Da lahko rečete nasvidenje plastiki in morda v določenih primerih kar denarnici, je treba imeti ustrezno napravo in še bančno kartico, ki jo je mogoče dodati v mobilno denarnico (aplikacijo za digitalizacijo plačilnih kartic) na telefonu in/ali uri. Pri telefonih je že dolgo ni več strojnih ovir, saj bi se morali res potruditi, da bi našli kakšnega brez vgrajene tehnologije NFC, ki je nujna za brezstično plačevanje. Tudi operacijski sistem ni toliko pomemben, treba je zgolj vedeti, da (Googlov) Android nudi največji nabor različnih mobilnih denarnic, v sistemu iOS je za zdaj še vedno edina Apple Pay in je tako treba imeti račun pri banki oz. si pomagati s storitvijo Curve, na Huaweijevi platformi pa je slednja edina možnost, vendar na srečo ta omogoča uporabo katere koli kartice.

Nekoliko bolj je treba biti »izbirčen« pri uri. Nekateri proizvajalci nudijo mobilno denarnico, drugi (še) ne. Med prvimi so najmanj ure Apple Watch (Apple Pay), Garmin (Garmin Pay), vse z operacijskim sistemom Wear OS (Denarnica Google), med katere sodijo Samsung Galaxy Watch zadnjih štirih generacij, nekateri modeli Oneplus, Xiaomi, Mobvoi Ticwatch in druge, ter Amazfit Balance (Zepp Pay). Brez mobilne denarnice, čeprav nekatere premorejo vgrajen NFC, so ure proizvajalcev Huawei, Polar in Suunto.

Katere banke gredo v korak s časom?

Znotraj sistema Android je »privzeta« mobilna denarnica Googlova, v njej pa od bank, relevantnih za slovenske uporabnike, sodelujejo Delavska hranilnica, Intesa Sanpaolo, mBills, NLB, OTP banka (ki je to prevzela od NKBM) in Revolut. Pri slednji račun odprete v nekaj minutah, vključno s preverjanjem osebnega dokumenta. Nekatere so sicer imele ali še imajo tudi lastne aplikacije, vendar jih vse bolj opuščajo. Na Applovi strani so vse omenjene, z izjemo Delavske hranilnice, najdemo pa še Aircash in N26. Prav tako je v obeh prisoten Curve, kamor vpišemo kartico svoje banke (lahko tudi več kartic, pri čemer je uporaba več kot treh plačljiva), ta storitev pa »izda« lastno, ki jo nato uporabljamo za plačevanje, tako v digitalni kot v fizični obliki. Kot rečeno je na telefonih Huawei to edina delujoča mobilna denarnica.

Več o mobilnem plačevanju si lahko prebereš v članku na portalu Vse bo v redu Zavarovalnice Triglav.

Na urah Apple Watch je enaka denarnica kot na telefonih iPhone (torej Apple Pay) in na urah z Wear OS Denarnica Google. Torej v obeh primerih velja enako, kot smo napisali za telefone. V denarnici Garmin Pay so vključeni Curve, mBills, NLB in Revolut, v Zepp Pay pa Curve in mBills.

Najbolj »univerzalne« banke so torej mBills, NLB in Revolut, če nimate nobene od teh ali od tistih, ki so prisotne v posameznih denarnicah (ne pa v vseh), pa vas še vedno lahko reši Curve. A slednji je v zadnjem času vse manj nujen.

Še ena možnost brezstičnega plačevanja z androidnimi telefoni je prek storitve Flik Pay. Toda zanjo je treba terminal POS prestaviti v poseben način in ko vas trgovci ali natakarji vprašajo, »Gotovina ali kartica,« tega načina ne omenjajo in ga tudi nimajo v zavesti. Kolikor bi ga rad priporočal, ker so ga vzpostavile slovenske banke in je za trgovce cenejši kot kartične sheme, ga iz povsem praktičnih vidikov težko. Veliko lažje je uporabljati »kartico« v telefonu in ne prepričevati ponudnikov vedno znova, da je tudi Flik legitimna možnost.

Tudi če tvoja slovenska banka omogoča brezstično plačevanje s telefon (in morda tudi uro), vseeno ni odveč imeti še dodatne kartice Revolut (ali kakšne druge), morda zgolj navidezne za uporabo v mobilni denarnici. Lahko pride prav v določenih primerih, ko je denimo primarna banka »bolj papeška od papeža« z blokadami določenih predelov sveta ali trgovcev, za predavtorizacije na polnilnicah in še kakšen drug primer. Uporabna je lahko tudi, če slovenska banka podpira zgolj telefone, ne pa tudi ur.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post NEDELJSKI NASVET: Kaj rabiš za plačevanje s telefonom ali uro? appeared first on Tehnozvezdje.

Po lanskem prehodu na tehnologijo Google Pay in s tem Denarnico Google, lahko z digitaliziranimi karticami NLB brezstično plačujejo uporabniki pametnih ur z operacijskim sistem Wear OS (Samsung, Xiaomi, Mobvoi, Oneplus, Google), vendar te še vedno ne dosegajo razširjenosti in priljubljenosti ur Garmin. Zato se bodo uporabniki slednjih razveselili, da je mogoče po novem v denarnico Garmin Pay dodati tudi kartice NLB.

Dodajanje je enostavno, saj je treba zgolj v aplikaciji Connect iti v razdelek Garmin Pay, izbrati možnost Dodaj kartico, vpisati njene podatke in potem še enkratne kode, ki pridejo v kratkih sporočilih, in kartica je pripravljena na uporabo. Na uri je nato treba pred plačevanjem »odpreti« denarnico, za kar so pri različnih modelih ur različni načini. Poleg tega je treba za uporabo ure za plačevanje na tej nastaviti štirimestno kodo PIN, ki jo je nato treba vtipkati pred vsakim prvim plačevanjem po namestitvi na zapestje. Kasneje denarnica ostane »odklenjena,« dokler je ura na zapestju.

NLB ima tako po Denarnici Google in Apple Payju, zdaj z Garmin Payjem že dokaj zaokroženo pahljačo možnosti brezstičnega (in spletnega) plačevanja z mobilnimi in nosljivimi napravami. Manjka ji morda še kakšna bolj eksotična denarnica, toda večino tega, kar je v Sloveniji v uporabi, ima pokritega.

Naslovna fotografija: NLB

• 
  Umetna inteligenca pomagala posneti zgodbo o sami sebi?
• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti
• 
  NEDELJSKI NASVET: Z nekaj pametnimi tipali se izognite resnim posledicam!

The post Kartice NLB v mobilni denarnici Garmin Pay appeared first on Tehnozvezdje.

Morebiten problem in pravzaprav glavna razloga, zakaj jo bodo nekateri že na prvi pogled odpisali, drugim pa bo zelo po godu, sta velikost in uporabljeni materiali. Tako velikost same ure kot zaslona. Oboje je namreč majhno (zaslon ima premer 30,4 mm oz. 1,2 palca in ločljivost 390 x 390). Na mojem zapestju, na katerem je tudi sicer zadnja leta večino časa skoraj enako velika oz. majhna Venu prve generacije, še nekako izgleda, na kakšnem bolj možatem pa bo delovala kot igrača. In kdor malce slabše vidi, hoče večje zaslonske elemente, več informacij na zaslonu ali prave aplikacije, tudi sam se po treh letih nagibam v to smer, bo tudi moral poseči po čem drugem. Prav tako, kdor hoče elegantno, kakovostno kovinsko ohišje. Tukaj nekaj sledi kovine menda celo je v luneti, toda vse ostalo je plastično, pašček pa silikonski, še kar soliden. Seveda je mogoče namestiti tudi drugega velikosti 20 mm, kar bo po kakšnem letu ali dveh neizbežno, ko se bo izvirnemu že preveč poznala obraba.

Zaslon je sicer zelo lep in svetel, za razliko od moje ure ima svetlobna leta naprednejšo, bolj podrobno in atraktivno grafično podobo, tudi na soncu se ga bolje vidi. Nisem pa čisto prepričan, da tipalo zunanje svetlobe karkoli počne. Morda prilagaja svetilnost znotraj nastavljene vrednosti, vsekakor pa v nastavitvah ni možnosti samodejnega prilagajanja svetlosti zaslona, kot ga v maniri pametnih telefonov poznajo mnoge druge ure in ki bi ga zelo rad videl, saj v določenih prostorih in predvsem priložnostih ni najbolj primerno in olikano, če zaslon ure »na polno« zasveti vsakič, ko premaknem zapestje. V vsakem primeru pa je lepo videti, da se tehnologija OLED pomika tudi proti vstopnemu razredu linije Forerunner, če ceno, kakršna je, lahko označimo za vstopni razred.

Nova era?

V zadnjih letih je Garmin potisnil cene svojih ur konkretno navzgor, denimo za Venu 3 in Forerunner 265 ju je postavil na 500 evrov, potem ko smo bili navajeni, da tovrstni modeli stanejo morda malo čez 300. Zato smo bili skoraj ekstatični, ko je ameriško podjetje poslalo v prodajo novinko Forerunner 165 z zaslonom OLED za »samo« 280 evrov (330 v izvedbi Music, kakršno sem tudi testiral), še posebej glede na to dokaj malo kompromisov za dosego tega cilja. Ni denimo meritve elektrokardiograma (EKG-ja), bolj zavzete športnike bo lahko zmotila nezmožnost povezovanja z merilniki moči, manj tekaških meritev, odsotnost »triatlonskega« načina (merjenje različnih športov v eni vadbi) in dvofrekvenčnega satelitskega sprejemnika, pa seveda manjši zaslon (pri podobni velikosti ure) in baterija. Morda za nekoga povsem sprejemljive »degradacije«, za koga drugega prehude. Vsekakor pa mislim, da dražji uri težko upravičita približno dvesto evrov pribitka.

Najprej še malo o upravljanju, kajti ta ura ima ob strani kar pet tipk, dve na desni in tri na levi. Večinoma srečamo zgolj dve, mogoče tri (vse na desni). Da se celo nastaviti, da denimo med vadbo dotikanje zaslona sploh ne reagira in je treba vse s tipkami. Kar sem nastavil, a nato pozabil in se vedno čudil, zakaj zaslon ne reagira. Za hiter dostop do česa so tipke v redu, za pomikanje po sistemu in potrjevanje izbir pa imam raje druge načine, kot je denimo kombinacija vrtljive lunete ali krone in dotikanja zaslona. Tu sem se še posebej motil pri tipkah za gor-dol, to sta spodnja in srednja na levi, saj se mi je ves čas zdelo povsem logično, da sta spodnja in zgornja za pomikanja, srednja pa za potrjevanje. A ni tako, za potrjevanje je denimo zgornja na desni. Sicer pa leve ob dolgem pritisku prikličejo – spodnja glasbo, srednja  številčnice in nastavitve in zgornja hitri dostop do pomembnih funkcij, tudi denarnice, ki tako nima več svoje tipke in je dostop do nje zamudnejši, zaradi česar je skoraj bolj priročno iz žepa vzeti telefon.

Še ena glede ergonomije in priročnosti se dotika polnjenja. Garmin vztraja pri svojem priključku, na uri je ženski, na kablu moški, ki ga je treba vtakniti v prvega, le da so zdaj na drugo stran kabla dali USB-C, na uri pa je vtič(nica) na drugi strani kot pri moji. Samo zato, da mi zmede rutino. USB-C je fin za novejše napajalnike in za priklop na prenosnik. Toda, če želite uporabljati isti napajalnik, kot ste ga dobili s telefonom, in je zelo verjetno iz izhodom USB-A, ali kabel priključiti na namizni računalnik brez priključka tipa C, vam ne preostane drugega, kot da si zagotovite dodaten kabel s starejšim priključkom, v kolikor ga nimate na zaloge od katere od prejšnjih ur iste znamke. Čakam pa na dan, ko bo ameriško podjetje prešlo na kakršno koli obliko (magnetnega) induktivnega polnjenja.

Sama baterija naj bi omogočala do 11 dni uporabe, kar je tudi z izklapljanjem zaslona težko dosegljivo, razen če ure ne nameravate uporabljati za njen osnovni namen, torej spremljanje vadbe. Z vedno vklopljenim zaslonom, to je zame edini smisel ure, da jo lahko ošvrknem z vsakega kota in brez obračanja zapestja, in približno uro satelitskega določanja položaja na dan, sem jo polnil na tri dni ali tri dni in pol. To je podoben dosežek kot na začetku pri že omenjeni, enako veliki Venu (prve generacije), ta je morda dosegla celo štiri dni, ki po treh letih že kaže nekaj znakov pešanja, a še vedno nudi dva in pol do tri dni avtonomije.

Veliko, mogoče celo preveč

Forerunner 165 torej daje obilo informacij iz vsega, kar izmeri. Mogoče celo preveč. Iz aplikacije (Garmin Connect) imam tako dolg posnetek zaslona, da sem ga moral konkretno razsekati za objavo. Seveda lahko poleg srčnega utripa ves čas meri nasičenost krvi s kisikom (pulzni oksimeter) in stres, ponoči spanje, potem so tu še »nadstropja« in še kaj, ura pa to vsako jutro zapakira v »jutranje poročilo,« vmes pa še v podatek o zalogi energije v telesu (body battery) in različne predloge. Kar nato umešča med »pripomočke«, do katerih pridemo s potegom z zgornjega ali spodnjega roba proti sredini zaslona. In tam je hitro vsega preveč, kot je tudi v aplikaciji. Dozdeva se mi, da bo veliko uporabnikov podobnih meni in bo samo sproti približno spremljalo številke, kakšne resne analize in vpogledov za nazaj pa ne bodo opravili nikoli.

Spremljanje vadbe je na nivoju, edino športnih profilov se mi zdi dokaj malo. Ker se v času testiranja še nismo povsem poslovili od zime, sem denimo pogrešal smučanje in druge športe na snegu. Tudi kolesarjenje ima en sam profil. Toda merjenje je natančno, pri čemer je mogoče izbirati, kateri satelitski sistemi so »vklopljeni«, in kako pogosto ura osveži signal, in na koncu podatkov veliko. Še posebej mi je bilo všeč, da za pravilne o srčnem utripu ni bilo treba močno zategniti paščka kot pri nekaterih drugih urah. Pri dolžini moje najbolj običajne pohodne poti (v klanec) ni bilo bistvenega odstopanja od večine drugih ur ali telefonov, morda za deset metrov v dveh kilometrih. Prav tako je skoraj povsem pravilno izmerila višinsko razliko, pri čemer ji najbrž pomaga tudi barometer (tega denimo zelo podobna Vivoactive 5 za skoraj enako ceno nima) Ura seveda lahko vmes daje govorjena obvestila o napredku in mogoče je spremeniti polja, kateri podatki so prikazani med vadbo, a je oboje treba spremeniti ali izklopiti preden začnemo, kar je nekoliko zoprno.

Pametne funkcije ima Garmin že leta dokaj spodobno pokrite. Obvestila s telefona prihajajo brezhibno, se pa na sporočila ne da odgovarjati. Telefonske klice je mogoče prevzeti, vendar ni mikrofona za pogovore (zvočnik seveda je, kar potrjujejo »prekinitve« vadbe in različni piski, vendar ni omogočen za ta namen), pa tudi samostojno ne more delovati ura, ker nima modema za mobilna omrežja in podpore za kartico eSIM. Mobilno denarnico Garmin Pay – v Sloveniji sta vključeni finančni storitvi mBills in Curve – že dobro poznamo in prav tako deluje perfektno, je pa priklic »plačevanja« na zaslon zdaj malo bolj zamuden, kot je bil včasih, in vpisovanje kode PIN po namestitvi ure na roko je treba opraviti s tipkami, medtem ko gre na moji uri z dotikanjem številk na zaslonu, kar je bolj priročno in hitreje.

Da se namestiti nekatere preproste programe in pripomočke, toda težko bi rekel, da so na voljo prave aplikacije, kot jih poznata platformi Watch OS (Apple Watch) in Wear OS (ure Samsung, Xiaomi, itd). Tudi že nameščene oz. vgrajene funkcionalnosti, kot so različne (zdravstvene) meritve (SpO₂, dejavnost, kalorije, spanje, stres), ali drugo (vreme, obvestila, klici, itd), nimajo seznama »aplikacij«, temveč se vse skrivajo med pripomočki, do katerih se pride s potegom od spodaj navzgor ali od zgoraj navzdol. To je nekoliko zoprno, kajti ta seznam, ki ga je sicer mogoče prilagajati, se hitro preveč razbohoti, če pa ga uporabnik namenoma pušča zelo osredotočenega na nekaj ključnih zadev, mora za vse ostale informacije odpirati aplikacijo na telefonu. Rad kaj preverim na sami uri in mi je všeč, če je na enem, od dostopa do obvestil in »hitrih zadev« ločenem seznamu vse tisto, kar ura nudi. Všeč mi je tudi premikanje po »karticah« v levo ali desno na nekaterih urah, toda tega tukaj prav tako ni. Prav tako bi lahko obvestila ura postavila na začetek seznama pripomočkov, vsaj z ene strani, kar na moji starejši Garminovi še obstaja, zdaj pa se obvestila vrinejo nekam na sredino.

Za glasbo podpira pretočnike Apple Music, Deezer in Spotify, medtem ko »mojega« Tidal ne. Zato sem poskusil zgolj s prenašanjem glasbe z računalnika, za kar je treba nanj namestiti program Garmin Express, toda potem ga niti ni treba uporabljati, saj je mogoče datoteke premikati kar v Raziskovalcu. Uro je seveda za poslušanje glasbe treba povezati s slušalkami bluetooth. Ker ne tečem in ker nasploh zunaj skoraj nikoli nimam slušalk v ušesih, če pa že, imam tudi telefon v žepu, bi se brez pomislekov odločil za osnovno izvedbo brez dodatnega pomnilnika za glasbo.

Forerunner 165 ves čas prehaja med pozitivnimi in negativnimi vidiki posameznih odločitev snovalcev te ure. Ker je majhna, je simpatična in ne predraga, a za koga s premajhnim prikazom in morda premalo šik za poslovne in »gala« priložnosti. Upravljanje s tipkami je lahko udobno, a skoraj istočasno nadležno. Veliko možnosti in podatkov je dobrodošlih, toda zelo hitro jih postane preveč. In odsotnost klasičnih aplikacij po eni strani ohranja vmesnik ure dokaj čist, toda seznam pripomočkov, kjer je potem treba poiskati izmerjene podatke (ali pa v aplikaciji), se lahko pretirano podaljša. Ta ura mi je bila všeč z vidika funkcionalnosti in tudi vrednosti za ceno, toda prav zares spoprijateljila se nisva. Sam bi najbrž še vedno ciljal na Venu 3, četudi se mi zdi obupno precenjena.

HVALIMO:

• Lep, svetel in grafično dobro izkoriščen zaslon
• Ogromno funkcij in meritev
• Natančna tipala
• Stranske tipke za vse, ki ne marajo zaslonov na dotik
• Možnost brezstičnega plačevanja
• Razumna cena (sploh za dotično znamko)

GRAJAMO:

• Zaslon je dokaj majhen
• Ni možnosti popolnoma samodejne svetlosti zaslona
• Ni grajenih zvočnikov in mikrofona
• Prenatrpan vmesnik in kombinacija upravljanja prek zaslona in s tipkami
• Vztrajanje pri polnilnem priključku (ki ima zdaj po vrhu vsega kabel USB-C)

The post Garmin Forerunner 165: Zelo veliko športne ure za zmerno ceno appeared first on Tehnozvezdje.

Vsake toliko časa pride na trg ura, pri kateri se nekako poklopijo funkcionalnosti in cena, česar za zadnje Garminove ne bi mogli ravno trditi. Neposredna naslednica v uvodu omenjenih, tokrat z zaslonom OLED, Forerunner 265, nosi priporočeno ceno 500 evrov, kar mnoge, ki bi morda res počasi zamenjali svojo uro starejšega datuma, odbija. Prav toliko stane funkcionalno podobna, a nekoliko bolj šik Venu 3, ki se za razliko od predhodnic resda ponaša z večjim zaslonom (zaradi česar je tudi kot taka večja, premera 45 mm) in nekateri dodatnimi meritvami, vendar se je cena razbohotila od začetka te serije pred štirimi leti. Malo kasneje so ponudili še Vivoactive 5 za 300 evrov, ki pravzaprav gradi na osnovi prve generacije Venu, ima enako velik 1,2-palčni zaslon OLED, vendar ji denimo manjka barometer. Zdaj  pa je tu Forerunner 165 za 280 evrov oz. 330 evrov v različici Music, ki nedvomno ponuja več kot Vivoactive 5 in ki bi prav lahko bila tista z »vsem«, kar velika večina želi od športne in pametne (pa tudi zdravstvene) ure.

Znova je v središču 1,2-palčni zaslon na dotik vrste OLED, barvit in svetel, vendar ima (palstično) ohišje ob strani kar pet tipk za upravljanje namesto dveh pri Venu 3. Upravljanje zaslona z dotikanjem je mogoče tudi popolnoma ali delno izklopiti. Nekatere ure, denimo Amazfit Balance, ki smo jo testirali nedavno, za enako ceno nudijo precej večji zaslon (prav tako OLED), vendar ne nujno tudi enakega nabora funkcionalnosti, sploh tekaških metrik, pa tudi spremljanja drugih športov. Pri teku denimo kar iz zapestja izračunava podatke o kadenci, dolžini koraka in času dotikanja tal, kot je že običajno pri tovrstnih urah tega proizvajalca, so na voljo tudi napotki glede regeneracije ter »trenersko« svetovanje za izboljšanje vadbe ter predlogi za naslednje teke.

Ura kajpak meri vse običajno za tak pripomoček, tipalo srčnega utripa je Garminove četrte generacije, nekatere ure višjega cenovnega razreda imajo vgrajeno že peto generacijo. Poleg srčnega utripa ponuja tudi podatek o variaciji (HRV), čas med utripi, če iz njega znate kaj izvleči. Skozi dan lahko samodejno meri raven kisika v krvi, seveda podrobno meri spanje in daje »jutranji povzetek,« zaznava tudi dremež, izračunava »telesno energijo« in barometer je ostal, tako da so na voljo tudi znani podatki o tem, za koliko nadstropij ste se v tekočem dnevu že povzpeli.

Pametne funkcionalnosti, kot so obvestila s telefona, upravljanje glasbe na telefonu, odgovarjanje na klice in možnost nameščanja preprostih aplikacij in iger, so dokaj samoumevne. Nima pa ura zvočnika in mikrofona, da bi med pogovori nadomestila telefon. Izvedba Music nudi 4 GB vgrajenega pomnilnika za shranjevanje glasbe iz storitev Amazon Music, Deezer in Spotify. Na voljo je tudi uveljavljena možnost brezstičnega plačevanja z denarnico Garmin Pay, kamor slovenski uporabniki lahko digitaliziramo kartice mBills in Curve.

Avtonomijo baterije je proizvajalec po uradnih podatkih postavil na 11 dni in 19 ur spremljanja vadbe s satelitskim določanjem položaja. Nekatere konkurentke, denimo že omenjena Amazfit Balance in Huawei Watch GT 4 obljubljajo tudi kakšen dan več, druga (Xiaomi Watch 2 Pro ali Samsung Galaxy Watch 6) pa manj, pri čemer so vse naštete večje in imajo tako več prostora za baterijo z večjo kapaciteto. V praksi pričakujem kakih sedem do osem dni z izklapljanjem zaslona in ob povprečno uri vadbe na dan, ter tri do štiri dni z vedno vključenim zaslonom.

• 
  Umetna inteligenca pomagala posneti zgodbo o sami sebi?
• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti
• 
  NEDELJSKI NASVET: Z nekaj pametnimi tipali se izognite resnim posledicam!

The post Je Garmin izdelal idealno uro za vsakogar, ki ne rabi specifičnih funkcij? appeared first on Tehnozvezdje.

S telefonom plačujem že skoraj tri leta, vse odkar je na voljo sistem NLB Pay. Občasno tudi z Apple Payjem in v sklopu slednjega sem vedno, kadar sem testiral katero od jabolčnih ur, uporabil tudi možnost plačevanja z njo. To se mi je zdelo priročno, zato sem ob izbiranju ure za osebno uporabo zmožnost plačevanja imel med pomembnimi lastnostmi in tako zdaj že nekaj tednov, kolikor sem v tem času naokrog (ne prav veliko), k terminalom POS prislanjam tudi uro, ne vedno telefona. Vendar ne Apple Watch, ker se ta žal ne povezuje z androidnimi telefoni, iPhone pa je v vlogi mojega primarnega telefona le občasno, in tudi zato, ker ni okrogla. Tako ste lahko že uganili, da govorim o platformi Garmin Pay, kajti to je druga tovrstna možnost, ki po uradni poti deluje v Sloveniji. Po ovinkih se da pripraviti k delovanju še Googlov sistem, vendar se mi s tem niti ne da ukvarjati niti ni nobene ure, ki bi me pritegnila. Na Samsung Pay tudi še vedno čakamo in zapestni Galaxyji imajo za moj okus preslabo trajanje baterije, sploh takrat, ko merijo aktivnost.

Za začetek uporabe plačilne kartice na zapestju, jo je najprej treba vnesti v svoj uporabniški račun za storitev Garmin Connect. To storiš v aplikaciji, kjer vpišeš njene številke in nato se kartica prikaže na uri, levo od glavne številčnice, torej do nje prideš s potegom prsta v desno. Ali pa s kakšnim pritiskom na eno od tipk, če ura nima zaslona na dotik (moja ga ima, tako da postopka s tipkami ne poznam natančno). Ko to storiš, se prikaže številčna tipkovnica v krogu, vanjo odtipkaš PIN in kartica se odklene. Takrat je ura v načinu »plačevanja«, torej pripravljena na sporazumevanje s terminali POS. V tem načinu ostane kakšne pol minute ali malo več, PIN pa je odklenjen kar nekaj ur, razen če uro snameš z zapestja. Potem je treba na novo vtipkati tiste štiri številke, kar je seveda pravilno, saj bi sicer kdo lahko izkoristil zadevo in si kaj privoščil z najdeno ali ukradeno uro. Sam običajno vnesem PIN enkrat zjutraj, ko si tudi izmerim vsebnost kisika v krvi (SpO₂), torej se tako ali tako ukvarjam z uro. V trgovini ali kje drugje, kjer plačujem, pa je nato dovolj, da samo zbudim zaslon in potegnem s prstom v desno. Sama komunikacija med uro in terminalom traja nekaj dlje kot s kartico, pa tudi kot s telefonom, a to ni moteče. Včasih zna biti pozicija terminala taka, da je treba malce zasukati roko, kar pa prav tako ni kakšen problem. V splošnem je izkušnja zelo dobra in tudi nekaj vzhičenih odzivov sem že dobil.

Pred začetkom uporabe sem nekako imel predstavo, da bo »kartica« na uri predvsem v funkciji nakupov nižje vrednosti, tudi zato, ker je mBills v bistvu predplačniški račun, za večje nakupe pa bom še naprej iz žepa vlekel telefon. A se zdaj večkrat dogaja obratno. Stvar je namreč v tem, da tako kot Apple Pay tudi Garmin Pay deluje po principu CDCVM (Consumer Device Cardholder Verification Method), kar pomeni, da se preverjanje kupca zgodi na sami napravi (ko jo uporabnik odklene, najsi bo s PIN-om ali biometrično), in tako ni treba vtipkati PIN-a v terminal POS, četudi je znesek višji od 25 evrov. Zato je seveda privlačno v večini primerov podrsati po uri, da se postavi v način za plačevanje, in jo približati bralniku. Plačevanje z NLB Pay na telefonu je seveda izjemno elegantno, dokler so zneski pod omenjeno mejo, ker je treba samo s prstom odkleniti telefon, ga prisloniti k bralniku in počakati sekundo ali dve. Vpisovanje PIN-a pa je že odvečen korak, ki se mu z veseljem izognem, če se le da.

Mesečna pristojbina dveh evrov vključuje tudi možnost uporabe kartice v sistemu Garmin Pay, torej zadevo izkoristim bolj kot verjetno večina »komitentov«, in se mi zdi cena povsem poštena. Pa tudi logično se mi zdi, da so jo začeli zaračunavati, kajti od nič je težko živeti. Od prodaje (anonimiziranih) osebnih podatkov se sicer verjetno da, vendar mi (in še marsikomu) taki poslovni modeli niso najbolj všeč. Kljub temu pa na spletu in družabnih omrežjih berem komentarje, da uporabnikom »ni všeč,« ker je kartica postala plačljiva, in da so se poslovili, čeprav so imeli še posebej plačevanje z uro zelo radi.

Zato se sprašujem, koliko so ljudem storitve teh novodobnih bank (t. i. fintecha), ki so »toliko modernejše in prijaznejše od zaostalih dinozavrov,« s čimer vedno mislijo na klasične banke, res pri srcu in koliko jim gre zgolj za to, da bi čim manj plačevali. Podobno kot na spletu, kjer so zastonjske storitve prav tako »boljše«, četudi jih plačujemo s svojimi podatki in zanimanje zanje splahni, ko postanejo plačljive. Prav zanimivo bi bilo (oz. bo) brati odzive, ko bo mesečno naročnino uvedel denimo Revolut. Zlahka si predstavljam zapise v slogu: »Mah, saj tega Revoluta ne rabim tako zelo.« Zanimivo pa je, da prej toliko hvalospeva nečemu, kar se očitno marsikomu ne zdi vredno niti dveh evrov na mesec.

The post Novodobne bančne storitve so zanimive, dokler so zastonj … appeared first on Tehnozvezdje.

Omenjeni platformi dajeta uporabnikom določenih modelov ur ali zapestnic proizvajalcev Fitbit ter Garmin možnost plačevanja s temi napravami. Kar v praksi pomeni, da zgolj prislonijo uro ali zapestnico k terminalu POS, in tako izvedejo plačilo. Ena od prednosti je v tem, da niti telefona ni treba imeta pri sebi, kar je denimo priročno na bazenih, v fitnesih in še kje, kamor gre uporabnik zgolj z uro na zapestju in brez telefona v žepu. Običajno je tudi dovolj avtentikacija uporabnika (plačnika) ob nameščanju ure, kar potem velja, dokler naprava ostane na zapestju.

Po navedbah izdajatelja je kartica mBills Mastercard za zdaj edina slovenskih izdajateljev, ki jo je mogoče povezati z omenjenima plačilnima sistemoma.

»Držali smo obljubo našim uporabnikom in kartici mBills Mastercard znova omogočili plačevanje z Garmin Pay, dodatno pa nadgradili možnost še za uporabnike naprav Fitbit. Zavedali smo se, da je med Slovenci prisoten velik interes in afiniteta do plačevanja s pametnimi urami. Znova smo pokazali, da storitve lahko ponudimo hitreje kot tradicionalne banke, varnost pa pri tem ostaja prioriteta,« se je v vnaprej pripravljeni izjavi pohvalil direktor podjetja Primož Zupan.

Junija je propadlo nemško visokoleteče finančno-tehnološko podjetje Wirecard, ki je leta ponarejalo bilance, a revizorji manjkajočih milijard do letos niso odkrili. Ta ponudnik je bil izdajatelj kartic za mnoge plačilne storitve, kakršna je mBills, in je imel tudi pogodbo z Garminom. Po tej aferi so se morali upravljavci storitev znajti drugače, kar se očitno tudi da. Pridobitev plačevanja z urami je za storitev mBills dobra novica, ker na ta način tudi njegovi uporabniki lahko plačujejo brezstično.

Naslovna fotografija: mBills

The post V mBills se je vrnil Garmin Pay, novost pa je še Fitbit Pay appeared first on Tehnozvezdje.

Stari znanec je na Facebooku zapisal, da je razočaran nad možnostjo plačevanja z Garminovo uro. Pa ne, ker bi bila storitev ali ura slaba, temveč ker je izdajatelj edine potrjene debetne kartice Petrolov mBills obljubil, kar ne drži popolnoma, ali pa je mogoče različno tolmačiti. Objavili so, da so naredili povezavo za komitente Sberbank, kar vsak z vsaj tremi razredi osnovne šole razume, da računa storitve mBills ni treba polniti, saj bo vsa poraba bremenila bančni račun. Izkazalo se je, da ne drži popolnoma. Kljub povezavi, saj uporabnik vidi stanje bančnega računa, mora račun napolniti, ker naj bi bila taka njihovo poslovna politika. Česar seveda prej niso obešali na velik zvon.

Žal je tako, da ne morem govoriti o Garmin Payu, ne da bi se na dolgo in široko (spet) ustavil pri mBillsih, kajti le oni, pa še to zgolj zato, ker njihove kartice v resnici izdaja tuja banka, ga podpirajo. Moje mnenje glede storitve je jasno in se do danes ni spremenilo. Vse lepo in prav, marsikaj je v njej dobrega ali vsaj zanimivega, a ko se spomnim, da je treba račun redno polniti, me mine zanimanje. Ker želim, da je ves moj denar le na enem računu, ne pa razpršen po svetu kot cigani, ne bi uporabljal Urbane, če ne bi bila edina možnost za plačilo mestnega avtobusa. Ampak če sem prisiljen zaradi prazne urbane malo več hoditi, je to kvečjemu dobro za zdravje, kaj pa, če je prazen račun na mBillsih, pri sebi pa nimaš nobenega drugega plačilnega sredstva? Ni prijetno, verjemite!

Garmin Pay je »elektronska denarnica« na njihovih urah, ko so to Applova, Googlova in Samsungova na njihovih napravah. Verjetno je odveč dodati, slovenski uporabniki teh treh ne moremo uporabljati, ker mora vsaka banka izdajateljica kartic na svoji strani izvesti, kar ji je zapovedano, pa še prositi lastnike »denarnice, da jo doda med podprte banke. Že to je ena velika neumnost, a ne bi bilo bolje, če bi bila samo ena, saj je v resnici le skupek vrstic programske kode, ki podpira delovanje naprave z vmesnikom NFC. Ne pa, da mora banka, če želi biti prijazna do komitentov, skleniti dogovor z vsakim ponudnikom elektronske denarnice posebej, to pa morajo storitvi vse slovenske banke, da nihče od nas ne bo prikrajšan. Misija nemogoče, mar ne oziroma si lahko predstavljate, kolikšna bi bila uporabnost brezstičnih plačilnih in debetnih kartic, če bi morala banka dogovor sprejeti z vsako trgovsko verigo posebej, mi pa bi morali preverjati, kje s svojo lahko plačamo in kje ne. Blizu ničle.

Gremo nazaj na Garmin Pay. Če ali ko imaš podprto kartico, je njen vpis v aplikacijo Connect na pametnem telefonu podobno preprosto, ko je vtakniti kartico v denarnico iz usnja in materialov, ki spadajo zraven. Potem podatke kartice prevzame ura, dostop do nje pa je zaščiten zs štirimestno kodo PIN. Po vpisu te ura na zaslonu prikaže majhno sličico kartice, če jih je notri več, lahko med njimi izberemo želeno, nato pa uro zgolj približamo terminalu za brezstično plačevanje. Enako, kot na primer to počnejo komitenti NLB banke z njihovo elektronsko denarnico ali kot to počnemo vsi mi z brezstičnimi karticami.

Možnost plačevanja s športno uro ima morda celo več smisla kot s telefonom. Če imamo lahko tega pri sebi, imamo lahko tudi denarnico ali gotovino. Moti pa me omejenost na zgolj enega ponudnika ur, sam imam raje modele drugega izdelovalca in me že skrbi, kaj bo, ko bo tudi ta naredil svojo plačilno storitev in na dejstvo, da to niso denarnice, v katero bi lahko vtaknil vsako kartico, ne da bi moral zato banka izdajateljica s prstom migniti. Moja vprašanje je naslednje. Zakaj Mastercard, Visa, Amex in kdo četrti ne naredi vsega potrebnega, da bi bile kartice združljive z vsemi elektronskimi denarnicami? Verjamem, da imajo veliko razlogov, med njimi so gotovo tudi tehtni in jih kot strokovnjak za tehnologije razumem. Ne razumem in ne zanimajo pa me kot uporabnika, predvsem ne v tem času, ko je vse usmerjeno na preproste in hitre rešitve. Mar res mislijo, da bomo menjali banke in izdelovalce naprav zato, ker bodo ali ne bodo omogočale mobilnega plačevanja?

The post Nima smisla preveč hvaliti, če je le za peščico srečnežev! appeared first on Tehnozvezdje.

Oba ameriška tehnološka velikana naj bi svoji plačilni platformi v prihodnjem letu prenesla še v Slovenijo, kjer še posebej jabolčnega marsikdo težko pričakuje. Sistem Apple Pay nekajkrat na leto doživi širitev v nekaj novih držav in zelo verjetno bo korporacija Slovenijo vključila skupaj s še nekaterimi bližnjimi trgi, denimo Avstrijo in Nemčijo, kjer s to ponudbo tudi še ni prisotna. Garmin pa je možnost plačevanja s svojimi urami, ki vsebujejo čip NFC, nedavno uvedel v sosednji Avstriji. In med predstavitvijo ob robu oglaševalskega dogodka Zlati Boben je predstavnik Mastercarda v Sloveniji Luka Gabrovšek že omenjal možnost plačevanja z (Garminovimi) urami, česar verjetno ne bi storil, če začetek delovanja storitve ne bi bil dokaj blizu. Mastercard ima velik interes, da se ti moderni plačilni sistemi širijo in uveljavljajo, saj tako potrošniki precej več uporabljajo njegove kartice, četudi digitalizirane, kar pomeni še večji preboj brezstične tehnologije in še manj plačevanja z gotovino.

Od bank so v prvi vrsti kandidatk, da pristopijo k Applovi in Garminovi storitvi vse tri zgoraj naštete. V NLB so že sami želeli ponuditi možnost plačevanja tudi z jabolčnimi telefoni, ker pa to zaradi zaprtosti tehnologije NFC – to v telefonih iPhone lahko s polno funkcionalnostjo uporablja samo Apple Pay – ni mogoče, bo največja banka v državi zagotovo že od začetka zraven. V tej banki v zadnjem času tudi dajejo zelo močan poudarek digitalizaciji in sodobnim načinom uporabe. Banka Koper oz. zdaj Intesa Sanpaolo je bila tudi tradicionalno zelo naklonjena uvajanju digitalnih novosti med prvimi, čeprav je zanimivo, da v Italiji, kjer Apple Pay že deluje, te banke (še) ni med sodelujočimi. Od ostalih bi lahko zraven pričakovali še NKBM, ki je v lasti ameriškega sklada Appolo in se bo zato zagotovo pripravljena pogovarjati z ameriškima korporacijama. V Italiji med bankami znotraj sistema Apple Pay najdemo Unicredit, v Franciji pa Société Générale, ki v Sloveniji nastopa pod znamko SKB. Povsod, kjer je sama prisotna in kjer je Apple Pay na voljo, pa je zraven tudi nemška izključno digitalna banka N26. Kako ne bi bila, saj so take storitve v osrčju njene DNK, očitno pa se raje zanaša na druge ponudnike, kot da bi tako platformo razvijala sama.

Za uporabnike ni bistvene razlike v tem, ali mu aplikacijo ponudi banka ali proizvajalec naprave. Mora se zgolj vpisati s svojimi podatki (davčna številka in številke bančnih kartic, mogoče še kaj) in potem na blagajni namesto, da bi vlekel iz žepa denarnico in iz nje kartico, zgolj prime v roke telefon, ga odklene in približa terminalu POS. Ti bodo kmalu vsi podpirali brezstično plačevanje, tako da ne bi smelo več biti kakšnih zadržkov in omejitev. Za zdaj s telefonom še ni mogoče dvigovati gotovine na bankomatih, vendar v NLB, ki že ima mrežo bankomatov z brezstičnimi polji, napovedujejo, da ta funkcionalnost prihaja še letos. Ne vemo pa, kdaj bodo sledile ostale banke.

Prav tako ni jasno, ali na širitvi svojih plačilnih storitev v Slovenijo kaj delajo ostali ponudniki, še posebej Google in Samsung. Sploh G Pay, tako kot tudi Apple Pay, je zanimiv zaradi spletnega plačevanja. Samsung Pay pa bi bil potencialno na voljo zelo širokemu krogu uporabnikov, tako zaradi telefonov kot ur, če bi se ga korejski korporaciji zdelo vredno prenesti v našo državo. S tem bi zagotovo tudi povečala lojalnost svojih kupcev, vendar svoje začetne prednosti ni izkoristila in je pobudo povsem prepustila drugim.

Naslovna fotografija: Mastercard

The post Prihodnje leto prihajata Apple Pay in Garmin Pay appeared first on Tehnozvezdje.