Večina ljudi nima ne znanj ne sposobnosti, da bi na podlagi strokovnih, alternativnih in ne vem kakšnih še nasvetov jasno in nedvoumno ugotovili, kaj je narobe in kaj zanje najbolje. Hipohonder bo v vsaki manjši težavici prepričan, da je zbolel za rakom, medtem ko bo nekdo drug spregledal znake resnih obolenj. Kot še na marsikaj drugega je tudi na to vplivala pandemija. Zdravstvene ustanove in državni organi na spletu objavljajo podatke o bolezni, o simptomih in spodbujajo ljudi, da poskušajo brez obiska zdravnika ugotoviti, kdaj je zanje in za druge bolje, če ostanejo doma. Ker je varneje za vse in ker zaradi številčnosti bolnikov takšnega navala vprašanj zdravstveni sistem ne bi prenesel.

Medtem ko do neke ravni spodbujamo samostojno iskanje odgovora na vprašanje, ali smo oboleli za korono in smo hvaležni »dr. Googlu«, na drugi strani poteka omejevanje škodljivega vpliva lažnih novic in teorij zarote. Čeprav ne več tako glasno, kot pred letom, nekateri še vedno krivijo omrežja 5G, širijo neumnosti o cepljenju in predlagajo domače zvarke kot zdravilo v primeru okužbe. Facebook je kot po čudežu postal dlakocepski, ko gre za širjenje takšnih vsebin, vendar sem skoraj sto odstotno prepričan, da se bo vrnil k ustaljeni praksi, ko se bo pandemija končala. Kot se je že vsaka, se enkrat bo tudi ta! Tako pač je in bo vedno. Nasvidenje do naslednje v upanju, da smo v tej razvili orodja in metode, ki nam bodo med prihodnjo v pomoč.

Spletna iskanja niso sama sebi namen, uporabna so še za kaj bolj obsežnega. Verjetno veste, da znanstveniki na podlagi številčnosti virusa v odpadnih vodah ocenjujejo njegovo razširjenost v populaciji. Pridobljene podatke primerjajo z uradnim številom okužb in napovedujejo upadanje ali rast. Vendar je ta metoda geografsko in še kako drugače omejena. Spletno iskanje ni. Lani je bilo v Sloveniji na prvem mestu med iskanim »koronavirus« in zelo bom presenečen, če ne bo tako tudi letos. Grafikon storitve trend iskanja je že laiku jasen, kaj šele strokovnim ekipam, ki jim Google nudi podrobnejši vpogled v podatke o iskanjih in znajo v analizi upoštevati še druge z raziskavo povezane pojme. Iščejo namreč orodja, s katerimi bo mogoče izbruhe pravočasno napovedati.

Da so jih našli, je prepričana ekipa univerzitetnega kolidža v Londonu (UCL). Na podlagi analize iskanj uporabnikov, natančneje iskanj »izguba vonja« in »kožni izpuščaj« (oboje je povezano z boleznijo vovid-19), naj bi vrhunce okužb napovedali 17 dni vnaprej. V članku, objavljenem v reviji Nature Digital Medicine, so se navezali na starejše raziskave o povezavah med spletnim iskanjem in sezonsko gripo. Vodja skupine doktor Vasileios Lampos je celo prepričan, da njihova »orodja« dajo enake rezultate povsod, ne glede na družbeno ekonomske, kulturne in klimatske razlike med državami. Vzorec iskanja, na podlagi katerega sklepajo na potek epidemije, naj bi bil namreč povsod enak.

Lani septembra je Google zgolj ameriškim raziskovalcem ponudil zbirko 400 iskalnih trendov, da bi raziskovali povezave med iskanjem podatkov o simptomih in širjenja virusa. V njej so tudi iskanja povezana z raznolikimi tegobami, kot sta stres in sladkorna bolezen, zato v tehnološkem podjetju menijo, da so primerni za raziskavo učnikov pandemije na zdravje ljudi. Spletno iskanje odgovorov na zdravstvene tegobe je še vedno tvegano, saj se ne moremo izogniti napačnim in lažnim informacijam. Vendar je koristno, če lahko na njegovi podlagi omejimo hitro širjenje virusov. Kot kaže bo dr. Google vsaj za nekaj koristen.

The post Bo vsaj nekaj koristi od dr. Googla? appeared first on Tehnozvezdje.

Samsungovi predstavniki so po poročanju Bloomberga delničarje opozorili na »resno neravnotežje« v polprevodniški industriji, ki bo imelo posledice na poslovanje. V prevodu to pomeni, da preprosto ni mogoče dobiti takih količin procesorjev in drugih čipov, kot bi jih podjetja rada. Samsung je sicer me večjimi proizvajalci procesorjev, vendar za ta namen nima svoji tovarn, temveč najema zunanje izvajalce, kot je tajvanski TSMC. Teh izdelovalcev pa je malo in imajo zaradi pandemije že mesece težave, ne obratujejo pri polnih kapacitetah in zdaj so jim težave začele povzročati še vremenske razmere, kot je suša na Tajvanu.

V Samsungu razmišljajo, da bi letos izpustili telefone Galaxy Note oz. jih prestavili na prihodnje leto, je med drugim povedal eden od dveh izvršnih direktorjev podjetja Koh Dong-jin (ko je bil nekaj časa direktor oddelka za mobilne naprave smo pa poznali pod okrajšavo DJ Koh). Dodal je sicer, da gre za poenostavitev ponudbe. Toda primanjkljaj pri ključni sestavini zagotovo olajša odločanje, kajti za serijo Note smo že lani slišali veliko govoric, da se poslavlja zaradi Samsungovega osredotočanja na naprave s prepogljivimi zasloni (Fold in Flip), ki jih v podjetju vidijo kot prihodnost, vsaj v zgornjem cenovnem razredu. Glede na majhne razlike med telefoni Galaxy S in Galaxy Note v zadnjih letih tudi ne bi bilo nič presenetljivega, če bi se slednji poslovili. Letos so že dodali podporo za pisalo S Pen modelu Galaxy S21 Ultra, resda je implementacija slabša kot pri modelih Note, a zagotovo bo »pravo« pridobil Galaxy Z Fold3, ki ga brez dodatnih zapletov lahko pričakujemo avgusta.

Kriza s procesorji že zelo vpliva za grafične kartice, ki jih je (ob vnovični maniji z rudarjenjem kriptovalut) skoraj nemogoče dobiti ali pa so nekajkrat dražje od priporočenih cen. Prav tako imajo težave proizvajalci prenosnikov, še posebej tistih s procesorji AMD, z Intelovimi je nekoliko bolje, saj ima ta korporacija lastne proizvodne kapacitete za procesorje, s precejšnjimi izzivi pa se sooča tudi avtomobilska industrija, saj nekaj generacij starejši in manj dobičkonosni čipi zanjo ta čas niso prioriteta ob določanju, kaj se v tovarnah splača proizvajati.

The post Procesorski primanjkljaj bi lahko odnesel telefone Galaxy Note appeared first on Tehnozvezdje.

Še nikdar nisem toliko časa na dan preživel pred zaslonom, saj ni dogodkov, ni izobraževanj, kaj vraga, še pogovorov ob kavi ni več. Niti sejmi, ki sva jih z Matjažem vsako leto nestrpno pričakovala, saj so nama omogočili videti in prijeti naprave ter se pogovoriti z ljudmi, niso več, kot so bili. Septembrska IFA je bila okrnjena, medtem ko se je CES prelevil v polno digitalno obliko. Nič čudnega, da že cel teden skačem iz ene v drugo spletno predstavitev novih izdelkov. Še nikdar moj urnik ni bil tako poln, in kot kaže, bo tako vsaj še en teden. Ampak nisem samo jaz obseden z zaslonom. Vsi smo, še posebej zaposleni na čakanju. Si predstavljam, kako je v nekaterih družinah. Vsak pred svojim zaslonom in svojim omrežjem prijateljev, medtem ko se ne zmeni za osebe, ki so fizično poleg. Ne vem, ali se je tudi vam, vendar meni se je že pripetilo, da sem govoril in nato ugotovil, da me oseba, ki so ji bile besede namenjene, sploh ni poslušala, saj je ves čas »drsala«, da ne uporabim bolj vulgarne besede, po zaslonu telefona. Bil sem žrtev »phubinga«, čeprav se nisem zavedel, da se obnašanju tako reče. Zdaj se sprašujem, ali gre za posledico zaprtja družbe in bo enkrat izzvenelo ali bo postal del našega socialnega diskurza.

Da spregledate bližnjega zaradi osredotočenosti na telefon, običajno niti ne dojamete.

Zasloni nas silijo v večopravilnost, vendar ji nismo vsi kos. Niti ne boljše polovice, za katere smo nekoč ponosno dejali, da lahko hkrati delajo sto in eno stvar. Več raziskav med letoma 2012 in 2018 je namreč pokazalo, da se različno obnašamo do ljudi v bližini, če imamo na dosegu roke telefon, kot če ga nimamo. Sodelujoče so razdelili v dve skupini in opazovali, kaj se bo zgodilo. Tisti brez so se posvečali bližnjim, se z njimi spuščali v pogovore, po domače povedano, namenili so jim neprimerno več pozornosti kot sodelujoči s telefoni. Ti so jim namreč nudili širše okolje za družbene odnose, zato so osebam v neposredni bližini namenili ustrezno manj pozornosti. V podobni raziskavi so poskušali ugotoviti vpliv kakovosti preživljanja prostega časa z otroki. Del staršev je imel telefone, medtem ko jih del ni imel. Ugotovitve so bile podobne, vendar z eno razliko. Nekateri starši so telefon uporabljali za iskanje odgovorov na vprašanja otrok in ne zato, da bi ubežali njihovi bližini, kar lahko štejemo za pozitiven primer uporabe. Res pa je in to ostaja težava, da se lahko možgani primarno osredotočijo le na eno stvar naenkrat, zato lahko zaradi ukvarjanja s telefonom povzročimo jezo, ker preprosto ne slišimo bližnjih. Kaj to pomeni za odnose z ljudmi, s katerimi sili razmer preživljamo ves časa, kot nekoč, ko smo več časa preživeli na delu in v šolo? Ali tvegamo poslabšanje odnosov zaradi nagnjenosti k navideznim povezavam? Odgovor bo moral najti vsak sam, vendar se mi ne zdi slabo, da si pogosto vzamemo odmor od »zaslonov«. Zavestno naprave zaklenemo in jih uro, dve ali cel dan, ne uporabimo.

Bolj ali manj se nagibam k prepričanju, da bo pandemija v marsičem spremenila najmanj poslovni del mojega in verjetno tudi vašega življenja. Zasebno bom še vedno potoval v tujino, a manj na predstavitve novih izdelkov, saj so izdelovalci ugotovili, da je preprosteje in predvsem ceneje predstavitev organizirati preko spleta. Upam, da bodo vsaj sejmi preživeli, kajti navidezni prikaz in pogovor preko Zooma ali Teamsov, pač ni isto kot iz oči v oči. Bomo videli, a verjetno šele jeseni, medtem ko me bo do takrat še vedno bolela glava zaradi pretiranega naprezanja oči med buljenjem v zaslon.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Ste že bili prezrti, ker je bil telefon pomembnejši? appeared first on Tehnozvezdje.

Leto 2020 ni naklonjeno sejmom. CES v Las Vegasu takoj po novem letu je še šel skozi v običajni obliki, pa tudi zanj so se kasneje pojavile špekulacije, da je že bil poligon za razširjanje virusa Sars-Cov-2. Za MWC v Barceloni je prav tako dokaj dolgo časa kazalo, da ga bodo izvedli, po odpovedi udeležbe več pomembnih in nekaterih manjših razstavljavcev pa so ga kakšna dva tedna pred začetkom vendarle odpovedali. Ženevski avtosalon je enako usodo doživel celo manj kot teden dni pred novinarskima dnevoma. Vse ostalo so odpovedali in večinoma prenesli na splet nekaj mesecev preden bi moral potekati sejem. Že tudi prihodnji CES (janurja 2021) je doživel enako usodo. MWC v začetku marca je za zdaj še v koledarju, vendar se malokateremu opazovalcu dogajanja zdi verjetno, da bi sejem takrat lahko bil v klasični obliki. Skoraj zanesljivo bi se moralo nekaj mesecev pred tem začeti množično cepljenje, da bi bili lahko pomladanski dogodki že nazaj po starem, ne vem pa, ali je združenju GSMA in še komu v interesu pripraviti nekaj podobnega, kot je bila letošnja IFA.

Zanjo so organizatorji trdili, da nas vsaj malo vrača v normalnost. Izvršni direktor sejma Jens Heithecker je na otvoritvi poudaril: »Ko gre za posel, nič ne more nadomestiti osebnih stikov, srečanj v živo. Ni enako, če se pogovarjamo po video konferencah in ne da se dogovoriti vsega, tudi izdelke je treba videti v živo.« Ob zaključku pa je ocenil, da je bil sejem kljub nizkim številkam – v primerjavi z običajnimi leti – uspešen in da ga industrija potrebuje. To naj bi dokazovala tudi 60-odstotna zasedenost razstavnih prostorov za prihodnje leto, saj da še nikoli ob zaključku niso imeli toliko zanimanja za naslednjo izvedbo. Pri čemer pa gre verjetno za rezervacije, ki so jih zgolj zamaknili za eno leto. Za 2021 načrtujejo še nov spremljajoč dogodek – Berlin Photoweek, ki naj bi združil fotografe z različnih koncev in morda ponudil tisto, v kar se nikoli ni uspelo preobraziti kölnski Photokini. Letos so sicer na pravem sejmišču našteli 6100 obiskovalcev, v navideznem pa 78 tisoč. Vseh razstavljavcev v fizični in spletni obliki je bilo 150.

V osnovi je bila prireditev podobna kot omenjeni novinarski dnevi, ki so jih nekje v obmorskih krajih v spomladanskem času pripravljali kot nekakšen »predogled« poznopoletnega sejma. Dvorani za predavanja in predstavitve, v katerih novinarji in analitiki izmenično spremljajo program (iz ene v drugo se na eno uro selijo, da se pretegnejo in da lahko organizatorji pripravijo vse potrebno za naslednje podjetje na sporedu), in nekaj preddverja oz. tokrat dodatni dvorani z mini sejmiščema. Enim bolj klasičnim in drugim z mizami ter manjšimi prostori za zagonska podjetja. Miniaturno v primerjavi s skoraj 30 halami klasičnega sejma, medtem ko programa niti ni bilo bistveno manj.  

Velika razlika je bila seveda v številu obiskovalcev in s tem gneči, pa tudi v vseh ukrepih, ki smo jih morali spoštovati. Pregled pri vstopu je bil še nekoliko bolj strikten, čeprav nam, kar me je rahlo presenetilo, niso merili vročine. Večinoma smo se znotraj sprehajali in na predstavitvah sedeli z maskami na obrazih. Razkuževali smo si roke, tako pri vstopanju v dvorane kot pri izstopanju iz njih, pa na nekaterih razstavnih prostorih, preden smo si začeli z očmi na koncu prstov ogledovati novosti. Nikjer niso delili niti plastenk z vodo niti kakšne druge osvežitve, prav tako ni bilo prostorov za ogled in kratek preizkus novosti po predstavitvah. Nismo stali v vrstah in se prerivali, zadnji dan sem celo šel na stranišče po povsem praznem kletnem prehodu. Mogoče je bilo vse skupaj bolj obvladljivo in smo bili slovenski novinarji prvič doslej enako pomembni kot kakšni drugi, a vseeno sem pogrešal konstanten »džumbus«, vznemirjenje in odločanje, kam za naslednje pol ure.

Še največja škoda pri vsem skupaj je bila, da mnoga sodelujoča podjetja niso izkoristila priložnosti. Določene novinarske konference in predstavitve so minile v znamenju prodajanja floskul in starih »dosežkov«. Še posebej Hyundai, LG in tudi Huawei niso povedali nič konkretnega in predstavili ničesar oprijemljivega. Škoda njihovega in našega časa za take prazne govorance. Huawei je zadevo vsaj izpeljal v 20 minutah, ostala dva pa se niti časovno nista znala omejiti. Pri nekaterih drugih smo bili deležni napovedi novih tehnologij ali izdelkov, nekatere smo tudi lahko prijeli v roke, od Honorjevih ur in prenosnikov do TCL-jevih telefonov, tablic in prototipov. Medtem ko denimo Qualcomm in Realme nista pripeljala konkretnih izdelkov, sta pa vsaj povedala, česa se lahko nadejamo od njiju v prihodnjih mesecih. To pa je smisel tovrstnih dogodkov, še posebej za nas, ki imamo do teh podjetij in informacij manj dostopa kot denimo ameriški kolegi. Zato upamo, da se sejmi po pandemiji vrnejo, in zato je bilo fino oditi v Berlin in doživeti vsaj enega tudi v tem zoprnem obdobju.

The post Prehodna ali IFA za nove čase? appeared first on Tehnozvezdje.

Na ministrstvu za javno upravo so še včeraj popoldne napovedovali, da se bo aplikacija v tržnici App Store najverjetneje pojavila enkrat do konca tedna, morda pa celo šele prihodnji teden. Za razliko od androidnih začetkov, je zdaj mogoče ta pripomoček najti z različnimi iskanji, tudi z dvema besedama, kot založnik pa je napisan NIJZ (Android) ali National Institute of Public Health (iOS). Jezik je lahko privzeto nastavljen na angleščino, da pa se ga spremeniti na slovenščino (ter italijanščino ter madžarščino). Vendar v nastavitvah telefona, kjer je treba poiskati ime aplikacije in tam ustrezno nastavitev. Čemu jezika ni mogoče spreminjati v sami aplikaciji, pa ni povsem jasno. Zanimiva razlika je v tem, da je na iFonu mogoče narediti zaslonski posnetek, medtem ko androidna izdaja to preprečuje.

Podatek ministrstva o številu »namestitev« ali bolj natančno, številu prenosov iz Trgovine Play, ki so ga posredovali včeraj popoldne, je bil sicer 49.621. To pomeni, da je skupaj z vsemi radovedneži, ki so sinoči nameščali Ostani zdrav na iPhone, številka presegla 50 tisoč. Drugače povedano, za dva odstotka in pol prebivalcev Slovenije, težko pa kar enačimo podatka in rečemo, da dva odstotka in pol Slovencev uporablja aplikacijo, ker jo je kdo namestil na več telefonov, mogoče jo je kdo namestil, pa izbrisal in spet namestil, nekateri so jo prenesli, a je niso aktivirali ali so jo nehali uporabljati.

Koliko je digitalni pripomoček za ustavitev širjenja koronavirusa v prvih dveh tednih dejansko pripomogel in uresničeval svoj cilj, je izjemno težko reči. Moje predvidevanje je, da malo, mogoče celo nič. Na vprašanje, koliko uporabnikov aplikacije je doslej vanjo vneslo podatek o pozitivnem testu oz. koliko enkratnih kod za vnos rezultata testa so izdali na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ), so z ministrstva za javno upravo odgovorili:

Podatka o generiranih in aktiviranih TAN kodah nimamo. Zaradi najvišjega možnega nivoja varovanja zasebnosti namreč teh podatkov ne zbiramo.

Za potencialno analizo učinkovitosti aplikacije bi moral ta podatek imeti vsaj NIJZ. Nekako pa se mi dozdeva, da je navdušenje (tako ali drugačno) nad tovrstno digitalno borbo proti epidemiji na vseh nivojih nekoliko splahnelo. Večina je verjetno ugotovila, da prav dosti pomoči od tega, da telefoni (bolj ali manj natančno) beležijo svoja »druženja«, nihče ne bo imel. Še vedno je sicer možnost, da si zadevo namesti vsaj polovica države in bo potem morda kaj pomagala, a glede na dozdajšnji potek dogodkov se mi to ne zdi zelo verjetno.

The post Aplikacija #OstaniZdrav je od sinoči na voljo še za iOS in je presegla 50 tisoč prenosov appeared first on Tehnozvezdje.

Če se koronavirusa tako ali drugače ne znebimo, se lahko pripeti, da bodo domovi postali pisarne, učilnice, prostori za zabavo, telovadnice in če nas bodo oblasti napotile v karanteno, tudi zapori. To pa so hkrati tudi področja, na katerih lahko pričakujemo najhitrejši razvoj tehnoloških rešitev. Umetna inteligenca, omrežja pete generacije, mobilne in nosljive naprave, računalništvo v oblaku in še katera tehnološka fraza se bo podredila omenjenim trem. Časi za tehnološka podjetja zato ne bi mogli biti boljši. Izgovorili bodo eno od treh čarobnih besednih in hipno pritegnili našo pozornost!

Načini dela in učenja od doma, ki smo jih dobro izkusili v zadnjih dveh mesecih, imajo namreč omejitve. Zahtevajo veliko dozo samodiscipline in iniciativnosti, česar ne moremo pričakovati od vsakega zaposlenega, »nadzor« pa je zaradi dvodimenzionalne komunikacije zelo otežen. Predstavljajte si, kako težko je ves čas spremljati, kaj počne dvajset udeležencev video klepeta, ko vsakega od njih vidite le v majhnem okvirčku. Še težje pa na tak način učiteljica (ali učitelj) spremlja, ali poslušajo in koliko pri pouku sodelujejo učenci. V učilnici se obrne , jih pogleda, redko tudi kaj vpraša, pa ji je vse jasno. Obrazi učencev na zaslonu njenega monitorja pa so veliko manj »zgovorni«.

Ker je bila kriza, sem z veseljem pomagal otroku pri učenju od doma, vendar sem se od samega začetka zavedal, da to lahko počnem le omejen čas. Spodbuda z moje strani in pomoč v nižjih razredih še gre, v višjih razredih pa snov kmalu presega sposobnosti večine staršev. Otroci potrebujejo učitelje, potrebujejo pa tudi šolo, druženje in socializacijo z vrstniki. Jim lahko tudi to nudi tehnologija? Do neke mere. Telefoni in družbena omrežja so že zdaj pomembno (občasno pa tudi škodljivo) orodje druženja. Tu pa sta še tehnologiji navidezne in dodane resničnosti, ki sta, po kratkotrajni slavi, poniknili v ozadje. Matjaž je poln vtisov uporabe Microsoftovih očal Hololens 2, Oculus in HTC pa tudi še nista vrgla puške v koruzo, a omejitve so jasne. Še vedno prevelike naprave in katastrofalno pomanjkanje vsebin!

Delo od doma, učenje na domu in telemedicina imajo možnost dati navidezni in dodani resničnosti nov zagon. Učenec bi si nadel očala in se znašel v navidezni učilnici, kjer bi bili tudi sošolci in učitelji. Delo bi potekalo kot v šoli, le da bi bili vsi udeleženci varno na svojem domu. Videli bi se, slišali, interakcije med njimi pa bi potekale v tridimenzionalnem svetu. Podobno bi veljalo tudi za zaposlenega, ki pa bi si nadel očala dodane resničnosti, ter z njihovo pomočjo sodeloval s sodelavci na istem projektu. Tehnologiji pa sta enako uporabni tudi v telemedicini, ki pa bi zahtevala še kupček medicinskih tipal in naprav pri bolniku. Večino jih že poznamo, saj so del storitve e-zdravja našega največjega telekomunikacijskega operaterja.

Zaradi novih oblik dela in življenja bi se drugače pogovarjali tudi v spremljajočih dejavnostih. Uporaba tehnoloških naprav in opremljenost doma z zasloni ne bi bila več nevarnost za nastanek odvisnosti od tehnologij, temveč nujna dobrina. Na enkrat bi našli denar za razvoj ustreznih izobraževalnih in poslovnih vsebin za navidezno in dodano resničnost, o telekomunikacijskih omrežjih pa bi se prenehali pogovarjati kot o grožnji za ljudi in okolje. Da bi vse zastavljeno delovalo, kot mora, potrebujemo hitra, predvsem pa zanesljiva in stabilna omrežja, prav gotovo pa bi se v tej luči izkazalo mobilno omrežje pete generacije (5G). Ne znam si namreč predstavljati, da bi v navideznem svetu učenec na enkrat izginil ali pa bi bil njegov glas zaradi prekinjanja nerazumljiv, le zato, ker ima doma slabšo povezavo v internet. Svetovalno podjetje Kaleido Intelligence je že prilagodilo svojo decembrsko napoved in je zdaj prepričano, da bo l. 2025 skoraj trikrat več v mobilna omrežja povezanih naprav interneta stvari, kot so pričakovali pred korona krizo, ki je streznila marsikatero podjetje in posameznika.

Morda se nam obeta tudi šport na daljavo. Si predstavljate, da bi bogato plačani nogometaši sedli za računalnik in v igri Fifa 2021 vodili same sebi, njihovi trenerji pa ekipe, ki bi se med seboj merile v navideznem svetu. Vendarle pa tudi šport na daljavo ni čisto nemogoč. Športniki bi tekmovali na domačih stadionih ali v dvoranah, spremljale bi jih kamere in pošiljale videe v center, da jih združi v navidezne športne igre, ki bi jih gledali na televizijskem zaslonu ali celo s pomočjo očal navidezne resničnosti.

Tehnološka podjetja bodo poskušala ne samo sprejeti, pač pa tudi izkoristiti novo stvarnost. Kapitalizem bo obstal in zaslužek bo še vedno zaželen, če sem malce sarkastičen. Je pa tudi druga plat medalje. Da bi vse delovalo, kot mora in bi nekateri lahko uživali v relativni varnosti svojega doma, bo velika skupina ljudi prisiljena za »minimalno plačo« manj zaščitena delati v tovarnah in opravljati storitve, ki so za delovanje družbe nujno potrebne. Takšen svet pa bi bil tudi strogo nadzorovan. Oblasti bi spremljale posameznike v karanteni, spremljali pa bi tudi stike vseh nas v želji omejiti širjenja virusa. Svet bi bil varen, ne za vse, vsaj za posvečene, a hkrati tudi izredno nadzorovan, zato srčno upam na zdravilo ali cepivo, ki bi omogočilo življenje, kot smo ga bili vajeni! Nisem namreč prepričan, da si želim takšne utopije!

Naslovna fotografija: Deposit Photos.

The post Čudovit svet prihodnosti ali mokre sanje tehnoloških podjetij? appeared first on Tehnozvezdje.

»Kar se je začelo kot problem pri dobavi sestavnih delov zaradi zaprtja kitajskih tovarn, je preraslo v globalno gospodarsko krizo, ki se je do konca prvega četrtletja že odrazila v manjšem povpraševanju,« je dogajanje komentirala Nabila Popal iz analitske hiše IDC. In opozorila, da bodo številke v drugem trimesečju še precej slabše, saj se je aprila situacija poslabšala povsod po svetu, v veljavo so stopili različni ukrepi, začela so se odpuščanja. Že v prvem četrtletju se je prodaja v Zahodni Evropi zmanjšala za 18 odstotkov, v ZDA pa za 16 odstotkov.

Na vrhu med proizvajalci je sicer s približno 58 milijoni prodanih telefonov ostal Samsung, ki pa je prodal za skoraj petino manj kot v enakem lanskem obdobju. Še posebej družina Galaxy S20 menda ni taka uspešnica, kot so v podjetju pričakovali, zato pa gre dobro liniji Galaxy A. Na drugem mestu se je obdržal Huawei, ki je sicer prav tako zabeležil 17-odstotni padec, vendar je s pocenitvijo modelov P30 (Pro), Mate 30, Honor V30 in Honor 9X uspel zajeziti še večji padec, ki bi ga in ga verjetno bo doletel ob prehodu na nove telefone brez Googlovega Androida. Apple je s približno 37 milijoni prodanih iPhonov skoraj obdržal lanski nivo in je prvič po nekaj letih konkretno povečal svoj tržni delež, za približno odstotno točko in pol, morda celo dve odstotni točki. Še naprej je uspešnica cenovno ustrezno pozicionirani iPhone 11, v drugem četrtletju pa bo verjetno k nadaljevanju dobrih rezultatov pripomogel še novi iPhone SE.

Xiaomi, ki pretežno še vedno nastopa v nižjih cenovnih razredih, kljub očitnim aspiracijam tudi v zgornjem delu trga, je eden od redkih proizvajalcev z rastjo. To je dosegel še posebej na krilih indijskega trga, kjer sta svojo pozicijo okrepila tudi Vivo – ta se je vrnil med prvo peterico na globalni ravni – in znamka Realme. Slednji je denimo lansko prodajo skoraj potrojil.

Zanimiv, a niti ne nepričakovan pojav, ki ga je kriza samo še malo pospešila, je stiskanje manjših znamk. Tržni delež proizvajalcev, ki pretežno nastopajo v cenovnem razredu do 150 evrov, se je namreč dramatično zmanjšal, je poudaril Neil Shah iz analitske hiše Counterpoint Research. Po njegovih besedah zdaj vodilnih deset znamk od skupno več kot 400-ih, ki nastopajo na trgu pametnih telefonov, obvladuje že 83 odstotkov trga. Pa še od teh so mnoge v resnici eno in isto. Vivo, Oppo, Realme in Oneplus denimo vse sodijo pod okrilje konglomerata BBK Electronics. Xiaomi ima podznamki Redmi in Poco, Lenovo Motorolo in Huawei Honor. Težko je tekmovati proti velikanom, še posebej, kadar udari kriza.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Prodaja telefonov že padla na raven leta 2014, drugo četrtletje bo še slabše appeared first on Tehnozvezdje.

V sili hudič muhe žre, takisto pa smo tudi mi pripravljeni požreti marsikatero svinjarijo, sprejeti manj zasebnosti za obljubo po večji varnosti. Nekateri so pozdravljali storitev prepoznave ljudi Clearview AI, saj naj bi bila na voljo le policistom in v funkciji preganjanja kriminala. Pozabili pa so, da je zaradi nje poseg v zasebnost slehernika postranska škoda, povečala pa se je tudi možnost krive obtožbe, saj sistemi niso popolnoma zanesljivi.

Podobno razmišljamo zaradi pandemije. Oblast je dobra po definiciji, sledenje telefonom pa bo pomagalo ustaviti širjenje virusa. Tudi v tem primeru pa marsikdo, predvsem pa tisti, ki nekritično podpirajo vsako takšno idejo, pozabljajo, da noben od predlaganih načinov ni popoln, da ga ne bi bilo mogoče pretentati. Pa sploh nisem (in tudi ne bom) omenil morebitne zlorabe sledenja v drugačne manj demokratične namene. Že kar predlagajo, ne zdrži vode in ne prinese prednosti, kajti najhuje, kar se nam lahko zgodi, je lažen občutek varnosti, zaradi katerega smo manj pozorni, manj previdni. Pa bodimo konkretni. Prepričani, da bomo pravočasno obveščeni, če so prijatelji okuženi, sprostimo zavore in se družimo z njimi. Žal eden (še) ne kaže znakov bolezni in nas vse okuži, virus pa nato nezadržno širimo naprej.

V digitalnem svetu anonimnosti ni in je ne more biti!

Statistični podatki, ki jih je Google objavil pred kratkim, so zbirni in zaradi tega edini brezosebni, a zato tudi manj zgovorni in manj primerni v omejevanju širjenja virusa. Vsaj malo je namreč čudno, da je uporaba javnega prevoza padla za 45 odstotkov, ko pa smo ukinili vsega. To kaže, da Google vseeno ne more zagotovo trditi, kdaj uporabljamo javni, kdaj pa zasebni prevoz, kot tudi ne, koliko časa se zadržujem v parkih in na drugih javnih površinah, saj jih ne definiramo enako. Zanj je park ljubljanski Tivoli, ne pa še veliko zelenih površin, ki je kot taka določena v odlokih, niso pa primerno označene na zemljevidih. Podatki tudi ne povedo, koliko oseb je prehajalo občinske meje, se morebiti podalo na obalo ali v gore, so pa črno na belem pokazali, da se omejitev večinoma držimo. Pa naj naši pretirano patriarhalni predstavniki govorijo, kar želijo.

Ponekod v evropski uniji so šli še korak naprej ter pridobili podatke mobilnih operaterjev, da lahko na zaslonih gledajo, kako so se gibale rumene pikice oziroma uporabniki v obdobju, za katerega so na voljo. Mobilni operaterji imajo podatke o uporabi telefona, med njimi tudi, na katere bazne postaje je bil priključen, iz njih pa lahko dokaj natančno rekonstruirajo pot uporabnika. Ne samo, ali se je z avtom iz Ljubljane odpeljal v Koper, temveč tudi kje po Ljubljani se je sprehajal. Operaterji sicer zagotavljajo, da so podatki brezosebni, pikice pa zgolj pikice, kar pa v praksi ne zdrži.

Najslabši je lažni občutek varnosti, ker smo manj pozorni, manj previdni.

Raziskovalci ameriškega MIT Media Laba so že pred leti tudi v primeru teh zbirk dokazali, da niso tako brezosebne, kot trdijo operaterji. Pridobili so zbirko podatkov neznanega operaterja, ki je vsebovala brezosebne lokacijske podatke 1,5 milijona Evropejcev, zbranih v petnajstih mesecih. Raziskovalci so imeli pred seboj vzorce premikanja vsakega uporabnika v zbirki na ravni ure, le vedeli niso, kdo so. Za to so potrebovali dodatne informacije. Na primer podatek, da je neka oseba na svojem računu Facebook objavila fotografijo, ko je bila ob neki uri na točno določenem mestu. Dokazali so, da potrebujejo štiri dodatne podatke (mesto in čas), pa lahko iz operaterjeve zbirke identificirajo uporabnika in obnovijo njegovo premikanje za celo leto nazaj. Za 95 odstotkov uporabnikov v zbirki. Polovico pa lahko najdejo, tudi če imajo zgolj dva para dodatnih podatkov. Če pa so podatki manj natančni, na primer da so v zbirki le lokacije uporabnika vsakih osem ur, je identifikacija še vedno možna, le več dodatnih podatkov je potrebnih. Zelo preprosto povedano: kadar koli imamo pri sebi pametni telefon in je ta prižgan, je našim potem mogoče slediti.

Prostovoljno ali pod prisilo, oboje je poseg v zasebnost!

Pogojno uporabne so tudi aplikacije ali dostop do podatkov operaterja, ki jih uporabljajo ali predlagajo kot pomoč pri nadzoru, ali se nekdo drži zapovedane osamitve ali ne. V tem primeru operater ne daje podatkov v brezosebni obliki, ve se namreč, komu sledijo. V normalnih razmerah je takšno sledenje mogoče le na osnovi sodnega naloga in bolje bi bilo, če bi tako tudi ostalo. Poleg podatkov o lokaciji so tako represivnemu organu na voljo tudi drugi, morda sporočila ali celo glasovni klici, in samo vprašanje je, kako bi se odzvali, če bi nadzorovani na glas kritiziral karkoli, kar nekaterim ne bi bilo všeč. Ker ni sodnega naloga, kjer je jasno zapisno, do kdaj lahko nadzor traja, tudi ne moremo biti prepričani, ali so prenehali z nadzorom po zaključku osamitve. Prostovoljno ali na zapoved, nadzor kar tako nikdar ni dober.

Še slabše pa je z aplikacijami za nadzor. Te so natančnejše, saj podatke zagotavlja sistem satelitskega sledenja. Ga pa je mogoče tudi preprosto prelisičiti. Pametni telefon pustite doma in greste na sprehod ali pa nanj namestite aplikacijo za lažiranje položaja. Greste na obalo, telefon je z vami, vendar bo kazal, da je v Ljubljani na vrtu pred hišo. Toliko glede uporabnosti tovrstnih aplikacij, ki bi morda bile zapovedane.

Druga zadeva pa so aplikacije, ki naj bi pomagale zaustaviti širjenje virusa, kot bo menda jutri predstavljena Evropska PEPP-PT. Čeprav je cilj hvalevreden, je tudi glede takšnih cel kup nejasnosti in napačnih tolmačenj. Na dolgo in široko lahko govorijo o brezosebnosti in manjšem vdoru v zasebnost, vendar to ne zdrži presoje. V digitalnem svetu brezosebnosti ni in je nikdar ne bo, če so le na voljo še drugi podatki. Spomnimo se na primer lanske afere ponudnika varnostnega programa in aplikacije Avast. Ta je namreč zbrane podatke od uporabnikov, med njimi so bili podatki o obiskanih straneh in natančnih dejavnostih v njih, v brezosebni obliki pošiljal hčerinskemu podjetju, to pa jih je prodajalo naprej. Brezosebne, a kot se je izkazalo tudi v tem primeru, so bili podatki brezosebni le toliko časa, dokler jih niso križno primerjali z drugimi javno dostopnimi zbirkami.

Vedno, ko se nekaj nadzira, to pomeni kršenje zasebnosti, obljubam podjetji in vlad pa ne moremo brezpogojno verjeti!

Enako bo tudi z aplikacijami, ki bodo med drugim beležile premikanje telefona, da bi v primeru okužbe, lahko obvestili ljudi, ki so bili z okuženim v stiku. Aplikacija PEPP-PT naj bi namreč spremljala Bluetooth vmesnike pametnih telefonov v bližini. Če bi se pojavila potreba, naj bi potem uporabniki, ki so bili v stiku z okuženim prejeli sporočilo SMS na svoj telefon. Najmanj dvoumno. Pametni telefon je eno, kartica SIM s telefonsko številko pa nekaj čisto drugega in nepovezanega. To pa odpira cel kup vprašanj. Kdo bo pošiljal sporočila? Okuženi verjetno ne, prav tako ne njegov telefon, saj ne ve, da je lastnik zbolel, pa tudi telefonskih številk ljudi, s katerimi je bil v stiku, ne pozna. Se pravi, da bi aplikacija pošiljala podatke v nadzorno središče, na primer številke IMEI telefona in telefonov, s katerim je bila naprava okuženega v Bluetooth stiku, da bi od operaterjev na podlagi njih pridobili telefonske številke. Daleč, da je takšen postopek brezoseben. Primeri zagonskih, pa tudi kakšnih drugih podjetji kažejo, da obljubam o izbrisu podatkov po zaključku uporabe ni mogoče verjeti in da tehnologija ne more zagotavljati popolne varnosti in zasebnosti. Poleg tega bi si moralo aplikacijo prostovoljno naložiti vsaj 60 odstotkov uporabnikov, se strinjati s pogoji uporabe, da bi sploh imela smisel. Kar pa je malo verjetno!

Bolj kot nadzor je v demokraciji pomembno ozaveščanje. Normalen človek, ki mu je zapovedana osamitev, je ne bo kršil, ker ve, da s tem ogroža druge. Nekateri pa jo bodo, kot zdaj kršijo omejitve gibanja in zbiranja, z aplikacijami ali brez njih in s podatki mobilnih operaterjev ali brez. Zato je pomembno, da nam predstavniki na prijazen in ne psihotičen način povedo, kaj nam je storiti, kajti to večina razume. Grožnje pa nikdar niso bile dobro sprejete. Če moramo otroka kaznovati s hišnim priporom, je razlika, ali to storimo s težkim srcem, ker vemo, da jo to zanj dobro, ali pa zato, da dokažemo svojo prevlado nad njim, pri tem pa celo uživamo. »Boste že videli, kaj bo, če ….«

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Bojte se sledenja in ne nasedajte »površnim« informacijam appeared first on Tehnozvezdje.

Portal je zamišljen kot osrednja planetarna točka, na kateri so združene verodostojne informacije, medijske objave in vizualizacije, zaradi česar je uporaben tako za splošno javnost kot tudi za politike in strokovnjake. Podatki o okuženih in žrtvah pridobivajo iz dveh virov. Na uradnem GHO (Global Health Observatory) so podatki na voljo enkrat dnevno, zato so uporabni za analize. Drugi vir pa je spletna stran Worldmeter s podatki v realnem času, ki so podlaga za vizualni prikaz.

Na Inštitutu Jožef Stefan so pred leti razvili sistem za registracijo dogodkov (Event Register), ki podatke zajema iz približno 50 tisoč medijev iz celega sveta. Objavljene vsebine sistem zazna skoraj v realnem času, zamik je namreč med petimi in desetimi minutami, na dan pa jih zazna približno pol milijona. Čeprav so članki v originalnem jeziku, glede na državo izvora, so za potrebe portala Corona Virus Media Watch naredili filter, ki upošteva zgolj tiste, ki govorijo o virusu.

Na portalu najdete še nekaj drugih zelo zanimivih vsebin. Med njimi je na primer vizualizacija širjenja virusa od trenutka, ko je bil prvič zaznan na Kitajskem. Države so predstavljene v obliki mehurčkov, ki rastejo glede na število mrtvih, medtem pa se premikajo po grafikonu s številom okuženih na osi X in rasti števila okuženih na osi Y. Pred kratkim pa so dodali še simulator socialne distance, ki ga je naredil Andrej Bauer iz fakultete za matematiko. Če se poglobite vanj, dobite primerno orodje za interaktivno raziskovanje učinkov socialne distance na širjenje nalezljivih bolezni.

Sicer pa lahko veliko o virusu najdete tudi na spletni strani Instituta Jožef Stefan. Strokovnjaki s področja biokemije namreč za laično javnost pripravljajo vpoglede v mehanizme delovanje novega koronavirusa, kot jih razkriva znanost. Za zdaj je na spletni strani mogoče najti informacije o velikosti in strukturi virusov, mehanizmu vdora v celico in mehanizmih obrambe pred virusom ter metodah zdravljenja. Poljudne vsebine pripravljajo Dušan Turk in Boris Turk z odseka za biokemijo in molekularno in strukturno biologijo, Boris Rogelj in Janko Kos z odseka za biotehnologijo ter Igor Križaj z odseka za molekularne in biomedicinske znanosti.

The post Verodostojne informacije o bolezni covid-19 appeared first on Tehnozvezdje.