Nokia družina G: Kakšne kompromise moraš sprejeti, da je cena dostopnejša? (#video)
Marjan Kodelja 11. januarja 2022 ob 06:36

Cenovno dostopni telefoni niso notorično zanič, počasni in neodzivni, toda še vedno v nekaterih lastnostih ne dosegajo standardov, ki bi zadovoljili širši krog uporabnikov. Za modele Nokia G10, G20 in G50 zato velja klasičen rek, »kolikor denarja boste dali, toliko muzike boste dobili«.

Plastika je vsestranski in hkrati poceni material, zato kraljuje v napravah nizkega in nižjega srednjega cenovnega razreda. G10 in G20 sta v celosti plastična, medtem ko ima G50 okvir iz nerjavečega jekla. Toda ni vsa plastika enaka. Zdi se mi, da je hrbtna ploskev, čeprav pri vseh treh relativno lepo površinsko obdelana, pretirano tenka. Hkrati zaradi kombinacije obdelave in velike izbokline z objektivi, dokaj zlahka drsi po gladki površini, ko se »oglaša« vibracijski motor. Minimalistični severnjaški videz v kombinaciji z izbranimi barvami jim zato pretirano ne pritiče in telefoni oblikovno v ničemer ne izstopajo ali se vizualno odlikujejo. Po domače rečeno so dokaj dolgočasni. S tem in cenovnim razredom je ravno tako skladna kakovost izdelave, kateri bi težko dal oceno dobro. Da vse le ni tako slabo priča tovarniško nameščeno zaščitno steklo zaslona, ki je skupaj s plastičnim ohišjem jamstvo, da se nobeden od telefonov ne bo razbil ali razletel že ob nedolžnem padcu. Čeprav za tršega ne morem dati ravno roke v ogenj.

Na videz so si telefoni skoraj identični, če zanemarim, da je G50 nekoliko večji. Vsi imajo tipalo prstnega odtisa v tipki za vklop, ki je za moj okus ravno prav velika in odzivna. Kombinirana tipka za jakost zvoka tik nad njo je tanka in malce reže v prst. Enako velja za tipko na drugem boku, katere naloga je klic Googlovega digitalnega pomočnika. Drugi posebnosti ni, morda še to, da ostaja analogni (3,5 mm) priključek za slušalke.

Zasloni niso slabi, slaba je razločljivost

Zaslonska tehnologija je pričakovana za mobitel tega cenovnega razreda, kot tudi razločljivosti 720p. Z dobrimi vidnimi koti in všečnimi barvami primeren za branje pošte, brskanje po spletu ali preverjanje računov družbenih omrežij, toda manj za prikaz kakovostnih vsebin. Druga slabša plat, nekje je pač treba varčevati, da cena ostaja v primernih okvirjih, je odzivnost zaslona na dotik. Ni katastrofalna, kot je bilo včasih, toda še vedno vpliva na izkušnjo igranja iger. Prav tako solidna je svetilnost zaslona. O visokem dinamičnem razponu (HDR) seveda ne moremo govoriti in na prostem se občasno lahko pojavijo težave s čitljivostjo.

Zasloni treh telefonov niso enako svetli, čeprav bi kaj takšnega pričakoval pri modelih G10 in G20. Odstopanja so, a niso tolikšna, da bi naredila razliko. Glavna razlika je, da imata G10 in G20 16,6-centimetrska (6,52-palčni) in G50 17,3-centimetrskega (6,82-palčnega). 

Najbolj pereča je zmogljivost procesorja

Trije telefoni, trije različni procesorji. Od Mediatekovih Helio G25 in G35 do Snapdragona 480 v modelu G50, saj edini podpora omrežje pete generacije (5G). Nobeden ni pretirano zmogljiv. Pozna se v kakšni dodatni sekundi časa odpiranja aplikacij, v počasnosti delovanja več aplikacij sočasno (večopravilnosti), v počasnejši obdelavi fotografij v polni ločljivosti in v sposobnosti poganjanja igre. Ampak to je druga zgodba, saj nenazadnje od telefonov družine G nihče ne pričakuje, da se bodo dobro obnesli v vlogi igralne »konzole«. Če pa se že želite igrati, potem je smiselno prej zapreti vse odprte aplikacije. Nikar še ne izberite zahtevne igre, kajti pri teh je več možnosti, da sploh ne bodo delovale, a če že, potem bo izkušnja zaradi počasnosti motena.

Dobro je, da imajo vsi trije telefoni ležišče spominske kartice. Sploh G10, kajti njegovih 32 ali 64 GB velik pomnilnik je po vseh standardih premalo. Druga dva modela imata poleg 64 še različico za 128 GB, kar se mi zdi za higienski minimum. Ravno tako so si podobni v vmesnikih, ki jih nudijo. Spet izstopa G10, kajti pozabili so mu dati vmesnik NFC, ki je osnova uporabe telefona za mobilno plačevanje.

Področje, kjer je kompromisov manj, so baterije. O kakšnem pretirano hitrem ali celo brezžičnem polnjenju sicer ni sledu, a so vsaj baterije več kot solidnih kapacitet. 5050 oziroma 5000 mAh, kar pri srednje zahtevni uporabi zadošča tja do dva dneva. Morda še kakšnega več, odvisno od načina uporabe. Nato bo s priloženim napajalnikom trajalo približno 3 do 4 ure, da bo zopet polna.

Prečiščen uporabniški vmesnik

Všeč mi je okolje sistema Android 11, saj je čisto in v njem ni nepotrebnih in obenem največkrat še težko odstranljivih aplikacij. Z vidika uporabniškega vmesnika je mobitel veselje uporabljati, saj res ni nikakršne navlake, načičkanih ikon, zmedenih nastavitev in izbirnikov ter podobnih nepotrebnih sprememb. Tudi obljuba treh let nadgradenj se sliši dobro, čeprav je treba takoj povedati, da v to pade posodobitev na Android 12, ki ga nekateri telefoni že imajo oziroma z njim začenjajo svojo prodajno pot, tako v bistvu ostaneta le še izdaji 13 in 14, ki ju bo Google splovil konec letošnjega in naslednjega leta. Vseeno bolje kot še nedavno tega, in če bodo varnostni popravki prihajali še nekaj časa po tem, bo celoten izkupiček v redu.

Fotografski »jojme«

Čemu izdelovalci celo v najcenejše telefone tlačijo več slabših kamer, ko bi lahko bila ta boljša, če bi bila samo ena? G10 in G20 imata 2-milijonsko bližinsko kamero z ne ravno posebno kakovostnimi posnetki. Zlahka bi uporabil še kakšno bolj grdo oceno. Glavne kamere (13 ali 48-milijonske) so solidne, 5-milijonski širokokotni (G20 in G50) trpita za pomanjkanjem pik, medtem ko se 8-milijonska sprednja kamera ne obnese najbolje v slabših svetlobnih razmerah.

Razlike v sposobnostih glavnih kamer so zgovorne same po sebi. Na levi fotografiji (G10) bi ob dovolj veliki povečavi zaradi slabšega tipala hitro ugotovili, da podrobnosti ni veliko. Druga dva telefona se glede podrobnosti bolje obneseta. Sploh G50 s svetlejšimi fotografijami in višjim dinamičnim razponom. Barve so na vseh treh primerih za moj okus malo preveč rumene in ne najbolj naravne, a so hkrati očem všečne. V dobrih svetlobnih razmerah se Nokie fotografsko relativno solidno obnesejo. Kaj pa v slabih (nočnih) razmerah?

Na voljo je nočni način in ta se nepričakovano dobro obnese – vsaj dokler je motiv, kot v tem primeru, dobro osvetljen. Slabše je spet pri G10, kjer je opaziti manj podrobnosti in nekoliko več nejasnosti (rdeč zvonček na desni strani). Na fotografijah je ravno tako opaziti pretirano mehčanje. Pričakovano se najbolje obnese G50, toda tudi njegove zmogljivosti so relativno daleč od sposobnosti tozadevno najboljših.

Nokia G10 in G20 imata bližinsko kamero, kateri rezultati zaradi nizke ločljivosti niso uporabni. Barve so še kar primerne, a je nejasnost prevelika. Veliko bolje se obnese glavna kamera G50 z 2-kratno povečavo. Na fotografiji desno je veliko več podrobnosti in nasploh je veliko bolj uporabna.

G20 in G50 sta opremlja s širokokotno kamero, ki prav tako nima pretirano dobrega tipala. Temu primerni so rezultati. Opazno je pomanjkanje podrobnosti, manjša svetlobna občutljivost v primerjavi z glavno kamero (fotografija desno) in nekonsistentne barve.

HVALIMO:
  • Zaveza dveh nadgradenj in tri leta zagotavljanja varnostnih popravkov
  • Več kot solidna kapaciteta baterij
  • Dostopne cene
  • Podpora omrežja 5G (samo Nokia G50)
GRAJAMO:
  • Odsotnost vmesnika NFC (samo Nokia G10)
  • Neizrazit videz in ne najbolj kakovostno izdelave
  • Zelo omejene zmogljivosti procesorjev
  • Neizrazite fotografske sposobnosti
Nokia G50
  • OBLIKA IN IZDELAVA
  • ZASLON
  • FOTOAPARAT
  • DELOVANJE
  • PROGRAMSKA OPREMA IN DODATNE FUNKCIONALNOSTI
  • RAZMERJE MED CENO IN KAKOVOSTJO
2.9

Naj kupim?

Cenovno ugodni telefoni s podporo za omrežje 5G so polni kompromisov, saj mora proizvajalec nekje privarčevati, da lahko vgradi dražje komponente s podporo nove mobilne tehnologije. Nokia G50 ni izjema, saj je zaradi tega na podhranjena predvsem v procesorju in zaslonu. Primerna je, če se ne želite odpovedati tehnologiji 5G, vam je bolj malo mar za splošne zmogljivosti, saj boste napravo večinoma uporabljali za komunikacijo in niste zanjo pripravljeni odšteti preveč.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja