Apple menja procesorje tretjič in najverjetneje tudi zadnjič!
Marjan Kodelja 12. junija 2020 ob 06:17

Uspešnosti napovedane menjave Intelovih z lastnimi procesorji ARM v Applovih računalnikih ni mogoče ocenjevati na podlagi Microsoftovih težav z njimi.

Microsoft poskuša s sistemom Windows 10 na napravah s procesorjem ARM, vendar ne gre brez težav. Obstoječe 32-bitne programe (aplikacije) je mogoče emulirati, 64-bitnih pa (še) ne, zato je težko vnaprej vedeti, ali bo program, ki ga potrebujete, deloval. Zaradi zadnjega mora imeti uporabnik več tehničnega znanja ali pa uporabljati le v oblaku temelječe storitve. Kot zmogljivejši in dražji »Chromebook«. Sicer pa deluje počasneje kot računalniki z Intelovimi ali AMD-jevimi procesorji. Vendar kot ne moremo na podlagi Microsoftovih izkušenj z mobilnim operacijskim sistemom ocenjevati možnosti uspeha Huaweija na poti brez Googla, je to še težje, ko gre za Apple. Njegov ekosistem je manj obsežen in bolj homogen, hkrati pa mu uporabniki ostajajo zvesti, so voljni počakati in predvsem ne tarnajo. Če kakšen od programov ne bo deloval, bodo jezne puščice usmerili na ponudnika le tega in ne na Apple in hitro ga bodo prisiljeni prilagoditi. Verjetnejše pa je, da bo večina programov prilagojena prej, kajti Apple bo ponudnikom na lep način dopovedal, kaj jih čaka, v nasprotnem primeru. Ni namreč prvič, da Apple menja procesorje.

Intel medtem, ko svet govori o prehodu Appla na procesorje ARM, predstavlja hibridnega s podobno arhitekturo, zaslužno za manjšo porabo energije. Kombinira namreč polno delujoče jedro Sunny Cove (10 nm) s štirimi jedri Tremont iz procesorjev Atom. Skupaj bo imel procesor torej 5 jeder.

Prvi Macintosh. Foto: Grm wnr, Wikipedia

Čeprav je Apple žel uspehe že prej, pa se začne resnično vzpenjati proti nazivu najbolj vrednega podjetja na planetu z računalnikom Macintosh v začetku leta 1984. Odločili so se za Motorolin procesor 68000, ki je tiste čase veljal za veliko bolj naprednega od vsega, kar je znal izdelati Intel. Je pa temu uspelo prepričati IBM in prodreti v njegove osebne računalnike, katerih nasledniki so še danes najbolj razširjeni. Odvisnost je trajala deset let, do procesorjev PowerPC. IBM, Motorola in Apple so se združili v združbo AIC, ki je stala nasproti Wintelu (Windows-Intel). Stavili so na tip procesorjev z manjšim naborom ukazov (RISC), ki so hitrejši in do neke mere tudi cenejši od procesorjev s kompleksnim naborom (CISC). V to kategorijo so vse do leta 2015 sodili tudi Intelovi procesorji. Še vedno imajo kompleksni nabor ukazov, vendar se vsak izvede v enem urinem ciklu, kar je značilnost procesorjev RISC. V tistih časih pa so bili ti nedvoumno hitrostni prvaki, zato ni presenetljivo, da se je Apple odločil zanje. Sodelovanje pa se je končalo leta 2005, ko je Apple nekoliko presenetljivo napovedal prehod na procesorje Intel. Odločitev pa ni bila čisto nepričakovana. Razvoj procesorjev RISC je spremljalo pomanjkanje denarja, saj so imeli majhen tržni delež, poleg nižjih cen, ki so se obetale Applu, pa jim je Intel pokazal tudi obetajoč načrt razvoja. Podjetju iz Cupertina zato ni ostalo drugega, kot da je poseglo po cenejših in zmogljivejših procesorjih. Zanimivo pa je, da takratni prehod, ki kajpada ni bil izveden preko noči, ni pritegnil omembe vrednih težav.

Več je govora tudi o tem, da bi se Apple rad znebil odvisnosti od Googla, ki mu letno plača med 7 in 8 milijard dolarjev, da je lahko dominantni iskalnik na napravah s sistemom iOS. S tem pa na račun uporabnikov Applovih naprav zasluži okoli 15 milijard. Dobiček bi izpuhtel, če bi Apple kupil iskalnik DuckDuckGo in odstranil Googlovega iz svojih naprav.

Naveza na Intel je trajalo do letošnjega leta, čeprav se je že nekaj časa pričakovalo, da bo Apple spet zamenjal dobavitelja. Tokrat ne gre toliko za denar in zmogljivosti kot za cilj, ki ga Apple včasih bolj, drugič pa manj uspešno sledi že od začetka svojih dni. Nadzor nad čisto vsem. Ni važno, katera tovarna izdeluje, ali bo izdelovala njegove procesorje ARM, ki veljajo za ene najboljših (če ne celo najboljše), važno je, da jih oblikuje sam. Vsako leto so hitrejši, zmogljivejši in energijsko učinkovitejši in realistično gledano že nekaj časa primerni tudi za vgradnjo v osebne računalnike Mac. Ni pa jasno, kako se bo Apple prehoda lotil. Bo hiter ali pa bo nekaj časa ponujal dve družini računalnikov, kar je glede na njegove dosedanje poteze malo verjetno. Bodo pa krajši konec potegnili razvijalci programov, ki jih bodo morali tako ali drugače prilagoditi delovanju na novi procesorski osnovi. Da bi Apple dovolil emulacijo, je manj verjetno, saj ta opazno vpliva na hitrost delovanja programov, s tem pa tudi računalnika kot celote.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Prednosti uporabe procesorjev ARM:

  • Delovanje na baterijo. Izkušnje in znanje, ki ga Apple ima pri oblikovanju procesorjev ARM ter njegova pregovorna dobra optimizacija vseh komponent naprave, obljublja občuten skok avtonomije delovanja prenosnika pri enako veliki bateriji.
  • Hitrejši razvoj. Ker Apple sam razvija procesorje, lahko to počne v smeri, ki mu najbolj odgovarja, pri čemer ni odvisen od nikogar. Hitreje lahko v zasnovo procesorja vključuje nova jedra, ki bodo povrnila nekaj zmogljivosti, ki jih bo Apple izgubil zaradi prehoda na procesorje ARM.
  • Nadzor. Samo Apple bo odločal, katere funkcije bodo v procesorju in kako bodo delovale.
  • Operacijski sistem. Prehod na procesorje ARM bo omogočil globljo integracijo in boljše sodelovanje med sistemom za računalnike in sistemom za pametne telefone in tablične računalnike.

Slabosti uporabe procesorjev ARM:

  • Zmogljivosti. Ne glede na vse so obstoječi procesorji ARM manj zmogljivi od Intelovih. Najbolj se bo to poznalo v delovanju prenosnikov in namiznih računalnikov Mac v najdražjem cenovnem razredu.
  • Programska oprema. Največja težava je, kako bodo delovali obstoječi programi, ki so narejeni za procesorsko arhitekturo x86. Ni namreč jasno, koliko časa bo potrebno za njihovo prilagoditev in koliko bo razvijalce stala.
Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja