Samsung Galaxy S20 Plus – Nekaj napredka in veliko marketinga (#video)

Samsungova družina Galaxy S20 je v prodaji, zato je skrajni čas tudi za naš test. Posvetil sem se večjemu modelu Galaxy S20 Plus, ampak manjši brez plusa v imenu je pretežno enak, če odmislimo velikost zaslona in baterije. Novinec mi je v osnovi simpatičen, ni pa pustil res trajnega vtisa. Manjka mu nekaj premijskega oblikovanja in občutka med uporabo, pa še kakšna res huda tehnološka inovacija. Samsung je bolj ali manj lovil konkurenco, tistega pol koraka naprej pa poskušal nadoknaditi z glasnim poudarjanjem nepomembnih ali v praksi ne tako izjemnih lastnosti, kot se berejo v sporočilih za javnost.

S20 Plus je ekstremno dolg telefon, je pa za svojo velikost tudi neverjetno lahek, še posebej ob upoštevanje kapacitete baterije, ki znaša 4500 mAh. Nizka masa ali vsaj njena razporeditev gre najbrž na račun tega, da ne kovina ne steklo ne dajeta občutka prestižnosti ali vsaj velike trpežnosti, čeprav moram slednji v zagovor povedati, da mi je telefon zdrsnil iz žepa jopice s približno metra višine in se mu padec na tla ni čisto nič poznal. Oblika je tudi v glavnem enaka kot prej (pri S10 in nazaj), kar pa ne daje tako dobrega učinka, ker zaslon ni več ukrivljen čez rob. To je glede ergonomije bolje, glede atraktivnosti pa korak nazaj.

Še najbolj je Samsungov marketing upravičen pri zaslonu. Ta ima enako ločljivost kot prej (1440 x 3200), a pri malo znižani (1080 x 2400) se lahko osvežuje 120-krat na sekundo. Teh 120 Hz prinaša res gladko drsenje vsebine čez ekran, pri 60 Hz je opaznega nekaj zatikanja. Glede ostrine prikaza pa nisem opazil kakšne večje razlike, tudi pri 1080p je slika enako lepa. Zaslon kot tak je zelo lep, se mi je pa zdel nekoliko manj svetel kot sem jih bil pri Samsungih navajen prejšnja leta. Vprašanje je seveda, ali se splača za svilnato pomikanje po besedilu ali časovnici družabnega omrežja žrtvovati nekaj trajanja baterije. Po mojem se, ker drastične razlike med porabo nisem opazil, še posebej, če bi pri 60 hercih imel vključeno višjo ločljivosti. Baterija pa je dovolj velika, da zlahka pride skozi dan in še kaj ostane, pa vmes se jo da brezžično napolniti, na kablu, s priloženim polnilnikom, pa pride nazaj do stotih odstotkov (z denimo tretjine) v eni uri. Nobenih baterijskih težav, torej.

Niti hitrostnih, četudi v telefonu spet ni Snapdragona, ampak Samsungov lastni Exynos. Še posebej pri 1080p ta res nima težav premikati pik na zaslonu, ne v aplikacijah, ne igrah ali kje druge, ga pa občutno utrudi in segreje snemanje videa 8K (o tem malo več kasneje). Pomnilnika se tudi zdi dovolj, vsaj delovnega, shramba pa je s 128 GB na spodnji meji sprejemljive, mislim, da bi osnova morala biti 256 GB.

Za fotoaparat so se v Samsungu hvalili, da so ga popolnoma prenovili, kar najbrž drži, pa tudi rezultati večinoma predstavljajo lep korak naprej. Vendar ne v vseh pogledih. Osnova je od daleč še vedno enaka – trije objektivi, poleg osnovnega še ultraširokokotni in teleobjektiv. Z glavnim so nekako ujeli tekmece, če gledamo po hdr-ju, detajlih in ostalih lastnostih fotografij, kakšnega dodatnega preboja pa niso naredili. Zdi se, kot da so vsi prišli do določenega nivoja, zdaj pa čakamo, kdo bo uspel stopiti korak višje. Ultraširoka kamera je dobra, glede na druge podobne, še vedno pa trpi za določenimi slabostmi, kot so slabši hdr, izgubljanje ostrine proti robu in rahlo popačenje. So pa fotografije v osnovi zelo podobne tistim z glavne kamere. Kar pa težko trdim za povečavo, pa naj bo »privzeta« trikratna ali s katerim drugim faktorjem glede na izhodiščno goriščnico. Že v primerjavi s to so fotografije drugačne, razlikujejo pa se tudi me seboj, saj denimo trikratna povečava da drugačne rezultate (še posebej glede ostrenja robov) kot štirikratna. Za vse to telefon opravlja nekakšno kombiniranje malenkostnega optičnega »zuma« (1,1x) in izreza iz tipala s 64 milijoni pik, da na koncu nastane fotografija z 12 milijoni kot pri ostalih dveh objektivih. Vse tja do štirikratne povečave ni slabo, a ne tako dobro, kot če bi za vse poskrbela optika. Desetkratna povečava je še uporabna, 20- in 30-kratna pa sta eni od tistih možnosti, ki so ju dodali samo zaradi marketinga. Digitalni zum, kakršnega se da doseči s čimerkoli in kjerkoli.

Za razliko od kakšnega konkurenta ima Samsung dober ročni način (»Pro), ki med drugim omogoča ročno izostritev. Ta pride prav pri fotografiranju na blizu, saj aparat sicer nima makro načina in tudi noče ostriti na majhne razdalje. Si pa lahko za te namene pomagaš z zumom. Nočni način so prav tako pretežno spravili na raven konkurence, kar lepo izboljša dinamiko in detajle, lahko pa včasih tudi malo zgreši, in je končni učinek precej temna fotografija ali pa s tako ostrimi robovi, da finih podrobnosti sploh ni več. Sprednji aparat je povsem spodoben in omogoča tudi snemanje 4K, ni pa na ravni tega, kar da od sebe iPhone 11 Pro.

Video naj bi bil tudi nekaj posebnega. Kako ne, če pa zmore snemanja kar v razločljivosti 8K? To se sicer že samo po sebi sliši najmanj odveč, če ne celo nesmiselno. Najprej zato, ker skoraj nihče ne more posnetka pogledati v izvirni razločljivosti, pa tudi zato, ker je z običajnimi napravami skoraj nemogoče početi karkoli več s tem posnetkom, ker preprosto nimajo dovolj procesorske moči. Evidentno pa je tudi, da enako velja za samo telefon, saj so videi 4K v resnici lepši od posnetkov 8K. Pri teh je slabša dinamika, slika je bolj svetla in manj kontrastna, ima pa tudi več šuma, če je svetloba slabša. Priporočam, da ostaneš pri 4K, ki daje res dobre rezultate. Mogoče ga je snemati pri 60 sličicah na sekundo, je pa pri 30 fps več fleksibilnosti, saj aparat prikaže ikone za spreminjanje objektivov, ki jih pri 60 fps ni.

Lepa pridobitev je, končno (!), solidno delujoča prepoznava prstnih odtisov. Če sem imel pri vseh lanskih Samsungih s čitalnikom v zaslonu težave, je S20 plus odklepal zanesljivo in dokaj, ne pa rekordno hitro. Treba pa je povedati, da je bilo to brez zaščitne folije na zaslonu. Ta je sicer že tovarniško nameščena in z njo, kot pišejo trdijo tuji kolegi, stvar funkcionira precej manj zanesljivo. Vsekakor je Samsungova odločitev, da (kot edini) vztraja pri ultrazvočnem čitalniku, medtem ko vsi ostali uporabljajo optičnega, vprašljiva. Stereo zvočnika sta tradicionalno dobra, odšel pa je izhod za slušalke, kot že pri Note10.

Programska oprema temelji na Androidu 10 in vmesniku One UI 2.1. Če prestaviš na upravljanje s kretnjami in temen pogled ter vključiš uro in obvestila na izklopljenem zaslonu, je vse skupaj kar v redu. Treba je še odklopiti določene zadeve, denimo zaslon z novicami levo od glavnega in pomočnico Bixby ob dolgem držanju tipke za vklop, utišati obvestila, nastaviti, da gre na zaslon več ikon in da se zgoraj prikaže odstotek baterije, pa se da povsem solidno živeti s to androidno preobleko.

Če tudi mi je, kot sem omenil v uvodu, ta telefon všeč, pa sem vseeno pričakoval malce več. Sloga, inovacij, izpopolnjene tehnologije, odpravljenih preteklih slabih odločitev. Fotoaparat je zanesljivo naredil korak naprej, saj so fotografije z glavnega in širokega objektiva boljše, a realno gledano tudi pol koraka nazaj pri teleobjektivu, kajti hibridni zum pač ni enak optičnemu, pa naj nas proizvajalci še tako poskušajo prepričati v nasprotno. In še vedno je prisotnega preveč ostrenja robov. Zaslon s 120 Hz je izredno fin, ni pa to zares nujna izboljšava. Baterija se končno polni hitro in je dovolj velika, ne pa tudi shramba, in čitalnik prstnih odtisov dobro deluje zgolj brez zaščitne folije na zaslonu. Dobili smo torej zelo dober paket, a bila je priložnost še za kaj več, še posebej ob imenskem skoku z deset na dvajset, zdaj pa imajo drugi proizvajalci priprta vrata, da vskočijo in pokažejo, kaj se še da ponuditi v telefonu za tisoč evrov.