mora izvajati še čez prevajalnik (emulator) Rosetta 2. Ta se pozna kvečjemu na trajanju baterije, medtem ko hitrostnega padca, tudi če bi namerili denimo 20-odstotnega, večina uporabnikov ne bo zaznala. Teklo pa je skorajda vse, kar sem poskusil, od pisarniških, grafičnih in programov za video konference, do večine iger. Tu še najlažje naletiš na kakšno nezdružljivost. Toda že začetna podoba je v primerjavi s kakšnim drugim sistemom (khm, Microsoft) zavidljiva. Applovi, programi Affinity za fotografe, oblikovalce in podobne ustvarjalce, po novem tudi Adobe Lightroom (tega v času testiranja še ni bilo na voljo), so tu res vsaj tako hitri kot na resnih namiznih računalnikih. Obdelovanje fotografij ali zapisovanje videa se lahko kosa s čimer koli. Na mojem delovnem računalniku s šestjedrnim namiznim procesorjem prejšnje generacije in konkretno grafično kartico (prav tako prejšnje generacije) izvoz videa traja dvakrat dlje, razvijanje fotografij RAW pa je primerljivo hitro ali za malenkost počasnejše. Ob tem, da moj računalnik potrebuje konkretno hlajenje in se ga zato tudi dobro sliši, Macbook Air pa je popolnoma tih in postane nekoliko topel, a nikoli vroč. Upočasnjevanja procesorja, ki smo ga sicer pri tovrstnih računalnikih navajeni, nisem opazil.

Veliko je bilo na spletu govora o količini pomnilnika, ki je M1 največ omogoča »zgolj« 16 GB, vsi trije modeli pa ga imajo v osnovi 8 GB. Toda za 98 odstotkov uporabnikov je to povsem dovolj. Računalnik je bil odziven in enako hiter ne glede na to, kaj sem z njim počel. Zgolj, kadar sem imel v Affinityju odprtih več kot pet fotografij (24 milijonov pik, vsaka po približno 25 MB), se je malenkost poznalo na hitrosti, sicer pa nisem našel situacije, ko bi bilo pomnilnika premalo. Očitno njegova integracija na sam »procesor« in tudi pisanje ter branje z ultra hitrega diska SSD, kadar zmanjka prostora v samem pomnilniku, odpravita potrebo po večji količini, razen za najbolj zahtevne uporabnike.

Vse dozdajšnje dogme se dokončno podrejo, ko pridemo do energijske učinkovitosti. To je procesor, ki porablja 10W energije, ne 65W, kot jih zahteva moj namizni procesor. Tudi največje obremenitve ne pomenijo nore porabe, zato je trajanje baterije v Macbooku Air najmanj na ravni v tem pogledu zelo dobrih prenosnikov s sistemom Windows, ki pa so bistveno manj zmogljivi. Pri meni ni bilo spektakularno ali rekordno, a vseeno zelo dobro. Zaloge je bilo ravno dovolj za dnevno službo, tam nekje od šest do sedem ur. Z malo manj zahtevnimi opravili in če bi se omejil samo na programe, ki so že prilagojeni in ne zahtevajo prevajalnika, najbrž deset ur ne bi bila utopija. Pri predvajanju videa pa bi se glede na manj kot deset odstotkov porabe v eni uri verjetno dalo približati obljubljenim 15 uram. Macbook Pro menda ponuja še kakšno dodatno uro.  

Ves čas testna sem iskal in čakal, kje bo tisti kompromis, kje bo M1 pokazal kakšno slabost. Ni je. Novi sistem na čipu in celotna platforma sta očitno tako dobro premišljena in razvita, da sta dejansko prelomnica. Po novem je to merilo za vse ostale, a če so v Intelu, AMD-ju in Qualcommu, pa tudi v Microsoftu in podjetjih, ki izdelujejo prenosnike s sistemom Windows, zdaj zaskrbljeni, si lahko le predstavljamo njihovo razpoloženje, ko bo Apple prihodnje leto predstavil sisteme na čipu z bistveno več jedri in pomnilnika za svoje »profesionalne« računalnike. Ti bodo po videnem v tem prvem testu z drugega planeta.  

The post Procesor Apple Silicon M1 je zver, pa je to šele začetek appeared first on Tehnozvezdje.

»Danes je zgodovinski dan za Mac,« je zažgolel prvi mož Appla Tim Cook. »Pri tem izdelku so bile vedno v ospredju inovacije. Da ga bomo lahko še izboljšali in ga povzdignili na višji nivo, bomo izvedli prehod na lastne procesorje,« je potem naznanil. Lastni procesorji oz. Applov silicij so seveda čipi (sistemi na čipu) na osnovi referenčne arhitekture britanskega podjetja ARM, ki jo potem Applova ekipa inženirjev prilagodi po svoje. Podobno kot Qualcomm razvija procesorje Snapdragon ali Huawei svoje Kirine. Poznamo jih pod oznakami s črko A, številko in še kakšno dodatno črko ali besedo. Denimo v zadnjih telefonih iPhone teče A13 Bionic, za demonstracije med sinočnjo predstavitvijo in tudi za referenčni računalnik, ki ga bodo ponujali razvijalcem, pa so izbrali A12Z iz iPada Pro.

Vodja razvojne ekipe Johny Srouji je pojasnil, da so od A4 do A13 zmogljivosti povečali za faktor sto in da so se doslej z Intelovimi procesorji večinoma srečevali z izbiro ali zmogljivosti ali učinkovitosti. Cilj pa je seveda imeti oboje – procesor, ki je zmogljiv in hkrati porabi malo energije (ter s tem odvaja malo toplote). Zanimivo je sicer, da so pretežno govorili o zmogljivostih, o tem, kako bodo prihodnji računalniki hitri in boljši, nič kaj pa niso omenjali avtonomije baterije. Morda samo nočejo ustvarjati nerealnih pričakovanj, morda pa se preprosto zavedajo, da tudi s svojimi procesorji, če želijo biti na zmogljivostnem nivoju Intelovih ali višje, ne bodo mogli z enim polnjenjem ponuditi kaj dosti več kot zdaj.

V Applu trdijo, da je prevesti program z arhitekture x86 na ARM oz. njihovo novo platformo stvar »nekaj dni«, pripravili so tudi ustrezno orodje zato znotraj razvijalskega okolja Xcode. Nekatera največja programerska podjetja (Adobe, Microsoft) po Applovih zagotovilih že delajo na prenosu in optimizaciji ključnih programov (CC Suite, Office) v novo okolje. Prav tako naj bi bili že prilagojeni Applovi programi, vključno s Final Cut Pro in ostalimi za profesionalno uporabo. Obljubljajo tudi, da bodo aplikacije za iPhone in iPad tekle neposredno, brez prevajanja. Pri čemer so seveda lahko izpustili določene »umazane« podrobnosti in postavlja se vprašanje zaslona na dotik, ki ga doslej ni imel noben od računalnikov v liniji Mac. Se morda glede tega obeta sprememba? Ob tem so z različico MacOS Big Sur izgled zelo približali tistemu v sistemu iPadOS. Za programe, ki ne bodo prilagojeni za ARM, pa bo na voljo emulator Rosetta 2, na podoben način kot je bil ob prehodu s procesorjev PowerPC na Intelov silicij.

Razvijalski računalnik bo Mac Mini z omenjenim procesorjem A12Z, 16 GB pomnilnika in 512 GB diska SSD. Možno si ga bo izposoditi za 500 dolarjev, ne bo pa se ga dalo obdržati po koncu »prehodnega obdobja«. Za namizni računalnik in za znan procesor obstaja dobra razloga. Lahko se bodo pojavili »benchmarki«, vendar nihče ne bo mogel zares špekulirati o tem, kakšne hitrosti v primerjavi z Maci z Intelovimi procesorji bodo ponujali novi modeli. Poleg tega pa, ker računalnik ne bo Macbook, prav tako ne bo nikakršnih ugibanj o avtonomiji. Vse to bomo izvedeli šele, ko bodo na trg prišli prvi modeli z novimi čipi, kar se bo po Cookovih besedah zgodilo še letos. Po nekaterih neuradnih napovedih bi to lahko bili namizni računalniki iMac in prenosniki Macbook Pro (s 13- ali 14-palčnim zaslonom). Prvih Apple ni posodobil že celo večnost, druge pa je kljub drugačnim špekulacijam pustil v »starem« ohišju. In morda bo pri obeh povsem posodobljena zunanjost dodaten promocijski faktor, še posebej, če se bo izkazalo, da zmogljivosti niso čisto take, kot jih Apple obljublja.

Celoten prehod bo sicer trajal dve leti in v tem času bo Apple, tako Tim Cook, predstavil tudi še nekaj novih Macov z Intelovimi procesorji. Podpiral pa naj bi te računalnike »še leta«. Seveda pa lahko ugibamo, ali množina pomeni dve, tri, šest ali deset let.

The post Dve leti za Applov prehod na lasten »silicij« appeared first on Tehnozvezdje.

Za zdaj tako še nismo deležni Macbooka s 14-palčnim zaslonom Mini LED, ki ga Apple po nekaterih objavah prav tako pripravlja. Ta osvežitev manjšega Pro-ja je dokaj standardna, seveda pa je za marsikoga pomembnejša od podobnih v prejšnjih letih. Ni malo uporabnikov, ki preprosto nočejo imejo opravka z osovraženo tipkovnico s stikali v obliki metulja. Apple je še v 13-palčnega Macbooka Pro vgradil novo-staro »čudežno tipkovnico« (Magic Keyboard) s škarjastimi stikali. Pri tej imajo tipke več hoda, dajejo boljši občutek in zanesljivost delovanja naj bi bila precej boljša. Odslej imajo vsi aktualni Applovi prenosniki tovrstno tipkovnico, seveda pa se bodo v trgovinah še pojavljali tudi predhodni modeli z nepriljubljenimi tipkami. Razen, če je tipkanje res postranska zadeva, se jim je bolje izogniti.

Druga večja sprememba je podvojitev osnovne velikosti diska SSD na 256 GB. To so storili že pri Airu, kjer je bilo povečanje dobrodošlo, za »profesionalni« prenosnik pa je bilo absolutno nujno. Zagotovo se je še vedno bolje odločiti za vsaj 512 GB, kar zdaj ni več pregrešno draga opcija. Možno pa je iti navzgor vse do štirih terabajtov. Ob tem naj bi bil disk izjemno hiter, saj po Applovih navedbah dosega hitrost (zaporednega) branja podatkov 3 GB/s. Vendar to verjetno velja za večje kapacitete, manjši so običajno nekoliko počasnejši.

Pri letošnji 13-ici bosta znova dve izvedbi. Cenejši modeli bodo imeli procesorje Core i5 ali Core i7 osme generacije in dva priključka USB-C (Thunderbolt 3). Bodo pa ti procesorji končno štirijedrni, zgolj dve jedri sta preteklost, in tudi grafični del bo v imenu sicer Iris Plus, vendar ne bo zadoščal za igre ali za resno montažo videa. Modeli, ki imajo že privzeto 16 GB pomnilnika (osnovna velikost je sicer 8 GB), pa bodo deležni procesorjev desete generacije, ki delujejo pri višjih bazičnih frekvencah in imajo precej hitrejšo grafiko, ter štirih Thunderboltov 3. Tudi model s starejšim procesorjem se sicer da konfigurirati na 16 GB pomnilnika, a to pride v poštev bolj v tujini, kjer se da kupovati zadeve neposredno v Applovi spletni trgovini. Sama procesorska zmogljivost je sicer med osmo in deseto generacijo precej primerljiva, razlike je za kakšnih deset odstotkov, največja pridobitev je v grafičnem delu. Manj zmogljivi MBP lahko prikaže sliko na monitorju 5K ali dveh 4K, tisti s čipom desete generacije pa tudi na monitorju z ločljivostjo 6K.

Poleg omenjenega so nadgrajeni še mikrofoni in zvočniki, medtem ko pri zaslonu, dotikabilni vrstici (Touch Bar), biometriji in vmesniku za brezžična omrežja (še vedno Wi-Fi) ni sprememb. Cene se v tujini začno pri tisočaku in pol, a glede na to, da v Sloveniji Macbook Air z i5 in 512 GB diska, ki v Nemčiji prav tako velja tisoč petsto evrov, stane 1625 evrov, bo tam nekje verjetno začetna cena. Za konfiguracije, ki omogočajo resno delo (16 GB pomnilnika in vsaj 512 GB SSD-ja ter po možnosti najnovejši procesor), pa bo treba odšteti krepko več kot dva tisoč evrov (v Nemčiji denimo tak MBP 13 stane 2129 evrov, s terabajtnim diskom pa 2379 evrov). Še vedno pa manj kot doslej, ko se je dalo hitro približati tudi trem tisočakom.

Seveda tu hitro postavi vprašanje, kakšen je smisel omenjenega Macbooka Air, kajti njegovi edine prednosti se zdijo večji SSD (512 proti 256 GB), daljše trajanje baterije ter malenkost manjša masa (1,29 kg) in debelina. Vendar niti Macbook Pro 13 z 1,4kg ni težak, zato je glede prenašanja naokrog povsem enakovreden Airu, v večini vidikov pa naprednejši računalnik, od procesorja, grafike ali hitrosti diska, prek hlajenja in Touch Bara do kakovosti (barvnega spektra) in svetilnosti zaslona. Zato je verjetno mesto Aira na spodnjem koncu, kot vstopni prenosnik s sistemom MacOS za 1300 evrov. Za vse ostale uporabnike in namene pa bo, ko pride v trgovine, nedvomno boljša izbira novi Macbook Pro 13.

Fotografije: Apple

The post Novi Macbook Pro, ki prav tako svežega Macbooka Air postavlja v neugoden položaj appeared first on Tehnozvezdje.

Računalniki so zapletene naprave nagnjenje k entropiji. Po daljšem času delovanja ga lahko na izhodiščno raven, na kateri je bil, ko je bil nov, še najhitreje, najbolj preprosto, predvsem pa skoraj vedno učinkovito povrnite s ponastavitvijo na tovarniške nastavitve. S sicer destruktivnim procesom, ki z njega izbriše vse podatke, vse programe in vse nastavitve. Po zaključku procesa je pred vami računalnik, kot je bil, ko ste ga kupili. Skoraj, ker postopek izniči vse mehke napake, ne pa tudi fizičnih, kot je na primer manjša kapaciteta baterije. 

Nekoč ste morali, da bi v Windowsih dosegli isto, formatirati disk in sistem ponovno namestiti s fizičnih namestitvenih nosilcev. En napačen korak in vsi podatki so šli rakom žvižgat. Bilo pa je najbolj učinkovito, če je računalnik deloval počasneje ali pa smo se hoteli znebiti trdovratnih okužb. Že nekaj časa pa je preprosteje, saj so Microsoft, Apple in Google po vzoru mobilnih sistemov tudi v namizne vključili orodje za povrnitev na tovarniške nastavitve. Še vedno pa je destruktiven, uniči namreč vse, kar je na napravi shranjenega. Sreča za »oblak«, kjer verjetno večina hrani datoteke, iz interneta pa lahko ponovno namesti vse programe, ki jih ima kupljene oziroma zanje plačuje naročnino.

Najbolj učinkovito orodje za reševanje težav

»Resetiranje« tehničnih naprav je sicer postalo nekakšen »kliše«, ko je karkoli narobe in si želimo, da spet delujejo. Ko imate težave s pametnim telefonov, poteka pogovor s svetovalcem na vroči številki tehnične pomoči največkrat takole: »Prosimo vas, da izbrišete aplikacijo in jo ponovno namestite, če to ne bo pomagalo, potem izbrišite njen in pa sistemski predpomnilnik in če se težave še vedno pojavljajo, ponastavite telefon na tovarniške nastavitve«. Ko pa se mu ne ljubi, potem takoj predlaga tretji korak. Med delovanjem se programska oprema napihne. Sistem ne izbriše vedno vseh podatkov, ki jih program potrebuje, ko ga zaprete. Nastavitvene datoteke postanejo korumpirane, na pomnilnikih pa imate cel kup datotek, programov in aplikacij, ki jih ne potrebujete. Enkrat ste jih namestili, potem pa nanje pozabili.

Povrnitev na tovarniške nastavitve popravi vse to in kar je še bolj pomembno, uniči vse škodljive kode, ki so morda na napravi, pa se tega niti ne zavedate. Znajdete pa se na začetku, pred vami je namreč »gola« naprava, ki jo morate ponovno prilagoditi potrebam.

Kljub temu da je postopek po novem preprost in imate večino podatkov v oblaku, se morate naprej popolnoma prepričati, da so na varnem res vsi, ki jih v nobenem primeru ne smete izgubiti. Mednje sodijo pomembne fotografije, dokumenti še najbolj pa certifikati za varno uporabo spletnih storitev. Ti so še posebej pomembni, zato se prepričajte, da ste na USB ključku ali kje drugje naredili njihovo varnostno kopijo. Prepričajte pa se tudi, če boste lahko pomembne programe ponovno prenesli s spleta oziroma imate nekje shranjene fizične namestitvene nosilce zanje, kar je zadnja leta manj pogosto. Premislite pa tudi, ali poznate vsa gesla, ki jih vsak dan potrebujete. Šele ko to izpolnite, se lahko lotite samega postopka povrnitve računalnika na tovarniške namestitve.

Povrnitev računalnika s sistemom Windows

Možnost »Ponastavi ta računalnik« se skriva v nastavitvah pod »Posodobitev in varnost« in »Obnovitev«. Najbolj popolna je tista, ki izbriše vse datoteke na disku in nastavitve »Odstrani vse«, čeprav sistem ponudi tudi možnost, da proces ohrani osebne datoteke. Jasno je, da ta ne ve, kje so, zato pač ohrani datoteke v mapah, ki jih sistem postavi za ta namen. Zaradi tega in ker je najbolje, če naredite popolno ponastavitev, pred nadaljevanjem poskrbite za varno hranjenje vseh, ki jih ne smete izgubiti. Predlagam pa vam tudi, da izberete možnost »Spremeni nastavitve« ter v njej omogoči »izbris podatkov«, kar praktično pomeni, da bodo vsi podatki na pomnilnikih prepisani in jih niti s forenzičnimi orodji ne bo mogoče povrniti. Uporabno predvsem, če nameravate računalnik prodati. 

Postopek ponastavitve je dolgotrajen, a ko je končan, je sistem očiščen vsega in pripravljen na uporabo. Začenši s prijavo z Microsoftovim računom, ponovno namestitvijo programov ter nato še prenos datotek iz arhiva.

Povrnitev računalnika s sistemom MacOS

Applov sistem nima tako preprosto dostopnega orodja, kar pa ne pomeni, da računalnika z njim ni mogoče povrniti na tovarniške nastavitve. Tudi tu najprej pomembne datoteke nekam varno shranite, nato pa zaženete možnost ponovnega zagona »Restart« v osrednjem meniju in medtem držite tipki Cmd+R, da se prikaže zaslon z orodji sistema macOS. Možnost »Reinstall macOS« na računalnik na novo namesti zadnjo različico operacijskega sistema, ohrani pa datoteke na njem, če pa želite njegovo popolno ponastavitev, potem izberite orodje » Disk Utility«, izbrišite vse podatkovne »diske« in nato zaženite še izbris (»Erase«) osnovnega » Macintosh HD«. Imenujete ga z enakim imenom in ko bodo z njega vsi podatki izbrisani, zaženite še možnost »Reinstall macOS«, da bo orodje nanj namestilo še operacijski sistem macOS.

Povrnitev računalnika s sistemom ChromeOS

Prenosniki s sistemom Chrome OS so pri nas po krivici manj priljubljeni, saj imajo pred modeli s sistemom Windows ali macOS tudi kakšno prednost, predvsem pa so cenejši. Vseeno pa tudi za ta sistem velja enak napotek rednega ponastavljanja na tovarniške nastavitve. Postopek pa je preprostejši, saj na lokalnem pomnilniku ni ne programov ne datotek. Vse je varno shranjeno v oblaku.

Ponastavitev izvedete tako, da se prijavite v računalnik in nato sočasno pritisnete na tipke Ctrl+Alt+Shift+R. Prikazalo se bo okno z možnostjo ponastavitve in ko je postopek končan, se morate v računalnik le še prijaviti z Googlovim računom.

The post NEDELJSKI NASVET: Ponastavi ga enkrat letno za brezskrbno življenje appeared first on Tehnozvezdje.

Res se mi je za nekaj časa zdelo, da bi to lahko bil moj naslednji prenosnik. Komplet za (dobrega) tisočaka, gre v vsako torbico in zmore večino opravil, tudi zahtevnejših. Na žalost po prvem preizkusu nisem več prepričan, da bi šlo. Take prihodnosti še vedno ni. Če že je, mora na podobni napravi še vedno teči sistem Windows. Ali pa bi moral Apple za iPada prilagoditi macOS.

Da se razumemo, iPad Pro je v novi izdaji strojno naravnost fantastičen. To sem opisal v testu in ne bom pretirano ponavljal, ampak dejansko zmore obdelovati fotografije raw in montirati video 4K. Ne samo, da zmore, tega ne počne nič počasneje kot moj namizni računalnik z nekaj generacij starim štirijedrnim procesorjem core i5. Zapisovanje videa tudi na iPadu traja, zato pa je pri premetavanju gibljivih slik v časovnici povsem odziven. Zaslon je odličen, trajanje baterije boljše kot pri večini okenskih prenosnikov, zadeva premore več kot kompetenten fotoaparat in je zraven računalniških dolžnosti seveda najboljši zaslon za (bolj ali manj kakovostno) zabijanje časa z igrami, videom in drugimi vsebinami. Tudi za konkretno delo ima dovolj aplikacij in tako ali tako se danes največ zadržujemo v brskalniku in v njem postorimo tudi marsikaj tistega, za kar smo še nekaj let nazaj odpirali namenske programe.

Tu pa se iPadu zalomi. Njegovi brskalniki niso pravi, ampak nekako polovičarski. Mnoge, večinoma tiste najbolj pomembne strani (WordPressov cms je tipičen primer, pa vse s kakšnimi tabelami, plavajočimi okni in podobnim), se enostavne ne prikažejo povsem pravilno. Tudi, če jih prisiliš v »namizni« pogled, saj jih brskalnik pogosto v osnovi odpira v mobilnem. V glavnem, v tem so boljši celo chromebooki, ki imajo zaresni Chrome. Android z mobilniškim trpi za enako težavo.

Naslednji problem, ki bo hitro zadel vsakogar, željnega resnega dela na iPadu, je odsotnost kazalke (»kurzorja«). Označevanje besedila, številk v tabelah in še marsičesa, kadriranje fotografij, premikanje zadev sem in tja je popolna muka. S prsti se tega ne da početi tako dobro, da bi zadevo lahko toleriral kot delovno napravo, svinčnik (pisalo) ne pomaga kaj dosti. Sledilna ploščica ali miška bi bila nujna. Dokler iPad ne bo imel natančnega pripomočka za pozicioniranje in označevanje, zaradi mene je to lahko tudi svinčnik z ustreznimi tipkami, bo to še vedno pretežno igrača.

Vse ostalo, kar Apple poudarja kot novosti in pridobitve iOS 11 niti ni tako pereče. Dobro, upravljalnik datotek je manjkal in s tem bo rešena ena večjih preprek za delovne procese. Premikanja in spuščanja vsebine (drag and drop) pa se na računalniku skoraj nikoli ne grem in na prenosniku imam redko več oken na zaslonu, da bi delal v vsakem po malo. Tudi velikost ali majhnost ekrana ne moti. Brskalnik in kazalka sta tisto, kar res manjka.

In pa stabilna tipkovnica. Mogoče jih kakšen Logitech ali kdo drug proizvaja, Applova pa je dobra samo na ravni površini. Takoj ko je tablica na tem »podstavku« malo pod kotom, se del s tipkami ukrivi navzgor in tipkanje postane nemogoče. Pa tudi kakšno rešitev za poljubno nastavljanje naklona zaslona bi že končno lahko iznašli. Vsi ostali, od Microsofta naprej so jih.

Tako sem v manj kot enem tednu prešel od navdušenja nad tem, da bi odslej s seboj prenašal samo še iPad z ovitkom s tipkami, do rahlega razočaranja ob verjetno neizbežni ugotovitvi. Da se je še vedno treba zateči k nečemu, kar poganja ali macOS ali Windows. Tablična rešitev se mi zdi atraktivna tudi zato, ker ni treba »odpirati« računalnika, ampak je zaslon vedno na dotiku prstov. Mogoče se večini ne zdi tako Applovcem, osebno pa bi si čisto želel preizkusiti nekaj drugačnega. Prenosnik je, to priznam in še vedno trdim, zaradi trdnega spodnjega dela in konkretnega spoja osnove in zaslona še vedno najbolj priročen za vsakršno tipkanje na stegnih oz. kolenih. Je pa malo bolj naporen in manj priročen za vse druge načine uporabe. Tudi skoraj zagotovo je večji in težji, pa na večjem zaslonu ne pokaže nujno kaj več vsebine. Ampak ob vsem »nazadnjaštvu« – to formo poznamo že dvajset ali trideset let – je še vedno najbolj primeren za velik del tistih, ki morajo z računalnikom kaj konkretnega postoriti, nekaj ustvariti. Vrtljivi zasloni so pred nekaj leti vnesli malo svežine in take PC-je se še vedno da najti bistveno ceneje kot tablične »hibride« v slogu Surface Pro. Zato ostajam, in z mano nedvomno še množica drugih uporabnikov, na sodobni interpretaciji pecejaškega (pol)tovornjaka. Dokler Apple ne izpopolni iPada Pro in se dovolj spremenijo tudi (programska) orodja in delovni procesi, da se lahko presedemo v avte.

The post Poskusil sem, pa ni šlo – iPad še ni računalnik za resno delo appeared first on Tehnozvezdje.