Govorice so se razširile že pred časom, zdaj pa je HMD izdal napovednik za novo serijo pametnih telefonov, ki jo bodo verjetno predstavili konec meseca na sejmu MWC v Barceloni. Ti izdelki prišli na trg kot HMD oz. Human Mobile Devices (»človeške mobilne naprave«), znamka Nokia, ki si jo podjetje izposoja od istoimenske finske korporacije in za to seveda plačuje, bo ostala le še za funkcijske (pogovorno neumne) telefone.

Nokia je bila nekoč vodilni proizvajalec mobilnih telefonov, toda v času vzpona iPhonov in androidnih modelov je storila nekaj ključnih napak. Najprej ni uspela dovolj dobro posodobiti operacijskega sistema Symbian, da bi lahko konkuriral Androidu, vmes je tudi izdelala nekaj strojno zastarelih modelov (zaslon na pritisk namesto dotik, ne dovolj zmogljiv procesor in premalo pomnilnika), nato pa namesto na Android prešla na Microsoftov Windows Phone. Ameriška korporacija je od finske za več kot pet milijard dolarjev tudi prevzela telefonski oddelek in zadnja (pametna) Nokia iz serije Lumia je prišla na trg konec l. 2014. Nato so dobro leto Lumie obstajale še pod znamko Microsoft, dokler se niso v Redmondu ob vse skromnejši prodaji vsega skupaj naveličali in v finančnih knjigah naredili odpis, vreden 8 milijard dolarjev.

Na sejmu MWC 2017 je podjetje HMD Global, ki je pridobilo pravico za uporabo znamke predstavilo prve pametne telefone Nokia (3, 5, 6), malce kasneje je začelo v moderni podobi »obujati« tudi stare klasike in tako so nastali 3110 3G, 8110 4G (»banana«), 2660 Flip in drugi. V »pametnem« delu posla je HMD v bistvu vrhunec dosegel že v drugem letu poslovanja, takrat sta bila denimo uspešna modela 6.1 in 7 Plus (ta je moj najljubši od vseh, ki so jih izdelali v teh sedmih letih), nato tržnega deleža ni več uspelo zviševati, kakovost in atraktivnost telefonov pa je pretežno le še upadala. Zadnji, ki se ga spomnim kot res solidnega, je bil 8.3 iz konca l. 2020.

Medtem, ko so na začetku poskušali tudi z modeli višjega cenovnega razreda, denimo 8 Sirocco ali 9 Pureview, ki se je s svojimi petimi enakimi fotografskimi objektivi in izjemno počasnim obdelovanjem posnetkov izkazal za veliko zablodo, ter uspevali v srednjem razredu, so se kasneje skoraj povsem osredotočili na nižji cenovni razred in se izgubili v povprečju in stampedu prodornejših in zaradi ekonomije obsega cenejših kitajskih znamk. Kdo ve, ali lahko z novim imenom pokažejo kaj več. Očitno pa je posel s »starimi« Nokiami dovolj donosen, da se ga splača peljati naprej.

• 
  PRVIČ VIDENO KIA EV5: Niso računali nanj, a to ne pomeni, da ni dobrodošel
• 
  Nova družinska ponudba Telekoma Slovenije prinaša prihranke
• 
  BYD Atto 2: Da sta s Sealom iz istega hleva, še ne pomeni ničesar!
• 
  Urin ni ravno tema za pogovore. Ali pač?
• 
  Tesla Model Y Rear-Wheel Drive: Dobra ponudba, pogrešam pa nekaj malenkosti

The post Pametni telefoni Nokia se še drugič poslavljajo appeared first on Tehnozvezdje.

Ko so me vprašali, katero Nokio bi želel vzeti na test, sem se raje kot za ne najbolj bleščeče pametne modele, ki jih zadnje čase bruha kitajsko podjetje HMD Global, odločil za globoko zeleno plastično igračo. Takoj se mi je porodil reklami slogan. »Telefoni, kot so nekdaj bili«.

Naprava školjčne zasnove, tudi te besede zveze že nekaj časa nisem uporabil, je namenjena starejšim oziroma vsem, ki so jim glasovni klic in kratka sporočila vrh kape sodobnih komunikacijskih storitev. Čemu bi se odločil za pametnejšo (in dražjo), ki je ne potrebuješ, če namesto nje zlahka posežeš po telefonu, ki gre v vsak žep, porabi malo energije in v večini primerov preživi padec na tla?

Moj spomin seže v zoro mobilne telefonije, zato me je zmotilo, da kakovost ohišja ni na ravni telefonov izpred dveh desetletji. Želel bi si kakšnega grama več in izbor kakovostnejše plastike, da bi bil občutek v roki bolj prefinjen in manj podoben občutku igrače iz McDonaldsa. A kaj bi dlakocepil? Toliko dobiš za ceno, nižjo od stotih evrov.

Školjkasti telefon ne potrebuje izredno zmogljivega procesorja, kajti z izjemo poganjanja preprostih iger, že nameščena je legendarna Nokiina kača, lahko zaženeš še miniaturni brskalnik Opera, bereš Gmail in brskaš po spletu, kolikor pač omogoča omejeno velik in omejeno zmogljiv zaslon. Še manjši zunanji pa je namenjen prikazu točnega časa in obvestil. Zaslona nista pretirano svetla, zato boš na sončni dan imel težavo ali dve s čitljivostjo in odboji. Ko telefon odpreš, se razkrije čisto prava telefonska tipkovnica, tista s po tremi črkami (znaki) na tipki (T9), medtem ko sta na boku še tipka za jakost zvoka in klic v sili. Slednji je razmeroma poseben. Ko tipko zadržiš, sistem sproži samodejni klic na prvo telefonsko številko seznama ICE, kjer so le stiki za tak primer. Če nihče ne javi, kliče na drugo številko in tako naprej.

Čeprav je opremljen z vmesnikom bluetooth, ki je primeren najmanj za povezavo z infozabavnim sistemom v vozilu, je na boku še dobri stari analogni 3,5-milimetrski priključek. Kamera je milo rečeno smešnica. Nekaj primerov, ki povedo več od besed, najdeš spodaj. Nič ne bi imel proti, da bi bila boljša, a spet se moram vrniti k ceni. Boljša bi gotovo podražila napravo, če bi ji bil razmeroma slab procesor sploh kos in namenu telefona ter njegovim potencialnim uporabnikom. Kaj več od pošiljanja slik v kratkih sporočilih ti verjetno niti ne potrebujejo.

Po drugi strani pa telefon Nokia 2660 Flip ni čisto za časom. Poleg podpore za četrto generacijo mobilne telefonije, vključno z digitalno govorno storitvijo VoLTE, je opremljen z ločenima ležiščema za kartici SIM. Ti sta sočasno aktivni, ko je telefon v stanju pripravljenosti, medtem ko je druga neaktivna, ko prva prevzame telefonski klic preko omrežja druge ali tretje generacije.

Če si kadar koli v preteklosti imel klasičen mobilni telefon, boš presenečen, kako hitro se spomniš, kako ga uporabljati s tipkami, saj nima na dotik občutljivega zaslona. Obenem pa je izkušnja na neki sprevrženi način celo osvežujoča. Kdor te želi dobiti takoj, te mora poklicati, namesto pisanja sporočil v enem od številnih sporočilnih sistemov. Kadar je Nokia 2660 tvoje edino okno v svet, takšna sporočila izzvenijo v prazno, medtem ko ti uživaš v trenutkih tišine. To tudi nekaj velja in zato kar nekaj časa simke nisem vrnil na njeno običajno mesto.

HVALIMO:

• Cena (malo pod stotakom)
• Samo osnovne funkcije
• Priljubljena igra kača
• Tipka za klic v sili

GRAJAMO:

• Spomnim se, da so bili preklopni telefoni narejeni iz boljših materialov
• Kamera bi morala imeti večjo ločljivost
• Sprednji zaslon uporaben samo zato, da vidiš, kdo kliče

The post Nokia 2660 Flip: Šment, kakšna osvežitev vse bolj dolgočasnih telefonov appeared first on Tehnozvezdje.

Pred leti sem bil pozitivno presenečen nad razmeroma dobrimi predstavami poceni telefonov Nokie in obenem opozarjal, da smo kupci milo rečeno čudni. Lažje se odločamo za cenejše modele blagovnih znamk, za katere vemo, da nudijo odlične premijske modele, kot za telefone znamk, ki nastopajo zgolj v spodnjem delu cenovnega spektra. Verjetno se je ravno zaradi tega HMD Global leta 2019 z Nokio 9 Pureview podal v višji, skoraj premijski razred. Poleg zmogljivih komponent je bila glavna odlika petero kamer z enako goriščnico, ki so fotografijo posnele sočasno. Ne samo, da drugi izdelovalci ideje niso pograbili z odprtimi rokami, niso je sprejeli niti kupci, v dobršni meri zaradi v praksi počasnega zajema in obdelave fotografij, zato je pogorela. Pred dobre pol leta, vmes so bili pandemični časi, ne najbolj primerni za pomembne novosti, je HMD Global ponekod ponudil storitev Circular. Namesto da bi telefon kupili, ga najamete, za kar skrbi aplikacija, in nato zbirate semena. Dlje ga uporabljate, več semen zberete in nižja je najemnina. Ni podatkov, ali se je storitev v Nemčiji in Veliki Britaniji, kjer so jo najprej ponudili, prijela (osebno dvomim), toda nisem potreboval pomoči jasnovidke za napoved, da je ne bomo videli niti od daleč.

V tretje naj bi šlo rado. Na svetovnem mobilnem kongresu so predstavili tri nove telefone, med katerimi najdražji G22 stane vsega 179 evrov. Praktično ni vreden toliko, prej 129 ali 139 evrov, kot staneta C22 in C32, a nudi nekaj, s čimer želi HMG Global sicer slabe telefone narediti zanimivejše. Popravljivost. Skupaj z največjim zagovornikom pravice po popravljanju, portalom iFixit.com, so pripravil komplet orodji in navodil (zanj zahtevajo pet evrov), in možnost nakupa novega zaslona za 50, baterije za 25 in vezja s priključkom USB za 20 evrov. Kar mimogrede ni niti približno ugodno glede na ceno novega in omejenost na tri komponente. Če bo »odletelo« karkoli drugega, recimo procesor ali katera od kamer, tega sami še vedno ne boste mogli zamenjati.

Čeprav Nokio G22 zlahka popravljate, je v bistvu še vedno izredno poceni in temu primerno ne najbolj hiter in močan telefon.

Na dogodku v Barceloni sem se prepričal, da so orodja kakovostna kot vsa, ki jih nudi iFixit, in da je razstavljanje, zamenjava in ponovno sestavljanje vsaj na oko preprosto in hitro. Toda po drugi strani je tako predvsem zato, ker je Nokia G22 manj zmogljiv telefon, ohišje katerega ni pretirano natrpano s komponentami. Z razmeroma veliko baterijo (5050 mAh), manj znanim procesorjem Unisoc T606 (osem jeder, 1,6 GHz), 4 GB pomnilnika in 128 GB prostora, 6,5-palčnim (16,51 cm) zaslonom polne razločljivosti (HD) in 50-milijonsko glavno kamero (družbo ji delata 2-milijonski globinska in bližinska) uvršča bolj na začelju zmogljivostne lestvice. Ne dvomim, da bo nekaterim to vseeno zadoščalo, a večina bo z njegovo in predstavo Nokij C22 in C32 s podobnimi zmogljivostmi razočarana.

• 
  PRVIČ VIDENO KIA EV5: Niso računali nanj, a to ne pomeni, da ni dobrodošel
• 
  Nova družinska ponudba Telekoma Slovenije prinaša prihranke
• 
  BYD Atto 2: Da sta s Sealom iz istega hleva, še ne pomeni ničesar!
• 
  Urin ni ravno tema za pogovore. Ali pač?
• 
  Tesla Model Y Rear-Wheel Drive: Dobra ponudba, pogrešam pa nekaj malenkosti

The post Napoved prihodnosti ali iskanje (poslednje) priložnosti appeared first on Tehnozvezdje.

Najboljši primer tega je Samsung, ki je po dveh letih zopet popolnoma okupiral halo City Cube. Ker so v korejskem podjetju do zdaj že porabili »municijo« novosti, so novinarsko konferenco obrnili v drugačne vode. V povezljivost, umetno inteligenco in varčevanje. Ste vedeli, da so njihovi pralni stroji sposobni filtrirati 54 odstotkov mikro plastike, – ribe bodo vesele -, da prihranka v električni energiji in udobja, saj stroj javi, predno zmanjka detergenta, posebej ne omenjam. Na ogromni razstavni površini Samsung kaže vse, kar so predstavili v zadnjih mesecih, le da so v ospredju omenjene lastnosti. Ničesar niso izpustili. Ne telefonov, kjer so »zvezde« prepogljivčki, televizorjev, pri katerih se poleg prihajajoče tehnologije mikro LED začenja doba Samsungovega modrega (QD) OLED-a, zabavnega projektorja in tako naprej. V vsem tem bogastvu izdelkov in rešitev je manjkalo samo eno. Izdelek, za katerega bi lahko Samsung in berlinsko sejmišče rekla, da je bil predstavljen na sejmu IFA. Škoda, kajti tako smo bili prisiljeni poslušati stvari, ki smo jih tako ali drugače že vsaj enkrat slišali.

Nokia vztraja in ne naredi naslednjega koraka!

Nokia oziroma podjetje HMD Global je Berlin vsaj izbralo za uradno predstavitev treh novih telefonov, ene tablice in storitve, za katero nisem popolnoma prepričan, ali bo kadarkoli prišla do nas. Imenuje se Circular in z imenom nežno razkriva namen. Spodbujanje čim daljše uporabe telefona preko preoblikovanja pojma lastništva. Namesto da bi telefon kupili, ga boste najeli, za kar bo skrbela aplikacija, in nato zbirali semena. Dlje ga boste uporabljali, več semen boste zbrali in nižja bo najemnina. Storitev je že na voljo v Nemčiji in Veliki Britaniji, drugi trgi bodo dodani postopoma, vključuje štiri modele telefonov znamke Nokia, medtem ko je naročnina nanje med 13 in 30 evrov. Ker je v ospredju želja po trajnosti, bo HMD Global, ko se uporabnik odloči menjati telefon, poskrbel, da bo ta obnovljen in vrnjen v aktivno uporabo oziroma ustrezno recikliran, ko bo prišel do konca življenjske dobe.

HMD Global je ravno tako predstavil nove naprave in me ponovno razočaral. Še vedno niso ugriznili v kislo jabolko premijskih naprav. Raje vztrajajo v manj zahtevnem segmentu naprav tja do srednjega zmogljivostnega in cenovnega razreda. V tega namreč sodi Nokia X30 5G. Na videz daje občutek lepo in robustno izdelanega telefona z ohišjem iz kombinacije okvirja iz aluminija in plastične ploskve, pri kateri so uporabili 54 odstotkov recikliranega materiala. Zaščitno steklo preko zaslona. Velika baterija, ki zagotavlja več dni delovanja in s tem manj ciklov praznjenja in polnjenja ter posledično večletno delovanje ob počasnejši izgubi kapacitete. Izboljšane fotografske zmogljivosti (predvsem nočnega načina). In na koncu še zaveza po najmanj triletnem zagotavljanju varnostnih popravkov, so spet usmerjeni v trajnost naprave, za katero so dejali, da bo stala 529 evrov. Nova sta še telefona Nokia G50 5G (319 evrov) in poceni C31 s 6,7-palčnim zaslonom in večdnevno baterijo (129 evrov), tablični računalnik T21 (239 evrov), prenosni zvočnik in ušesni čepki z aktivnim dušenjem hrupa EarBuds 2, za katere so dejali, da so popolni dodatek Nokie X30.

Manj plastične in bolj natančne ure

Ure Amazfit so mi že prišle pod roko, toda v preteklosti z njimi nisem bil najbolj zadovoljen. Poleg »plastične« narave ohišja me je običajno zmotil manj natančen satelitski sprejemnik (GPS). Letošnji seriji GTR 4 za obilnejša moška in vizualno modernejše GTS 4 za nežnejša ženska pa naj bi imeli krožno polarizirano anteno in posledično boljši sprejem radijskih signalov vseh komercialnih satelitskih sistemov. Poleg nadgradnje programske opreme in aplikacije je izboljšano tipalo za optično merjenje srčnega utripa, za katerega trdijo, da je natančno skoraj tako kot merilni trak. Kaj je res, bo seveda pokazal test, če bom uro imel možnost uporabljati dlje časa. Obe uri sta sicer še vedno dokaj lahki, lažji od nekaterih drugih, a vsaj meni moteč plastični videz ni več tako izrazit.

The post SEJEM IFA: Ekologijo in trajnost imajo naenkrat vsi na koncu jezika appeared first on Tehnozvezdje.

Prave Nokie seveda ni več, vendar je tudi »nova«, pod okriljem družbe HMD Global, ohranila sodelovanje z nemškim podjetjem Zeissom, specialistom na področju optike. Do konca lanskega leta, kar so v HMD Global razkrili šele nedavno, ko so priznali, da se je sodelovanje izteklo. Razloga sicer niso navedli, a verjetno gre za varčevalni ukrep, poleg tega pa gre ta proizvajalec s svojo osredotočenostjo vse bolj v nižji cenovni razred, kjer foto sposobnosti niso v ospredju. Tako je bil robustni telefon Nokia XR20 zadnji te znamke z napisom Zeiss in menda z objektivi fotoaparatov, h katerim je vsaj nekaj prispevali čislani nemški partner. Kaj točno, je seveda težko zares vedeti, še posebej pri telefonu, ki zaradi osredotočenosti na druge vidike (predvsem čim bolj vzdržljivo ohišje), na fotografskem področju nikakor ne izstopa. A tudi druge Nokie zadnjega obdobja niso, vključno z razvpito 9 Pureview, ki je bila ekstremno počasna in ji nikoli niso povsem »sestavili« algoritmov za pravilno izkoriščanje množice objektivov na zadnji strani.

Za nekdanje modele te znamke bi se dalo trditi, da je Zeiss dodal nekaj k fotografski ekspertizi ali strojni opremi, kar jih je konstantno povzdigovalo nad tekmece. Podobno za Huaweijevo šest let trajajoče partnerstvo s prav tako nemškim butičnim izdelovalcem fotoaparatov Leica. V tem obdobju so, še posebej v prvih treh letih, preden so vse skupaj zaustavili znani razlogi, so telefoni kitajskega podjetja izjemno napredovali v fotografskem smislu. K temu je seveda prispevalo marsikaj, nenazadnje tudi pridobitev mnogih inženirjev takrat že propadle Nokie, a tudi iz Leice so zagotovo dobili nekaj uporabnega znanja in nasvetov, če nič drugega, kako prilagoditi obdelavo fotografij »evropskemu« okusu. Kar bo verjetno zdaj prav s taisto Leico poskušal ponoviti še Xiaomi. Žal očitno njegove prve generacije telefonov, ki že prinaša delček tega sodelovanja, linije 12S, v Evropi ne bomo videli.

S Zeissom zdaj sodeluje znamka Vivo, katere paradni izdelek X80 Pro, s poudarkom prav na fotografiranju in snemanju videa, v kratkem pričakujemo na preizkus. Pri tej, ker nimamo predhodnih izkušenj, še nekoliko težje ocenjujemo, kaj prinaša partnerstvo. Pri sestrski znamki Oneplus smo lani videli, da švedski proizvajalcev fotoaparatov srednjega formata Hasselblad ni prispeval veliko, temveč je predvsem izvlekel lep kupček milijonov od koncerna BBK. Zdaj naj bi novi Oneplus 10T, enako kot srednje- in nizkocenovni modeli te znamke, celo prišel na trg brez napisa Hasselblad, kar je morda že priznanje, da vse skupaj ne daje želenih rezultatov.

Znamka Honor, ki se je »osamosvojila« izpod okrilja Huaweija, denimo nima sklenjenega nobenega tovrstnega partnerstva, in njen prvi mož Ming (George) Zhao je nedavno celo izjavil, da v tem ne vidi veliko smisla ter da je najpogosteje namen zgolj marketinške narave. Telefon Magic4 Pro je tudi brez dodatnih napisov fotografsko izvrsten, kar pa je zagotovo tudi zasluga Huaweijeve dediščine, ki še ostaja v podjetju.

Tudi Apple in Samsung ter nenazadnje Sony (čeprav slednji pri »pravih« fotoaparatih oz. objektivih sodeluje z Zeissom) že dolgo dokazujejo, da je mogoče biti v koraku z najbolj naprednimi tekmeci ali celo pred njimi tudi brez tovrstnih partnerjev iz drugih industrij. Nekaj slednji zagotovo pripomorejo, vendar se njihova pomembnost v vseh pogledih iz leta v leto zmanjšuje.

• 
  PRVIČ VIDENO KIA EV5: Niso računali nanj, a to ne pomeni, da ni dobrodošel
• 
  Nova družinska ponudba Telekoma Slovenije prinaša prihranke
• 
  BYD Atto 2: Da sta s Sealom iz istega hleva, še ne pomeni ničesar!
• 
  Urin ni ravno tema za pogovore. Ali pač?
• 
  Tesla Model Y Rear-Wheel Drive: Dobra ponudba, pogrešam pa nekaj malenkosti

The post Sodelovanja proizvajalcev telefonov s fotografskimi podjetji izgubljajo pomen appeared first on Tehnozvezdje.

Najtežje je ocenjevati poceni in temu primerno manj zmogljive telefone, kajti nudijo relativno malo in so polni kompromisov, toda po drugi strani, se zanje zlahka najdejo uporabniki. Primeren je za mlade kot prvi telefon, starejše, ki niso in ne bodo obvladali vseh funkcij sodobnih telefonov, in za vse v vmesnih starostnih dobah, če vas zanima naprava za komunikacije, medtem ko vam je za druge malo mar. Težko bi spregledali, četudi bi zamižali na oba očesa, da Nokia G11 v procesorskih in fotografskih zmogljivostih pač ne blesti! Toda. Na nekaj zaslepljeni od bleščečih luči tehnološkega razvoja pogosto pozabljamo. Za nekatere je telefon pravzaprav še vedno telefon in ne naprava, ki spreminja življenja!

Na kratko (in vsaj malce krotko)

Čeprav plastično ohišje v ničemer oblikovno ne izstopa, v oči bodejo kompaktne mere, zaradi katerih je nepričakovano obvladljiv. Ampak to ni glavna »moč« Nokie G11. V plus mu štejem stoično zanesljivost, življenjsko dobo baterije, ki zlahka doseže tri dni in nepričakovano robustno ohišje. Zanj sem dobil občutek, da bi preživel nekaj padcev in močnejših udarcev. Česar iz razumljivih razlogov nisem preizkusil.

Kompromisov, ki so jih morali sprejeti, da je cena prijazna do denarnice, je cel kup. Daleč, da bi procesor pokal od zmogljivosti, saj je precej »švoh«, pomnilnika je absolutno premalo in kakovost fotografi je na ravni, na katero smo že pred petimi leti gledali nekoliko postrani. Z drugimi besedami. Popolni predstavnik nizkocenovnega razreda. V nečem pa se kljub vsemu razlikuje od nekaterih približno enako dragih in zmogljivih tekmecev. Nokia zagotavlja dve glavni nadgradnji operacijskega sistema in najmanj tri leta varnostnih popravkov ob dejstvu, da je prečiščen uporabniški vmesnik eden bolj uporabnih in preglednih v karavani.

Zaslon v večini lastnosti ne blesti, sploh ločljivost je za moj okus prenizka, a vendarle so se odločili, da ima 90-herčno osveževanje. Ne vem, čemu? Morebitni lepši in gladek prikaz slike v igrah namreč izniči premalo zmogljiv procesor, tako da hitro osveževanje do izraza še najbolj pride med brskanjem po spletu.

Tehnični podatki:

Pretežno neizrazita oblika

Čeprav ohišje oblikovno prav v ničemer ne izstopa, mi je bila všeč groba površina zadnje plošče, kajti zaradi nje telefon ne drsi iz rok in prstni odtisi se na njej pretirano ne poznajo. Ozki robovi okoli zaslona, manjša izjema je debelejši spodnji rob (brada) in ne pretirano velik zaslon so jamstvo relativno udobne enoročne uporabe. Solidno odzivno tipalo je integrirano v veliko tipko za vklop, nad katero je še ravno tako primerno debela kombinirana tipka za prilagajanje jakosti zvoka.

Celovitost sprednje strani prekine le kamera v majhni zarezi oblike kapljice rose. Nekoč pogosta na telefonih vseh cenovnih razredov, zdaj najdete največkrat le še v cenejših modelih. Dokaj majhen sklop zadnjih kamer je zgoraj ob levem robu. Pretirano ne izstopa in kjer je, ne moti, ko telefon držite v panoramskem položaju.

Največ kompromisov pri strojni opremi

Ni običajno, da ima telefon nižjega cenovnega razreda zaslon z 90-herčnim osveževanjem. Toda naj vas ne zavede. Druge lastnosti niti približno niso tako »bleščeče«. Svetilnost je povprečna, dobro za uporabo v prostorih in niti približno tako dobo na prostem. Čitljivost v pogojih močnega sonca je namreč slaba. Nič kaj pretresljiva ni številčnost pik. Pogojno je sicer polna razločljivosti (720p) primerna, kajti po eni strani zaslon ni dovolj velik, da bi pomanjkanje pik motilo in po drugi, verjetno nima smisla vgraditi boljšega, če bi bila potem cena višja.

Čeprav med običajno uporabo telefon ne daje občutka, da bi bil izjemo počasen, pač je. Meritve zmogljivosti procesor večinoma uvrščajo na rep lestvic. Njegove pomanjkljivosti se pokažejo takoj, ko zapustite udobje preprostih aplikacij. Zaradi nizkih zmogljivosti se procesor skoraj nič ne greje, zato bolj ali manj ves čas med testom obremenitve deluje stabilno. Lepša plat medalje je še operacijski sistem Android, preoblečen v preprosti uporabniški vmesnik brez že nameščenih nepotrebnih aplikacij. Delno lahko tudi v tem poiščete razloge, zakaj se pri nezahtevnih nalogah Nokia G11 obnese relativno solidno.

Razumem, da sem imel v roki poceni telefon, a vendarle bil rad bi jasen. Ne glede na cenenost in neomenjenost nezahtevnim uporabnikom je 32 GB absolutno in 64 GB samo premalo. Večino pomnilnika vsaj pri manjši velikosti tako ali tako zasede sistem. Zvočnik je en sam in nič posebnega. Dobro, da se na zgornjem robu bohoti 3,5 mm priključek za slušalke.

Poleg osveževanja zaslona je druga svetla točka baterija. Pri za ta telefon običajni uporabi, komunikaciji in občasni, a ne prepogosti uporabi spletnih storitev, znajo med polnjenji preteči tudi trije dnevi. Ali drugače rečeno. Polniti ga boste samo dvakrat na teden.

Zaradi fotografij ne boste padli dol

Še najbolj se kompromisi vidni pri vgrajenih kamerah, vključno s sprednjo. Bližinska kamera zaradi slabega tipala in objektiva praktično ni uporabna, medtem ko sta glavna in selfi uporabni v dobrih svetlobnih razmerah in še to le pod pogojem, da ne uporabimo digitalne povečave.

Že tako ali tako je na fotografiji 13-milijonske glavne kamere malo podrobnosti, ki z uporabo povečave še dodatno zbledijo. Zmotilo me je še nekonsistentnost fotografiranja. Bodisi kamera ni pravilno izostrila ali pa so bile barve medle. Ravno tako ni najboljša funkcija visokega dinamičnega razpona. Ko pa fotografija uspe in so bili pogoji dobri, takrat so barve lepe, naravne in celo do nekje všečne.

Popolno nasprotje so fotografije v slabih svetlobnih razmerah in mraku, saj tudi, če se ne pojavijo težave z ostrenjem, potem je na njih veliko šuma in nejasnosti. V teh razmerah glavna in selfi kamera preprosto odpovesta. Podobno je z videom. Na voljo je sicer snemanje z visoko polno razločljivostjo (1080p) s samo 30 sličicami na sekundo. Še najbolj so me motile težava u ostrenjem in popolna odsotnost kakršne koli stabilizacije.

HVALIMO:

• Kompaktno in obvladljivo ohišje
• Dokaj vzdržljiva baterija
• Soliden zaslon z 90-herčnim osveževanjem

GRAJAMO:

• Slabe kamere
• Občasno počasen in neodziven
• Neizrazita oblika

The post Nokia G11: Navdušil bo predvsem nezahtevne uporabnike! appeared first on Tehnozvezdje.

Plastika je vsestranski in hkrati poceni material, zato kraljuje v napravah nizkega in nižjega srednjega cenovnega razreda. G10 in G20 sta v celosti plastična, medtem ko ima G50 okvir iz nerjavečega jekla. Toda ni vsa plastika enaka. Zdi se mi, da je hrbtna ploskev, čeprav pri vseh treh relativno lepo površinsko obdelana, pretirano tenka. Hkrati zaradi kombinacije obdelave in velike izbokline z objektivi, dokaj zlahka drsi po gladki površini, ko se »oglaša« vibracijski motor. Minimalistični severnjaški videz v kombinaciji z izbranimi barvami jim zato pretirano ne pritiče in telefoni oblikovno v ničemer ne izstopajo ali se vizualno odlikujejo. Po domače rečeno so dokaj dolgočasni. S tem in cenovnim razredom je ravno tako skladna kakovost izdelave, kateri bi težko dal oceno dobro. Da vse le ni tako slabo priča tovarniško nameščeno zaščitno steklo zaslona, ki je skupaj s plastičnim ohišjem jamstvo, da se nobeden od telefonov ne bo razbil ali razletel že ob nedolžnem padcu. Čeprav za tršega ne morem dati ravno roke v ogenj.

Na videz so si telefoni skoraj identični, če zanemarim, da je G50 nekoliko večji. Vsi imajo tipalo prstnega odtisa v tipki za vklop, ki je za moj okus ravno prav velika in odzivna. Kombinirana tipka za jakost zvoka tik nad njo je tanka in malce reže v prst. Enako velja za tipko na drugem boku, katere naloga je klic Googlovega digitalnega pomočnika. Drugi posebnosti ni, morda še to, da ostaja analogni (3,5 mm) priključek za slušalke.

Zasloni niso slabi, slaba je razločljivost

Zaslonska tehnologija je pričakovana za mobitel tega cenovnega razreda, kot tudi razločljivosti 720p. Z dobrimi vidnimi koti in všečnimi barvami primeren za branje pošte, brskanje po spletu ali preverjanje računov družbenih omrežij, toda manj za prikaz kakovostnih vsebin. Druga slabša plat, nekje je pač treba varčevati, da cena ostaja v primernih okvirjih, je odzivnost zaslona na dotik. Ni katastrofalna, kot je bilo včasih, toda še vedno vpliva na izkušnjo igranja iger. Prav tako solidna je svetilnost zaslona. O visokem dinamičnem razponu (HDR) seveda ne moremo govoriti in na prostem se občasno lahko pojavijo težave s čitljivostjo.

Zasloni treh telefonov niso enako svetli, čeprav bi kaj takšnega pričakoval pri modelih G10 in G20. Odstopanja so, a niso tolikšna, da bi naredila razliko. Glavna razlika je, da imata G10 in G20 16,6-centimetrska (6,52-palčni) in G50 17,3-centimetrskega (6,82-palčnega). 

Najbolj pereča je zmogljivost procesorja

Trije telefoni, trije različni procesorji. Od Mediatekovih Helio G25 in G35 do Snapdragona 480 v modelu G50, saj edini podpora omrežje pete generacije (5G). Nobeden ni pretirano zmogljiv. Pozna se v kakšni dodatni sekundi časa odpiranja aplikacij, v počasnosti delovanja več aplikacij sočasno (večopravilnosti), v počasnejši obdelavi fotografij v polni ločljivosti in v sposobnosti poganjanja igre. Ampak to je druga zgodba, saj nenazadnje od telefonov družine G nihče ne pričakuje, da se bodo dobro obnesli v vlogi igralne »konzole«. Če pa se že želite igrati, potem je smiselno prej zapreti vse odprte aplikacije. Nikar še ne izberite zahtevne igre, kajti pri teh je več možnosti, da sploh ne bodo delovale, a če že, potem bo izkušnja zaradi počasnosti motena.

Dobro je, da imajo vsi trije telefoni ležišče spominske kartice. Sploh G10, kajti njegovih 32 ali 64 GB velik pomnilnik je po vseh standardih premalo. Druga dva modela imata poleg 64 še različico za 128 GB, kar se mi zdi za higienski minimum. Ravno tako so si podobni v vmesnikih, ki jih nudijo. Spet izstopa G10, kajti pozabili so mu dati vmesnik NFC, ki je osnova uporabe telefona za mobilno plačevanje.

Področje, kjer je kompromisov manj, so baterije. O kakšnem pretirano hitrem ali celo brezžičnem polnjenju sicer ni sledu, a so vsaj baterije več kot solidnih kapacitet. 5050 oziroma 5000 mAh, kar pri srednje zahtevni uporabi zadošča tja do dva dneva. Morda še kakšnega več, odvisno od načina uporabe. Nato bo s priloženim napajalnikom trajalo približno 3 do 4 ure, da bo zopet polna.

Prečiščen uporabniški vmesnik

Všeč mi je okolje sistema Android 11, saj je čisto in v njem ni nepotrebnih in obenem največkrat še težko odstranljivih aplikacij. Z vidika uporabniškega vmesnika je mobitel veselje uporabljati, saj res ni nikakršne navlake, načičkanih ikon, zmedenih nastavitev in izbirnikov ter podobnih nepotrebnih sprememb. Tudi obljuba treh let nadgradenj se sliši dobro, čeprav je treba takoj povedati, da v to pade posodobitev na Android 12, ki ga nekateri telefoni že imajo oziroma z njim začenjajo svojo prodajno pot, tako v bistvu ostaneta le še izdaji 13 in 14, ki ju bo Google splovil konec letošnjega in naslednjega leta. Vseeno bolje kot še nedavno tega, in če bodo varnostni popravki prihajali še nekaj časa po tem, bo celoten izkupiček v redu.

Fotografski »jojme«

Čemu izdelovalci celo v najcenejše telefone tlačijo več slabših kamer, ko bi lahko bila ta boljša, če bi bila samo ena? G10 in G20 imata 2-milijonsko bližinsko kamero z ne ravno posebno kakovostnimi posnetki. Zlahka bi uporabil še kakšno bolj grdo oceno. Glavne kamere (13 ali 48-milijonske) so solidne, 5-milijonski širokokotni (G20 in G50) trpita za pomanjkanjem pik, medtem ko se 8-milijonska sprednja kamera ne obnese najbolje v slabših svetlobnih razmerah.

Razlike v sposobnostih glavnih kamer so zgovorne same po sebi. Na levi fotografiji (G10) bi ob dovolj veliki povečavi zaradi slabšega tipala hitro ugotovili, da podrobnosti ni veliko. Druga dva telefona se glede podrobnosti bolje obneseta. Sploh G50 s svetlejšimi fotografijami in višjim dinamičnim razponom. Barve so na vseh treh primerih za moj okus malo preveč rumene in ne najbolj naravne, a so hkrati očem všečne. V dobrih svetlobnih razmerah se Nokie fotografsko relativno solidno obnesejo. Kaj pa v slabih (nočnih) razmerah?

Na voljo je nočni način in ta se nepričakovano dobro obnese – vsaj dokler je motiv, kot v tem primeru, dobro osvetljen. Slabše je spet pri G10, kjer je opaziti manj podrobnosti in nekoliko več nejasnosti (rdeč zvonček na desni strani). Na fotografijah je ravno tako opaziti pretirano mehčanje. Pričakovano se najbolje obnese G50, toda tudi njegove zmogljivosti so relativno daleč od sposobnosti tozadevno najboljših.

Nokia G10 in G20 imata bližinsko kamero, kateri rezultati zaradi nizke ločljivosti niso uporabni. Barve so še kar primerne, a je nejasnost prevelika. Veliko bolje se obnese glavna kamera G50 z 2-kratno povečavo. Na fotografiji desno je veliko več podrobnosti in nasploh je veliko bolj uporabna.

G20 in G50 sta opremlja s širokokotno kamero, ki prav tako nima pretirano dobrega tipala. Temu primerni so rezultati. Opazno je pomanjkanje podrobnosti, manjša svetlobna občutljivost v primerjavi z glavno kamero (fotografija desno) in nekonsistentne barve.

HVALIMO:

• Zaveza dveh nadgradenj in tri leta zagotavljanja varnostnih popravkov
• Več kot solidna kapaciteta baterij
• Dostopne cene
• Podpora omrežja 5G (samo Nokia G50)

GRAJAMO:

• Odsotnost vmesnika NFC (samo Nokia G10)
• Neizrazit videz in ne najbolj kakovostno izdelave
• Zelo omejene zmogljivosti procesorjev
• Neizrazite fotografske sposobnosti

The post Nokia družina G: Kakšne kompromise moraš sprejeti, da je cena dostopnejša? (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Podjetje HMD Global letos bruha novosti, potem ko se je lani kar malo potuhnilo. Že pred meseci smo testirali klasičen model X20, ki je pustil mešane občutke, in tega so z določenimi spremembami »preoblekli« v bolj odpornega, trpežnega XR20. Res ima tako masiven oklep, da si je težko predstavljati, kaj bi bilo treba početi s tem telefonom, da bi se mu kaj resnega zgodilo. Seveda se lahko na robovih plastika opraska, a to bo verjetno tudi vse. Srednji del stranic je oblikovan tako, da navidezno »razkriva« notranji del ogrodja, kar pa je seveda zgolj dizajnerski trik. Spodaj sta, kot pri večini tovrstnih telefonov, luknjici za pripenjanje zanke, ki jo nekateri še vedno uporabljajo, da imajo telefon obešen okrog zapestja. Zraven je izhod za slušalke (3,5 mm), kar je konec l. 2021 podobno neobičajno, na zgornji strani pa je rdeča tipka, ki ji je mogoče nastaviti številko za klic v sili. Zanimive sta odprtini za mikrofona, saj sta večji kot običajno. A pod njima je še nekaj praznine do luknjice. Najbrž gre za kakšen način odvajanja vode stran. Telefon je uradno odporen po standardu IP68. Plastično hrbtišče ima hrapav vzorec, kar daje soliden oprijem. Stranske tipke so dokaj trde, nepričakovana je tista na levi, ki je namenjena priklicu navideznega pomočnika. Na Nokiah pač teče skoraj Googlov Android (HMD je verjetno še zadnji preostali relevanten proizvajalec v programu Android One).

Zaščita pred padci, udarci, potopi in ostalimi neprilikami ima pričakovano posledico, a sem se vseeno nadejal, da ne bo tako potencirana. XR20 je namreč enormen. V vse smeri presega mejo, čez katero sam ne bi šel, pa sem se z leti  navadil zelo velikih telefonov. Dolžine je za več kot 17 cm, širine več kot 8 cm in debeline čez 10 mm (torej cel cm). Masa z 248 g prav tako ni zanemarljiva. To je definitvno reč za uporabnike za velikimi dlanmi, ki so tudi pripravljeni zaradi odločenih zahtev, kadar so v naravi, na delovišču ali kjerkoli že, tudi doma na kavču potrpeti s telefonom, ki ga ne morejo vzeti iz ekstra debelega ovitka. Jasno je, da ovitek klasičnemu telefonu ne bi tako zelo dobre zaščite, a nekateri, izdelani prav z mislijo na odpornost v različnih okoliščinah, najbrž pridejo vsaj blizu. Priznam, da me tovrstni telefoni za svojo uporabo ne zanimajo, kot nimam česa početi s pickupom, vendar je jasno, da so uporabniki za robustne mobilnike, kot so tudi za kesone in zmožnost pripeljati se kamorkoli in delati kjerkoli.

Z izjemo podpore za omrežja 5G, ki jo zagotavlja procesor Snapdragon 480G, Nokia XR20 ni izstopajoče moderen mobilnik. Ta procesor, čeprav z nižjega dela zmogljivostne lestvice, je pravzaprav največje presenečenje. Mnogi telefoni s čipi višjih oznak (662, 690 in podobnimi) se niso zdeli nič bolj odzivni, morda še celo manj. Za vsakdanja opravila je skupaj s šestimi gigabajti pomnilnika ta strojna osnova povsem solidna. Ne podira hitrostnih rekordov in zagotovo se ne kvalificira za igričarsko, toda kakšnih frustracij tudi ne bo povzročala. Navsezadnje Nokia nima kakšne obilne androidne preobleke, zato se strahovi o morebitnem počasnem delovanju niso uresničili. Večina ostalih vidikov je manj spodbudnih. Zaslon z diagonalo 6,67 palcev in polno visoko ločljivostjo je sicer soliden, dovolj svetel (četudi ga samodejno nastavljanje želi držati na zelo nizkih vrednostih) in zmerno živahen, toda nad 500 evri dandanašnji srečujemo večinoma le še v vseh pogledih superiorne zaslone OLED. Zato v XR20 vgrajenega LCD-ja, četudi mu zaščitno steklo (ali plastika) ne jemlje svetlosti, barvitosti in vidnih kotov, kot se je pogosto dogajalo pri robustnih telefonih, ne morem opisovati s kakšnimi superlativi. Še bolj to velja za mono zvočnik. Dobro, da so dodali izhod za slušalke in da je bluetooth različice 5.1.

Ob pogledu na zadnjo stran bi lahko na hitro pomislili, da ima telefon štiri fotografske objektive, a sta v resnici dva. Preostala od štirih krogov, razpostavljenih v kvadrat, vsebujeta sveteče diode za osvetlitev. Poleg glavnega objektiva z 48-milijonskim tipalom je tako prisoten še ultraširokokotni s 13-milijonskim tipalom. Nič ne pogrešam dvomilijonskih makrov in globinskih tipal, ki jih pogosto srečujemo v telefonih tega cenovnega razreda, da se lahko marketinški materiali bahajo s štirimi kamerami, od katerih pa je običajno le ena vredna tega naziva. Tudi tu se je najbolj zanašati na osrednjo, ki lahko pri osnovni goriščnici in dobri svetlobi zajame tudi kaj dobrega. Za 600 evrov bi sicer pričakoval še kaj več, denimo podrobnejše detajle, boljše rezultate v slabi svetlobi in tudi video v razločljivosti 4K. Kako izpade snemanje v polni visoki razločljivosti, si lahko ogledaš v spodnjem posnetku. Tako slika kot njeno umirjanje, predvsem pa zajem zvoka so mogoče celo najboljši del foto-video izkušnje s tem telefonom. Širši pogled z drugim objektivom opazno zniža podrobnosti in prinese bistveno slabšo optiko na robovih, kar tudi ni nič neobičajnega. Aplikacija ponuja še dvakratni zum, ki je popolnoma digitalni, je pa lahko v določeni primerih (odvisno od motiva) nepričakovano spodoben, v drugih pa opazi precej močno ostrenje robov, kar je tudi standarden trik za umetno ustvarjanje ostrine, ki je kajpak ni.

Situacijo z avtonomijo bi lahko na kratko opisal: Velika baterija, tudi dvodnevno delovanje, počasno žično polnjenje (18W) in, kar nekoliko šokantno, precej hitro brezžično polnjenje (15W). Da robustni telefon sploh ponuja brezžično polnjenje je velika redkost, taka hitrost pa je še večje presenečenje. Čitalnik prstnih odtisov je v stranski tipki in zahteva dokaj natančno pozicioniranje prsta, imel sem  več neuspelih poskusov odklepanja kot pri Xiaomijih ali Sonyjih, ki uporabljajo slično rešitev.

Nekoč je kazalo, da se bo znova več znamk odločalo za čistejši videz Androida, toda prevlada Xiaomija in podobnih proizvajalcev ter težave majhnih od začetka epidemije naprej so vse skupaj znova nagnile na stran močnih, obsežnih preoblek. Nokie je zato z vidika uporabniškega vmesnika veselje uporabljati, saj res ni nikakršne navlake, načičkanih ikon, zmedenih nastavitev in izbirnikov ter podobnih nepotrebnih sprememb. Tudi obljuba treh let nadgradenj se sliši dobro, čeprav je treba takoj povedati, da v to pade posodobitev na Android 12, ki ga nekateri telefoni že imajo oz. z njim začenjajo svojo prodajno pot, tako v bistvu ostaneta le še izdaji 13 in 14, ki ju bo Google splovil prihodnje leto in l. 2023. Vseeno bolje kot še nedavno tega, in če bodo varnostni popravki prihajali še nekaj časa po tem, bo celoten izkupiček v redu.

Cena je tisto, kar Nokio XR20 drži nazaj. Priporočenih 600 evrov za različico s 6/128 GB pomnilnika je ne samo veliko, ampak zelo veliko glede na strojne lastnosti in tudi dejansko delovanje telefona v praksi. V današnjih razmerah bi takemu telefonu brez zaščitnega oklepa težko pripisal dobro razmerje med ceno in kvaliteto pri polovični ceni. Sam(a) si moraš odgovoriti, ali ti tovarniško izvedena zaščita pomeni več kot 300 evrov do- oz. preplačila ali precej dodatnih kompromisov v primerjavi s »klasiko«, vstavljeno v konkreten ovitek, kadar je potrebno.

HVALIMO:

• Ohišje ponuja res dobro zaščito, tudi dizajn je ličen
• Snapdragon 480G je presenetljivo spodoben procesor
• Podpora za 5G in obljuba posodobitev do Androida 14 dajeta dvo- do triletno življenjsko dobo
• Brezžično polnjenje s kar 15W

GRAJAMO:

• Velik in težak telefon
• Povprečen fotoaparat
• Snemanje videa zgolj v polni visoki razločljivosti
• Za precej nižjo ceno se zlahka dobi telefon z zaslonom OLED
• Zelo visoka cena glede na večino lastnosti (z izjemo zaščite ohišja in brezžičnega polnjenja)

The post Nokia XR20: Nova vladarica ogroženega kraljestva appeared first on Tehnozvezdje.

Omenjeni operater je naročnikom uporabo omrežja 5G za zdaj omogočil na območju Ljubljane, Maribora in Celja. Povezovanje s tehnologijo pete generacije je na voljo vsem uporabnikom z ustreznimi telefoni brez dodatne aktivacije in brezplačno. Kdor torej ima telefon s podporo za 5G, ima v nastavitvah vključeno povezovanje v ta omrežja in je na pravi lokaciji, bi se mu morala naprava samodejno priključiti in na zaslonu izpisati ustrezno kratico.

»Z novo tehnologijo gradimo brezžično ustreznico optiki, ki bo našim uporabnikom zagotavljala zanesljiv internet z gigabitnimi hitrostmi. S tem želimo še dodatno utrditi vodilno pozicijo internetnega ponudnika, saj prek našega omrežja preteče 46 odstotkov vsega mobilnega internetnega prometa v Sloveniji,« je v pripravljeni izjavi poudaril predsednik uprave A1 Slovenija in A1 Srbija Dejan Turk.

Pokritje prvih treh mest je po njegovih besedah zgolj začetek razvoja omrežja 5G. Z njim namreč nameravajo do konca prihodnjega leta pokril vsaj 60 odstotkov prebivalstva. Pri čemer lahko dodamo, da gre do tretjine dokaj hitro in tudi polovice ni tako težko doseči, potem pa nabiranje dodatnih odstotkov postane dokaj težavno.

V Ljubljani, Celju in Mariboru je mogoče podatke prenašati s hitrostmi do 1000/100 megabitov na sekundo. Taka hitrost bo uporabnikom na voljo vsaj do konca leta, kasneje bo morda treba za višjo, kot jo bo »vseboval« naročniški paket, doplačati. Kot rečeno, pa za samo povezovanje v 5G ni treba doplačati. Telemach sicer na tej tehnologiji za zdaj ne omejuje hitrosti, Telekom Slovenije pa ponuja največ 450/100 Mb/s. Pri peti generaciji je pomembna tudi hitrejša odzivnost omrežja (krajša zakasnitev), ki jo v A1 prav tako obljubljajo.

Dobavitelj opreme, potrebne za zagon omrežja, je pri A1 finsko podjetje Nokia. To je že tradicionalno glavni opremljevalec tega operaterja in nasploh skupine A1 Telekom Austria. Pred kratkim pa je podpisalo tudi pogodbo o prenovi jedrnega omrežja v Telemachu oz. mobilnih operaterjih skupine United. Tehnološki opremljevalec Telekoma Slovenije je že tradicionalno švedski Ericsson.

The post Zdaj še A1 z omrežjem 5G v treh mestih appeared first on Tehnozvezdje.

United Group je s podjetjem Nokia podpisala pogodbo za nadgradnje mobilnih omrežij, ki je del več kot 900 milijonov evrov vrednega petletnega načrta vlaganj v mobilna in fiksna omrežja v tej skupini. Ta zajema mobilne operaterje Telemach Slovenija, Telemach Hrvaška in Vivacom v Bolgariji. »Nadgradnja jedrnega omrežja bo omogočila tudi nadaljnjo uvedbo digitalnih storitev naslednje generacije v jugovzhodni Evropi, vključno z novimi izboljšanimi storitvami 5G za domače in poslovne uporabnike,« so zapisali v skupini United. Kot smo že večkrat pisali, pri omrežjih 5G že zdaleč ni dovolj zgolj radijski del (bazne postaje), za doseganje višjih hitrosti in nižjih dostopnih časov mora biti prilagojeno celotno omrežje.

V Telemachu pričakujejo, da bodo novosti, kot so mobilne gigabitne povezave, storitve z nizkimi zakasnitvami, razširjeni podatkovni paketi in fiksni dostop prek brezžičnih povezav, v naslednjih letih spodbujale digitalizacijo in konkurenčnost na slovenskem trgu.

»Nadgradnja sistemov jedrnega mobilnega omrežja bo zagotovila občutno izboljšanje delovanja mobilnega omrežja tako na obstoječih tehnologijah kot tudi na tehnologiji 5G. Načrtovane naložbe so zagotovilo za naše obstoječe in nove uporabnike, da lahko poleg najboljših storitev od nas tudi v prihodnje pričakujejo vrhunske izkušnje na področju naprednih tehnologij,« je v pripravljeni izjavi poudaril Predsednik poslovodstva Telemacha Adrian Ježina.

Direktor področja tehnologije v skupini United Group Željko Batistić pa je izpostavil izjemno hitro rast števila povezanih naprav in vse večje zahteve sodobnih uporabnikov. »Zato moramo zagotavljati zmogljiva brezžična omrežja, ki lahko hitro, varno in z nizkimi zakasnitvami prenesejo velike količine podatkov.«

Telemach je že doslej delno uporabljal Nokijino opremo v jedrnem omrežju, medtem ko je glavni dobavitelj za radijski del Huawei. Ježina je ob zagonu omrežja 5G v Ljubljani napovedal, da bodo za jedrno omrežje izbrali novega ponudnika. Zdaj je dodal: »Izboljšave bodo obenem zagotovile, da bodo tako Telemach Slovenije kot vsi ostali operaterji skupine United Group brez težav izpolnili vse zahteve glede omrežne varnosti v državah, kjer poslujejo.« Če bi namreč tudi za jedrno omrežje izbrali Huawei, bi lahko naleteli na težave, ker države tega ponudnika vse bolj posredno ali celo neposredno izrivajo iz sodelovanja pri gradnji omrežij pete generacije.

V Telemachu se bodo prvih nadgradenj v sodelovanju z Nokio lotili v letošnjem tretjem četrtletju, torej kmalu.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Telemach nadgrajuje jedrno omrežje za potrebe 5G appeared first on Tehnozvezdje.