Prehodna ali IFA za nove čase?
Matjaž Ropret 8. septembra 2020 ob 12:29

Letošnji sejem IFA je bil v vsakem primeru zgodovinski. Bolj je bil sicer podoben vsakoletni tridnevni novinarski konferenci, ki jo običajno pripravijo konec aprila, kot pravemu sejmu. Vendar, če bomo naslednje leto znova deležni »tistega pravega«, se bomo dogodka IFA 2020 spominjali kot edinega, ki so ga kljub pandemiji uspeli izpeljavi v fizični, ne zgolj navidezni, spletni obliki. A tudi, če se situacija s koronavirusom zavleče in bodo morali prihodnje leto (ali še kdaj kasneje) ponoviti letošnji koncept, bo izvedba 2020 pomenila prelomnico, začetek (začasne) drugačne oblike sicer najpomembnejšega evropskega sejma zabavne elektronike (in bele tehnike). Morda pa celo tehnoloških sejmov nasploh, če se bodo za vmesno obdobje po berlinskem zgledovali še drugi organizatorji.

Leto 2020 ni naklonjeno sejmom. CES v Las Vegasu takoj po novem letu je še šel skozi v običajni obliki, pa tudi zanj so se kasneje pojavile špekulacije, da je že bil poligon za razširjanje virusa Sars-Cov-2. Za MWC v Barceloni je prav tako dokaj dolgo časa kazalo, da ga bodo izvedli, po odpovedi udeležbe več pomembnih in nekaterih manjših razstavljavcev pa so ga kakšna dva tedna pred začetkom vendarle odpovedali. Ženevski avtosalon je enako usodo doživel celo manj kot teden dni pred novinarskima dnevoma. Vse ostalo so odpovedali in večinoma prenesli na splet nekaj mesecev preden bi moral potekati sejem. Že tudi prihodnji CES (janurja 2021) je doživel enako usodo. MWC v začetku marca je za zdaj še v koledarju, vendar se malokateremu opazovalcu dogajanja zdi verjetno, da bi sejem takrat lahko bil v klasični obliki. Skoraj zanesljivo bi se moralo nekaj mesecev pred tem začeti množično cepljenje, da bi bili lahko pomladanski dogodki že nazaj po starem, ne vem pa, ali je združenju GSMA in še komu v interesu pripraviti nekaj podobnega, kot je bila letošnja IFA.

Zanjo so organizatorji trdili, da nas vsaj malo vrača v normalnost. Izvršni direktor sejma Jens Heithecker je na otvoritvi poudaril: »Ko gre za posel, nič ne more nadomestiti osebnih stikov, srečanj v živo. Ni enako, če se pogovarjamo po video konferencah in ne da se dogovoriti vsega, tudi izdelke je treba videti v živo.« Ob zaključku pa je ocenil, da je bil sejem kljub nizkim številkam – v primerjavi z običajnimi leti – uspešen in da ga industrija potrebuje. To naj bi dokazovala tudi 60-odstotna zasedenost razstavnih prostorov za prihodnje leto, saj da še nikoli ob zaključku niso imeli toliko zanimanja za naslednjo izvedbo. Pri čemer pa gre verjetno za rezervacije, ki so jih zgolj zamaknili za eno leto. Za 2021 načrtujejo še nov spremljajoč dogodek – Berlin Photoweek, ki naj bi združil fotografe z različnih koncev in morda ponudil tisto, v kar se nikoli ni uspelo preobraziti kölnski Photokini. Letos so sicer na pravem sejmišču našteli 6100 obiskovalcev, v navideznem pa 78 tisoč. Vseh razstavljavcev v fizični in spletni obliki je bilo 150.

V osnovi je bila prireditev podobna kot omenjeni novinarski dnevi, ki so jih nekje v obmorskih krajih v spomladanskem času pripravljali kot nekakšen »predogled« poznopoletnega sejma. Dvorani za predavanja in predstavitve, v katerih novinarji in analitiki izmenično spremljajo program (iz ene v drugo se na eno uro selijo, da se pretegnejo in da lahko organizatorji pripravijo vse potrebno za naslednje podjetje na sporedu), in nekaj preddverja oz. tokrat dodatni dvorani z mini sejmiščema. Enim bolj klasičnim in drugim z mizami ter manjšimi prostori za zagonska podjetja. Miniaturno v primerjavi s skoraj 30 halami klasičnega sejma, medtem ko programa niti ni bilo bistveno manj.  

Velika razlika je bila seveda v številu obiskovalcev in s tem gneči, pa tudi v vseh ukrepih, ki smo jih morali spoštovati. Pregled pri vstopu je bil še nekoliko bolj strikten, čeprav nam, kar me je rahlo presenetilo, niso merili vročine. Večinoma smo se znotraj sprehajali in na predstavitvah sedeli z maskami na obrazih. Razkuževali smo si roke, tako pri vstopanju v dvorane kot pri izstopanju iz njih, pa na nekaterih razstavnih prostorih, preden smo si začeli z očmi na koncu prstov ogledovati novosti. Nikjer niso delili niti plastenk z vodo niti kakšne druge osvežitve, prav tako ni bilo prostorov za ogled in kratek preizkus novosti po predstavitvah. Nismo stali v vrstah in se prerivali, zadnji dan sem celo šel na stranišče po povsem praznem kletnem prehodu. Mogoče je bilo vse skupaj bolj obvladljivo in smo bili slovenski novinarji prvič doslej enako pomembni kot kakšni drugi, a vseeno sem pogrešal konstanten »džumbus«, vznemirjenje in odločanje, kam za naslednje pol ure.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Še največja škoda pri vsem skupaj je bila, da mnoga sodelujoča podjetja niso izkoristila priložnosti. Določene novinarske konference in predstavitve so minile v znamenju prodajanja floskul in starih »dosežkov«. Še posebej Hyundai, LG in tudi Huawei niso povedali nič konkretnega in predstavili ničesar oprijemljivega. Škoda njihovega in našega časa za take prazne govorance. Huawei je zadevo vsaj izpeljal v 20 minutah, ostala dva pa se niti časovno nista znala omejiti. Pri nekaterih drugih smo bili deležni napovedi novih tehnologij ali izdelkov, nekatere smo tudi lahko prijeli v roke, od Honorjevih ur in prenosnikov do TCL-jevih telefonov, tablic in prototipov. Medtem ko denimo Qualcomm in Realme nista pripeljala konkretnih izdelkov, sta pa vsaj povedala, česa se lahko nadejamo od njiju v prihodnjih mesecih. To pa je smisel tovrstnih dogodkov, še posebej za nas, ki imamo do teh podjetij in informacij manj dostopa kot denimo ameriški kolegi. Zato upamo, da se sejmi po pandemiji vrnejo, in zato je bilo fino oditi v Berlin in doživeti vsaj enega tudi v tem zoprnem obdobju.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja