Motorola Defy: V drugo bolje, a še daleč od popolnosti
Marjan Kodelja 30. avgusta 2021 ob 08:04

Pred desetimi leti se je Motorola prvič spustila na trg robustnih pametnih telefonov. Tokrat sem pod prste dobil njihov drugi poskus in žal moram reči, da čeprav je naprava izredno dobro zaščitena, bodo nekatere potencialne uporabnike razočarale njene zmogljivosti.

Za Defy velja, da ima dve ohišji. Prvo notranjost ščiti proti vodi in prahu po standardu IP68 (1,5 metra do 35 minut tudi v slani vodi, s priporočilom čimprejšnjega spiranja), medtem ko drugo plastično in vzdržljivo pred padci po vojaškem standardu MIL-SPEC 810H – visoka verjetnost preživetja padca na beton z višine 1,8 m. Vzdržljivost naprave je s tem na ravni podobnih izpod rok Cata ali Crosscalla, s katerimi nagovarjajo iste uporabnike. Od fizičnih delavcev, ki jim zmogljivosti ravno veliko ne pomenijo, do ljubiteljev pustolovščin na prostem, pri katerih opazka o zmogljivostih in še posebej fotografskih sposobnostih ne velja več! Žal se namreč vsakič ponovno pokaže, da telefoni z manj oziroma srednje zmogljivimi procesorji zaostajajo v kakovosti fotografij. Defy ni nikakršna izjema.

(Skoraj) nič mu ne pride do živega

Vsestranska odpornost krona dokaj širok temperaturni obseg delovanja, med -30 do 75 stopinj C (do 35 minut na skrajnih koncih). Z obzirom, da večine telefonom ni priporočljivo uporabljati v temperaturah izpod tališča oziroma se takrat drastično zmanjša življenjska doba baterije, možnost uporabe pri nižjih temperaturah za marsikoga ni popolnoma brezpredmetna. Vemo tudi, kako občutljivi so sodobni pametni telefoni, sploh tisti z ohišji iz stekla. Starejši in mladi so ravno tako potencialni uporabniki, kajti naprave radi po nesreči spustijo iz rok. Zunanje ohišje je iz trde plastike, iz katere so držaji izvijačev in drugih ročnih orodji. Material, ki ga je sicer mogoče opraskati, toda zelo težko uničiti. Groba tekstura hrbtišča daje dober oprijem, medtem ko je zaslon zaščiten z najboljšim utrjenim steklom ta hip, Gorilla Glass Victus. Ker se z njim radi hvalijo najdražji telefoni, je prav, da ga omenim.

Motorolo Defy je sicer izdelal britanski specialist za robustne telefone, podjetje Bullitt, ki je zaslužno tudi za telefone Cat in Land Rover, medtem ko je Motorola dala blagovno znamko, elektroniko iz enega svojih obstoječih modelov in sistem z uporabniškim vmesnikom.

Telefon je velik (169.8 x 78.2 x 10.9 mm) in težak (232 g), zato je na zgornji meji obvladljivosti. Rahlo gumijasto hrbtišče s poševnimi rebri nudi odličen oprijem, pri čemer lonček vsaj do nekje primaknejo lepo oblikovani boki. O visoki ergonomiji uporabe z eno roko pa lahko kar pozabite. Ohišje ima še eno zanimivost. Ni simetrično, kajti levi spodnji vogal (gledano na zaslon) ni lepo zaobljen, temveč pravokoten. Tam je odprtina za namestitev vrvice. Sredinski fotografski sklop je obdan z dvignjenim robom, katerega naloga je varovati objektive v primeru padca, a je hkrati manjša oblikovalska podrobnost, ki Defy loči od drugih vzdržljivih modelov.

Medtem ko je hrbtišče posebno in sodobno, je telefon spredaj relikt preteklosti. Robovi okoli zaslona so debelejši, še posebej je to izrazito v primeru brade (spodnjega roba), kar ravno tako poslabša ergonomijo uporabe. Približno enako zaradi vzdržljivosti in doseganja nižje cene. Škoda, da širših robov niso izkoristili za vgradnjo stereo zvočnikov in sijalke LED za opozarjanje na prejeta obvestila. Še manj razumljivo je, zakaj je objektiv sprednje kamere v zaslonski zarezi, ko bi lahko bil na zgornjem robu brez »uničevanja« površine zaslona.

Bočni gumbi in odprtine ne odstopajo kaj dosti od tistega, kar je normalno za telefon nižjega srednjega zmogljivostnega razreda. Poleg tipke za vklop z rebrastim vzorcem za lažji oprijem sta na desnem boku še kombinirana tipka za jakost zvoka in tipka, katere namen lahko določite sami. Uporabna je za storitve pritisni in govori, klica v sili ali zgolj za proženje fotoaparata. Ker so vse tipke na eni strani, je na levem boku le reža s pladnjem za dve kartici SIM ali eno in pomnilniško kartico mikro SD. Defy ima zgoraj priključek za slušalke (3,5 mm) in zraven odprtino za drugi mikrofon, ki pomaga odpravljati hrup. Na spodnjem robu je, kot je bolj kot ne običaj, priključek USB-C, drugi mikrofon in še reže edinega zvočnika. Če zanemarim gornji zvočnik za klice. Mesto kapacitivnega tipala je še ena relikvija starih časov. Na hrbtu tik pod objektivi kamer, kar zaradi možnosti prijemanja le teh z mastnimi prsti, ni najboljše.

Zmogljivostno ne nudi ničesar pretresljivega

Sistem na čipu Snapdragon 662 (11 nm), 4-GB delovnega pomnilnika, 64 GB velika shramba, Buletooth 5.1, Wi-Fi 5 in NFC sicer nudijo solidne zmogljivosti, ki zadostijo zahteve nekaterih, toda v srednjem razredu je mogoče najti močnejše naprave. Od vsega še najbolj izstopa baterija kapacitete 5000 mAh s podporo hitremu polnjenju moči 20 W. Dva dneva srednje zahtevne uporabe nista nemogoča.

Ko že meniš, da te nič ne more presenetiti, se zapičiš v zaslon. 16,5-centimetrskih (6,5-palčni) zaslon IPS je glede na velikost prenizke razločljivosti 720p in tudi hitrost osveževanja 60 Hz ni pretirano impresivna. Takisto svetilnost, ki jo lahko na prostem pod močnim soncem ocenim kot pogojno uporabno, medtem ko barvna natančnost prav tako ni najboljša. Poleg treh nastavitev, ki so si roko na srce dokaj podobne, ni možnosti prilagajanja barvne temperature, s katero bi lahko popravili barve, da bi bile naravnejše.

Ne razumem, da odkar so pametni telefoni stopili na sceno, nihče ni naredil vzdržljivega, ki bi bil v zmogljivostih enak premijskim modelom?

Vsaj dokler ne boste želeli nemogočega, igranja zahtevnih mobilnih iger, vse dotlej bo procesor solidno opravil z večino. S štirimi zmogljivimi jedri (2 GHz) in ravno toliko manj zmogljivimi (1,8 GHz) ter grafika Adreno 610 nisem imel večjih težav pri predvajanju videa, brskanja po spletu, branja pošte in podobno zahtevnih opravilih. Toda slabše se odreže med fotografiranjem v nočnem načinu in v razločljivosti videa. Res škoda, da zvočnika nista dva, zaradi tega telefon ne bi smel biti veliko dražji, kajti en sam se bolj slabo obnese. Tako v jakosti kot v kakovosti zvoka. Še sreča, da je telefon velik, saj redko kdaj s prstom prekrijete reže na spodnjem robu, ki kajpada dodatno zaduši zvok.

Strojni del naprave zaokrožuje sistem Android 10, ki prav tako ni več najboljše, kar je mogoče. Uporabniški vmesnik je všečen ter nudi pregledno in hitro okolje brez že nameščenih nepotrebnih aplikacij. Bi pa bilo mnogo boljše, če bi telefon imel sistem Andorid 11, kajti kmalu bo na voljo že različica 12.

Dnevne še kar, nočne za nikamor

Da ima glavna kamera 48 milijonsko tipalo, je nekaj bolj kot ne običajnega za sodoben telefon srednjega razreda, toda da sta zraven še dve kameri z 2-milijonskim tipalom, bližinska in kamera za merjenje globine, nima nikakršnega smisla. Ločljivost je prenizka za uporabne fotografije, medtem ko učinek zatemnjenega ozadja ravno tako dobro poustvari procesor brez potrebe po dodatnih podatkih. Dodatni dve kameri sta zadaj le zato, da lahko rečejo, »ta telefon ima kar tri«. Čeprav so večinoma neuporabne. Poleg omenjenih je na spredaj še 8-milijonska kamera, katere zmogljivost nekako sodi v povprečje razreda.  

Glavna kamera privzeto združuje po štiri pike v eno in privzeto hrani 12-milijonske fotografije, s čimer je dosežena večja svetlobna občutljivost. Toda še vedno je to relativno majhno in se ne more meriti z najboljšimi fotografskimi tipali enake ločljivosti. Kot vedno je mogoče fotografirati v polni ločljivosti, čeprav fotografije niso toliko boljše, da bi se splačalo. Pa še datoteke so večje in hitro napolnijo relativno majhen polnilnik. Navkljub temu so fotografije v dobrih svetlobnih razmerah jasne, z dovolj podrobnosti in brez pretirano opaznega popačenja. Barve so naravne oziroma podobne barvam, ki jih vidite s prostim očesom, soliden je tudi dinamični razpon.

Žal ne morem ničesar dobrega reči za uspešnost glavne kamere v nočnih razmerah. Fotografije so sicer svetle, toda zamazane, brez podrobnosti, neizrazitih barv in z veliko šuma. Ne vem nobenega razloga, čemu ji ne bi takoj izbrisal.

Podobno rečem za bližinsko kamero. V primerjavi s fotografijami glavne kamere so barve izprane, podrobnosti pa je zaradi nizke ločljivosti manj. V tem je glavna težava. Zakaj bi sploh karkoli posnel s to kamero, če veliko lažje boljše bližinsko fotografijo naredim v dobrih svetlobnih razmerah z glavno.

Glede na zapisano video ne more dosti izstopati. Glavna kamera snema v polni visoki razločljivosti (1080p) s 30 sličicami na sekundo. Slabost tega je vidna, ko telefon med snemanjem hitro premaknemo ali ko snemamo hitre prizore, kajti takrat premikanje ni gladko. Drugače kamera solidno hitro ostri, dinamični razpon ni slab in barve so dokaj naravne. Kot pri fotografiranju tudi v primeru videa ni opaziti težnje po pretiranem nasičenju barv. Zvoka v gornjem primeru ni, kajti je na meji povprečnosti kljub dvema mikrofonoma.

HVALIMO:
  • Odpornost na vodo, prah in padce
  • Temperaturni razpon
  • Zanimiv videz kljub vzdržljivi zasnovi
  • Bočna tipka, ki ji je mogoče določiti namen
  • Dolga življenjska doba baterije
  • Še vedno dokaj soliden sistem na čipu Snapdragon 662
  • Dokaj dobra 48-milijonska glavna kamera
GRAJAMO:
  • Zaslon prenizke ločljivosti, s svetilnostjo in natančnostjo barv ne navduši
  • Še vedno le operacijski sistem Android 10
  • Ne posebno dober en sam zvočnik
  • Ni širokokotne kamere, bližinska kamera ima prenizko ločljivosti in slab nočni način
Motorola Defy
  • OBLIKA IN IZDELAVA
  • ZASLON
  • FOTOAPARAT
  • DELOVANJE
  • PROGRAMSKA OPREMA IN DODATNE FUNKCIONALNOSTI
  • RAZMERJE MED CENO IN KAKOVOSTJO
3.2

Naj kupim?

Priporočena cena 329 evrov na prvi pogled ni veliko, toda za tak denar je mogoče na trgu dobiti zmogljivejši in tehnološko sodobnejši telefon. Ni pa ta vzdržljiv kot Defy, kar je prav tako treba povedati. To pove (skoraj) vse. Namenjen je vsem, katerim skorajšnja neuničljivost pretehta nad vsem drugim. Škoda le, da fotografski del ni nekoliko boljši, kajti to bi močno razširilo krog morebitnih uporabnikov.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja